Slovenščina English (United Kingdom)

Spletna revija IBS Poročevalec je namenjena domačim in tujim znanstvenikom, raziskovalcem, strokovnjakom, študentom in praktikom na področjih mednarodnega poslovanja, trajnostnega razvoja, tujih jezikov in javne uprave. Najpomembnejši del IBS Poročevalca je objava recenziranih znanstvenih, raziskovalnih, strokovnih in poljudnih člankov, ki obravnavajo teme kot mednarodno poslovanje, trajnostni razvoj, organizacija, pravo, okoljska ekonomika in politika, trženje, raziskovalne metode, menedžment, korporativna družbena odgovornost in druga področja.

Iskanje

IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana

Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poročevalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.



2013 > Letnik 3, št. 2




Mag. Kristina Bele: ODGOVORNOST MENEDŽMENTA

natisni E-pošta

 

Povzetek 

Prvenstvena vloga organizacije je, da proizvaja proizvode in storitve, ki jih porabniki potrebujejo in da  povečuje svoj dobiček, kajti le dobičkonosna organizacija prispeva k družbenemu blagostanju.

Med notranjim in zunanjim poslovnim okoljem obstaja tesna povezanost pričakovanj vseh deležnikov vpletenih v poslovni proces. Odgovornost menedžmenta je, da upošteva interese vseh, to je lastnikov, delničarjev,  porabnikov, zaposlenih in širše družbe. Gre za zavezanost menedžerjev, da ravnajo etično in prispevajo k ekonomskemu napredku ob istočasnem izboljševanju kakovosti življenja zaposlenih in njihovih družin ter širšemu družbenemu okolju v katerem delujejo.

Ključne besede: socialni trendi, pričakovanja, odločanje, novi izzivi.

 

Summary

The primary role of business is to produce goods and services that society wants and needs and to increase its profits. Business only contributes fully to society if it is profitable. However there is an inter-dependence between organizational internal and external business environment in a need for respecting expectations of all participants not only owners. Responsible management is to act in some way that is in the interest of owners, share holders, customers, employees and society at large.

Responsibility is the continuing commitment by managers to behave ethically and contribute to economic development while improving the quality of life of the workforce and their families as well as of the local community and society at large.

Key words: social trends, expectations, decision-making process, new challenges.

 

1 Odgovornost menedžmenta in interesi deležnikov

Čas krize je za večino današnjih podjetij preizkus sposobnosti prilagajanja novi stvarnosti, za nekatera pa je to tudi čas razvojnih priložnosti. Katero od poti bo podjetje izbralo, pa je povezano predvsem s sposobnostjo odločanja menedžmenta in igro interesov. Interesi, ki jih zastopa menedžment, naj bi bili nedvoumni in pregledni. Velikokrat pa temu ni tako, saj je potrebe in pričakovanja, ki jih izražajo vsi deležniki poslovnega procesa, težko uskladiti. Tako svoja pričakovanja poleg zaposlenih izražajo lastniki, delničarji, kupci, dobavitelji, pa tudi širša družbena skupnost. Svoja pričakovanja imajo tudi civilna družba, javni sektor, okoljsko varstvene organizacije in drugi. Vsi našteti želijo vsaj del svojih pričakovanj uresničiti preko dejavnosti podjetja. Da podjetje zadovolji deležnike, katerih interesi so zelo heterogeni, mora te najprej prepoznati, jih ustrezno ovrednotiti ter uskladiti s poslovnimi cilji. Pri tem je v ospredju iskanje ravnotežja med uspešnostjo, učinkovitostjo, etičnostjo in pravičnostjo poslovanja. Žal navzkrižja interesov pogosto pripeljejo do prevlade parcialnih rešitev, ki so v interesu močnejših partnerjev, s čimer se organizacija odmika od optimalnih poslovnih odločitev in morda celo etičnih.  Zato je zelo pomembno, da se menedžment zaveda, da je primarni interes podjetja ustvarjanje dodane vrednosti, ki omogoča rast in razvoj, na makro ravni pa ustvarja nacionalno bogastvo.  Ekonomske odgovornosti, kot so maksimiranje profita in pravne odgovornosti v obliki spoštovanja zakonov in pravil, so podlaga za vse druge odgovornosti, ki naj bi jih menedžment odgovorno izpolnjeval. Odgovorno ravnanje menedžmenta je tisto, ki je v skladu s prevladujočimi družbenimi normami, vrednotami in pričakovanim vedenjem.

