IBS International Business School Ljubljana
All authors who would like to contribute to IBS Newsletter are invited to send their contributions to info@ibs.si.
2015 > Letnik 5, št. 2
 |
 |
|
Povzetek ?lanek opisuje nevladne organizacije in njihove posebnosti. Preu?uje tri procese – etatizacijo, komercializacijo in profesionalizacijo, ki vsak zase pomenijo korak naprej k razvoju organizacije. Avtorica s pomo?jo blaginjskega trikotnika, v katerega so umeš?ene nevladne organizacije, utemelji glavne vire sredstev nevladnih organizacij, ki jih te uporabljajo za uresni?evanje svojega poslanstva. Podrobneje obravnava profesionalizacijo, ki ni posledica etatizacije in ne komercializacije, temve? razumevanja vodstva organizacije, da je le kader usposobljen za pridobivanje sredstev in za strokovno delo organizacije najprimernejši za kakovostno, u?inkovito in trajnostno izpolnjevanje poslanstva organizacije. ?etudi tuji strokovnjaki podpirajo profesionalizacijo, še vedno obstaja veliko težav z razumevanjem stroškov zaposlenih v nevladnih organizacijah, ?eprav je ?ez mejo nevladni sektor precej bolj razvit. Ra?unovodsko beleženje sredstev donatorjev in deljenje na namenska in nenamenska sredstva, ki se kasneje porabijo za stroške delovanja, je ena od rešitev tega problema. Slovenske nevladne organizacije še vedno zaposlujejo manj kot 0,80 % vseh zaposlenih v Sloveniji, kar pri?a o nezaznavanju priložnosti, ki jih nevladni sektor ponuja. Kljub temu zaposlenost predvsem v zasebnih zavodih naraš?a, kar morda pri?a o tem, da je vse bolj prisotno zavedanje, da je prav profesionalizacija, tudi na podro?ju zbiranja sredstev, klju? do trajnostnega razvoja organizacije. Abstract The article discusses non-governmental organisations and their peculiarities. It ponders on three processes – etatization, commercialisation and professionalization that each brings a step forward in the development of a non-governmental organisation. The welfare triangle, defining the position of non-governmental organisations, is used also for the definition of the main funding sources of non-governmental organisations, which spend them for fulfilling their mission. The professionalization that is not a consequence of etatization or commercialisation is dealt with. We discuss the professionalization as a result of understanding of organisation's leaders that only staff trained in fundraising and experts are the most appropriate for meeting the mission in a top quality, effective and sustainable manner. Even though experts abroad support professionalization there are still many obstacles with understanding the overhead costs in non-governmental organisations, although they experience a much more developed non-governmental sector. Taking notes of donations by the accountancy service and dividing the funds into the restricted and unrestricted funds, which are later on used for administration costs, may be one of the solutions to this problem. Klju?ne besede: nevladne organizacije, pridobivanje sredstev, profesionalizacija, zaposlovanje, donacije Nevladne in neprofitne organizacije Termin nevladna organizacija ali NVO se je pojavil leta 1945 zaradi potrebe Združenih narodov, da v svojih listinah razlikujejo med participacijskimi pravicami medvladnih specializiranih agencij in pravicami mednarodnih zasebnih organizacij. Združeni narodi kot NVO prepoznavajo vse tipe zasebnih organizacij. Od leta 1970 je to