IBS International Business School Ljubljana
All authors who would like to contribute to IBS Newsletter are invited to send their contributions to info@ibs.si.
2017 > Letnik 7, št. 3
MATJAŽ NEMEC, MAG. MEDN. POSL. IN TRAJ. RAZ.: OPREDELITEV IN KRATEK PREGLED TRAJNOSTNEGA RAZVOJA IN DRUŽBENE ODGOVORNOSTI |
 |
 |
|
Povzetek Problematika trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti postaja vse pomembnejša tako na svetovni ravni v okviru Združenih narodov kot tudi v Evropski uniji in Republiki Sloveniji kot njeni članici, kar nam pričajo številni dokumenti, ki so bili na teh ravneh sprejeti. Prvi korak k razreševanju te problematike predstavlja ustanovitev Rimskega kluba leta 1968, ki je vključeval raziskovalce različnih področij. Želeli so ugotoviti soodvisnost in povezavo med različnimi področji ter zato obravnavali in primerjali pet spremenljivk, ki so jih daljnosežno predvideli in so še danes steber reševanj problematike: povečanje števila prebivalstva, proizvodnjo hrane, industrializacijo, porabo naravnih virov in onesnaževanje. Problematika, ki ju izpostavljata tako doktrina trajnostnega razvoja kot družbene odgovornosti, ki vključuje etiko in moralo in je izjemnega pomena za nadaljnji razvoj in obstoj človeštva. Tako trajnostni razvoj kot družbeno odgovornost vidim povezano in dopolnjujoče in hkrati v veliki meri tudi povezano s trajnostnim razvojem in družbeno odgovornostjo podjetij. Ob številnih opredelitvah trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti izpostavljam dve, ki jih tudi sam razumem kot najbolj zgovorne: prvo, trajnostni razvoj pomeni, da je treba zadovoljiti potrebe sedanje generacije, ne da bi se tako zmanjšala sposobnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe in drugo, obveznost človeštva, da uresničuje skupne cilje, ki opredeljuje družbeno odgovornost. Ključne besede: trajnostni razvoj, družbena odgovornost, etika, morala Abstract The sustainable development and social responsibility problem is becoming increasingly relevant, both at the global level within the United Nations framework, and in the European Union and the Republic of Slovenia as its member, as attested by numerous documents ratified at these levels. The first step towards resolving this problem is the 1968 founding of the Club of Rome,a think-tank of researchers from many different fields. They wanted to establish interdependence and connection among various fields, so they treated and compared five variables, then forseen and predicted, which today stand as a pillar of problem-solving: population increase, food production, industrialisation, natural resources consumption and pollution. This problem, which is of paramount importance for further development and existence of mankind, is highlighted respectively by the doctrines of sustainable growth and social responsibility with ethics and morals included. I consider sustainable growth and social responisbility interconnected and mutually complementary and at the same time greatly correlated with sustainable growth and social responsibility of companies. Amid numerous definitions of sustainable growth and social responsibility, I wish to highlight two as the most directly concerned with the afore-mentioned concepts: firstly, sustainable growth means that the needs of current generation have to be met without reducing the abilities of future generations to meet their needs; and secondly,what defines social responsibility is our duty as humankind to work toward common goals. Key words: Sustainable growth, social responsibility, ethics, morals 1. Trajnostni razvoj v duhu družbene odgovornosti Če bi poskusil zelo na kratko opredeliti problematiko, o kateri teče beseda, bi prav gotovo moral najprej izpostaviti razmišljanje, da sta vse od industrijske revolucije dalje veljali tako ekonomska rast kot produktivnost za