IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana
Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poročevalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.
2017 > Letnik 7, št. 4
MATJAŽ NEMEC, MAG. MEDN. POSL. IN TRAJ. RAZ.: URESNIČEVANJE TRAJNOSTNEGA RAZVOJA IN DRUŽBENE ODGOVORNOSTI V EVROPSKI UNIJI IN REPUBLIKI SLOVENIJI |
 |
 |
|
POVZETEK Evropska unija in tudi Slovenija se zavzemata za politiko uravnoteženega, sonaravnega oziroma trajnostnega razvoja v vidu družbene odgovornosti in sta in še bosta sprejemali različne dokumente, s katerimi bo pozornost usmerjena na reševanje ekonomske, socialne in okoljske problematike, saj so med seboj prepletene. V teh prelomnih časih bo potrebno narediti paradigmatski prelom, ki uveljavlja drugačen sistem vrednot, nove pristope, drugačna izhodišča, drugačne poti in tehnologije. KLUČNE BESEDE: trajnostni razvoj, družbena odgovornost, ekonomska rast ABSTRACT The European Union and Slovenia are committed to a policy of balanced sustainable growth with a view of social responsibility; they will both continue to ratify various documents focusing on solving the economic, social and environmental issues, as they are interlaced. These watershed times call for a paradigmatic break which enforces a new system of values, new approaches, different starting points, and different paths and technologies. KEY WORDS/EXPRESSIONS: sustainable growth, social responsibility, economic grotwh
Če zelo strnem moje razumevanje trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti, želim poudariti, da se veliko literature nanaša na trajnostni razvoj podjetij v povezavi z družbeno odgovornostjo podjetij, kjer nekako povežejo obe razumevanji na način, da je glavni namen družbeno odgovornega obnašanja podjetij, da ob skrbi za konkurenčnost, za delovanje podjetja v korist podjetja samega, opazno upoštevajo vse njegove deležnike. Ob številnih opredelitvah naj poudarim najbolj splošno opredelitev koncepta družbene odgovornosti: to je obveznost človeštva, da uresničuje skupne cilje. Ker pa je delovanje družbe in njen razvoj odvisen od delovanja vseh njenih organizacij, še posebej pa od podjetij, ki predstavljajo najvplivnejše institucije sveta, se pojem družbena odgovornost izrazito najpogosteje pojavlja v povezavi s podjetji. In če obe usmeritvi povežem, ugotovim, da je glavni namen družbeno odgovornega obnašanja podjetij, ob skrbi za konkurenčnost, da upošteva tudi druge vidike, predvsem prispeva k reševanju okoljskih in družbenih problemov ter ustvarja trajnostno družbo. Toda tako trajnostni razvoj kot družbeno odgovornost vse bolj razumemo širše, tako globalno kot regionalno, tako na nivoju države kot posameznika, ko imamo v mislim, naša osebna razmišljanja, ravnanja in delovanja. Zato bom v tem prispevku namenil svojo osrednjo pozornost dokumentom in ravnanjem na nivoju Evropske skupnosti in naše države, ki svoj pravni in strateški okvir veže na evropskega. Razvoj uveljavljanja družbene odgovornosti je vse odmevnejši od devetdesetih let prejšnjega stoletja in je danes postal globalni trend. Za evropsko in tudi slovensko usmeritev je pomemben »Zeleni dokument« (»Green Paper«), ki je namenjen natančnemu opredeljevanju dimenzij družbene odgovornosti. Evropska unija in z njo tudi Slovenija se zavzemata za politiko uravnoteženega, sonaravnega oziroma trajnostnega razvoja. Ta bi moral upoštevati tehnološki in gospodarski napredek ob zavedanju pomembnosti socialne (družbene) pravičnosti in okoljskih omejitev. Načrtovanje in oblikovanje politik sonaravnega ali trajnostnega razvoja bi se moralo uveljaviti na lokalni, regionalni in globalni ravni, hkrati bi se morale nove metode načrtovanja, organiziranja, vodenja in upravljanja vnesti v organizacije ob upoštevanju potreb trajnostnega razvoja. Prav tako bi se morala uveljaviti kritična presoja managerskih odločitev, družbene in okoljske odgovornosti podjetij, pa tudi spodbuda k etični razgledanosti in organiziranosti upravljanja človeških virov. Prihodnost potrebuje znanja o trajnostnem razvoju, ki je ena ključnih usmeritev za človekovo preživetje. Vse bolj se izkazuje potreba po novem, drugačnem, torej trajnostno naravnanem upravljanju ekonomskih, okoljskih in prostorskih virov in tudi javnega zdravstva, šolstva, kulture, sociale. Človeštvo se mora zavedati potrebe po odgovornem razumevanju vloge človeka v svetu in posledic njegove aktivnosti za ekosistem in blaginjo družbe. 2 Trajnostni razvoj v vidu družbene odgovornosti v Evropski uniji Družbena odgovornost podjetij na ravni EU je najpogosteje definirana kot koncept, znotraj katerega podjetja na prostovoljni osnovi vključujejo skrb za družbo in okolje v svoje vsakodnevno poslovanje in v svoja razmerja z deležniki. Izpostaviti je potrebno standard družbene odgovornosti ISO 26000, po katerem je odgovornost organizacije za vse vplive svojih odločitev in dejavnosti, ki se odražajo na družbo in okolje. Odgovornost terja tudi pregledno etično ravnanje (ISO 26000, 2010): Standard ISO 26000 je prvi mednarodni standard organizacijske družbene odgovornosti, ki ga je izdala mednarodna organizacija ISO (International Organization for Standardization), katere cilj je sistematično ovrednotiti vse vidike poslovanja organizacije in zajema tako družbene, ekonomske kot okoljske vidike poslovanja. Trajnostni razvoj in družbena odgovornost sta med seboj tesno povezana, čeprav se zdi, da gre za različna koncepta, saj pri trajnostnem razvoju gre za zadovoljevanje potreb družbe brez ogrožanja potreb sedanje in prihodnje generacije, pri družbeni odgovornosti pa gre za odgovornosti tako organizacije kot tudi posameznika, v večini primerov za odgovornosti podjetij, vendar opredeljuje odgovornost tudi do širšega okolja. Družbena odgovornost pa opredeljuje odgovornost do širšega okolja in njen cilj je prispevati k trajnostnemu razvoju. Naj izpostavim nekatere glavne dokumente in zakonodajo, ki so povezani z družbeno odgovornim poslovanjem: Evropska unija je na področju trajnostnega razvoja zelo aktivna in uspešna, saj je med vsemi svetovnimi makroregijami dosegla največji trajnostni in socialni napredek. Pomembno je tudi njeno prizadevanje k nadaljnji postopni ekologizaciji gospodarstva in življenjskega sloga. Vse od leta 1973 je bilo sprejetih več okoljskih akcijskih programov in drugih dokumentov. Leta 1973 je bil sprejet prvi okoljski akcijski program (Bahor, 2005, 83), kjer so podane prve usmeritve politike trajnostnega razvoja EU. Ta program predstavlja nov pogled in odraža prepričanje, da so gospodarski razvoj, blaginja in varstvo naravnega okolja med seboj soodvisni. Prinaša tudi ugotovitev, da varstvo naravnega okolja spada med najpomembnejše naloge EU, in predstavi cilje, med katerimi so najpomembnejši: preprečevanje, zmanjševanje in odpravljanje škode v naravnem okolju; ohranjanje ekološkega ravnovesja; racionalna izraba naravnih virov. Drugi okoljski akcijski program (1977–1981) je bil pravzaprav