Slovenščina English (United Kingdom)

Spletna revija IBS Poročevalec je namenjena domačim in tujim znanstvenikom, raziskovalcem, strokovnjakom, študentom in praktikom na področjih mednarodnega poslovanja, trajnostnega razvoja, tujih jezikov in javne uprave. Najpomembnejši del IBS Poročevalca je objava recenziranih znanstvenih, raziskovalnih, strokovnih in poljudnih člankov, ki obravnavajo teme kot mednarodno poslovanje, trajnostni razvoj, organizacija, pravo, okoljska ekonomika in politika, trženje, raziskovalne metode, menedžment, korporativna družbena odgovornost in druga področja.

Iskanje

IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana

Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poročevalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.



DR. BOGDAN KAVČIČ: MNOŽIČNO ZUNANJE FINANCIRANJE INOVACIJ

natisni E-pošta

Povzetek
V celotnem inovacijskem procesu se pojavljajo številne ovire, tako v njegovi kreativni fazi kot v fazi udejanjanja.

Ena najpomembnejših ovir je pomanjkanje denarja. V zadnjih desetletjih je bilo razvito novo orodje za premagovanje te težave: množično zunanje financiranje kot poseben primer množičnega zunanjega izvajanja. Podrobno je analiziran proces množičnega zunanjega izvajanja, njegove prednosti in pomanjkljivosti ter trenutno stanje v Sloveniji

Abstract
There are many obstacles in the whole process of innovation so in its creative as in its realization part. Among them the shortage of money is one of the most important. In the last two decades a new instrument has been developed to overcome this problem: the crowdsourcing or crowdfinancing, as a special case of outsourcing. The process of crowdsourcing is analysed in detail, its advantages and disadvantages and the present situation in Slovenia.

Ključne besede: ovire v inovacijskem procesu, množično zunanje izvajanje, množično zunanje financiranje

Key words: obstacles in innovation process, crowdsourcing, crowdfinancing
.

1. Ovire v inovacijskem procesu
Proces ustvarjanja novih idej (kreativnost) in njihovega uresničevanja oziroma praktične uporabe pogosto zaustavljajo ali celo onemogočajo različne ovire. Kot je celoten proces inoviranja smotrno deliti v dva dela, to je ustvarjanje novih idej in njihovo uresničevanje. proces uresničevanja izbranih in ovrednotenih novih idej pogosto označujejo kot inovacijski proces v ožjem smislu. Tako je tudi ovire smotrno ločiti na dva dela. Prvi del se nanaša na ovire nastajanju novih idej. Torej vključuje ovire ustvarjalnosti. Drugi del pa se nanaša na praktično uresničevanje novih idej. Te pogosto označujemo kot ovire inoviranja. V bistvu seveda gre za enoten proces, saj morajo ideje najprej nastati, potem šele jih je mogoče uresničevati in praktično uporabljati v delovanju posameznika, skupin in organizacij. To se pokaže tudi v inovacijski verigi, ki se začne z nastajanjem inovativnih idej in konča z njihovo praktično uporabo. Analitično pa je ločevanje med ustvarjalnim in uresničevalnim delom smotrno, saj gre za precej različno dogajanje.

Ovire v procesu nastajanja novih idej je mogoče razdeliti v nekaj skupin. Povzetek ugotovitev različnih avtorjev je povzel Kavčič (2008, str. 40-50) v naslednjih pet skupin:
1. Konceptualne in perceptivne ovire. Med te sodijo:
- mentalna počasnost, lenobnost posameznika, ki se zadovolji z že znanim;
- konvergentno mišljenje, to je prepričanje, da obstoji en sam edini pravi odgovor na
problem;
- nezaznavanje problema v pravi podobi, brez upoštevanja okoliščin;
- stereotipno zaznavanje problemov
- težave pri izločitvi problema iz okolja (kaj je pravzaprav treba reševati);
- saturacija ali prezasičenost s problemom.
2. Čustvene ovire. Te je smotrno razdeliti na naslednje sestavine:
- strah pred napakami in tveganjem (večina ljudi želi imeti vedno prav, ne mara tvegati);
- nesposobnost sprejemanja tveganja: od novih idej so le redke res dobre;
- prevelika vnema, to je želja po hitrem uspehu;
- nesposobnost trajnejšega ukvarjanja s problemom (nesposobnost daljše koncentracije na
problem)
- težave pri prepoznavanju pravega bistva problema.
3. Kulturne in situacijske ovire. V to skupino se vključujejo:
- tabuji (močna družbena prepoved ukvarjanja z določeno vsebino);
- dobro je le, kar je praktično in temelji na razumu, logiki, podatkih;
- igra je primerna le za otroke, ne pa tudi za odrasle;
- bojazen (nadrejenih pred kreativnostjo - šefi vse vedo);
- dobra je tradicija, spremembe pa ne.
4. Organizacijske ovire. Med te navadno štejejo:
- organizacijska klima, ki ni naklonjena ustvarjalnosti (tvorci novih idej so »sanjači«);
- stil vodenja, zaviralno deluje predvsem hierarhično, nedemokratično vodenje;
- intelektualna zmogljivost organizacije (kjer je znanja več, je več tudi novih idej);
- organizacijska struktura (neugodna je zlasti hierarhična funkcijska struktura).
5. Intelektualne in izrazne ovire. V to skupino pa sodijo:
- pomanjkljive in/ali napačne informacije,
- izbira problemu neustreznega sloga njegovega reševanja;
- uporaba neustreznega jezika za izražanje.

Ovire ustvarjalnosti so torej številne (mogoče jih je seveda različno grupirati). Deloma so umeščene v posameznika, deloma pa izvirajo iz ožjega (organizacijskega) ali širšega (kulturnega) okolja. Zato je novih idej hkrati veliko, pa premalo. Da bi prišli do večjega števila novih zamisli, je bilo razvitih in uporabljenih veliko različnih tehnik za spodbujanje ustvarjalnosti pri posameznikih in skupinah.