največje zagotovilo, da bosta prinašala družbeno blaginjo in višjo kakovost življenja v družbi. Tako razmišljanje je desetletja veljalo za edinstveno in najpomembnejše. Zadnja leta, morda desetletje ali dve, pa se korenito spreminja ob zavedanju, da je rast svetovne populacije velika in da je razdelitev dobrin do človeštva nepravična. Mnogo stvari sili k temu, da se čedalje bolj zavedamo pomena trajnostnega razvoja, tudi vse večje razslojenosti družbe in velike brezposelnosti, posebno med mladimi, pa tudi odzivanja narave z naravnimi katastrofami. Čedalje bolj se zavedamo, da smo vpeti v odgovornosti, ki nam jih nalaga naš način življenja, še posebej v družbeno odgovornost, ki jo najbolj na splošno lahko opredelimo kot obveznost človeštva, da uresničuje svoje cilje. Ob tem moramo imeti v mislih dejstvo, da sta delovanje družbe in njen razvoj odvisna od delovanja vseh njenih organizacij, tudi podjetij, ki po nekaterih pogledih predstavljajo najvplivnejše institucije sodobnega sveta. Tako se velikokrat družbeno odgovornost povezuje prav s podjetji. Po moji presoji lahko o družbeni odgovornosti govorimo takrat, ko so izpolnjene določene ravni izobrazbe, osveščenosti in prihodkov, saj ti omogočajo razumevanje o tem, kako zelo je trajnostni razvoj nujen in pomemben za prihodnost in obstoj človeštva, pa tudi planeta. Družbeno odgovorno čuteč prebivalec planeta naj bi razumel in upošteval pomembnost trajnostnega razvoja, ker je le-ta pomemben tudi za razvoj generacij, družbe in okolja. Poudariti je potrebno, da so izobraženi prebivalci s primernim prihodkom tudi družbeno bolj odgovorni potrošniki tako v svojih gospodinjstvih kot organizacijah, pa tudi v družbi. Seveda so taki prebivalci pomembni tudi v delovni organizaciji kot človeški viri, ki imajo vpliv na trajnostno naravnanost te organizacije. Sam vidim pomembnost razumevanja in dopolnjevanja ene in druge tematike in ju zato vidim povezano in soodvisno. Prepričan sem, da moramo postati družbeno odgovorni in trajnostno naravnani, če želimo, da bomo naše življenje na Zemlji uravnavali tako, da bomo iskali harmonijo in ravnovesje med vsemi tremi, po mojem prepričanju, enakovrednimi stebri, torej med gospodarstvom, socialnim razvojem in varstvom okolja. Že na začetku velja najprej izpostaviti dejstvo, da se svet čedalje bolj sooča z vse večjo onesnaženostjo okolja, saj je gospodarska rast prejšnjega stoletja v glavnem temeljila na prepričanju, da so naravni viri neomejeni. Svetovno gospodarstvo je temeljilo tako na nekontroliranem izkoriščanju naravnih bogastev kot tudi na nevednosti, da je takšno pretiravanje pri poseganju v okolje škodljivo tako kratkoročno kot dolgoročno. Danes se že na številne načine soočamo s posledicami takega (ne)odnosa. Vse bolj se zavedamo dejstva, da sta spričo našega nemarnega ravnanja z naravo, okoljem v najširšem pomenu besede, počutje in zdravje ljudi vse slabša ter da je tudi kakovost življenja vse bolj ogrožena. Poudariti pa moram, da se vse bolj kažejo tako skrb kot tudi nova, drugačna ravnanja. Prepričljiv boj za preživetje na Zemlji je izzval tudi drugačen odnos do te problematike. Strinjam se z zapisanim (Gavez et al. 2007, 3), da je v tem stoletju eden največjih izzivov človeštva ta, da se zagotovi trajen in uravnotežen razvoj. Pomembno je spoznanje, da bomo potrebe tako sedanje kot prihodnjih generacij zadovoljili le s spoštovanjem naravnega sistema in socialnih ter okoljskih vrednot. Prav tako tudi to, da imajo pri tem pomembno vlogo podjetja vseh velikosti. Prav slednja lahko s svojim delovanjem in dobrim zgledom veliko prispevajo k temu, da bi uveljavili paradigmo trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti. Toda zdi se, da smo še vedno podrejeni ekonomski maksimalnosti in ne okoljski optimalnosti, h kateri nas kliče narava. Človeštvo je na ključnem civilizacijskem razpotju in seveda