tako po pristopu kot ciljih nadaljevanj prvega, vendar je med njima določena razlika, saj pri programu bolj poudarja izboljšanje kakovosti življenja, pa tudi zaščito okolja in preudarno uporabo ter racionalno obvladovanje naravnih virov. Posebno pozornost namenja tudi ukrepom za spodbujanje rasti javne zavesti in osebne odgovornosti za varstvo naravnega okolja. Naslednji, tretji program (1982–1987) pa se razlikuje od prvih dveh glede na svoje poudarke: nacionalne vlade članic je spričo ekonomske in okoljske povezanosti želel odvrniti od sprejetih različnih meril, ki bi porušila tržno ravnovesje. Program uvaja nov pogled na vključevanje okoljske politike v druge sektorske politike EU. Pomembno je, da z enakim poudarkom na ekonomskih in socialnih razsežnostih okoljske politike. V programu je prvič tudi izražena podpora uvajanju ukrepov, s katerimi bodo onesnaževalce prisilili za plačilo za onesnaženje, pa tudi za zavzemanje za zmanjševanje onesnaženja pri viru. Četrti okoljski akcijski program (1987–1992) prinaša večje spremembe pri odnosu do okoljske politike, saj je bilo varstvo naravnega okolja prvič razumljeno kot aktivnost, ki je sestavni del celotnega procesa proizvajanja. Zaznamujejo ga začetki strateškega preusmerjanja okoljske politike EU. Ta zasuk se je postopoma uveljavljal v obdobju 1989–1994, ki ga pogosto opredeljujemo kot »paradigmatična sprememba«, ali zasuk s »tržne naravnanosti« v »trajnostni okvir« V devetdesetih letih je tako trajnostni razvoj postopoma postal normativno vodilo okoljske politike (Bahor, 2005, 87). Peti akcijski program (1992–1999), ki so ga poimenovali »K trajnosti«, prinaša temeljne opredelitve trajnostnega razvoja in je vključeval naslednje opredelitve spremenjeno razmerje do naravnih virov; poudarjeno vlogo potrošnika; ostrejše standarde o varstvu okolja za proizvode in procese. Poudarim naj, da je ta program imel vse potrebne elemente politike, ki je bila usmerjena k »ekološkim spremembam« (Bahor, 2005, 88–89). Pomembna je tudi »Amsterdamska pogodba« (»The Treaty of Amsterdam«) iz leta 1997, ki poudarja gospodarsko sodelovanje, spoštovanje človekovih pravic, spodbuja socialno zaščito ter izpostavlja, da je cilj EU spodbujati uravnotežen in trajnosten razvoj. Trajnostni razvoj pa je bil vključen v uvodnem delu kot splošen cilj politik EU. Pomemben dokument je sprejel Evropski svet leta 2001 v Gothenburgu in mu dal naslov »Trajnostna Evropa za boljši svet: Evropska strategija trajnostnega razvoja« (»A Sustainable Europe for Better World: A European Strategy for Sustainable Development«). Dokument je predlagala Evropska komisija. Ta dokument, dopolnjen z zaključki Evropskega sveta v Barceloni leta 2002 (ob upoštevanju Svetovnega vrha o trajnostnem razvoju v Johannesburgu leta 2002), ki so zajeti v dokumentu z naslovom »Naproti globalnemu partnerstvu za trajnostni razvoj« (»Towards a Global partneship for Sustainable Development«), tvori »Prvo strategijo Evropske unije za trajnostni razvoj«. Evropski voditelji so razglasili, da ta strategija dodaja tretji vidik, poleg gospodarskega in socialnega), to je okoljski vidik »Lizbonski strategiji« (»The Treaty of Lisbon«) iz leta 2000. Šesti akcijski program nosi naslov »Naša prihodnost – naša izbira 2002–2010«, ki poudarja potrebo po partnerstvu in po podpori vseh zainteresiranih akterjev. Le v sodelovanju vidi nadaljevanje izboljšanja okolja in kakovosti življenja, hkrati tudi poziva k aktivnejšemu vključevanju in deljeni odgovornosti vseh družbenih sektorjev. Ti bi se morali angažirati pri iskanju inovativnih, delujočih in trajnostnih razrešitev za okoljske probleme (Bahor, 2005, 92). Pomemben korak v prizadevanjih za vključevanje trajnostnega razvoja v vsa področja človekovega delovanja je nedvomno tudi »Prenovljena strategija EU za trajnostni razvoj«, ki jo je junija 2006 sprejel Evropski svet, ki natančneje določa odgovornosti, vsebuje mednarodno dimenzijo, določa spremljanje izvajanja strategije ter poudarja dialog in širšo podporo za strategijo in njeno izvajanje. Osredotoča se na področja, kjer je potrebna pospešitev: trajnostne potrošnja in proizvajanja, boljšega ravnanja z naravnimi viri, trajnostnega transporta, boja proti globalni revščini, če izpostavim najpomembnejša. Pomeni zavezanost trajnostnemu razvoju: »Trajnostni razvoj pomeni, da je treba zadovoljiti potrebe sedanje generacije, ne da bi se tako zmanjšala sposobnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe. To je vseobsegajoč cilj Evropske unije, določen v Pogodbi, ki ureja vse politike in dejavnosti Unije. Njegov smoter je ohraniti zmožnost Zemlje, da omogoča življenje v vsej njegovi raznolikosti, zasnovan pa na načelih demokracije, enakosti spolov, solidarnosti, pravne države in spoštovanja temeljnih pravic, vključno s svoboščinami in enakimi možnostmi za vse. Njegov namen je zagotavljati stalno izboljševanje življenjskih pogojev in blaginje na Zemlji za sedanje in prihodnje generacije. V ta namen spodbuja dinamično gospodarstvo, polno zaposlenost in visoko raven izobrazbe, zdravstvenega varstva, socialne in ozemeljske kohezije ter varstva okolja v mirnem in varnem svetu, kjer bo spoštovana kulturna raznolikost« (register.consilium.europa.eu). Ta strategija temelji na prvi, ki je bila sprejeta leta 2001. Kot je ugotovljeno v dokumentu, pa netrajnostni trendi še vedno obstajajo in zadevajo: Vse to nalaga dolžnost po hitrem ukrepanju, vendar terja tudi dolgoročni razmislek in zato je glavni izziv postopna sprememba trenutno netrajnostnih vzorcev porabe in proizvodnje ter nepovezan pristop k oblikovanju politik. Ob pripravah na ta nov dokument je Evropski svet junija 2005 potrdil naslednje ključne cilje, na katerih temelji nova strategija: Usmeritvena načela politike pa so naslednja: Pomembna je bila odločitev, da se »Strategija EU za trajnostni razvoj«, ki zagotavlja splošen okvir, in »Lizbonska strategija za rast in delovna mesta« dopolnjujeta in ostaja znotraj tega okvira z novim poudarkom na rasti in delovnih mestih bolj dinamičnega gospodarstva. Pomembno je, da je v obeh upoštevano, da se gospodarski, socialni in okoljski cilj lahko vzajemno dopolnjujejo in jih je zato treba razvijati skupaj. Obe podpirata strukturne spremembe, ki gospodarstvom držav članic omogočajo, da se soočijo z izzivi globalizacije. Ustvarjata enake pogoje, pod katerimi lahko uspevajo: dinamičnost, inovacije in ustvarjalno podjetništvo. Seveda je potrebno zagotoviti tudi socialno pravičnost in zdravo okolje. Predpogoj za dolgoročno konkurenčnost in gospodarsko blaginjo, socialno kohezijo, kakovostno zaposlovanje in boljše varstvo okolja pa je pomembno to, da se upošteva naložbe v človeški, družbeni in okoljski kapital ter tehnološke inovacije. Strategija določa tudi pristop k boljšemu oblikovanju politik. Naj izpostavim še sedem ključnih izzivov in ustrezne cilje (ti imajo opredeljene tudi operativne cilje in ukrepe): Strategija opredeljuje tudi medsektorske politike, ki na