Ovire, ki se lahko pojavijo v procesu uresničevanja inovativne ideje, so značilne za poslovne subjekte, tako samostojne podjetnike (posameznike), kot gospodarske družbe. Lahko povzročijo, da se inovacijski proces sploh ne začne, lahko se upočasni ali pa so dejanski učinki manjši od pričakovanih. S temi ovirami se je že pred desetletjem ukvarjala večja skupina strokovnjakov pod okriljem Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), rezultati so bili objavljeni v publikaciji znani pod naslovom Oslo Manual (2005). Opredelili so jih glede na vrsto inovacij: proizvodne, procesne, organizacijske in trženjske, saj se nekatere ovire pojavljajo samo v nekaterih vrstah inovacij (recimo: »ni povpraševanja po inovacijah« je kot ovira opredeljeno le pri proizvodnih inovacijah), druge ovire pa pri več ali celo pri vrstah inovacij (recimo: »previsoki stroški«). V nadaljevanju so povzete le po vrstah ovir, ne glede pri kateri vrsti inovacij se pojavljajo (Oslo Manual, 2005, str. 113):
1. Stroškovni dejavniki: preveliko tveganje, previsoki stroški, pomanjkanje sredstev v organizaciji ali/in zunaj organizacije.
2. Dejavniki povezani z znanjem: nezadosten inovacijski potencial, premalo kvalificiranega osebja, premalo informacijske tehnologije in informacij, premalo zunanjih partnerjev za sodelovanje, organizacijska rigidnost organizacije, nesposobnost motiviranja zaposlenih za inovacije.
3. Tržni dejavniki: negotovo povpraševanje po inovativnih izdelkih ali storitvah, potencialni trg že obvladujejo drugi, pomanjkljiva infrastruktura, slabosti v lastninskih pravicah, zakonodaja, predpisi, standardi, davki.
4. Drugi dejavniki: ni potrebe po inoviranju zaradi prejšnjih inovacij, ni povpraševanja po inovacijah.

Ovire inovacijski dejavnosti v organizaciji so torej številne. Navadno je prepletenih več vzrokov, ki preprečujejo hitrejše uvajanje inovacij. Uvajanje inovacije poteka po zakonitostih uvajanja sprememb v organizaciji. Paradoksalno je, da običajno na eni strani vsi priznavajo pomen in nujnost inovacij nasploh, uvajanju inovacij v svoji organizaciji pa se upirajo. Inovacijam se upirajo vsi tisti, ki imajo koristi od starega načina izvajanja dejavnosti. Ljudje smo pač nagnjeni k inertnosti, k temu, da se najraje držimo starih obrazcev vedenja, ki jih že poznamo in so preizkušeni. Rajši imamo, da novosti preizkusijo drugi in jih potem morebiti prevzamemo. Čim večji je potencial neke ideje, tem težje je najti koga, ki jo bi preizkusil. Ugovori inovacijam (»ubijalci inovacij«) so npr.:
• To ne bo nikdar delovalo.
• Tega nihče noče.
• V praksi je to nemogoče.
• Ljudje tega ne bodo razumeli.
• To ni pravi problem.
• To je sicer problem, vendar nikogar ne zanima.
• Ta problem smo že rešili.
• Itd.
Zato uvajanje inovacij pogosto poteka počasi. Angleška mornarica je npr. potrebovala skoraj 200 let, da je uvedla preizkušeno zdravilo proti skorbutu (limone), zaradi katerega so mornarji na dolgih plovbah skoraj množično umirali (Berkum 2010, str. 57).

2. Množično zunanje izvajanje
Razen navedenih je mogoče opredeliti še številne ovire, ki se pojavljajo v celotnem inovacijskem procesu. Tudi navedene je mogoče drugače opredeliti in grupirati. Vendar že navedeni pregled ovir dovoljuje sklep, da je denar ena glavnih ovir. Posebej v delu, ki ga označujemo kot inovacijski proces v ožjem smislu. Ta obsega izdelavo projektiranje in konstruiranje (če gre za nov izdelek: izdelavo prototipa), tržne raziskave, poskusno proizvodnjo in testiranje, vstop na trg ter rast tržnega deleža. Vse te dejavnosti so neposredno povezane s stroški in jih brez ustreznih investicijskih sredstev ni mogoče uresničiti. Prav pri potrebnih denarnih sredstvih se inovacijski proces pogosto ustavi: avtor nove ideje nima denarja, da bi jo uresničil. Treba je dodati, da uresničevanje nove ideje pogosto zahteva zelo velika sredstva, lahko več milijonov evrov. Včasih pa je potrebna vsota manjša, nekaj stotin ali tisoč evrov. Odvisno od vrste inovacije. Če gre za posnetek nove popevke, je investicija sorazmerno nizka, če pa gre za nov tip avtomobilskega motorja (recimo na električni pogon), pa so investicije ogromne. Prevelike za posameznika, ne tako redko pa prevelike tudi za organizacijo¹.

Želja podjetij za povečanje konkurenčnosti (in s tem dobička) je bila v 20. stoletju, posebej v drugi polovici, izrazito usmerjena na ekonomijo obsega. Nastajale so velike (mednarodne) korporacije z ogromnim številom zaposlenih. Ameriška korporacija General Electrics je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja imela po celem svetu več zaposlenih kot celotna Slovenija. To pa je zahtevalo zapleteno strukturo organizacije in vodenja (obvladovanja). Takšna zapletena struktura je kmalu pokazale svoje pomanjkljivosti. Med drugim počasno komuniciranje med najnižjimi organizacijskimi ravnmi in korporacijskim vrhom, poznano kot »dinozaver efekt«. Iskanje načinov za povečanje konkurenčnosti je pokazalo, da so velike organizacije pogosto ne-optimalno uspešne in učinkovite na posameznih področjih. To je vodilo k pojavu, ki je označen kot »zunanje izvajanje« (angleško: outsourcing). Zunanje izvajanje posameznih dejavnosti ali celih poslovnih funkcij organizacije kot formalna strategija ni bilo znano pred letom 1989 (Handfield: 2006). To je del širšega vprašanja, ki je v ekonomiji poznano kot »make or buy decision« (odločitev kupiti ali izdelati doma). Kot podjetniška praksa se je zunanje izvajanje razmahnilo od 1990ih let dalje. V začetku je veljalo, da organizacija ne sme prepustiti v zunanje izvajanje ključnih poslovnih funkcij, recimo funkcije vodenje, finančne funkcije, temeljne proizvodnje itd. Dandanes pa velja, da je v zunanje izvajanje mogoče prepusti vse – če je zunanje izvajanje cenejše kot opravljanje tega v okviru organizacije.