Koncept odgovornega menedžmenta je danes bolj kot kdajkoli prej na preizkušnji, saj krizne razmere pogosto služijo kot opravičilo neodgovornega ravnanja. Vendar je koncept odgovornega menedžmenta danes edino sprejemljiv koncept poslovne strategije in dolgoročnega napredka. Zavezanost etičnim normam in ustvarjanje dodane vrednosti, ob istočasni skrbi za kakovost delovnega življenja zaposlenih, njihovih družin in seveda širše družbene skupnosti, so edini zanesljivi elementi konkurenčnosti podjetja. Danes namreč podjetje ne more uspešno delovati, če ima v vidu le doseganje ekonomskih rezultatov in zadovoljevanje potreb lastnikov kapitala, pozabi pa na svoje zaposlene in druge udeležence poslovnega procesa. Izziv za današnja podjetja je, kako uskladiti prizadevanja za čim večji dobiček z družbeno odgovornim poslovanjem

 

2   Vrste odgovornosti

Poslovno okolja, ki naj bi ga obvladoval menedžment, postaja vse bolj kompleksno in  prepleteno s povečanim tveganjem odločanja, ki prinaša nepredvidljive izide. Odločanje menedžmenta je v takih razmerah precej oteženo, saj mora sistematično spremljati in analizirati občutljiva dogajanja v širšem poslovnem in ožjem notranjem okolju podjetja in odkrivati priložnosti, pa tudi grožnje za bodoče poslovanje. Odgovornost menedžmenta je uresničevanje trajnih namenov podjetja, ki so opredeljeni s poslanstvom in izoblikovani z vizijo podjetja, kar odseva v strateških ciljih podjetja. Žal pa ti niso vedno enoznačno razumljeni, zaradi česar se menedžment pri svojem odločanju srečuje s povečanimi pritiski interesov kapitala, kupcev, finančnih ustanov, zaposlenih, socialnega okolja in podobnih ter z vse večjo prepletenostjo njihovega delovanja. Tako kupci pričakujejo kakovostne storitve in izdelke po primerni ceni, kapital ustrezni donos na svoj vložek, zaposleni varna in ustrezno plačana delovna mesta, možnost napredovanja in osebne rasti. Menedžment skrbi predvsem za rast in razvoj podjetja, finančne institucije pričakujejo sprotno poravnavanje finančnih obveznosti, medtem ko imata socialno in naravno okolje svoje zahteve. Pričakuje se tudi, da podjetje spoštuje obveznosti do naravnega okolja, njegovo ohranjanje, varčevanje z energijo ter tudi etične in druge človekoljubne odgovornosti v širšem socialnem okolju.

Podjetje, ki teh odgovornosti ne izpolnjuje, ima manjše možnosti za poslovni uspeh in če ne deluje etično, lahko izgubi svoj ugled, kar pa je zelo tvegana možnost. V farmacevtski industriji je eden od takih primerov podjetje, ki ni prisluhnilo zahtevam najrevnejših slojev, da se jim omogoči cenejši dostop do zdravil in zagotovi varnost izdelkov za njihovo zdravje. Namesto proizvajalcev je zahtevo upošteval zakonodajalec in reguliral cene. Regulirane cene so s tem postale obveznost, ki so jo morali vsi proizvajalci spoštovati.

Danes se srečujemo s podjetji, ki ne spoštujejo delovno pravne zakonodaje in izkoriščajo stisko zaposlenih. Podjetja si s tem ustvarjajo negativno podobo v javnosti, dobijo sloves slabega delodajalca in niso privlačna za nadarjene kadre, ki so ključni dejavnik uspešnosti. Podobno  se dogaja s finančnim sektorjem, ki financira, dejavnost, ki onesnažuje okolje. Tudi podjetje Monsanto, ki  ponuja gensko spremenjene proizvode, ki jih kupci ostro zavračajo izgublja tržišče in dobro ime.

Vpliv civilne družbe na odločitve menedžmenta postaja vse večji in menedžerji morajo to pri svojem ravnanju upoštevati.  Nekaj odgovornosti, ki se nanašajo na ravnanje menedžmenta je formaliziranih oziroma zakonsko opredeljenih in jih menedžerji ne smejo spregledati, sicer sledijo sankcije. Tu gre predvsem za zakonska določila, predpise, davčne obveznosti, prispevke, dajatve, podjetniške pogodbe ipd. Del teh je tako rekoč pol formaliziranih, kot na primer spoštovanje standardov in drugih norm poslovanja, ali pa odnos podjetja do okolja, pa tudi standardi ravnanja z zaposlenimi, pričakovanja nevladnih organizacij, lokalnih skupnosti ipd. Kadar podjetje teh standardov ali norm ne spoštuje, si ustvarja negativno podobo v širši javnosti in zmanjšuje ugled v družbi, kar se zrcali tudi v odzivu porabnikov in končnem finančnem izidu.

Pogosto pa gre tudi za prepletanja formalnih in neformalnimi odnosov. Tako na primer je fleksibilnost zaposlovanja zakonsko določena, vendar se kljub temu od menedžmenta pričakuje, da si prizadeva za varnost zaposlitve svojih delavcev in se tudi v primeru, ko se z delavci razide, do njih obnaša korektno.