bi prispevale k družbi znanja, kot izobraževanje in usposabljanje ter raziskovanje in razvoj ter izpostavi finančne in ekonomske instrumente, komunikacijo, pritegnitev akterjev in povečanje uspeha ter opredeli način izvajanja, spremljanja in nadaljevanja ukrepanj. Za vse članice Evropske skupnosti je bila pomembna odločitev, da morajo svojo prvo nacionalno strategijo trajnostnega razvoja dokončati do junija 2007. Opredeljeno je tudi bilo, da je nacionalne strategije trajnostnega razvoja treba v prihodnje pregledati v luči revidirane strategije trajnostnega razvoja, da bi zagotovili doslednost, skladnost in vzajemno podporo, pri čemer so poudarili, je treba upoštevati posebne okoliščine držav članic. Dokument določa še vrsto nalog in opredelitev, ki jih morajo upoštevati države članice, pomemben je tudi člen, ki Evropskemu svetu določa, da se bo treba najkasneje do leta 2011 odločiti, kdaj je potrebno sprožiti celovit pregled »Strategije razvoja EU za trajnostni razvoj« (register.consilium.europa.eu). Evropska komisija spremlja uresničevanje zadnje strategije s poročili, ki jih vsaki dve leti objavi evropski statistični urad Eurostat. Po objavi poročila leta 2009 je Evropska komisija sprejela dokument »Pregled Prenovljene strategije EU za trajnostni razvoj«, v katerem je poudarila, da zaznavajo netrajnostne trende, kljub prizadevanjem za vključitev ukrepov za trajnostni razvoj v glavne politike EU (Komisija Evropske skupnosti, 2009,15). Leta 2010 je Evropski svet sprejel »Strategijo Evropa 2020«, pri kateri gre pravzaprav za strategijo rasti EU v novem desetletju, ko naj EU postane pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo z naslovom »Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast«. Predsednik Jose Manuel Barroso je v uvodu poudaril, da leto 2010 za Evropo pomeni nov začetek, ko naj bi Evropa iz gospodarske in finančne krize izšla močnejša in se soočila z dejstvom, da se gospodarska stvarnost spreminja hitreje od politične, kar je pokazal globalni učinek finančne krize. Komisija je predlagale pet merljivih ciljev Eu za leto 2020, po katerih se bo potrebno ravnati in jih bo treba vključiti v nacionalne cilje in se nanašajo: Barroso je poudaril, da bodo pomagali »pri usmeritvi ukrepanja, z njimi bomo lahko merili svojo uspešnost. So daljnosežni, a dosegljivi. Da bi jih resnično lahko dosegli, juh spremljajo konkretni predlogi ukrepov. Vodilne pobude, opisane v tem sporočilu, kažejo, kako lahko EU odločilno prispeva k napredku. Razpolagamo z močnimi orodji v obliki novega načina upravljanja gospodarstva, ki se opira na notranji trg, našega proračuna, naše trgovinske in zunanje gospodarske politike ter meril in podpore ekonomske in monetarne politike« (ec.europa.eu). Kriza, ki je nastopila leta 2007, svetovna kriza, ki je izničila leta gospodarskega in družbenega napredka, je pa tudi razkrila marsikatero strukturno pomanjkljivost evropskega gospodarstva, in nato napotila k ukrepom, da se bo EU sposobna preoblikovati v pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo, ki ga bo odlikovala visoka stopnja zaposlenosti, produktivnosti in socialne kohezije. Ta strategija torej vsebuje vizijo socialnega tržnega gospodarstva Evrope za 21. stoletje s poudarjenimi tremi prednostnimi prvinami, ki se medsebojno krepijo: Komisija je predlagala naslednje krovne cilje EU: Komisija je tudi predlagala sedem vodilnih pobud, s katerimi je želela spodbuditi napredek na vsakem od prednostnih področij: Teh sedem vodilnih pobud je zavezujočih tako za EU kot za države članice. Najpomembnejši instrumenti na ravni EU so zlasti enotni trg, finančni vzvodi in orodja zunanje politike. Seveda strategija upošteva tudi vrzeli in ovire in poudarja, da bo za doseganje ciljev strategije EU potrebno uporabiti vse politične, pravne in finančne instrumente EU. Dokument vsebuje tudi praktične predloge, s katerimi se bo zagotovil celovit prispevek the politik in instrumentov (ec.europa.eu). Med prednostne prvine je torej strategija vključila tudi trajnostno rast, vendar je OECD dokument »Strategija zelene rasti« (»Green Growth Strategy«) maja 2012 vključil ugotovitev, da je treba rast uokviriti, saj so neravnovesja, ki so bila ustvarjena v naravnem okolju, pomembna sistemska tveganja ali kot jih imenujejo, ozka grla za gospodarski razvoj (SVREZ 2011). Če strnem: splošen cilj prenovljene »Strategije EU za trajnostni razvoj, Evropa 2020«, je opredeliti in oblikovati ukrepe, ki bodo EU omogočili stalno izboljševanje življenjskih pogojev za sedanje in prihodnje generacije tako, tako se bodo vzpostavile trajnostne skupnosti, ki lahko učinkovito upravljajo in uporabljajo vire. Poleg teh izkoriščajo ekološki in družbeno inovacijski potencial gospodarstva, da bi zagotovili blaginjo, varstvo naravnega okolja in socialno kohezijo. Ključni cilji so naslednji: varstvo naravnega okolja, socialne enakosti in kohezija, gospodarska blaginja in izpolnjevanje mednarodnih obveznosti (Svet Evropske unije 2006, 3–4). Vendar se odločitve v praksi počasneje uresničujejo kot bi si želeli. Kot je zapisal Plut (2005, 106) mora EU intenzivno delovati v smeri uresničevanja globalnih nalog na poti k trajnostnemu napredku v prvi polovici 21. stoletja in izpostavil ključne naloge, med njimi: Seveda so se v zadnjem obdobju sprejemale tudi druge strategije na nivoju EU, kot na primer leta 2011 »Strategija za biotsko raznovrstnost do leta 2020«, ki določa okvir za ukrepanje EU v naslednjih desetih letih, saj je stanje biotske raznovrstnosti resno. Izjemna pestrost ekosistemov, vrst in rodov okoli nas ni pomembna le sama po sebi, ampak zagotavlja različne ekosistemske storitve, do katerih so odvisni, kot so hrana, pitna voda, opraševanje, zaščita pred poplavami (ec.europa.eu). Vsaka strategija pomeni novo stopnico k vrhu, ki pa se zdi izmuzljiv in večno spremenljiv. O trajnostnem razvoju je bila leta 2015 sprejeta »Agenda 2030 za trajnostni razvoj«, ki jo je sprejel Vrh OZN in predstavlja zgodovinski dogovor mednarodne skupnosti za odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev napredka ter zaščite okolja za sedanje in bodoče generacije, za spoštovanje človekovih pravic in enakosti spolov ter zagotavljanje blaginje, miru in varnosti za vse ljudi in skupnosti. To so pomembne usmeritve, ki jih je v svoj program zapisala tudi Evropska skupnost. V juniju 2015 so zapisali, da so odločeni prevzeti vodilno vlogo pri njenem izvajanju. Sklepe je tega meseca sprejel Svet, ki je potrdil trdno zavezanost EU in njenih članic celovitemu izvajanju »Agende 2030« in uresničitvi sedemnajst ciljev trajnostnega razvoja. Sklepi opredeljujejo naslednje korake, načine izvajanja in potrebne vire, načine za sodelovanje večstrankarskih deležnikov ter ukrepe za prihodnji nadzor in pregled. Svet je še posebej opozoril na pomen uravnoteženega in celovitega uresničevanja trajnostnega razvoja v vseh treh razsežnostih, tako ekonomski, socialni kot okoljski, pa tudi to, da je