Kot sestavina zunanjega izvajanja se je razvilo množično zunanje izvajanje (angl.: crowdsourcing ali crowdfunding). Takšen slovenski prevod angleškega izraza zagovarja Institut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (Terminologišče: 2014). Drugi slovenski izrazi za crowdsourcing so še: množicanje, množičenje, množično izvajanje, moč množic (prav tam). Kot navaja R. Hopkins, se je izraz začel uporabljati od leta 2006 dalje (v Sloan P. /ed./ 2011, str. 15).

Množično zunanje izvajanje še ni enotno opredeljen pojem. Na podlagi analize 132 uporab pojma v strokovni literaturi, predlagajo naslednjo integralno definicijo: »Množično zunanje izvajanje je vrsta neposrednega sodelovanja, ki ga posameznik, institucija, neprofitna organizacija ali gospodarska družba z javnim pozivom predlaga različno veliki skupini posameznikov z različnim znanjem in lastnostmi, da prostovoljno sodelujejo pri uresničitvi neke naloge. Izvajanje naloge, ki je različne sestavljenosti in modularnosti, pri kateri množica sodeluje s svojim delom, denarjem, znanjem in/ali izkušnjami, vedno prinaša vzajemne koristi. Uporabnik zadovolji določeno potrebo, ki je lahko ekonomska, družbeno priznanje,
___________
¹ Izraz »organizacija« je uporabljen univerzalno: za podjetja, firmo, zavod itd

samospoštovanje ali razvoj individualnih sposobnosti; podpornik pa bo prejel in v svojo
korist uporabil to, kar je pobudnik prispeval k skupnemu podvigu, katerega oblika je odvisna od vrste predlagane aktivnosti« (Estelles, Gonzales-Ladro-de-Guevara: 2012, str. 9-10).

Zaradi ambicije po celovitosti je predlagana definicija kar zapletena. Vzrok zapletenosti je tudi raznolikost obravnavanega pojava v praksi. Avtorja navedene definicije razlikujeta osem sestavin, ki opredeljujejo množično zunanje izvajanje (Estelles, Gonzales-Ladro-de-Guevara: 2012, str. 6-9):
1. Kdo je množica? To je skupina ljudi, katerih število je odvisno od vrste pobude. Lahko jih je relativno malo (recimo le tisti zaposleni v organizaciji, ki poznajo določeno informacijo), lahko pa jih je več sto tisoč. Pripadniki množice so lahko zelo heterogenih lastnosti, lahko pa so lastnosti bolj omejene na manjšo skupino.
2. Kaj mora množica narediti? To je odvisno od vsebine pobude, ki je lahko enostavna, lahko pa bolj sestavljena. Množica mora izvesti nalogo. Zato je najprej potrebna jasna opredelitev cilja ali ciljev, ki ga ali jih mora množica doseči. Najpogosteje to naredi s prostovoljnim prispevkom svojega denarja, lahko pa tudi svojega dela, znanja ali/in izkušenj.
3. Kaj množica dobi za povračilo? To je najpomembnejše vprašanje, saj se nanaša na motivacijo množice, da sodeluje pri izvajanju naloge (uresničevanju pobude). Tudi kot motiv pogosto nastopa denar. Lahko pa tudi druga povračila, kot so: delitev svojega znanja, razvoj sposobnosti posameznika, zabava, priložnost prostovoljnega dela, pripadnost skupnosti, vsebina pobude itd. Ker vsi sodelujejo prostovoljno, so mnogi mnenja, da bi povračilo moralo biti nematerialne narave. Vendar: kot so motivi množice za sodelovanje različni, so lahko tudi povračila različna. Gre lahko za povračila, ki se nanašajo na vse vrste potreb Maslowe piramide potreb.
4. Kdo je pobudnik? Pobudnik je lahko katerakoli enota, ki ima sredstva in motivacijo, da pobudo oblikuje predstavi in posreduje (potencialni) množici. Pobudnik je lahko posameznik, skupina posameznikov, gospodarska družba, neprofitna organizacija, javna institucija ipd.
5. Kaj je povračilo za pobudnika? Pobudnik množičnega zunanjega izvajanja bo kot povračilo dobil rešitev svojega problema s tem, da bo množica opravila predvideno aktivnost. Pobudnik je nagrajen z delom, ki ga opravi množica, z izkustvom, ki ga pridobi od množice, znanjem množice in tudi sredstvi, ki jih množica prispeva.
6. Za kakšen tip procesa gre? Množično zunanje izvajanje je neposreden proces, tipičen za internet, participacije množice, ki omogoča izvedbo naloge za rešitev problema pobudnika.
7. Kakšen tip poziva uporabiti? Gre vedno za javni poziv. Sodeluje lahko vsakdo, ki ga pobuda zanima. Lahko je to le skupina s specifičnim znanjem ali izkušnjami. Ali pa kombinacija obojega. Vedno pa gre za fleksibilen javni poziv.
8. Kateri medij uporabiti? Sredstvo, s katerim se javni poziv razširja, je najpogosteje/vedno internet, lahko pa tudi televizija, radio ipd.

Kot prvo zapisano uporaba termina »množično zunanje izvajanje« navajajo letnico 2006 (Crowdfunding: 2014). Vendar je mogoče reči, da so bile podobne dejavnosti že v 17. stoletju v obliki prednaročil še nenatisnjenih knjig pri tiskarjih. Razmahnil pa se je ta pojav šele v začetku 21. stoletja.

Organizacije uporabijo množično zunanje izvajanje tudi na področju inovacij. Razvojno gledano, so organizacije dobivale inovacije predvsem od zunaj vse do zgodnjega 20. stoletja (Heim; v: Sloan 2011, str. 65). Potem so zlasti večje organizacije začele same proizvajati inovacije za svoje potrebe. Pomeni, da so same proizvajale ideje, jih uresničevale, tržile in financirale. Taka ureditev je znana kot zaprti inovacijski sistem. Njegova prednost je predvsem v tem, da omogoča, da organizacije popolnoma obvladujejo inovacije. Manj je možnosti, da se kdo drugi okoristi z inovacijami organizacije. Inovacije gredo v smeri, ki jo začrta menedžment, in bolj v tempu, ki ustreza menedžmentu. Glavne pomanjkljivosti zaprtega sistema pa so relativno veliki stroški (zaprti sistem povzroča tudi oportunitetne stroške), relativna počasnost inovacijskega procesa in njegova manjša učinkovitost. Drugi viri lahko imajo ideje, ki so za njih nekoristne, bile pa bi zelo koristne za določeno organizacijo.