z njim tudi gospodarstvo. Ujeti smo v entropijsko zanko in socialno erozijo, čeprav nas znanstveniki že dolgo opozarjajo, in ne zavedamo se v celoti dejstva, da sta tako prihodnost človeštva kot tudi kakovost življenja na tem planetu odvisna od tega, koliko bomo znali in zmogli dosegati trajnostno ravnovesje z globalnim okoljem. Torej, z naravo (Anko, 2009, 13). Kljub pomislekom in počasnosti v dojemanju in spreminjanju pravil ravnanja, pa vendarle vse bolj raste spoznanje, ki govori proti globalnemu izčrpavanju in degradaciji okolja. Vse več je opominov, da je potrebno vse naše dejavnosti, vključno z rekonstrukcijo gospodarstva, prilagoditi okolju in naravi. Samo tako bomo ohranili ključne planetarno pomembne vire na vseh področjih človekove dejavnosti. Pozivi so usmerjeni predvsem k spremembam organizacije podjetništva in svetovnega gospodarstva ter trgovine s poudarkom, da so pomembne tudi spremembe v sistemu vrednot. Pri tem je treba tudi poudariti, kako pomembno bi bilo, da bi se človeštvo zavedalo svoje sebičnosti, pohlepa in neodgovornosti do tega sveta. Posledice človeške malomarnosti in ignorance se čutijo tako v vremenskih spremembah kot pri izčrpavanju vseh naravnih in za življenje ključnih energetskih virov. Potreben bo preskok v razmišljanju o dolgoročnih koristi naših ravnanj. Da bi okolju, naravi bolj prizanašali kot ji trenutno zmoremo, bi bilo potrebno razviti in poglobiti globalno razmišljanje, kar pomeni, da bi morali globalno razmišljati o okoljski degradaciji in tudi iskati primerne globalne rešitve za to degradacijo, kar bi nedvomno dosegli s trajnostnim razvojem, ki bi ga morali razumeti v širokem pogledu, pa tudi z močno zavestjo o pomembnosti družbene odgovornosti. Lahko bi poudaril, da trajnostni razvoj zahteva globalne in trajne vrednote, mišljenje, norme, zavest in naposled tudi rešitve. Pa tudi to, da je trajnost v sodobnih procesih globalizacije z nastajajočo globalno družbo lahko samo globalna. Ali kot je zapisal Kirn (2004, 300) se s procesi globalizacije, »ko se v orbito svetovne ekonomije vključuje koriščenje naravnih virov z vseh delov sveta, je iz dneva v dan vse bolj pereče vprašanje globalne, ne pa zgolj lokalne, regionalne, državne ali kontinentalne trajnosti«. Ob tem velja izpostaviti, da morata ekološka trajnostna družba in trajnostni razvoj imeti značilnosti globalnosti in celovitosti, saj trajnostni razvoj obsega zmanjšanje in preprečevanje nastajanja odpadkov, popravilo, recikliranje materialov, ponovno uporabo, vrednosti odpadkov, odlaganje odpadkov na trajnih odlagališčih in izrabo energetske vrednosti odpadkov (Kirn 2004, 302). Globalizacijo razumemo v zelo širokem spektru pomenov: kot oblikovanje globalne razsežnosti individualne zavesti, kot nastajanje globalnih vrednot, univerzalnih človekovih pravic, globalnega, svetovnega etosa, in nenazadnje tudi kot oblikovanje globalne odgovornosti in dolžnosti. Iz literature razberemo, da se globalizacija kaže v dveh temeljnih oblikah in sicer v čezmernem prelivanju eksternalitet (zunanje produkcije) in v odnosu držav do skupnih virov. Pod skupne vire razumemo ribolov na odprtih morjih, biotsko raznolikost planeta in naravno bogastva morskega dna. Seveda so v to zajete tudi obremenitve globalnega okolja. Ne smemo prezreti omejitev, saj obstajajo lokalne in globalne biofizične in okoljske omejitve človekovih potreb in dejavnosti. Biofizične omejitve se kažejo v končnosti virov in končnosti zmogljivosti okolja, da sprejme onesnaževanje. Kirn (2001, 79) navaja, da so industrijsko razvite države prekoračile meje po obeh razsežnostih, ko porabijo 80 odstotkov svetovnih virov in obremenjujejo okolje s toplogrednimi plini preko njegove absorpcijske zmogljivosti. Seveda večina okoljskih problemov nastane ob človekovi produkcijski in potrošniški dejavnosti in ob njegovi uporabi prostora. 