treba trajnostni razvoj nujno vključiti v vsa področja politik, EU pa si v politikah, ki jih uporablja, mora ambiciozno prizadevati, da bo obravnavala svetovne izzive. EU je pri odzivanjih zelo prizadevna, saj je Svet pozval Komisijo, naj do sredine leta 2018 pripravi strategijo izvajanja, v kateri bodo časovnica, cilji in konkretni ukrepi za izvajanje »Agende 2030« v vseh politikah EU. Komisiji je tudi naložila, da mora do sredine leta 2018 opredeliti pomanjkljivosti v zvezi s področji politik, zakonodajo, strukturo upravljanja za horizontalno usklajenost in izvajanje, ki bi jih morala EU odpraviti do leta 2030. EU je pozvala vse države članice ZN in druge deležnike, tudi civilno družbo in zasebni sektor, naj sodelujejo pri izvajanju »Agende 2030« in hkrati je prepričana, da pri spodbujanju izvajanja je potrebno storiti še več, saj Svet v sklepih opozarja na nezadostno javno udeležbo in poziva k boljšemu seznanjanju državljanov EU. Omenjeni Sklepi temeljijo na sporočilu Komisije z naslovom »Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope«, ki je bilo predstavljeno novembra 2016. Sporočilo Komisije za trajnostni razvoj »Agende 2030« navezuje na okvir politike EU in prednostne naloge Komisije. Za našo prihodnost je pomembno, da je v njem prikazano, kako daleč je EU pri obravnavanju ciljev trajnostnega razvoja, opredeljuje pa tudi najpomembnejše vrzeli in vprašanja v zvezi s trajnostjo. Naj ob zaključku tega krajšega komentarja ponovno poudarim, da je izjemnega pomena, da ima Evropska unija že od vsega začetka vodilno vlogo pri tem procesu ter da je za uspešno izvajanje agende odločena narediti korak dlje, tako znotraj Unije kot tudi prek svojih zunanjih politik s podpiranjem v drugih državah, zlasti tistih, ki pomoč najbolj potrebujejo. In če še citiram besede prvega podpredsednika Fransa Timmermansa, ki je odgovoren za trajnostni razvoj in v imenu predsednika Jeana-Clauda Junckerja vodi delegacijo Komisije: »Ta dogovor je zgodovinski dogodek in pomemben korak h globalnemu ukrepanju za trajnostni razvoj. S ponosom lahko povem, da se je Unija že od vsega začetka odločno zavzemala za ambiciozen izid, saj je podpirala univerzalen načrt za vse, tako bogate kot revne države, ki v celoti upošteva gospodarske, družbene in okoljske razsežnosti trajnostnega razvoja. Rezultat je zgodovinski dosežek, ki ves svet združuje v skupnih ciljih za bolj trajnostno prihodnost. Trdno smo odločeni izvajati »Agendo 2030«, po kateri se bomo ravnali pri oblikovanju svojih notranjih in zunanjih politik, da bo Unija v celoti odigrala svojo vlogo« (europa.eu/rapid/press_IP-15-5708_sl.pdf). 3 Trajnostni razvoj v vidu družbene odgovornosti v Republiki Sloveniji Nova država Republika Slovenija je leta 1992 postala članica Organizacije Združenih narodov, leta 2004 pa vstopila v Evropsko unijo in takoj pristopila k urejanju številnih obveznostih, ki so vezane na novo družbeno politično ureditev in članstvo Evropske unije, tudi na prilagoditev novemu pravnemu redu, saj širitev EU pomeni »oblikovanje in uveljavljanje skupne strategije, po kateri tudi Slovenija ni več le manjša, z vseh strani obkrožena skupnost, temveč člen velike skupnosti, kjer se vrednoti po sposobnostih in ustvarjalnosti. Začenja se novo obdobje razvoja v znanstvenem, socialnem, ekonomskem in tudi okoljskem pogledu. Toda ob tem moramo upoštevati, kaj se dogaja v naravi!« (Lah, 2004, 5). Po pregledu literature ugotovimo, da se je koncept družbene odgovornosti v Sloveniji pojavil razmeroma pozno, saj eden prvih zapisov zasledimo šele iz leta 1999, kjer teče beseda o okoljski problematiki, odnosa do zaposlenih, povezanosti z lokalno skupnostjo in o filantropiji. Postopoma postaja to tudi tema na več konferencah kakovosti različnih podjetij, kmalu se pojavi tudi kot eden izmed ekonomskih kazalcev v računovodskih poročilih. Torej razumevanje družbene odgovornosti se veže na podjetja in je implicitno, saj temelji na pravilih in zakonskih predpisih, ki od podjetja zahtevajo, da se ukvarja z družbenimi vprašanji. Ustanavljajo se tudi institucije, ki se strokovno poglabljajo v problematiko družbene odgovornosti. Tako lahko evidentiramo institucije, ki so povezane z družbeno odgovornostjo v Sloveniji: Inštitut za razvoj družbene odgovornosti (IRDO), ki je bil ustanovljen leta 2004 z namenom raziskovati in pospeševati razvoj družbene odgovornosti v Sloveniji in po svetu in si prizadeva povezati vse ključne akterje na področju razvoja družbene odgovornosti, tako podjetja, civilno družbo, vlado, lokalne skupnosti, in hkrati izvajati skupne aktivnosti in kampanje za osveščenost širše družbe o potrebnosti in pomenu družbene odgovornosti v Sloveniji. Tudi Slovensko društvo za odnose z javnostmi (PRSS) se zavzema za spodbujanje družbene odgovornosti (Sekcija za spodbujanje družbene odgovornosti – SSDO). Temeljna naloga je dvigovanje nivoja družbene odgovornosti v slovenskih podjetjih in organizacijah, hkrati si želijo prispevati k boljšemu razumevanju koncepta družbene odgovornosti v slovenskih podjetjih in organizacijah ter jih spodbujati k družbeno odgovornemu ravnanju. Tako naravnanost spodbujajo tudi s podelitvami nagrade Horus. Neprofitna in neodvisna organizacija, ki deluje na področju družbene odgovornosti, človekovih pravic in razvojnega sodelovanja, je inštitut Ekvilib, ki spodbuja in podpira politike in prakse, ki prispevajo k družbeni odgovornosti vseh akterjev v globalnem razvoju ter višji ravni uresničevanja človekovih pravic vseh ljudi. Pri svojem delu uporabljajo interdisciplinaren in strokoven pristop. V slovenskem prostoru deluje tudi Mreža za družbeno odgovornost Slovenije, ki je stičišče podjetij in drugih organizacij, katerih skupni namen je promocija družbene odgovornosti, tako znotraj svojih podjetij in organizacij kot v širšem družbenem prostoru. Tudi poslanstvo mreže je izmenjava znanja, uvajanje novosti in dobrih praks, promocija družbene odgovornosti, povezava med deležniki. Naj poudarim, da družbeno odgovornost razumejo kot skrb za družbo in naravno okolje skozi transparentno in etično delovanje. S tega področja je Republika Slovenija sprejela ali pripravlja določene akte in zakone, ki izražajo naše poglede in usmeritve, pa tudi razumevanje in aktivnosti naše države. Naj izpostavim »Nacionalno strategijo družbene odgovornosti v Sloveniji«, saj je med usmeritvami EU med drugim zapisano, da naj bi v duhu »Strategije 2020« vsaka država članica sprejela »Nacionalno strategijo razvoja družbene odgovornosti«. V letu 2017 je Vlada RS pričela s pripravami. To problematiko je najti tudi v »Zakonu o gospodarskih družbah«, ki vnaša določila o nefinančnem poročanju družb, pomemben je tudi »Okvirni program prehoda v zeleno gospodarstvo: dokument Vlade RS«, ki podpira proces prehoda v zeleno gospodarstvo ter povezuje ukrepe in dejavnosti sektorskih politik. Če se vrnem v čas, ko je Slovenija postala samostojna država: med 3. in 4. junijem 1992 je slovenska delegacija, ki