Tako je v zadnjih desetletjih prišlo do tega, da organizacije ponovno iščejo inovacije zunaj sebe. Obenem pa tudi puščajo ideje, ki so nastale v organizaciji, v okolje. Inovacijski sistem, ki ga označuje velika pretočnost idej iz organizacije v okolje in iz okolja v organizacijo, označujejo kot odprti inovacijski sistem. Tudi ta oznaka se pojavlja od približno leta 2006 dalje (Hopkins, v: Sloane 2011, str. 15). Glavna spodbuda, da sodobne organizacije razvijajo odprte inovacijske sisteme, je skrajševanje življenjskega ciklusa proizvodov in storitev. K temu prispevata tako razvoj tehnologije kot tudi konkurenca med tržno usmerjenimi organizacijami. Organizacija bi zato morala zelo hitro povečevati svojo razvojno-raziskovalno dejavnost, da bi bila konkurenčna na trgu. Za organizacije je to postalo predrago, zato so se spet začele ozirati po inovacijah v okolju. »Tam zunaj« pa je kreativnost tako rekoč neomejena (Tihec: 2012).

Pridobivanje informacij o inovacijah iz okolja ima vrsto prednosti. Predvsem je hitrejše kot razvijanje lastnih inovacij. Pomembna strateška prednost zunanjih inovacij je v tem, da omogočajo širši pregled nad možnimi inovacijami. Glede stroškov odprtega inovacijskega sistema pa velja, da tudi nastanejo. Vendar so praviloma manjši kot pri širjenju zaprtega inovacijskega sistema. Menedžment, ki obvladuje znotraj organizacijski inovacijski sistem, pogosto ne vidi, kaj se dogaja v okolju. Preveč je usmerjen le na organizacijo. Zato spregleda, kaj so pravzaprav potrebe uporabnikov (kaj je tisto, kar bi kupovali). Tako so množične zunanje inovacije do neke mere tudi že tržna raziskava. Notranje inovacije imajo pogosto pomanjkljivost, da so premalo prilagojene tržnim razmeram v konkretnem okolju. Tudi če notranji sistem producira veliko idej, to še ne pomeni, da bodo na trgu tudi ugodno sprejete. Ni dovolj samo veliko inovacij, ampak inovacij, ki imajo perspektivo trženja. Ključni problem inovacij je, kako ugotoviti, kaj uporabniki hočejo (Piller; v Sloane 2011, 106). Ker so organizacije pri tem premalo uspešne, je neuspešnost novih proizvodov velika – 50 % in več. Kaj uporabniki želijo, lahko najbolje povedo oni sami, od tod zahteva po sodelovanju razvojnih oddelkov organizacije in uporabnikov pri sokreiranju novih proizvodov.

Vzpostavitev sistema odprtih inovacij je za organizacijo zahtevna naloga. Navadno gre za kombinacijo odprtega in zaprtega sistema. Organizacija že ima notranji (zaprti) sistem in k temu dodatno razvija še odprtega. Potrebne so velike spremembe, tako spremembe vedenja kot spremembe organizacijske kulture. Organizacija mora začeti z drugačnim načinom komuniciranja z zaposlenimi in okoljem. Zdi se, da so velike organizacije pri tem precej počasne, imajo več težav, kot pa manjše organizacije. Zaposleni v organizaciji, predvsem pa menedžment in zaposleni v razvojnih oddelkih, morajo sprejeti nove norme vedenja in vrednotenja inovacij. Tipična karakteristika organizacijske kulture posebej velikih organizacij je prepričanje, da je dobro samo tisto, kar je bilo razvito v organizaciji. To prepričanje je treba odpraviti oziroma spremeniti v »s ponosom najdeno kjerkoli« (Goers; v Sloane 2011, 55). Organizacija mora razviti mreže komuniciranja z ustreznim okoljem in zagotoviti njihovo funkcioniranje. Uveljaviti se mora norma, da če ni inovacije znotraj, jo poiščemo zunaj. Vendar je nevarnost, da razvijanje odprtega sistema povzroči občutek ogroženosti notranjega osebja (ki deluje v okviru zaprtega sistema).

Zunanje sodelavce lahko pritegne organizacija v osnovi na dva načina. Prvi je, da objavi poziv vsem in jih povabi k sodelovanju s predlogi oz. inovacijami. Tako lahko pritegne večje število sodelavcev, čeprav je odziv na take pozive običajno majhen. Problem je tudi velika raznolikost dobljenih predlogov, ki so bolj ali manj neusklajeni z razvojno strategijo organizacije. Drugi način pa je, da organizacija povabi k sodelovanju posameznike, skupine ali organizacije, za katere misli, da bi lahko dali koristen prispevek k njenemu razvoju. Tako dobi bolj kvalificirano skupino sodelavcev, vendar je nevarnost, da ta ne vključuje pomembnih (bodisi da jih organizacija ne pozna, bodisi da menedžment podcenjuje njihovo koristnost). Organizacija lahko tem zunanjim sodelavcem v celoti prepusti, da sami izbirajo, kako in s čim bodo sodelovali. Lahko pa njihovo sodelovanje usmerja z navodili. Ocenjujejo, da je najuspešneje, če organizacija povabljeno skupino tudi usmerja glede na svoje potrebe (Philips; v: Sloane 2011, 28).

Ena od kritik množičnega zunanjega izvajanja je, da je večkrat uporabljeno le za povečevanje dobička lastnikov, kupci proizvodov ali storitev pa nimajo od tega nobene koristi (Tihec: 2012). Organizacija s pomočjo različnih orodij zbirajo ideje od množice, od katere jih dobijo skoraj zastonj. Če bi jih morala proizvesti sama, bi to bilo precej drago. Ideje uporabijo, da zmanjšajo stroške in s tem povečajo dobiček. Uporabniki pa od tega nimajo koristi. Navaja primer bencinskih črpalk, kjer so uvedli, da si stranke morajo same natočiti gorivo. Njihovo pot do blagajne pa podaljšajo kolikor mogoče in izkoristijo še za reklamne namene. Gorivo pa zato ni nič cenejše.