pojmovanje postalo bolj popularno, ozna?evalo pa je predvsem organizacije, ki so neodvisne od vladnega nadzora, jih ni ustanovila politi?na stranka, so neprofitnega zna?aja in niso kriminalna skupina oz. ne promovirajo nasilja (Willets, 2002). Evropska unija nevladnim organizacijam dolo?i naslednje lastnosti: neprofitnost, prostovoljnost, formaliziranost, zasebnost in javna koristnost (COM/97/0241 final). Medtem ko Kolari? et. al (2002, 6-20) nevladne organizacije opišejo kot zasebne, nepridobitne, organizacije z izoblikovano organizacijsko strukturo, avtonomne ter prostovoljske. V Sloveniji so zasebne nepridobitne organizacije po zakonu društva, ustanove, stanovanjske zadruge in cerkvene organizacije, zasebni zavodi ter gospodarske družbe, ki imajo v statutu dolo?en neprofitni zna?aj (Rojc Štremfelj, 2007). V nadaljevanju teksta pod terminom NVO razumemo neprofitne zasebne volonterske organizacije. ?eprav je enotno definicijo tega tipa organizacij težko najti, se je smotrno držati pravila, da so formalno organizirane zaradi skupnega dobrega namena in so nevladne, torej niso del državnega aparata, so avtonomne in nimajo zunanjega nadzora ter delujejo prostovoljno, tako s prostovoljskim delom kot zaradi lastne želje po delovanju. (UNEP, p. 3). Prav slednje dela t.i. tretji sektor (kot prvi sektor pojmuje državo, pod drugi pa gospodarstvo) bolj raznolik in pester. NVO lo?imo po njihovi usmeritvi (dobrodelne, storitvene, participatorne, ...) ter po njihovi ravni delovanja (na ravni skupnosti, na mestni, regionalni, državni, mednarodni ravni) (UNEP, p. 5). Kot navaja Poro?ilo o stanju v nevladnem sektorju, ki ga je uredila Erika Oblak (2004), pomen nevladnih organizacij pri zagotavljanju demokrati?nosti družbe in kakovosti življenja prepoznavajo države razvite demokracije. Te vidijo v nevladnih organizacijah pomembnega partnerja pri kreiranju politik in programov. V Sloveniji je ve? kot milijon prebivalcev združenih v nevladnih organizacijah in vpliv na našo družbo je precejšen. Oblak et al. (2004) apelirajo na ve?ji izkoristek potenciala nevladnih organizacij, za katere navajajo, da imajo naslednje pomembne prednosti: Tri smeri razvoja nepridobitnih organizacij Smisel obstoja nevladnih organizacij razlaga Abrahamson (1992, v Kolari? et. al. 2002:15) s trditvijo, da je blaginja posamezne organizacije odvisna od obsega in kombinacij povezav, ki jih le-ta vzpostavi s tremi sferami (trg, država, skupnost). Sfere se razlikujejo glede na inštrumente, s katerimi zagotavljajo zadovoljevanje potreb. Inštrument trga je denar, države mo? ter skupnosti solidarnost. Pestoffov trikotnik (1991, v Kolari? et al. 2002:15) prikazuje prepletanje in posledi?no soodvisnost vseh sfer. Skica 1. Blaginjski trikotnik (Pestoff 1992 v Kolari? et al. 2002:15)
Sfera civilne družbe je v zgornji skici opredeljena kot sfera neprofitnih, zasebnih in formalnih organizacij. Evers in Laville (2005) podrobneje razlagata blaginjski trikotnik, ki po njunem osvetljuje pluralno naravo virov, ki prispevajo k družbeni blaginji. Poudarjata sociopoliti?ni vidik organizacij v tretjem sektorju, ki so v t.i. polju napetosti, saj nanje vplivajo tako državne politike kot zakonodaja, vrednote in prakse zasebnih podjetij ter kultura civilne družbe in potrebe in prispevki, ki prihajajo iz neformalnih družinskih krogov in skupnosti. Organizacije tretjega sektorja tako dejansko predstavljajo in prispevajo k ravnotežju