jo je vodil predsednik vlade Janez Drnovšek, sodelovala na prvi konferenci Združenih narodov in to samo štirinajst dni po sprejetju Slovenije v organizacijo. Zasedanje v Riu leta 1992 je torej bilo prvo, na katerem je Slovenija nastopila s svojo izjavo in potem podpisala konvencijo o podnebnih spremembah, biotski raznovrstnosti in zmanjševanju ogroženosti zaradi širjenja puščav. Slovenija je bila ena od deset odstotkov držav, ki sledijo viziji trajnostnega razvoja. »Na podlagi načel »Agende 21« smo pripravili zakon o varovanju okolja, ki je doktrino trajnostnega razvoja prenesel v nacionalno zakonodajo. To je bil prvi zakon v Evropi, ki je tako hitro povzel načela konference v Riu, in to celovito, saj je zajel okolje in razvoj. Ni namreč vseboval le sistema varovanja okolja, temveč je zajel tudi trajnostni razvoj kot doktrino s socialno, ekonomsko in okoljsko dimenzijo, ki naj bi bile uravnotežene. Dejansko je to bil revolucionarni dosežek« (Tavčar, 2017, 8). Po besedah Mitje Briclja, bi bila Slovenija precej drugačna, če bi vztrajala pri upoštevanju načel »Agende 21«. Med drugim bi bilo tudi manj tovornega prometa, saj je bila trajnostna mobilnost nakazana že v Riu in je dala prednost vsem oblikam transporta, ki ne uporabljajo fosilnih goriv. Prav tako je iz »Agende 21« izšel tudi načrt, da bi pripravili lokalne agende, ki bodo bolj upoštevale specifike določenih območij. Žal se to ni uresničilo, čeprav so si tudi nevladne organizacije za to prizadevale. Je pa poudaril, da je bila leta 2005 v Portorožu sprejeta »Sredozemska strategija za trajnostni razvoj«, ki je bila prva strategija za trajnostni razvoj regionalnih morij na svetovni ravni. »Protokol o integralnem upravljanju«, ki so ga leta 2008 podpisali v Barceloni in je nastal tudi s pomočjo slovenskih strokovnjakov, je postal del evropskega pravnega reda (Tavčar, 2017, 10). Spoznanje, da trajnostni razvoj nima alternative, je od sredine devetdesetih let postajalo vse bolj prisotno tudi v slovenskem prostoru, pa tudi to, da bi lahko trajnostni razvoj postal ključna primerjalna prednost Slovenije. Leta 1995 so v dokumentu »Agenda 21 za Slovenijo« (www.planbzaslovenijo.si), ki ga je pripravila skupina nevladnih organizacij pod vodstvom Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj, so zapisali: spoštovanje občestva življenja in odgovornost zanj, izboljšanje kakovosti človekovega življenja, ohranjanje vitalnosti in pestrosti Zemlje, čim korenitejše zmanjševanje izčrpavanja neobnovljivih virov, upoštevanje nosilne sposobnosti Zemlje, spreminjanje osebnega odnosa in ravnanja, usposabljanje skupnosti za samostojno in odgovorno ravnaje z okoljem, oblikovanje državnega okvira za povezovanje razvoja in ohranitve, ustvarjanje svetovnega zavezništva. Marsikatere inštitucije v Sloveniji (Zveza potrošnikov Slovenije) ocenjujejo, da s svojim delovanjem še kako vplivamo na naše okolje in se zavedamo naših ravnanj, ki ne pomagajo ohranjati našega okolja (uporaba embalaže, ki je ni mogoče reciklirati, zmanjševanje zalog neobnovljivih virov). Problem je tudi naša pretirana naravnanost k potrošništvu. Pomembno pa je, da se te problematike ne zavedajo več samo strokovnjaki s tega področja, temveč vse bolj tudi potrošniki sami. Izpostavljajo tudi (Zveza potrošnikov Slovenije, 2013), da je trajnostni razvoj potrebno razumeti kot način življenja, ki je nesebičen do naslednjih rodov ob našem zavedanju, da ne zadovoljujemo niti osnovnih potreb sedanje svetovne populacije, kar nas mora prisilit ne samo v razmislek, temveč tudi v dejanja, ki bodo dosegla sprejetje konkretnih ukrepov. Bogomir Kovač (2004, 13) je zapisal, da je paradigmo trajnostnega razvoja Slovenija zapisala v svojo »Razvojno strategijo 2001–2006«, saj je SGRS pravzaprav strategija trajnostnega razvoja, in poudaril, da ohranja podobno opredelitev tudi »Nova strategija razvoja Slovenije 2005–2013«. Ker pa so se po njegovem mnenju zdajšnje strategije le delno izvajale, se v Sloveniji soočamo z večjimi razvojnimi zaostanki. Kovač zapiše, da je temeljni razvojni cilj Slovenije, da v desetih letih preseže povprečno raven gospodarske razvitosti razširjene Evropske unije in hkrati zmanjša regionalne in socialne razlike ter izboljša kakovost okolja. Poudari tudi, da je temeljno sredstvo, ki bo pripomoglo k temu, proces družbenega učenja in razvojni konsenz. Vladna poročila o razvoju (2002, 2003, 2004) ugotavljajo, da je Sloveniji uspelo zmanjšati ekonomski zaostanek, da je ohranila relativno ugodno raven socialne razvitosti, vendar pa izpostavljajo, da so okoljski problemi in načela okoljske trajnosti ostali relativno najbolj problematični. Morda bi poudaril še to, da se Slovenija v EU uvršča med gospodarsko srednje razvite države, da ima veliko biotsko in pokrajinsko raznovrstnost, zmerno splošno onesnaževanje, vendar tudi nesmotrno rabo prostora in veliko energetsko in materialno (stroškovno) porabo (Kovač, 2004, 13). Prav tako Kovač opozori na »Nacionalni okoljski program (NPVO)« in ugotovi, da se ga le delno uresničuje ter da prihaja do večjih zamud pri uresničevanju temeljnih ciljev in projektov. V primerjavi z EU-15 je Slovenija po večini kazalcev uvrščena med države z zmernimi pritiski na okolje. Bolj problematično je stanje glede na porabo energije, naravnih virov in na proizvodnjo emisij, kjer presega trajnostno sprejemljivo raven. Poudari tudi, da so ključne razvojne pomanjkljivosti naslednje (Kovač, 2004, 13): Slovenija, ki je postala del široke evropske družine leta 2005, sledi usmeritvam Evropske unije –, ki je v obdobju 1991–2003 je pripravila več resolucij, uredb in direktiv – in je prenesla vso ustrezno zakonodajo in kriterije ter indikatorje trajnostnega razvoja okolja. Tudi slovenska vodilna podjetja so postopoma sprejela vizijo trajnostnega razvoja kot svojo pomembno nalogo (Kovač, 2004, 14). Prav tako je Slovenija v svoj pravni red prenesla okoljsko zakonodajo, ki jo je Evropska unija razvijala več kot trideset let in kmalu prišla do spoznanja, »da bo okoljska politika Evropske unije močno vplivala na okoljsko politiko in zakonodajo v Sloveniji« (Leban, 2004, 16). Kot sem že izpostavil, je Vlada RS leta 2005 sprejela »Strategijo trajnostnega razvoja«, ki opredeljuje vizijo in cilje razvoja RS do leta 2013. Dokument pravzaprav nosi naslov »Strategija razvoja Slovenije«, vendar spričo vsebine –, ki zajema celovito blaginjo prebivalstva in zato vključuje gospodarska, socialna, okoljska, politična in pravna ter kulturna razmerja, pa tudi ciljev, ki jih predstavlja, in hkrati vnaša tudi z vsebino »Lizbonske strategije« v nacionalno okolje in upošteva specifične razvojne priložnosti in zaostanke Slovenije – ta dokument razumemo kot »Strategijo trajnostnega razvoja Slovenije 2005–2013«. Slovenski dokument sledi splošnemu cilju »Prenovljene Strategije trajnostnega razvoja EU« in je krovna nacionalna razvojna strategija. Poudariti velja, da izhaja iz načel trajnostnega razvoja in integracije razvojnih