3. Množično zunanje financiranje
Množično zunanje financiranje (angleško: crowdfunding ali crowdfinancing) je oblika množičnega zunanjega izvajanja. Je način pridobivanja finančnih sredstev s prispevkom (običajno) majhnih vsot denarja velikega števila ljudi, ki se vključijo v mrežo preko interneta, da bi podprli pobudo nekih drugih ljudi ali organizacij (Crowdfunding: 2014; Definition Crowdfunding /?/; Sullivan 2006; Ordanini et al. 2011, str. 444)). Opredelitev množičnega zunanjega financiranja je več. Med seboj se razlikujejo v podrobnostih. Zato so posamezni primeri med seboj bolj ali manj različni. Gre za financiranje projekta, ki ga je predložil posameznik ali organizacija, s strani večjega ali velikega števila posameznikov ali/in organizacij, ki s sorazmerno majhnimi zneski omogočijo uresničitev projekta. Izraz je bil prvič zapisan leta 2006 (Crowdfunding: 2014).

Sestavine množičnega zunanjega financiranja so:
1. Pobudnik (subjekt), ki predlaga: To je lahko posameznik ali organizacija, ki ima idejo, za katere uresničitev potrebuje finančna sredstva, ki jih sam/a/ nima dovolj. Torej tudi inovator. Pobudnik mora oblikovati pobudo in jo sporočiti množici. Navadno to naredi na svoji spletni strani na internetu. Pobuda mora biti oblikovana tako, da pritegne in prepriča množico podpornikov.
2. Udeleženci oz podporniki.: Množica, ki ji pobudnik predlaga, da projekt podpre. Odločitev o podpori je seveda povsem prostovoljna. Podpora je lahko nedoločen znesek, lahko pa je navedena minimalna enota. Minimalna vsota je lahko relativno majhna (npr. 1€ oz. do10 €), ali pa večja, npr. 1000€. Vsak posameznik (član kasnejše množice), ki projekt podpre, deluje kot agent s tem, da drugi vidijo, kateri projekt je podprl, kateremu projektu verjame. Z razširjanjem informacije, da je projekt podprl, pridobiva nove podpornike. Podpora torej ni zgolj finančna, pač pa tudi marketinška. Podporniki, ki se odločijo, da projekt podprejo, prevzemajo tveganje in običajno pričakujejo nagrado za svoj prispevek. Za podpornike je značilna lastnost inovativna usmeritev, ki spodbuja željo po novem načinu povezanosti z organizacijo in drugimi podporniki, socialna identifikacija z vsebino pobude, pričakovane (denarne) koristi (Crowdfunding: 2014). Spletna stran za množično zunanje financiranje je navadno postavljena tako, da omogoča posameznemu podporniku spremljanje razvoja pobude in komuniciranje udeležencev med seboj. Tako se podporniki neke pobude lahko preoblikujejo v relativno ozko socialno omrežje.
3. Motivacija udeležencev: Je lahko zelo različna: Na eni strani gre za zadovoljitev potreb udeležencev (podpornikov) samih: da omogočijo uresničitev nekega projekta, ki ga ocenjujejo kot dobrega; da uresničijo svojo potrebo po pomoči drugim; da sprejmejo vsaj del odgovornosti za uspeh projekta nekoga drugega v katerega verjamejo; da dobijo pričakovano družbeno priznanje; da pomagajo prijateljem; da dobijo (denarno) povračilo za svoj prispevek; itd. Motivacijsko deluje tudi sodelovanje v usmerjenem socialnem omrežju. Motivacija iste množice udeležencev je lahko pri posameznikih raznolika.
4. Vsebina projekta, ki je predlagan: Predlagani projekti so lahko zelo različne vsebine. Lahko gre za dobrodelni projekt, s katerim bi finančno pomagali posamezniku ali neki družbeni skupini (pogosto otrokom ali invalidom), da uresničijo nek cilj. Lahko gre za podporo umetniški skupini, da posname CD, postavi predstavo, opravi turnejo, itd. Prvi primer množičnega zunanjega financiranja, ki ga omenjajo v literaturi, je bilo prav zbiranje sredstev, s katerim so omogočili rokerski skupini Marillion turnejo po Ameriki, potem ko je izdala svoj sedmi album – leta 1997 so zbrali 60.000$ (What is crowdfunding /?/). Lahko gre za pomoč posameznikom ali skupinam v nesreči, itd. Precejšen del projektov je v zadnjih letih namenjen zbiranju sredstev za uresničevanje dobrih idej (inovacije v ožjem smislu).
5. Cilj podviga: Cilj mora biti jasno opredeljen. Ker gre za zbiranje denarja za investicije, je cilj navadno opredeljen z želeno vsoto zbranega denarja. Ta je lahko zelo različna, pač glede na vsebino projekta. Lahko je nekaj sto ali nekaj tisoč evrov, lahko pa bistveno več. Kot največji znesek doslej sem našel, da je bil zbran leta 2014 za projekt Star Citizen v ZDA in sicer 58.000.000 $ (Crowdfunding: 2014). Zbiranje denarja je navadno časovno omejeno in se po določenem času ustavi.
6. Vrste finančnih prispevkov: Navadno navajajo tri vrste finančnega prispevka (npr. Crowdfunding: 2014; Borštnik: 2013): a. lastniško, b. dolžniško in c. donacijsko/ nagradno. Lastniško financiranje je takrat, kadar podporniki za svoj vložek dobijo delnice v organizaciji, v katero vlagajo. To seveda zahteva, da ima pobudnik organizacijo že ustanovljeno in delujočo. Podporniki projekta s svojim vložkom omogočijo izvedbo projekta in postanejo (so)lastniki organizacije. Če je organizacija šele v ustanavljanju, lahko gre za ustanovne deleže ali začetne delnice. Te so privlačne za vlagatelje, če pričakujejo, da bo njihova vrednost porasla. Dolžniško financiranje pomeni, da podporniki posodijo svoj denar pobudniku in pričakujejo, da ga bo čez določeni čas tudi vrnil. Ta oblika je podobna bančnim posojilom. Razlika je v tem, da je pri množičnem zunanjem financiranju posojilodajalcev več (množica). Pa tudi obresti so navadno ugodnejše kot v bankah za vlagatelje in pobudnika. Banke zaračunavajo visoke obresti za dana posojila, plačujejo pa nizke obresti za hranilne vloge. Tako, da so koristi vlagateljev in pobudnika pri množičnem zunanjem financiranju obojestranske. Dolžniška oblika financiranja je dobrodošla tudi v obdobjih, ko banke zmanjšujejo obseg posojil, ali dvigujejo obrestne mere. Donacijsko/nagradno financiranje pa pomeni, da podporniki prispevajo pobudniku svoja finančna sredstva iz ne-pridobitniškega namena ali namenov in ne pričakujejo povračila vloženih sredstev. Ali pa je povračilo le simbolično. V to skupino prištevajo tudi vnaprejšnjo prodajo proizvoda, ki ga s svojim prispevkom financirajo. Podjetnik (pobudnik akcije) želi npr. zagnati organizacijo brez posojil ali prodaje delnic. V vsakem primeru pa mora biti zbiranje sredstev v skladu z veljavno zakonodajo v posamezni deželi. Ali drugače: tudi zakonodaja mora biti prilagojena uporabi množičnega zunanjega financiranja. Po oceni slovenskega avtorja je prav to problem uporabe množičnega zunanjega financiranja v Sloveniji (Černuta: 2014).
7. Komunikacijski kanal: Gre za kanal, s katerim je mogoče povezati pobudnika in množico podpornikov, pa tudi podpornike (člane množice) med seboj. Kot takšno sredstvo je najpogosteje izbran internet. Na internetu je na voljo velika množica platform (leta 2012 že 450 – po Crowdfunding: 2014), ki pobudnikom omogočajo, da oblikujejo svojo spletno stran, s katero potem komunicirajo s »svojo« množico. Mnoge platforme omogočajo tudi komuniciranje članov množice med seboj. Platforme se med seboj razlikujejo po prilagojenosti za določene namene. Nekatere so npr. primernejše za pobude na področju glasbe, druge na področju inovacij, itd. Pobudnik mora sam poiskati platformo, ki je za njegovo pobudo najprimernejša. Platforma je mesto za oblikovanje in povezavo množičnega zunanjega financiranja vseh sestavin, kot možnosti neposrednega komuniciranja članov množice, spremljanje pobude, mehanizem za vplačevanje prispevkov in izplačevanje zbranega denarja ipd. Ker je uspešnost projekta odvisna od pritegnitve dovolj velike množice podpornikov, da zberejo dovolj sredstev, je komuniciranje bistvenega pomena za uspeh pobude.
Nekatere znane platforme na internetu uporabljene za množično zunanje financiranje so (What is crowdfunding: 2012):
- IndieGoGo. Oblikovana je bila leta 2008 in vsakemu omogoča brezplačno sprožiti pobudo.
Prispevek obračunajo potem od zbranega denarja.
- Kickstarter. Tudi ta je bila oblikovana 2008, namenjena je predvsem kreativnim projektom
(inovacijam). Zato o tej platformi več kasneje.
- 40Bilion. Namenjena je startom novih podjetij (v ZDA).
- Funding4Learning. Namenjena je projektom na področju izobraževanja.
- FirstGiving. Ta platforma je v ZDA namenjena neprofitnim organizacijam, ki jih je ustanovila država.
- Itd.