množice norm in vrednot, medtem ko je vloga organizacijam na katerem koli od kotov trikotnika povsem dolo?ena, ali dobi?ek (trg), redistribucija (država) ali osebna odgovornost (skupnost). Trikotnik v smislu zbiranja sredstev lahko razumemo tudi kot prikaz virov sredstev, ki jih lahko nevladne organizacije ?rpajo za svoje delovanje, programe in projekte. Vsaka razvita NVO namre? ?rpa vire iz sredstev razpisov, skladov (država), sponzorstev ali prodaje storitev (trg) ali donacij in mnogoterih drugih na?inov podpore od posameznikov (skupnost). Vodstvo NVO se mora odlo?iti, v katero smer bodo usmerili svoj razvoj, na kateri vir sredstev se bo organizacija najbolj oprla. Tako Kolari? et al. (2002) kot Tav?ar (2005) obravnavata tri glavne smeri razvoja NVO. Te so etatizacija, komercializacija ter profesionalizacija. Kolari?eva (2003) jih v svojem ?lanku še podrobneje obravnava ter ugotavlja, da gre za tesen preplet med temi tremi procesi. Proces etatizacije od NVO zahteva produkcijo storitev za državo. Torej gre za naro?anje storitev pri NVO, ki potem storitve zagotavlja vsem državljanom pod enakimi pogoji. Proces komercializacije pomeni penetracijo tržnih odnosov med NVO samimi ter med njimi in zasebnimi profitnimi organizacijami za uporabnike, ki so za storitve oz. za dobrine, ki so produkt njihovega delovanja, pripravljeni pla?ati. Kolari? (2003) nadalje raziskuje odnose med profesionalizacijo, ki je posledica etatizacije, ter profesionalizacijo, ki je posledica komercializacije. Kolari?eva (2003, p. 39) dodaja, da je profesionalizacija nujna posledica poprejšnje etatizacije ali komercializacije NVO. V tem ?lanku bomo razumeli profesionalizacijo kot proces zaposlovanja strokovnih kadrov v NVO, ki pa ni nujno povezana z etatizacijo ali komercializacijo. Tudi Tav?ar (2005, p. 38) predlaga opolnomo?enje NVO z razli?nimi profili kadrov. Predlaga profesionalizacijo s: Profesionalizacija na podro?ju dela za skupnost V pri?ujo?em ?lanku želimo predvsem izpostaviti profesionalizacijo, ki naj bi za posledico imela boljše delo organizacije v skupnosti in za skupnost, torej profesionalizacijo organizacij, ki so predvsem usmerjene v zadovoljevanje potreb skupnosti in ki si nabirajo profesionalna znanja, da bi bile ?im bolj strokovno podkovane, bolj u?inkovite in bolj uspešne. Viri sredstev organizacije, ki predstavljajo najve?ji odstotek v prora?unu organizacije, so v tem primeru skupnost s svojim prostovoljskim delom in prostovoljnimi prispevki. Poseben odnos NVO s skupnostjo opisuje tudi Evers (2004) v svoji knjigi The third sektor. Odnos naj bi temeljil na recipro?nosti, ta pa naj bi posledi?no doprinesla tudi neke oblike finan?nih prispevkov (npr. donacije), kjer ne gre za tržno izmenjavo. Recipro?nost zahteva dobre med?loveške odnose, kjer postanejo pomembni priznanje prispevka in mo?. Prispevki skupnosti so vedno prostovoljni. V darovanje nikoli ni nih?e prisiljen. Evers (2004) naprej razlaga, da tako darovanje ni sinonim za altruizem ali brezpla?ne izdelke oz. storitve. Je kompleksna mešanica nesebi?nosti in lastnega interesa. Kompleksnost odnosov med NVO in skupnostjo je zelo dobro poznana strokovnjakom, katerih Tav?ar (2005) ne omenja in ki v današnjem ?asu postajajo ?loveški viri, ki so v NVO najbolj potrebni in posledi?no tudi najbolj iskani. Govorimo o strokovnjakih na podro?ju zbiranja sredstev, ki so usposobljeni za zagotavljanje zadostnih virov za