politik in opredeljuje štiri temeljne cilje razvoja RS: V povzetku dokumenta je zapisano, da mora Slovenija, če želi doseči te ambiciozne cilje, pripraviti in izvesti temeljite strukturne reforme in spremeniti svoj dosedanji razvojni vzorec, saj je spričo počasnosti pri uvajanju sprememb začela izgubljati svojo globalno konkurenčnost. Kar nekaj negativnosti je naštetih: Nov slovenski razvojni model zato združuje »pozitivne lastnosti evropskih modelov liberalnega gospodarstva in partnerske drav, ki ustrezajo našim razvojnim sposobnostim in vrednotam« (Strategija razvoja Slovenije, 2005, 7). Slovenija mora izboljšati svojo globalno konkurenčnost in pripraviti bolj korenite strukturne reforme. Med pomembnimi ugotovitvami je tudi ta, da je potrebno namesto dosedanjega gradualističnega pristopa narediti korenit reformni zasuk k zagotavljanju večje konkurenčne sposobnosti in trajnostnega razvoja Slovenije. Pa tudi ta odločitev, da je nova politično ekonomska vizija Slovenije socialno tržno gospodarstvo, ki bo povezalo bolj liberalno in tržno gospodarstvo z bolj ekonomsko učinkovito in prilagodljivo, toda socialno partnersko državo. Slovenska vizija EU temelji na različnosti in tekmovalnosti in ne na pretirani centralizaciji institucij in koncentraciji politično ekonomske moči posameznih članic. V EU mora prevladovati sožitje narodov in držav ter hkrati globalna konkurenca podjetij in posameznikov (Strategija razvoja Slovenije, 2005, 7–8). »Strategija razvoja Slovenije 2005–2013« (2005, 9) določa tudi pet ključnih razvojnih prioritet za doseganje zastavljenih ciljev: Če poudarim to zadnjo, peto prioriteto, povezovanje ukrepov za doseganje trajnostnega razvoja, vanjo sodijo: Okoliščine so se v tem obdobju, ob izteku veljavnosti krovnega strateškega dokumenta, to je »Strategiji razvoja Slovenije 2005–2013«, tudi na nacionalni ravni, precej spremenile. Ob upoštevanju globalnih dejavnikov in nacionalnih specifik, prednosti in omejitev, se pripravlja nov krovni dokument, ali kot je zapisano v »Osnutku strategije« nova »formula za uspeh«. Spremljanje izvajanja »Strategije razvoja Slovenije 2005–2013« (»Poročilo o razvoju 2012 in 2013«) kaže, da Slovenija ni uspešna pri doseganju ključnih ciljev na gospodarskem, socialnem in okoljskem področju, kar sem že izpostavil. A če ponovim, Slovenija je v obdobju 2005–2008 dosegala visoke stopnje gospodarske rasti (v povprečju 5,1% na leto) in tako zmanjševala svoj zaostanek za povprečju za povprečjem EU. In zato se je v krizi soočila z enim najvišjih padcev gospodarske aktivnosti med državami EU. Zaostrovale so se tudi razmere na trgu, tudi na področju okoljskega razvoja država ni v zadostni meri sledila usmeritvam »Strategije razvoja Slovenije« za trajnejše zmanjšanje pritiskov na okolje in zaustavitve upadanja biotske raznovrstnosti. Neizpeljane sistemske spremembe so v taki situaciji pospeševale težave v financiranju sistemov socialne zaščite. Tudi model urbanega razvoja Slovenije se ni uresničeval tako, kot je bilo predvideno. Leta 2010 je bil predstavljen projekt, ki ga je koordinirala Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, z naslovom »Plan B za Slovenijo 2.0«, pred tem, leta 2007 pa je ista organizacija izdala »Plan B za Slovenijo 1.0«, ki je ponudil v premislek, sprejem in izvedbo vrsto programov in projektov, ki so bili po njihovem nujni za to, da bi dosegli trajnostne razvojne cilje. Bil je pravzaprav odziv na »Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih«. V treh letih od izida »Plana B 01« se je dogodila gospodarska kriza, ki je prerasla razsežnosti finančne krize in je svetovno gospodarstvo pahnila v najhujšo recesijo od velike krize iz prejšnjega stoletja. Zato je bil nov projekt namenjen predvsem vplivanju na aktualne odločitve na področjih podnebne in energetske politike in na prenovo »Strategije razvoja Slovenije«, ki se je začela v začetku leta 2010. Ogorelčeva je zapisala (2010, 9), da so se v vrsti pomladnih razvojnih forumov poglobili v izvorni pomen trajnostnega razvoja in odpirali vprašanja razmerja: Omeniti moram tudi prispevek k oblikovanju trajnostne vizije prihodnosti Slovenije z naslovom »Kam po krizi?« in dokument »Vizija 20+20«, ki predstavlja razmišljanja o prihodnosti Slovenije. Če se osredotočim na pripravo na »novo strategijo države« potem moram poudariti, da so razvojna izhodišča »Strategije razvoja Slovenije do 2020« vezana na zaveze iz »Programa stabilnosti 2013 in nacionalnega reformnega programa za leti 2013 in 2014«. Prizadevanja so bila usmerjena k dopolnjevanju strukturnih reform na trgu dela in v pokojninskem sistemu z ukrepi za zagon gospodarstva in nadaljevanje konsolidacije javnih financ. Tudi v razvojnem izhodišču Slovenije za novo strategijo »Strategija razvoja Slovenije 2014–2020«, ki je osnutek, ponovno poudarijo, da Slovenija ni uspešna pri doseganju ključnih ciljev na gospodarskem, socialnem in okoljskem področju. Čeprav je bila v letih med 2005 in 2008 uspešna, saj je dosegala visoke stopnje gospodarske rasti, v povprečju 5,1% na leto, da je zmanjšala zaostanek za EU, se je z nastopom gospodarske krize stanje drastično spremenilo, saj je doživela enega največjih padcev gospodarske aktivnosti med državami EU. Močno nazadovanje gospodarske razvitosti se je kazalo kot posledica premalo učinkovitega izboljšanja konkurenčnosti v preteklem desetletju, saj so se pokazale vse strukturne slabosti slovenskega gospodarstva. Tudi dostopnost do finančnih virov, predvsem mednarodnih, je bila omejena, predvsem pa so se pokazale strukturne slabosti in neprilagodljivosti bančnega sistema, zlasti neučinkovitost. Kot posledica so se poslabšali tudi materialni pogoji življenja, tudi razmere na trgu dela so se v tem obdobju močno zaostrile. Značilna je visoka segmentacija, pa tudi starostna segregacija in strukturna neskladja so se v tem času še okrepila. Težave so se pojavile v financiranju sistemov socialne zaščite, na obremenjevanje okolja pa je v pretežni meri vplivalo nihanje gospodarske aktivnosti in kljub izvajanjem nekaterih ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti zaradi povečanja pritiskov iz izvajanja različnih dejavnosti, ni bilo mogoče zaustaviti upadanja biotske raznovrstnosti (SRS, 4). V novi »Strategiji razvoja Slovenije 2014–2020«, pravzaprav osnutku, ki ga je pripravilo Ministrstvo za gospodarstvo avgusta 2013, je še posebej izpostavljeno (SRS, 4–5): Osnutek zajema scenarij gospodarske rasti do leta 2020 in ocene potencialne rasti, ki jih je pripravil UMAR, ki so pokazale, da bo ta precej nižja kot pred začetkom krize, saj je takšna tudi izkušnja podajanja ocen drugih držav. V viziji in ciljih osnutka je izpostavljeno, da moramo posebno pozornost nameniti razvoju, ki prinaša delovna mesta, večji produktivnosti, kar pa ne bi smelo vplivati na okolje. Poudarili so, da bodo prednost imeli tisti projekti, ki bodo imeli multiplikativni značaj in bodo ustvarili nova delovna mesta. Namen tega dokumenta