Relativno kmalu so poskušali oblikovati tudi načela za množično zunanje financiranje. Takšen poskus je The Cappipalist Manifesto (Falossi: 2010), ki vsebuje pet načel:
1. Vaš kapital so vaši prijatelji. Vaši prijatelji na socialnem omrežju vam lahko pomagajo zbrati potreben denar.
2. Vaši prijatelji uresničujejo vaše sanje. Vsak od prijateljev lahko nekaj prispeva, lahko čisto malo. Toda skupaj vam bodo omogočili uresničitev vašega projekta.
3. Vaš kapital je odvisen od števila vaših prijateljev. Mnogo majhnih prispevkov oblikuje veliko vsoto. Več ko imate prijateljev, večja je verjetnost, da boste zbrali potrebno vsoto.
4. Vaš kapital je odvisen od zaupanja. Prispevki ne pridejo avtomatično. Pridobiti morate zaupanje ljudi, da vas podprejo.
5. Vaš kapital raste od ust do ust. Vaši prijatelji ne samo, da prispevajo denar ampak lahko tudi razširjajo vašo prošnjo v socialnem omrežju.

Navedena načela izrazito poudarjajo pomembnost množice, kot bistvene sestavine množičnega zunanjega financiranja. Brez množice ni množičnega financiranja. V tem je tudi preobrat od prej prevladujočega načela veliko denarja od malo investitorjev. To načelo je v praksi uporabljeno tudi v sedanjem času. Izposojanje od bank je tipična takšna oblika. Kot prehodno obliko financiranje med majhnim številom in množico bi lahko navedli organizacijo poslovni angeli, ki deluje tudi v Sloveniji. Pri nas je bil ustanovljen klub poslovnih angelov leta 2007 (Poslovni angeli Slovenije: 2014). Ta klub je opredeljen kot stičišče med ambicioznimi podjetniki, ki so v začetnih fazah rasti organizacije in najuspešnejšimi slovenskimi poslovneži, ki so pripravljeni pomagati pri nastajanju in razvijanju hitro rastočih podjetij. Poslovni angeli investirajo izključno v organizacijo z inovativno idejo in mednarodno usmeritvijo. V posamezno organizacijo investirajo do 500.000€ v fazi, ko organizacija že ima prve stranke, izdelan poslovni načrt in kompetenten podjetniški tim. Investicija poslovnih angelov je lahko le manjšinski delež v organizaciji. Gre torej za lastniško obliko financiranja. Z mrežo poslovnih angelov v tujini lahko odpirajo vrata našim podjetnikom tudi na tuje trge. Po oceni Borštnika (2013) so trenutno poslovni angeli Slovenije v fazi mirovanja.