delovanje organizacije. Angažma teh strokovnjakov je eden najboljših na?inov, ki bo omogo?il trajnostni razvoj NVO, kar bo dolgoro?no prispevalo tudi k višanju kvalitete življenja v skupnosti, v kateri NVO deluje. Profesionalizacija za trajnost NVO in ovire V prid profesionalizacije govori mnogo strokovnjakov, ki delujejo na podro?ju nevladnega sektorja. Saurugger in Eberwein (2009, p. 2-23) v svojem ?lanku omenjata profesionalizacijo kot komponento prilagajanja NVO na zahteve, ki so povezane z njenimi aktivnostmi. Tako prilagajanje in profesionalizacija postaneta sinonim za fokusiranje na znanje in veš?ine organizacije in njenih ?lanov. ?e je organizacija poklicana za delo na podro?ju solidarnosti, to nikakor ne izklju?uje profesionalizacije, temve? jo celo zahteva, sploh za namene zagovorništva in kakovostnega zagotavljanja storitev. Izpostavljata tudi problem birokratizacije NVO, ki se profesionalizirajo, kot tudi napovedujeta nujnost profesionalizacije, ki pa je nemogo?a, ?e NVO nima dovolj sredstev. Hkrati opozarjata, da NVO ne more priti do sredstev, ?e dela v njej ne vodijo profesionalci. Za mnoge manjše organizacije je to za?aran krog, iz katerega uspejo priti velike mednarodne humanitarne NVO, ki so že vzpostavile notranje postopke in programe usposabljanja za svoje bodo?e vodje. Po mnenju avtorjev, Sauruggerjeve in Eberweina (2009) prav zaradi prepoznavanja klju?ne vloge veš?in vodenja in koordinacije v NVO. Buthova (2011) o profesionalizaciji piše kot o nujnem procesu za okoljske organizacije, ki se ukvarjajo z zagovorništvom. Trdi, da že pri predstavitvi dela organizacije ljudje od le-teh pri?akujejo profesionalizem in strokovnost. Obogatene z znanjem lažje predstavljajo most med inštitucijami, kot je EU, in ljudmi, ki morajo brez tega znanja znati sprejemati tudi politi?ne odlo?itve. Dodaja, da morajo NVO znati raziskovati neodvisno od vlad in neodvisno od trga. To pa je dodana vrednost profesionaliziranih NVO in vir posebnih znanj, s katerimi se krepi strokovnost kadrov v NVO. Še eno utemeljitev profesionalnega razvoja v tokrat kulturnih NVO podaja Dragi?evi? Šeši?eva (2011), ki primerja knjižnice in muzeje kot ustaljene javne nepridobitne organizacije, katere imajo že vpeljane in dodelane sisteme kariernega izpopolnjevanja, s kulturnimi NVO, katere so pri odlo?anju o usposabljanju in dvigu profesionalnosti svojih kadrov prepuš?ene same sebi. Tako v mnogih primerih nimajo ne ?asa ne denarja, da bi postopale v smeri vseživljenjskega in stalnega strokovnega izpopolnjevanja, kar jim onemogo?a zagotavljanje trajnosti organizacije. »Da bi dosegle trajnostni razvoj, morajo organizacije krepiti usposobljenost svojih ?lanov, kot tudi vodij. Profesionalni razvoj mora biti dolžnost in odgovornost vseh ?lanov, posvetovanja s kolegi in prenos znanj del vsakdanjega dela in postati etika neodvisnega sektorja.« (Dragi?evi? Šeši?, 2011). Poznavalec NVO sektorja Brain Pratt (2014) v svojem pregledu 40 let razvoja NVO:?as za ponovno odkrivanje namena? zanimivo oriše realnost profesionalizacije v NVO sektorju. Namre? pojma se ne razume povsem, zato prihaja do sklepanja pogodb z agencijami, ki opravljajo delo namesto zaposlenih v NVO. Pogodbeniki potreb organizacije ne ocenijo v zadostni meri, manj sodelujejo v procesu na?rtovanja programa in ga tudi ne spreminjajo, ?etudi mislijo, da je potrebno. Po mnenju Pratta (2014) je razvoj usposobljenosti kadrov namenjen