je angažiranje vseh sistemov in struktur ter materialnih in nematerialnih virov. Zapisali so tudi, da bosta razvoj in spodbujanje konkurenčnosti in zaposlovanja temeljila na polnem izkoriščanju endogenih potencialov (les, voda, geotermalna, socialno podjetništvo…) in z rastjo na globalnih trgih (tehnologija, inovativnost prestrukturiranja gospodarstva…). Kot vizijo razvoja vidijo Slovenijo kot konkurenčno družbo znanja in inoviranja, ki ob spoštovanju okoljskih omejitev zagotavlja blagostanje svojih prebivalcev in postaja model eko regije. Dokument je izpostavil štiri prioritetna področja, ki jih smiselno povezujejo posamezne sektorske politike in tako postavljajo temelje za doseganje sinergijskih učinkov vseh ukrepov in dejavnosti, česar s klasičnim sektorskim pristopom ne bi mogli doseči (SRS, 9). Prioritete so: Seveda pa je predpogoj za doseganje srednje ročnih strateških usmeritev stabiliziranje in razvojno naravnanje javnih financ ter učinkovit finančni sistem. Izpostavljeni so tudi pogoji za uresničevanje ciljev strategije, ki so pomembni in jih mora Slovenija izpolniti, če želimo graditi na svojih prednosti in ob tem izkoristiti endogene potenciale in priložnosti. Potrebna bo vzpostavitev učinkovite pravne države in javne uprave (predvidena je vrsta aktivnosti), kakovostne infrastrukture za trajnostno mobilnost in skladnejši regionalni razvoj, saj razvoj ustrezne infrastrukture lahko pripomore k vrsti dejavnikom razvoja (med njimi, k povečanju splošne globalne konkurenčnosti države in regij znotraj nje, zagotavljanje hitrejšega dostopa do trga dela in drugo). Pri oblikovanju in izvajanju razvojnih programov pri nas je potrebno upoštevati teritorialno raznolikost, saj je uveljavljanje teritorialne agende EU pri nas otežkočeno, izvajanje razvojnih politik pa razdrobljeno in nepregledno. Potrebno bo zmanjšati neenakost med regijami in zagotoviti usklajen in trajnostni razvoj funkcionalnih območij z različnimi značilnostmi in posebnostmi. S 1. januarjem 2016 je začelo veljati 17 ciljev trajnostnega razvoja »Agende za trajnostni razvoj 2030«, ki so jih, kot sem že predstavil, sprejeli svetovni voditelji na zgodovinskem Vrhu Združenih narodov septembra 2015, po kateri si bodo države v naslednjih petnajstih letih prizadevale odpraviti vse oblike revščine, se spopasti z neenakostjo in se bojevati proti podnebnim spremembam. Slovenija se je v celoti zavezala vsem ciljem in tako izkazala svojo pripravljenost pri reševanju ključnih izzivov naše dobe. Tako se je Vlada RS odločila, da bo Slovenija izvedla prvi prostovoljni nacionalni pregled uresničevanja »Agende 2030« že v drugem letu veljavnosti. Strateški razvojni okvir Slovenije je bil nazadnje definiran v »Strategiji razvoja Slovenije za obdobje 2005–2013«, zato je Slovenija leta 2015 pristopila k pripravi novega krovnega strateškega dokumenta, to je dolgoročne strategije razvoja Slovenije. Namen nove strateške usmeritve je predvsem opredeliti vizijo razvoja Slovenije do leta 2050 in pripraviti strategijo razvoja do leta 2030. Priprava strateške usmeritve za prihodnost Slovenije je eden od osrednjih projektov Vlade Republike Slovenije, ki želi našo skupno prihodnost soustvariti ob sodelovanju in v dialogu z vsemu deležniki. Zato je ustanovila Horizontalno skupino, v kateri so predstavniki različnih ministrstev in služb. Namen je, da bo nova strateška usmeritev Slovenijo postavila tudi v kontekst širše globalne perspektive, bodo pripravljavci upoštevali tudi na Vrhu Združenih narodov nedavno sprejete »Cilje za trajnostni razvoj (Sustainable Develpment Goals–SDGs)«. Slovenija je tako aktualna in skladna s prizadevanji EU, saj smo leta 2015 obeleževali tudi evropsko leto za razvoj, ki je potekalo pod sloganom »Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost«.
V »Viziji Slovenije 2050« (slovenija2050.si) so zapisane misli, s katerimi se lahko identificiram in si tudi sam želim, da bi se uresničile, a naj izpostavim zadnji odstavek, ki govori o tem, da smo Slovenci leta 2050 pravzaprav srečni ljudje: »V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu. Živimo kakovostno: bolje, bolj zdravo in dlje. Družbena in okoljska odgovornost sta nam zelo pomembni. Naravo spoštujemo in z naravnimi viri upravljamo premišljeno. Priložnosti za delo nam ustvarjata digitalna odličnost in model krožnega gospodarstva, ki poganjata gospodarski razvoj. Uspelo nam je, ker smo drzni, samoiniciativni in odgovorni. Cenimo čas in ga namenjamo stvarem, ki v naše življenje prinašajo zadovoljstvo« (slovenija2050.si). Želim si, da bi s treznimi, premišljenimi in konstruktivnimi predlogi za učinkovito realizacijo te vizije v Sloveniji to zmogli: politika, vladne in nevladne organizacije in čim širši krog aktivnih državljanov. Biti bi morali složni in slediti cilju, ki sno ga s konsenzom sprejeli. Kako bomo to dosegli? Zagotovo tudi s svojo lastno rastjo kot človeška bitja, ki se opredeljujemo k iskanju Dobrega in ne Zla, če uporabim kot izhodišče etiko in moralo, ki sta na področju trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti eno ključnih izhodišč. Pa tudi tako, da bomo doumeli, da je v današnjih razmerah trajnostni razvoj edini globalni model preživetja civilizacije. Da je trajnostni razvoj tudi za Slovenijo ključna primerjalna prednost tako za konkurenčnost gospodarstva kot tudi za kakovost življenja. Uresničevanje usmeritev in s tem trajnostnega razvoja v RS spremlja UMAR, ki pripravi »Poročilo o razvoju«, ki ga sprejme Vlada RS in predstavlja strokovno podlago za vodenje razvojne politike v RS. Kot so zapisali (umar.gov.si) je to dokument, s katerim spremljajo uresničevanje strateških usmeritev pri gospodarskem, družbenem in okoljskem razvoju. Strateški razvojni okvir je bil, kot sem že predstavil, v »Strategiji razvoja Slovenije za obdobje 2005–13«, na ravni EU pa so zajete ključne razvojne usmeritve in cilji, ki so opredeljeni v »Strategiji EU 2020«. Poleg tega dokumenta morajo države članice izpolnjevati tudi določila »Pakta stabilnosti in rasti« ter »Mehanizma odkrivanja presežnih neravnotežij«. V času priprave nove strategije razvoja Slovenije »Poročilo o razvoju 2017«, ki ga je pripravil UMAR, prikazuje (umar.gov.si) izhodiščno stanje in prihodnje razvojne izzive države v luči: »Poročilo o razvoju 2017« je razdeljeno na dva dela (na sintezo ugotovitev in podrobnejši prikaz posameznih kazalnikov razvoja), ki vključujeta štiri področja in kazalnike razvoja Slovenije. Prvi del predstavlja: Vsako posamezno področje je natančno predstavljeno z več vidikov, zajema analizo trenutnega stanja in hkrati tudi napotke za naprej. V analizah so pripravljavci Slovenijo večinoma primerjali s članicami EU, prikazuje pa pregled gibanj do leta 2016 oziroma do zadnjega leta, za katero so podatki razpoložljivi. Drugi del predstavlja kazalnike Razvoja Slovenije: Za vsako področje probleme podrobno segmentira in predstavi problematiko, npr. za makroekonomski okvir najprej realno