Množično zunanje financiranje je nedvomno v zadnjem desetletju ena najprivlačnejših novih oblik zbiranja finančnih sredstev za različne namene. Posebej za uresničevanje inovacij. To kažejo tudi podatki, saj zbrana sredstva od leta 2010 dalje kažejo eksponencionalno rast in so leta 2013 znašala že 5.1 milijarde US$ (Crowdfunding: 2014). Ima pa ta pristop k zbiranju sredstev tudi kar nekaj nevarnosti. Povzeto po več virih (Crowdfunding; 2014; Pofeldt: 2014; Borštnik: 2013; Tihec: 2012; Magister: 2012; Sloan: 2011; Mollick: 2013; Why do most crowdfunding projects fail /?/), posebnim poudarkom na inovacije, kaže omeniti zlasti naslednje:
1. Težave z intelektualno lastnino. Pobudnik mora javno razkriti vsebino svoje pobude, saj je sicer množica ne more spoznati (in podpreti). To pa vsebuje nevarnost kraje ideje in plagiatorstva s strani koga drugega, ki pa morda ima sredstva za njeno uresničenje. Zato je potrebna vnaprejšnja zaščita intelektualne lastnine. Sicer lahko pride tudi do strahu podpornikov pred zlorabo ideje.
2. Tveganje podpornikov. Podporniki (donatorji) vlagajo svoj denar v nekaj, kar ne vedo ali bo uspelo ali ne bo uspelo. Za uspeh nimajo nobenega zagotovila. Pobudniki ne tako redko mislijo, da bodo podporniki prispevali svoj denar zato, ker so altruistični, ker jih imajo radi, oziroma imajo pozitiven odnos do predlagane vsebine projekta. To velja le za prijatelje pobudnika. Večina podpornikov pa vlaga zate, ker pričakuje koristi od svojega vlaganja. Zato mora pobudnik v svoji komunikaciji ponuditi množici ustrezno motivacijo, dati predvidenim podpornikom nekaj, kar želijo.
3. Slaba priprava in izvedba kampanje. Uspeh akcije je odvisen tako od vsebine predloga, kot od izvedbe akcije. Pobudniki pogosto namenijo premalo časa in napora pripravi celotne akcije. Navadno so osredotočeni na vsebino. Ne vprašajo se, kako pritegniti pozornost množice. Uspešnejše so pobude, ki jih spremlja video. Pobudniki morajo do skrajnosti angažirati svoje osebne mreže (prijatelje, znance, sorodnike, sodelavce itd.). Vzpostaviti morajo stik s tiskanimi mediji. Poskrbeti morajo za hiter uspešen začetek akcije, osredotočite se na hitro zbiranje 30% celotnega prispevka. Velja zakonitost, da množice nič ne pritegne bolj kot množica. Če možni podporniki vidijo, da akcijo podpirajo mnogi drugi, bodo verjetneje postali tudi dejanski podporniki. In obratno: če jo podpirajo le redki, potem bodo bolj sumničavi in previdni. Pobudniki pogosto mislijo, da je dovolj, če se osredotočijo na pripravo in začetek akcije. To je napačno, nič se ne zgodi samo po sebi. Potrebno je spremljati potek akcije in dodatno ukrepati, če je potrebno.
4. Postavljeni cilj je previsok. Raziskave so pokazale, da so v povprečju v večji meri uspešni majhni projekti, kot pa veliki (Mollick: 2013). Visok cilj sicer obljublja večje donose, vendar je tveganje večje. Čeprav je množično zunanje financiranje privlačen instrument zbiranja sredstev, ki je množično uporabljen v zadnjih letih, je ca 60% tovrstnih projektov neuspešnih. Neuspešni projekti zberejo le dobrih 10% pričakovanih sredstev. Tako je med množico razširjena pobuda tudi svojevrsten test tržne privlačnosti predstavljenega projekta. Mnogo boljši kazalec, kot pa so različne ankete. Če posameznik prispeva denar, je njegov odgovor na ponudbo veliko verodostojnejši kot pa odgovor na anketo. Seveda pa to ne velja za vsak primer posebej. Nekateri projekti so pritegnili veliko množico, ki je zbrala (vložila) velik skupni znesek (več deset milijonov evrov).
5. Zasičenost ali izčrpanost podpornikov. Novi projekti v začetku pritegnejo podpornike že zato, ker so novi, nepoznani. Imajo pridih »romantike« in zato pritegnejo bolj avanturistično razpoložene podpornike. Kasneje se javnost na pristop navadi. Pokažejo se znaki in posledice neuspešnosti novega mehanizma. Zanimanje zato popušča. Obenem pa se lahko tudi že pojavijo znaki finančne izčrpanosti potencialnih podpornikov. Posebej, če je minimalna zahtevana podpora relativno visoka. Zato morajo pobudniki delovati tudi na čustva predvidenih podpornikov. Podprli bodo projekt, ker (če) imajo radi pobudnika in mu zaupajo. Torej če zadovoljuje neko njihovo potrebo. To se recimo dobro kaže na primeru humanitarnih projektov tudi v Sloveniji. Začetni projekti, izpeljani preko televizije ali radia, so pritegnili veliko več ljudi, ki so zbrali veliko več denarja, kot sedaj, ko že skoraj vsak dan nekdo zbira sredstva za določen (sicer utemeljen) namen.
6. Ugled predlagatelja. Ugled predlagatelja je večstransko povezan s projektom množičnega zunanjega financiranja. Najprej ima družbeni ugled predlagatelja, na strokovnem področju, ki ga pokriva predlagani projekt, pomemben vpliv na količino ljudi, ki projekt podprejo. Zato je za pobudnika pomembno, da je znana oseba (v družbi nasploh ali vsaj v kakšnem družbenem omrežju) ali da vsaj pridobi podporo kakšne znane osebnosti. Druga vrsta povezanosti pa so vplivi uspešnosti predlaganega projekta na ugled predlagatelja. Uspešni projekti še povečajo njegovo poznanost in uglednost v javnosti. Obratno pa neuspešni projekti lahko bistveno prispevajo k zmanjšanju ugleda predlagatelja. Zato je dolgoročno za pobudnika zelo pomembno, da naredi vse potrebno, da predlagani projekt uspe.

Primer: KICKSTARTER. Gre v začetku za ameriški portal, ki deluje od leta 2008 dalje. V nadaljevanju je navedenih nekaj podatkov, prevzetih iz spletne strani te platforme (Kickstarter) 20.10.2014. Navajajo, da je doslej že več 16 tisoč družin začelo uspešno poslovati s pomočjo tega portala. Da je doslej :
- 7.2 milijona ljudi sodelovalo v Kickstarterjevih projektih,
- 2,2 milijona ljudi podprlo več kot en projekt na portalu in
- 233 tisoč ljudi podprlo 10 ali več projektov.
Ta platforma je namenjena kreativnim projektom (inovacijam) s področja umetnosti, iger, obrti, oblikovanja, mode, filma in videa, novinarstva, glasbe, tehnologije, gledališča. Sedaj jo lahko uporabljajo osebe, ki živijo v ZDA, UK, Avstraliji, Novi Zelandiji, Nizozemski, Švedski, Danski, Norveški ali Irski. Izpolnjevati morajo naslednje pogoje:
- imeti stalno bivališče v eni od navedenih držav,
- biti stare najmanj 18 let,
- imeti bančni račun,
- imeti kreditni kartico in
- naslov organizacije v eni od navedenih držav.