trajnostnemu razvoju organizacije, ?esar pa s pogodbeniki ni mogo?e v zadovoljivi meri zagotoviti. Kljub mnogim zagovornikom zaposlovanja strokovnjakov v NVO se te vedno znova soo?ajo z negodovanji nekaterih donatorjev ter z medijskimi napadi nanje, ker v skladu s svojimi na?eli objavljajo podatke o stroških svojega dela, med katerimi so tudi stroški zaposlenih. Yeoh (2012) prav tako obravnava od skupnosti pri?akovane nizke stroške zaposlenih v NVO, pri ?emer opozarja, da stroški zaposlenih, ki so nižji od 10 % prora?una organizacije, dejansko niso možni, ?e naj bi organizacija delovala v dobro svojih uporabnikov. Po njegovem taki prikazi vzbujajo sum, da v organizaciji temu ustrezno prilagajajo ra?unovodske izkaze. Namesto marketinško uspešnih promocijskih besedil, kot je »Od enega doniranega dolarja, 85 centov namenimo za programe na terenu, kjer služimo svojim uporabnikom«, bi po mnenju Yeoha organizacije morale energijo usmerjati v osveš?anje ljudi, kaj je dejansko dober razvoj organizacije in da ta vklju?uje tudi zaposlovanje, ki posledi?no pomeni tudi dolo?ene stroške. S poudarjanjem nizkih stroškov osebja se organizacije želijo na lahek na?in izkazati pred donatorji, a s tem ne sebi ne drugim organizacijam ne delajo usluge. Shakely (2012) v ?lanku Najslabši na?in presojanja dobrodelne organizacije zelo dobro izpostavi prednosti in rezultate, h katerim prispevajo programi NVO. Bolj zdravo življenje, manj prometnih nesre?, manj lo?itev, ... Po njegovem so to klju?ni odgovori na vprašanja, kam organizacije namenjajo sredstva. Poudarja tudi željo donatorjev, da delo opravljajo najboljši strokovnjaki, zagnani in predani ljudje. Posledica tega razkoraka je tudi bistra rešitev organizacij, ki že razporejajo pridobljena sredstva na namenska (restricted funds) in nenamenska (unrestricted funds) (Hailey, 2014). Tovrstna delitev jim omogo?a, da sledijo željam donatorjev, ki namenijo sredstva za prav dolo?en program, ki ga NVO izvaja, saj slednja razvrstijo pod namenska. Ta tudi dejansko porabijo za program, medtem ko sredstva, za katera donator ni izrecno izrazil želje, ?emu naj bodo namenjena, porabijo tudi za kritje stroškov delovanja. Nenamenska sredstva so tako po Haileyu (2014) prosta sredstva, ki jih lahko organizacija uporabi za kar koli, kar ji bo omogo?ilo uresni?evanje poslanstva. Prav uravnoteženost med tema dvema vrstama sredstev je tista, ki lahko zagotavlja trajnostnost organizacije, saj je ve?ina namenskih sredstev že lahko kazalec morebitnega neuspešnega trajnostnega razvoja organizacije, kar vzbuja skrb, ?e ta niso namenjena za zaposlovanje kadrov. Finan?no vzdržna NVO je po njegovem mnenju le organizacija, ki lahko nadaljuje z delom in uresni?uje svoje poslanstvo. To ji omogo?ajo predvsem nenamenska sredstva. Med nenamenska sredstva štejemo tako prostovoljni prispevki lokalne skupnosti, splošne javnosti, kot donacije podjetij in fundacij, obenem pa tudi vsi prispevki iz spletnih portalov, ki so dandanes vedno pogostejši. Tukaj je potencial za razvoj organizacij resni?no velik in organizacije vsekakor potrebujejo kader, ki je specializiran za zbiranje sredstev iz vseh teh virov. Zaposlovanje v NVO v Sloveniji Sodelavki Centra za nevladne organizacije Slovenije (CNVOS) Tadeja Ozebek in Tina Koš?ak sta leta 2010 napisali zanimivo poro?ilo o delu v nevladnih organizacijah, ki je zaradi projektnega financiranja nestabilno in netrajnostno. Pla?ilo ni