rast bruto domačega proizvoda, inflacijo, tekoči račun in plačilne bilance, bruto zunanji dolg, neto finančna pozicija do tujine, ravnotežje sektorja država, dolg sektorja država, donosnost 10-letnih državnih obveznic, davki in prispevki za socialno varnost, davčna obremenitev po ekonomskih kategorijah, državne pomoči, razvitost finančnega sistema, razmerje med posojili in vlogami, nedonosne terjatve, zadolženost podjetniškega sektorja. Kot iz predstavljenega sledi, poročilo o razvoju analizira gospodarski, družbeni in okoljski razvoj Slovenije z namenom, da bi se ovrednotil napredek na področju dejavnikov blaginje prebivalstva, pa tudi, prikazuje izhodiščna stanja in razvojne izzive države v luči zagotavljanja makroekonomske stabilnosti ter dolgoročne vzdržnosti gospodarskega, družbenega in okoljskega razvoja ter uresničevanja nekaterih s tem povezanih mednarodnih zavez države, tudi v okviru »Strategije EU 2020«, določil pakta stabilnosti in rasti ter mehanizma odkrivanja preseženih neravnotežij (Poročilo o razvoju 2017, 7). Če strnem glavne ugotovitve iz povzetka (Poročilo o razvoju 2017, 8–9): Da bo Slovenija dosegla vzdržen in uravnotežen razvoj, ki se bo odražal v večji blaginji prebivalstva, se je potrebno prednostno usmeriti na naslednja prednostna področja ukrepanja (Poročilo o razvoju 2017, 9): Kriza leta 2007 je seveda prizadela tudi Slovenijo in stanje se je poslabšalo, vendar zadnja leta napreduje, tako so zapisali v poročilu, na področju gospodarskega razvoja in blaginje prebivalstva, manjši so tudi pritiski na okolje. V prejšnjem desetletju beležimo realno hitro ras, vendar je v krizi sledil močan padec BDP, ki je močno omajal gospodarsko stabilnost in negativno vpliva na blaginjo. Toda od leta 2014 naprej se gospodarska slika zboljšuje, saj se je obnovilo dohitevanje gospodarsko razvitejših držav. Okrevanje je seveda omogočilo izboljševanje materialnega položaja prebivalstva, beležimo tudi relativno dostopnost do javnih storitev, kar vpliva tudi na kakovost življenja. Zdi se mi potrebno, da izpostavim, da so se kljub rastoči gospodarski aktivnosti v zadnjih letih ohranila ugodna gibanja ključnih okoljskih kazalnikov. Toda zaradi precejšnjega upada bruto domačega proizvoda v času krize, je zaostanek Slovenije za gospodarsko razvitostjo in življenjskim standardom v EU, še precej višji kot je bil pred krizo. Če strnem: uresničevanje trajnostnega razvoja zahteva sočasno obravnavo vseh treh sestavin trajnostnega razvoja, zato naj bi si v RS prizadevali za koncept najustreznejšega gospodarskega in socialnega razvoja, ki bo seveda upošteval naravno ravnovesje in omejitve ali zmogljivosti naravnega okolja. Koncept torej naj ne bo zasnovan na neskončnosti, maksimalni količinski rasti (Plut, 2004, 166). V marsičem se strinjam tudi s strokovnjaki skupine nevladnih organizacij in posameznih strokovnjakov za trajnostni razvoj, ki so zasnovali alternativen razvojni program za Slovenijo do leta 2020, ki predlagajo poleg horizontalnih ukrepov (npr. zeleno davčno reformo, zelena javna naročila) tudi naslednje skupine projektov: Če poudarim okoljski vidik: ključno izhodišče, poleg povečanja sonaravne rabe obnovljivih naravnih virov, ničelna rast poraba energije in bistveno zmanjšanje ekološkega odtisa na osebo do leta 2020. Blizu so mi tista razmišljanja, da mora Slovenija narediti paradigmatski prelom, ki terja drugačen sistem vrednost, nove pristope, drugačna izhodišča razvoja, drugačne poti in tehnologije. Prepričan sem, da so potrebni novi pogledi na sonaraven, vzajemen, odgovoren, medregisko skladnejši in trajno vzdržen razvoj. Slovenija ne sme biti več utemeljena na spodbujanju enostranske in količinsko zasnovane gospodarske rasti. Odločiti se mora za trajnostni vzorec, izhajati mora iz vrednot okoljske etike, svoja ravnanja mora prilagoditi zmogljivosti okolja, kakovostnemu gospodarskemu razvoja, večji stopnji samozadostnosti tako na področju prehrae kot energije. Razmišlajti mora o vrednotah zmernega materialnega blagostanja in socialne varnosti za vse. Hkrati pa se tudi zavedam, da je to proces, ki ga mora spodbujati tako politika, mediji kot šolstvo, in zahteva tudi odločne premike, ki se tudi v globalnem okolju niso še dogodili, saj se niso ne politika ne trajnostno sonaraven napredek »Agende« 21 iz leta 1992 še udejanili ne v širši praksi in ne politiki držav ter mednarodnih dejavnosti. In kakšne naj bodo konkretne aktivnosti v naši državi? Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Boštjan Žekš je zapisal misli, s katerimi se strinjam in iz katerih lahko izluščimo, da odločitve o teh problemih so v prvi vrsti naloga politike, ki bi se po moji presoji morala odločati v korist tudi bodočih rodov: »Iz vseh primerov vidimo, da sta varstvo okolja in trajnostni razvoj predvsem političen problem in le v manjšem delu problem znanosti, raziskav in stroke. Znanost je že izpolnila in še izpopolnjuje metode za analizo okolja in razvija tehnologije, ki manj vplivajo na okolje in bolje izrabljajo naravne vire. Znotraj politike pa se moramo dogovoriti, kako bomo čim učinkoviteje, da bi koristili vsem, te metode in tehnologije uporabljali. Političen problem postaja težji, če začnemo razpravljati o trajnostnem razvoju na svetovnem nivoju, brez katerega seveda tudi našega domačega trajnostnega razvoja ne bo«. (Žekš, 2004, 129) Tudi v slovenskem prostoru moramo bolj angažirano razpravljati o trajnostnem razvoju, tako vladne kot nevladne organizacije ter širša zainteresirana javnost in se seveda trdno držati vseh časovnic, ki so bile na vladni ravni sprejete. Vlada RS je prva, ki mora pripraviti vse akte v skladu s smernicami EU in ZN. Strinjam se z dr. Plutom, ki je izpostavil naslednje misli, ki so tudi po moji presoji, izjemno pomembne: »v prvi polovici 21. stoletja bodo potrebne bistveno večje spremembe v vrednostnem sistemu, izobraževanju in vzgoji, materialni dejavnosti in načinu življenja. Obstoječi vrednostni, gospodarski in tehnološki sistem, obstoječi vzorci globalizacije torej temeljnih globalnih razvojno-okoljskih nalog ne moremo rešiti« (Plut, 2010, 21). Plut je še zapisal, da kulturnega preskoka ne bo mogoče doseči v nekaj letih, temveč bodo potrebna desetletja vztrajnega delovanja, ter da sedanjo deterministično razvojno paradigmo, zasnovano na trajni rasti potrošništva, je brez slehernega dvoma treba zamenjati in udejaniti do sredine 21. stoletja (Plut, 2010, 21).
LITERATURA Agenda 21.1992. programme of Action for Sustainable Development. New York: United Nations Publications.
Bahor, M. 2005. »Trajnostni razvoj v okoljski politiki Evropske unije«. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Green Paper: Promoting a European framework for Corporate social Responsibilitty. 2001. Plut, D. 2010. »Trajnostni razvoj med mavrico teorij in skromno prakso«. Strategija razvoja Slovenije.2005. UMAR.URL: ZPS–Zveza potrošnikov Slovenije. 2009. »Trajnostni razvoj in družbena odgovornost podjetij«. |