2. Opredelitev družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja Najprej naj poudarim naslednje: o družbeni odgovornosti ni najti ene same splošno sprejete definicije in proučevalci so prišli do zaključka, da je pojmovanje pravzaprav odvisno od časa in kraja. Torej, definicij družbene odgovornosti je več, najdemo jih v različnih virih, vse od strokovnih publikacij, pa do neuradnih spletnih strani. To ni niti presenetljivo, saj o družbeni odgovornosti v zadnjih letih vse več govorimo in pišemo, ker je postala pomemben vidik pri razvoju svetovnih in evropskih gospodarstev. V zadnjem obdobju se njenega pomena vse bolj zavedamo tudi v slovenskem tako gospodarskem kot družbeno političnem okolju. Tako pri nas kot drugod v svetu se vse bolj zavedamo, da je že skrajni čas, da se v začetku 21. stoletja dokončno poslovimo od dolga desetletja sprejete trditve Miltona Friedmana, da je edina odgovornost podjetij ta, da z legalnimi sredstvi povečujejo svoj dobiček. Ta trditev je bila še posebej odmevna v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Opredelitve pojma družbena odgovornost torej niso enotne in so pravzaprav kar številčne in različne. Tudi ideja o njej je vse od svojih začetkov naletela tako na naklonjenost kot na nasprotovanje. Velikokrat je izpostavljena domneva, da vse prevečkrat ni najbolj jasno kaj družbena odgovornost sploh pomeni. Zdi se mi pomembno, da na kratko predstavim razvoj razmišljanj in opredeljevanj. Prvi zametki razmišljanj, tudi filantropičnega razmišljanja, segajo v 19. stoletje, v čas industrijske revolucije. V tem obdobju je prvič postajala pomembna tako skrb za zaposlene kot tudi za družbeno okolje. Resnejši diskurz o družbeni odgovornosti pa se je pričel šele v 20. stoletju, še zlasti od petdesetih let naprej. Večina zgodnje literature na to temo izhaja iz Združenih držav Amerike. Tu so izdali tudi prvo knjigo z naslovom »Družbena odgovornost podjetnika«, ki jo je napisal Howard Bowen (1953). Bowena bi lahko opredelili za očeta teh razmišljanj, saj je prvi poskusil opredeliti koncept družbene odgovornosti. Že v petdesetih letih preteklega stoletja so družbeno odgovornost videli vpeto in prepleteno z ekonomskim vprašanjem, torej z zahtevami, ki naj bi jih uresničevalo gospodarstvo, to je industrija in podjetništvo v odnosu do okolja, v katerem delujejo, in do ljudi, ki tu delajo. Desetletje pozneje, v šestdesetih, je k formalizaciji opredelitve pripomogel Keith Davis. Družbeno odgovornost je opredelil kot poslovna dejanja in odločitve, ki so vsaj deloma motivirana od drugod in ne izhajajo neposredno iz ekonomskega in tehničnega interesa. Torej, družbeno odgovornost je že povezal z družbeno močjo podjetja (Carroll 1991). Sedemdeseta so še bolj plodna in inovativna pri iskanju definicij in pomena. Izpostavil bi Johnsona (1987), ki je prvi opredelil teorijo deležnikov, dotaknil pa se je tudi različnih interesov, s katerimi se družbeno odgovorno podjetje sooča v svojem okolju (Podnar in Golob 2002, 963). Še enkrat naj izpostavim njegov antipod, Miltona Friedmana (1970), ki pa je zagovarjal opredelitev, da je samo povečevanje dobička tista družbena odgovornost podjetja, ki je pomembna. Po njegovem podjetje ne more biti družbeno odgovorno. Na Bowenovo opredelitev se je oprl tudi Archie B. Carroll (Carroll 2006, 37), ki je zapisal, da »korporativna družbena odgovornost vključuje ekonomska, pravna, etična in filantropska pričakovanja, ki jih družba v določenem obdobju naslavlja na podjetja«. Podjetje ima tako po Carrollu štiri sklope družbene obveze, saj se od njega pričakuje, da posluje ekonomsko uspešno (ekonomska obveza), da posluje v okviru zakona (zakonska obveza), v okviru etike (etična obveza), pa tudi, da izpolnjuje svojo filantropsko obvezo do družbe. Carrollova definicija odmeva še v današnji čas. Izpostavil bi še nekaj definicij družbene odgovornosti