primerljivo s tistim v gospodarstvu ali v javni upravi. Zato zanju ni ni? nenavadnega, da zaostajamo za drugimi bolj razvitimi državami. Na svojem portalu cnvos.si objavljajo podatke o številu zaposlenih v NVO, ki po?asi, a vztrajno naraš?a iz leta v leto. Iz spodnje tabele je dobro razvidno, da še najbolj naraš?a število zaposlenih v zasebnih zavodih, ki so tako zaradi strukture vodenja in narave ustanavljanja bolj fleksibilni, namre? zasebni zavodi so zasebne iniciative in investicije posameznikov, da delajo v korist družbe. Ti posamezniki so po vsej verjetnosti tudi direktorji zavodov, ki jih nadzoruje in vodi svet, ki je manj števil?en od ob?nih zborov ?lanov društev. Tako so bolj odzivni in se tudi bolje prilagajajo trgu, na ?igar potrebe profesionalizirani bolje odgovorijo. Tabela 1 - Število zaposlenih v NVO 2009-2013
Tabela 2 – Stopnja zaposlenosti v NVO (2014)
Zgornja tabela prav tako pri?a o ve?ji profesionalizaciji v zavodih, saj imajo ti po podatkih CNVOS v povpre?ju zaposlene 1,76 osebe, društva pa le 0,14. Ker pa isti vir poro?a, da kar 4156 NVO nima prihodkov in gre verjetno za NVO, ki so samo še registrirane, ne pa tudi dejavne, je v povpre?ju na delujo?o NVO zagotovo zaposlenih ve? oseb. Lahko bi se tudi obregnili na dejansko definicijo NVO, ki kot nujno vklju?uje tudi javno koristnost. Vprašanje ostaja, ?e prav vsa društva, zavodi in ustanove v Sloveniji zagotavljajo javno koristnost ali pa so se mogo?e ustanoviteljem omenjene pravnoorganizacijske oblike v trenutku registriranja svoje dejavnosti zdele pa? najprimernejše? Delo v NVO in zbiratelji sredstev Laura Gassner Otting je 2007 izdala knjigo Change Your Career: Transitioning to the Nonprofit Sector, v kateri izpostavi mnogotere slabosti in prednosti dela v NVO. Med slabostmi našteva predvsem težko dolo?anje konkretnih rezultatov, saj je delo usmerjeno v dolgoro?ne, bolj pomembne cilje. Omenja tudi frustracijo v delovnem okolju, saj se obi?ajno naredi ve? z manj sredstvi, do bistvenih sprememb pri delu prav zaradi tega pride po?asneje. Zaposleni v NVO poznajo visoko stopnjo izgorelosti, ve?je je tveganje, da jim ne uspe, saj delajo s uporabniki, ki so obi?ajno iz marginalnih skupin (uporabniki drog, žrtve nasilja, kroni?ni bolniki), in so v njihove usode tudi ?ustveno vpleteni. V NVO je treba stalno razmišljati o pridobivanju sredstev. Med prednostmi avtorica izpostavlja zanimive ljudi v ekipi in neprimerljivo ve?je možnosti za karierni razvoj posameznika. V korporativnem svetu trije ljudje delajo na enem projektu, v NVO pa je obi?ajno, da en ?lovek dela na treh, kar pomeni, da si zaposleni v NVO pridobijo zelo veliko znanja in veš?in. V NVO je manj hierarhije in so si zaposleni med sabo enaki. Nevladniki se tudi dobro zavedajo, da je priložnost, da spremenijo svet, za vsakim vogalom. Pozorni so na dogajanja in hitro odgovarjajo tako na priložnosti na trgu kot na potrebe uporabnikov. Mnogo NVO stalno uporablja najnovejše teorije, tehnološke napredke in podjetniške pristope, da so bolj prožne, prilagodljive in stalno pripravljene. Za uspešno delo v NVO moramo dobro poznati na?in njihovega delovanja. Da pa bi uspešno delovale, potrebujemo sredstva. Poklic strokovnjaka – zbiratelja sredstev, ki bo omogo?il obstoj in razvoj organizacije, promovira tudi Mednarodna mreža zbirateljev sredstev Evropsko združenje za zbiranje sredstev (European fundraising association), ki združuje ve? kot 20 