S takimi odločitvami menedžment dokazuje, da je kos svojim obveznostim in zavezanosti etičnemu delovanju. To ustvarja pozitivno podobo podjetja v javnosti in z njo ugled, kar je predpogoj  za obstoj na trgu. Nikakor ne gre spregledati, da javnost in mediji budno opazujejo in spremljajo, kako podjetje ravna in soustvarjajo njegovo podobo v širši družbeni skupnosti. Javno mnenje je občutljivo sredstvo, ki lahko pomembno prispeva k uspehu kot tudi neuspehu podjetja. Tako na primer podjetje, ki sicer spoštuje pravne okvire svojega delovanja, vendar ob tem šikanira zaposlene ter zavrača skrb za okolje, nikoli ni deležno pozitivnega odziva v javnosti.  Nasprotno pa bo podjetje, ki je prisiljeno odpuščati ljudi, pa se z njimi razide na sprejemljiv način, bodisi z odpravninami, pomočjo pri iskanju bodoče zaposlitve ali pomoči pri prekvalifikaciji ,  deležno v javnosti razumevanja in odobravanja.

 

Zaključek

Prepričanje, ki ga je podpirala ekonomska doktrina 70 let, da je podjetje odgovorno le svojim lastnikom in da naj opravlja le tiste aktivnosti, ki prinašajo dobiček, je po številnih propadlih primerih iz tuje in domače prakse, omajano. Vodilo razvitega sveta postaja nova ideologija odgovorne organizacije, ki od podjetij zahteva odgovorno ravnanje. Odgovorno ravnanje se nanaša tako na širše zunanje, kot tudi notranje okolja podjetja oziroma na vse deležnike, ki so v stiku s podjetjem, četudi področje njihovega delovanja ni zakonsko urejeno. Odgovorno podjetje v okolju, v katerem deluje ustvarja nova delovna mesta, zaposluje delavce, jih razmešča glede na značilnosti dela in njihove sposobnosti, jim nudi varno in zdravo delo, proizvaja kakovostne izdelke ali storitve po primerljivih cenah,  varčuje z energijo ter skrbi za naravno okolje. S takim ravnanjem se podjetje ne prilagaja le željam in potrebam različnih skupin deležnikov, pač pa odgovorno poslovanje postaja tudi sredstvo za razlikovanje od preostalih tekmecev, ki se pojavljajo na trgu. S tem pa odgovornost podjetja postaja poslovna priložnost.

Tudi evropska razvojna strategija poudarja, da morajo podjetja pri svojem delovanju upoštevati interese različnih deležnikov, si prizadevati za dolgoročno sodelovanje z njimi in sprejemati takšne poslovne odločitve, ki bodo s povečanjem dodane vrednosti posameznega deležnika povečevale tudi svoje konkurenčne prednosti. Z dvigom konkurenčnosti pa podjetja lahko povečajo vrednost premoženja za lastnike, ne da bi se zmanjševala vrednost deleža preostalih deležnikov v podjetju.

Razpravljanje o odgovornem menedžmentu oziroma odgovorni organizaciji je aktualno zlasti v današnjem času, ko se pogosto za poslovno dvomljive in etično sporne poteze najdejo opravičljiva pojasnila. Krizni čas nikakor ne sme biti razlog za zagovarjanje ravnanj, ki nastajajo pod pritiskom ozkih parcialnih interesov in nevarno zmanjšujejo konkurenčne sposobnosti podjetja.  Nasprotno pa odgovorna ravnanja menedžmenta vodijo do optimizacije delovanja in prepoznavnosti podjetja kot odgovornega ekonomskega subjekta, kar se seveda zrcali tudi v končnem izidu poslovanja.

 

Literatura

  1. Carayon, P. in M. Smith. 2000. Work organization and ergonomics. V Applied ergonomics 31(6): 649–662.
  2. Bonini, S.M.J., L.T. Mendionca in J.M. Oppenheimer. 2006. When Social Issues become Strategic. The Mckinsey Quaterly 2.
  3. Drucker, P. 2001. Managerski izziv v 21.stoletju. Ljubljana: Založba GV. str.115-127.
  4. Kotter, J. in D. Cohen. 2002.  Srce sprememb. Ljubljana: GV Založba. 
  5. Lowell, L.B. 2002. Just in Time Strategy for a Turbulent World, The Mckinsey Quaterly, Special Edition: The Risk and Resilience.
  6. Martel, J.P.  in G. Dupuis. 2006. Quality of Work Life: Theoretical and Methodological Problems, and Presentation of a New Model and Measuring Instrument. Social indicators research 77(2):333-368.
  7. McManus, J. 2006. Leadership: Project and Human Capital Management. Oxford: Elsevier.

$18.      Naylor, J.S. 2004. Soft Power: The Means to Success in World Politics. United States: Public Affairs.

  1. Svetic, A. 2008. Spremenjene zahteve porabnikov: Nove podjetniške priložnosti. 27. Mednarodna znanstvena konferenca o razvoju organizacijskih znanosti, Portorož, Kranj: moderna organizacija: 2655-2661.
  2. Svetic, A. 2010. Povezanost med posameznikom in organizacijo. V 29. Mednarodna znanstvena konferenca o razvoju organizacijskih ved.  Portorož:1484-1487.
  3. Svetlik, I. in N, Zupan. 2009. Menedžment človeških virov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede:348-349.
  4.  Tavčar, M. 2002. Strateški management. Maribor: Inštitut za razvoj managementa: 212-213.