podjetij: Capronovo, ki pravi, da je podjetje družbeno odgovorno, če prispeva k zmanjšanju ali k ohranjanju stopnje družbene dezintegracije. To pomeni, da prispeva k socialni koheziji (Capron 1997, 11). Pomembna je tudi Druckerjeva, ki je prvi družbeno odgovornost definiral kot poslovno priložnost (Podnar in Golob 2002, 963). Literatura omenja tudi definicijo, kjer je pod družbeno odgovornostjo razumljen odnos med principalom (nosilci interesov) in agentom (poslovodstvom) (Gray et.alt. 1996, 38). Nekateri slovenski avtorji so zapisali, da je družbena odgovornost podjetij pravzaprav koncept, po katerem se podjetja prostovoljno odločijo, da bodo prispevala svoj delež k boljši družbi in čistejšemu okolju. Denar, ki ga za to namenjajo ne predstavlja stroška, temveč je tako vlaganje razumljeno kot investicija. In kje je poslovni interes? Poslovni pomen je moč prepoznati v njeni neposredni ekonomski vrednosti (Golob in Podnar, 2003). Posebno pozornost namenjam pomembnosti definicije, ki družbeno odgovornost deli na ekonomsko, okoljsko in družbeno. To izjemno pomembno delitev je leta 1999 podal Svetovni gospodarski svet za trajnostni razvoj (World Business Council for Sustainable Development – WBCSD). Opredelil jo je kot nenehno zavezanost organizacije k etičnemu vedenju, ekonomskemu razvoju, izboljševanju kakovosti življenja zaposlenih, njihovih družin, lokalne skupnosti in družbe nasploh. Med prednostnimi področji so omenjene človekove pravice, pravice zaposlenih, varstvo okolja, vključevanje skupnosti in odnosi z dobavitelji. Torej že konec devetdesetih let prejšnjega stoletja lahko obe problematiki vidimo povezani in soodvisni. S to problematiko se je na podoben način od leta 2000 ukvarjala tudi Evropska unija, ki je sprejela »Lizbonsko deklaracijo«. V njej je med svoje opredeljene cilje navedla tudi konkurenčno, dinamično in na znanju temelječe gospodarstvo. To naj bo sposobno trajnostne ekonomske rasti, z več in boljšimi možnostmi zaposlitve ter z večjo socialno kohezijo. Evropska skupnost, pravzaprav Evropska komisija je izdala tudi posebno »Zeleno knjigo« (»Green Paper on Promoting a European Framework for CSR«), ki postavlja temelje za promocijo družbene odgovornosti organizacij v vseh državah Evropske unije. Komisija evropske skupnosti je družbeno odgovornost podjetij opredelila kot koncept, da podjetja prostovoljno v svoje poslovanje vključujejo skrb za družbeno in okoljsko področje. In kar je velikega pomena je to, da to skrb delijo in širijo tudi na sodelovanje s svojimi interesnimi skupinami oziroma deležniki (Green Paper 2008, 8). Če strnem: podjetja morajo, ob izpolnjevanju svojih obveznosti, ki jih imajo po zakonodaji, vlagati tudi v okolje, človeški kapital in v odnose z deležniki. Pomembno je, da so avtorji, ki priznavajo, da je glavna odgovornost podjetij ustvarjanje dobička, vendarle izpostavili in pozvali, naj podjetja s svojimi poslovnimi aktivnostmi prispevajo k uresničevanju tako socialnih kot okoljskih ciljev. To pomeni, da je družbena odgovornost razumljena kot investicija in ne kot strošek. Kot je izpostavila Knez-Riedl (2002, 93) se po tem konceptu družbena odgovornost ne nanaša samo na izpolnjevanje ustrezne zakonodaje, temveč govori tudi o vlaganju v človeški kapital in v okolje. In še ena pomembna odločitev in opredelitev: Odbor Združenih narodov za trgovino in razvoj (Trade and Development Board) je družbeno odgovornost podjetij opredelil kot skupek dejanj, s katerimi podjetje integrira skrb za okolje, družbo in ekonomsko poslovanje v svojo poslovno politiko in delovanje (Disclosure of the impact of corporations on society, 2004). Vse povedano potrjuje izhodiščno ugotovitev, da ni ene same definicije, pa tudi izpostavlja ugotovitev, da je družbena odgovornost močno povezana z družbeno odgovornostjo podjetij, pa tudi z razumevanjem trajnostnega razvoja. Kot