nacionalnih združenj zbirateljev sredstev. Obstaja od leta 2002. Pri svojem delu se osredoto?a na razvoj dodatnih kadrov, ki so po njihovem mnenju nujni za uspešen razvoj NVO. Zbiratelje sredstev odlikujejo posebna znanja, ki jih omenjena mreža posreduje preko lastnih organiziranih izobraževanj in z zagotavljanjem sofinanciranja izobraževanj ?lanov v tujini. Hkrati skrbi za promocijo poklica zbiratelja sredstev na evropski ravni. Slovensko ZRNO - Združenje za razvoj nepridobitnih organizacij izvršuje enako poslanstvo na nacionalni ravni in ima svojo delegatko v evropskem združenju. Od zbirateljev sredstev se pri?akuje, da imajo dolo?ene veš?ine, trdijo v The NonProfit Timesu (2014), kjer svojo trditev utemeljujejo s tem, da obstaja vedno ve? formalnih in neformalnih oblik izobraževanj v pridobivanju sredstev. Ljudje, ki so se okrepili s temi znanji, po?asi zamenjujejo prostovoljce in neizu?ene na pomembnih položajih v organizacijah. Med znanji, ki se jih pri?akuje od zbiratelja sredstev, ni ve? le kreativno pisanje prošenj, kvalitetno izvedeni direktni dialogi (i.e. zaprošanje na osebni ravni na ulici) ali oblikovanje kvalitetne baze potencialnih donatorjev, temve? tudi dobro poznavanje dela z bazami podatkov, poznavanje novih tehnologij ter obvladanje socialnih omrežij. Zbiratelja sredstev odlikujejo tudi visoki eti?ni standardi, stalna skrb za donatorje, poznavanje, u?enje in uvajanje najnovejših pristopov v komunikaciji, psihologiji, socialni psihologiji, trženju ter vodenju projektov. Za naziv certificirani vodja zbiranja sredstev, ki ga je mogo?e pridobiti pri CFRE International – najve?ji mednarodni organizaciji, ki v svetovnem merilu skrbi za poklicne kvalifikacije na podro?ju zbiranja sredstev, se ocenjuje kandidatove ve?letne izkušnje v zbiranju sredstev, višina pridobljenih sredstev v preteklih projektih, izobraževanje in deljenje izkušenj s kolegi na podro?ju zbiranja sredstev, dobro poznavanje vseh tehnik, oblik in metod pridobivanja sredstev iz glavnih treh virov, prostovoljsko delo, izkušnje v vodenju organizacij, opravljen izpit iz teorije zbiranja sredstev ter zaveza k nadaljnjemu delu v NVO sektorju in mednarodnim na?elom etike pri zbiranju sredstev. Opis veš?in ter spretnosti, ki jih zahteva poklic zbiratelja sredstev, tako znova utemeljuje, da se poklic zbiratelja sredstev vedno bolj uveljavlja, predvsem v organizacijah, ki razumejo potrebo po profesionalizaciji na podro?ju dela za skupnost in s skupnostjo, saj jih tudi znatno podpira. Profesionalizacija z zaposlitvijo zbirateljev sredstev je tako rešitev za organizacije, ki si želijo trajnostnega razvoja in uspešno uresni?evati svoje poslanstvo. Zaklju?ek Profesionalizacija NVO bo v bodo?e postala nujna, ?e bodo NVO želele zagotoviti trajnostnost svojega delovanja in uresni?evanja njihovega poslanstva. Miselnost, da NVO nimajo zaposlenih oz. ?e jih že imajo, ti niso kakovosten kader, izginja. NVO pridobivajo pomembno vlogo pri nudenju storitev na najrazli?nejših podro?jih, tudi tistih, kjer jih država ne. Zaposlovanje kadrov, ki so usposobljeni in šolani za pridobivanje sredstev, je naslednji korak, ki bi ga morale narediti najve?je organizacije v državi. Na to je že pripravljeno Združenje ZRNO, ki svojim ?lanom v sodelovanju z EFA že nudi izobraževanja in usposabljanja v zbiranju sredstev s poudarkom na etiki, ki bi morala biti prvo vodilo vsakogar, ki deluje v NVO sektorju. Literatura: |