Predlagatelj mora za platformo pripraviti predstavitev svojega predloga v obliki videa (v angleščini). Platforma omogoča spremljanje uresničevanja projekta: ciljna vsota, že zbrana vsota, ciljni čas zbiranja, še preostali čas zbiranja. Članarina za Kickstarter je 5% od zbranih sredstev, če se projekt posreči, to je če pobudnik zbere pričakovano vsoto.. Če pa ni uspešen, pobudnik ne plača nič. Prispevki se zbirajo na posebnem računu, pobudnik jih lahko dobi nakazane na svoj račun, če je bila predvidena vsota dosežena ali presežena. Platforma omogoča komunikacijo med podporniki, kar pomeni postopno oblikovanje skupnosti podpornikov (socialnega omrežja).

Iz istega vira je mogoče povzeti, da je bila uporabljena tudi za projekte oseb iz Ljubljane. Navedenih je osem uspešnih in devet neuspešnih projektov. Takšno približno je tudi sicer razmerje med uspešnimi in neuspešnimi projekti na tej platformi. Med uspešnimi projekti je bil najuspešnejši LUMU (merilnik svetlobe za iPHONE) leta 2013, ki je zbral 2622 podpornikov in 244 tisoč evrov, ali 1220% pričakovane vsote. Med uspešnimi je bil najmanj uspešen projekt ZULU ZION (večbarvne nogavice) leta 2014, ki je pritegnil 244 podpornikov in zbral 10.337 € ali 103% predvidene vsote. Med neuspešnimi je bil najmanj uspešen projekt FLYING PAT (igrica za ANDROID), ki je pritegnil le 2 podpornika in zbral 77$ od pričakovanih 35.000$.

Slovenija za uporabo množičnega zunanjega financiranja ni prijazna. Kot zaključuje Černuta (2014) je teoretično že mogoče, praktično pa nekonkurenčno. Šlo naj bi za neugoden vpliv zakonodaje (17 zakonov), donacije so obdavčene z 22% itd. Ni platforme v slovenščini. Vendar naj bi se to uredilo že v letu 2014 (prav tam). Zasnovo predstavlja Zavod ZMAG – Zagon malega gospodarstva z množičnim financiranjem.

Viri:
1. Berkun S. (2010): The Miths of Innovation. O'Reilly, Sebastopol.
2. Blazevic V., Lievens A. (2008): Managing innovation through customer coproduced knowledge in electronic services: An exploratory study http://www. deepdyve.com/lp/springer-journals/ managing-innovation-through-customer-coproduced-knowledge-in-electronic-V6x3Sg00m?utmmediumemail&utm_campaign=article MltEmail&utm_source=articleMltEmail & login Prompt=true &user.
3. Borštnik B. (2013): Množično financiranje (crowdfunding) http://mladipodjetnik. si/podjetniski-koticek/pridobivanje-sredstev/mnozicno-financiranje-crowdfunding 20.10.2014.
4. Crowdfounding (2014): http://en.wikipedia.org/wiki/Crowdfunding 23.10.2014.
5. Černuta P. (2014): Slovenija še letos z lastno platformo za množično financiranje http://www. reporter.si/slovenija/slovenija-%C5%A1e-letos-z-lastno-platformo-za-mno%C5%BEi%C4%8Dno-financiranje/21328 21.10.2014.
6. Definition crowdfunding http://whatis.techtarget.com/definition/crowdfunding 24.10. 2014.
7. Estellés-Arolas E., González-Ladrón-de-Guevara F. (2012): Towards an integrated crowdsourcing definition. JIS-1587-Final.pdf - Adobe Reader 14.10.2014.
8. Falossi A. (2010): The Kappipalist Manifesto http://www.kapipal.com/manifesto 24.10.2014.
9. Handfield R. (2006): A Brief History of Outsourcing. http://scm.ncsu.edu/scm-articles/article/a-brief-history-of-outsourcing 29.10. 2014.
10. Kavčič B. (2008): Usmerjanje ustvarjalnosti. Visoka komercialna šola Celje, Celje.
11. Kickstart http://www.kickstart.org/success-stories/?gclid=CKnPt5Pqus ECFSXKtAodR BwAQ 20.10. 2014.
12. Kickstarter https://www.kickstarter.com/ 20.10.2014.
13. Magister N. (2012): Množično financiranje: Inovativen način zbiranja sredstev, ki temelji na zaupanju http://www.dnevnik.si/magazin/znanost-in-tehnologija/1042524045 20.10.21014.
14. Mollick E. (2013): The dynamics of crowdfunding: An exploratory study
http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S088390261300058X 5.11.2014.
15. Ordanini A., Miceli L., Pizzetti M., Parasuraman A. (2011): Crowd‐funding: transforming customers into investors through innovative service platforms http://www.emeraldinsight. com/doi/abs/ 10.1108/09564231111155079 16.10.2014
16. OSLO Manual: Guidelines for Collecting and Interpreting Innovation Data. 2005. 3rd ed. Pariz: OECD.
17. Pofeldt E. (2014): 5 mistakes that kill crowdfunding campaigns [online]. Dostopno na: http://www.cnbc.com/id/10184578 [26.10.2014].
18. Poslovni angeli Slovenije [online]. Dostopno na: http://www.poslovniangeli.si/#/sl/ [20.10.2014].
19. Sullivan M.: Crowdfunding (2006) [online]. Dostopno na: http:// crowdfunding.pbworks.com/w/page/10402176/Crowdfunding [24.10.2014].
20. Terminologišče: Množično zunanje izvajanje (2014) [online]. Dostopno na: http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/ terminologisce/ svetovanje/ mnozicno-zunanje-izvajanje#v [16.10.2014].
21. Tihec S. (2012): Nategovanje s Crowdsourcingom [online]. Dostopno na: http://varcevanje-energije.si/novice-rss-zanimivosti/ nategovanje-s-crowdsourcingom. html [16.10.2014].
22. What is crowdfunding?/UKCFA [online]. Dostopno na: http://www.ukcfa.org.uk/what-is-crowdfunding [26.10.2014].
23. Why Do Most Crowdfunding Campaigns Fail? [online]. Dostopno na: http:// crowdfundingacademy.com/why-do-most-crowdfunding-campaigns-fail/ [5.11.2014]
24. Zavod ZMAG Zavod za zagon malega gospodarstva z množičnim financiranjem Crowdfunding [online]. Dostopno na: https://www.google.si/#q=zavod+ZMag [21.10.2014].