zanimivost naj izpostavim še ta pogled, ki pravi, da kar velja v neki družbi v določenem časovnem obdobju za družbeno odgovorno ravnanje, je lahko v istem času v neki drugi družbi sporno. Vozel (2005, 19) to povezuje z vrednotami družbe, izpostavi pa tudi to, da razlike lahko nastanejo tudi zaradi različne zakonodaje, neenotnosti standardov na mednarodni ravni kot tudi na sektorski. Prav zaradi teh okoliščin se lahko vodstva podjetij različno odločajo, saj ni nepomembno dejstvo, da interesne skupine postavljajo vodstvu zrcalo. Med interesnimi skupinami ponavadi prihaja do trenj in različnih pogledov, je pa družbena odgovornost managerjev in tudi podjetja, da take konflikte uspešno in v dobro vseh deležnikov tudi rešuje. Je pa dejstvo, da družbena odgovornost izhaja iz moči, ki jo imajo podjetja v sodobni družbi, pa tudi, da je podjetje odgovorno za svoje aktivnosti, ki vplivajo na ljudi, skupnosti in njihovo okolje (Jaklič, 1996, 60). Iz vsega zapisanega lahko povzamem, da je odgovornost podjetij razširjen koncept. Toth (2008, 25) omenja dva, ki sta po njegovi presoji najbolj znana: prvi se naslanja na »Zeleno knjigo«, tako da večina opredelitev družbene odgovornosti podjetij opisuje kot koncept, po katerem družbene in okoljske aktivnosti vključujejo v svoj poslovni proces prostovoljno. Izpostavlja, da komisija priznava, da lahko ima družbena odgovornost podjetij ključno vlogo v trajnostnem razvoju, in kar je zelo pomembno, lahko spodbuja tudi evropsko inovativnost in konkurenčnost. Drugi koncept pa po Tothovem (2008, 25) mnenju pripada komisiji in delu »Sustainable development reporting: Striking the balance« (World Business Council For Sustainable Development), kjer je zapisano, da je družbena odgovornost podjetij trajna zaveza podjetja, da se bo obnašalo etično, da bo prispevalo h gospodarskemu razvoju, ob tem pa bo hkrati tudi izboljševalo kakovost življenja zaposlenih, njihovih družin, pa tudi lokalne skupnosti in družbe na splošno. Torej komisija poudarja tako pomen trajnostnega razvoja kot tudi družbene odgovornosti, pravzaprav izpostavi, da ima družbena odgovornost (podjetij) ključno vlogo v trajnostnem razvoju. Svetovna komisija za okolje in razvoj (World Commission on Environmental and Development), ki je bolj poznana kot Brundtlandina komisija, je bila prva, že leta 1987, ki je v tako pomemben dokument že zapisala pojem trajnostnega razvoja. To je preprosta definicija, ki je zajela stališče, da trajnostni razvoj pomeni »zadovoljiti trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožali zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij« (Umanotera 2013). To definicijo je zapisala v svojem poročilu »Naša skupna bodočnost« (»Our Commom Future«) in zajema dva koncepta: prvi je koncept potreb in drugi je koncept omejitev. Prvi koncept potreb pravi, da je potrebno najprej zadovoljiti eksistenčne probleme revnih prebivalcev sveta, drugi pa, da se odraža skozi stanje tehnologije in družbene ureditve, ki morata vplivati na sposobnost okolja, ki mora izpolnjevati tako sedanje kot prihodnje potrebe. Pomembna pa je tudi sledeča ugotovitev: ekonomski in družbeni razvoj je potrebno opredeliti tako, da bo zagotovljena trajnost v vseh državah, saj razvoj vključuje postopno preobrazbo tako gospodarstva kot družbe. Pri takem pogledu je potrebna tudi politika, ki mora pri razvoju upoštevati spremembe v dostopu do virov in razdelitev tako stroškov kot koristi. Tu je pomembna tudi skrb za medgeneracijsko družbeno enakost in seveda tudi pravičnost znotraj generacije. Čeprav je ta opredelitev koncepta dosegla široko obravnavanje in konsenz, pa je bila preveč ohlapna, da bi omogočila konkretnejše udejanjanje koncepta in je spodbudila poplavo različnih opredelitev in razlag termina, še posebej pri prevodih. Slovenski prevodi izrazov »sustainability« in »sustainable development« so lahko naslednji: sonaraven, trajnosten in uravnotežen razvoj, v manjši meri tudi trajnostno sonaraven, trajnostno uravnotežen, vzdržen razvoj. V literaturi je najti ugotovitev, da je trajnostni razvoj izredno težko definirati in prav zato je zapisanih in uveljavljenih več različnih definicij. Najpreprostejšo razlago, tako menita Pohl in Tolhurst (2010, 4), je podal Jonathan Porrit, ki je bil eden izmed ustanoviteljev dobrodelnega Foruma za trajnostni razvoj za prihodnost v Združenem Kraljestvu in pravi, da je to pot, po kateri lahko hodimo ne da bi resno ogrozili človeštvo in okolje. Po drugi strani pa to lahko razumemo kot proces, ki vodi k trajnosti. Po mnenju Meadowcrofta (2000, 381) je trajnostni razvoj multidimenzionalni projekt. To pa zato, ker povezuje okolje in razvoj na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni in kar je še posebnega pomena, združuje idejo razvoja, ki je po drugi svetovni vojni postala glavni politični cilj. Ta cilj je bila trajnost, ki se je v sedemdesetih letih preteklega stoletja vse bolj povezovala z okoljsko kritiko. Po njegovem trajnostni razvoj povezuje sedanje in prihodnje generacije, veliko pozornost namenja učinkovitosti in enakosti. Združuje tudi vladne in družbene akterje. Hempel (1996, 40) si postavlja vprašanje, kdaj je trajnost cilj in kdaj sredstvo za višji cilj. Težavo vidi v tem, ker koncept trajnosti v sebi ne opredeljuje natančno določenih sredstev in ciljev. Vendar tudi poudari, da mora koncept trajnostnega razvoja temeljiti na prepričanju, da mora biti sleherni človeški napredek v skladu z osnovnimi ekološkimi potrebami. Posebej izpostavi tudi drugačen pogled: z njegovim nasprotjem, torej z razvojem kot uničenjem, propadom, kot je zapisal, ki je v preteklosti pogoltnil naravni kapital in ga še vedno golta v zameno za produkcijo minljivih oblik kapitala, ki ga je ustvaril človek (Hempel 1996, 41) Po Plutovem mnenju (2010) je koncept trajnosti praviloma razumljen tridimenzionalno, to pomeni okoljsko, gospodarsko in socialno, čeprav je k temu potrebno dodati vsaj še dve področji: demokratičen politični sistem oz. proces sprejemanja odločitev in vrednostni sistem družbe. Po njegovem mora biti koncept zasnovan tako na objektivnih trajnostnih sestavinah kot tudi na razmisleku o poti za doseganje trajnostnega cilja. Zanj so pomembni procesi udejanjanja, ki so zasnovani na etiki. Za boljše razumevanje trajnostnega razvoja bi izpostavil še nekatere opredelitve tako trajnosti kot trajnostnega razvoja. Knez-Riedl (2010, 71) je izpostavila več opredelitev trajnosti: kot sinonim za ekologijo, ekonomijo, socialno pravičnost z namenom, da bi se doseglo dolgoročno globalno stabilnost, pa tudi blaginjo. Tu ne gre prezreti izrednega pomena načina našega razmišljanja, ki ni bilo značilno za preteklosti in nas v sedanjosti vse bolj usmerja v drugačna iskanja tudi o tem, da naše izbire še kako vplivajo na našo prihodnost. Nekatera naša razmišljanja in ravnanja lahko vodijo k negativnim učinkom, druga pa k razmisleku o tem, da trajnost pomeni kreiranje in vzdrževanje optimalnega in trajnega razmerja med ekologijo, ekonomijo in družbeno odgovornostjo. Tu igra nedvomno vlogo tako izobraževanje kot popularizacija tega vse bolj strateškega iskanj Pomembno se mi zdi izpostaviti tri stebre trajnosti, ki jih navaja Knez-Riedlova (2010, 71), ki so tudi po moji presoji izredno pomembni. Kot prvo navaja ekološko trajnost, ki je usmerjena na trajnost ekološkega sistema, ohranjanje njegove funkcionalne sposobnosti in kakovosti, pa tudi na varstvo narave in krajine, zaščito tal, zraka in voda pred onesnaževanjem. V ta steber uvršča tudi zaščito pred hrupom, preprečevanje nevarnih emisij in tudi odpadkov. Kot drugi steber navaja ekonomsko trajnost, ki po njenem teži k ohranitvi naravnega kapitala, kot tretji socialno trajnost. Kot je zapisal Jaklič (2009, 65) so bistvo trajnostnega razvoja naslednje zahteve, ki bi jih mo rala podedovati naslednja generacija: to so premoženje človekovega dela in premoženje okolja ter takšne naravne dobrine, kot jih je dobila prejšnja generacija; podedovano bi moralo vsebovati ustvarjeno premoženje, naravno premoženje in znanje, s čimer se tudi sam močno strinjam. Rad bi ob tem poudaril, da je pogoj trajnostnega razvoja nedvomno tudi ta, da se upošteva (in bo upoštevalo) fizične meje narave. Po Jakličevem mišljenju (2009, 65), takega razvoja, ki bi upošteval tako naravo kot ljudi, ni zagotovila ne liberalno-tržna ideologija ne državni intervenizem v obliki državnega kapitala ali socializem in tudi ne tretja pot kompromisa med socializmom in kapitalizmom. Kirn (2004, 300) zapiše, da je v sodobnih procesih globalizacije in nastajajoče globalne družbe tudi trajnost lahko samo globalna: »S procesi globalizacije, ko v orbito svetovne ekonomije vključuje koriščenje naravnih virov z vseh delov sveta, je iz dneva v dan vse bolj pereče vprašanje globalne, ne pa zgolj lokalne, regionalne, državne ali kontinentalne trajnosti«. Zanimiva je definicija, ki jo je postavila OECD in je trajnostni razvoj definirala v tehničnem izrazoslovju takole: to je pot razvoja, pri kateri maksimiranje blaginje sedanjih generacij ne sme ogroziti blaginje prihodnjih rodov. Po tej definiciji je potrebno izločiti negativne zunanje vplive. Ti so odgovorni za izčrpavanje naravnih virov. Prav tako so odgovorni za degradacijo naravnega okolja. Po tej definiciji je potrebno tudi zavarovanje javnih dobrin, ki so bistvene za trajni gospodarski razvoj. Strinjam se z ugotovitvami (Hempel 1996, 41), da je potrebno rekonceptualizirati tradicionalne poglede na ekonomsko rast, nacionalno varnost in človeško svobodo, vse to z mislimi na prihodnje generacije, vendar je za tak, drugačen pogled, potrebna politična volja. Kot je zapisal Carter (2001, 198) je trajnostni razvoj kot politična paradigma pomemben zato, ker vzpostavlja debato in tudi določa njeno raven. Odpira poglede od tradicionalnega okoljevarstva k predstavi o trajnosti. Trajnost, trajnostni razvoj pa je že: »Brundtlandino poročilo« (to je poročilo Svetovne komisije za razvoj leta 1987, ki so jo poimenovali tudi kot Brundtlandina komisija po vodji Gro Harlem Brundtland) oblikovalo in predstavilo kot odprt koncept, kar lahko na nek način predstavlja tudi problem, ki odpira različne poglede. Vendar Carterju (2001, 198) trajnost pomeni zelo obsežen prenos družbenih, ekonomskih in okoljskih prioritet. Razvoj pa razume kot preoblikovanje, kjer so upoštevane kombinacije ekonomske rasti s širšimi družbenimi in kulturnimi spremembami. Ta simbioza naj bi omogočila posameznikom, da razvijejo svoje potenciale, vendar ob zavedanju fizičnih omejitev ekosistema, kjer je nujen razmislek o okolju in implementaciji v vse sektorje in politična področja. Tako široko zastavljen termin, ki je tudi zelo fleksibilen, ima predvsem politično pomembnost, saj je na tak način morda lažje doseči soglasje pri pospeševanju trajnostnega razvoja, saj je dana možnost široke interpretacije političnega imperativa in s tem tudi političnega soglasja. Dober primer je Evropska skupnost, kjer lahko vidimo, da se zavezuje k usklajevanju ekonomskih in okoljskih interesom, ob tem pa svojim članicam dopušča del svobode pri izbiri instrumentov (Baker et al. 1997, 29). Naj to predstavitev različnih definicij in pogledov na trajnost in na trajnostni razvoj zaključim s parafraziranjem besed Juha Sipile, ki je svoje misli oblikoval v meni bližje sporočilo: trajnostni razvoj pomeni, da namesto omejenih naravnih dobrin izkoriščajmo neomejene zmogljivosti našega razuma in naše dobre volje (www.planbzaslovenijo.si). 3. Literatura Anko, B. 2009. Pojem trajnosti in razvoj ideje: Berilo o trajnosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. |