Slovenščina English (United Kingdom)

E-journal IBS Newsletter is devoted to Slovenian and foreign scientists, researchers, specialists, students and experts in the fields of international business, sustainable development, foreign languages and public administration. The most important part of IBS Newsletter is publishing of reviewed scientific, research, professional and popular articles that discuss themes like international business, sustainable development, organization, law, environmental economics and politics, marketing, research methods, management, corporate social responsibility and other topics.

List of issues
Search

IBS International Business School Ljubljana

All authors who would like to contribute to IBS Newsletter are invited to send their contributions to info@ibs.si.



2015 > Letnik 5, št. 2




Print E-mail

irena3

Povzetek

Prispevek navaja vrsto poskusov in priporo?il, kako izvajati ocenjevanje pri študiju, osredoto?enem na študente.

Takšno ocenjevanje naj bi bilo pošteno do študentov, fleksibilno, naj ne bi zahtevalo u?enja na pamet, naj bi spodbujalo uporabo logi?nega razmišljanja in izkušenj, predvsem pa naj bi vklju?evalo tudi aktivno sodelovanje študentov. Iz empiri?ne raziskave je sicer razvidno, da u?itelji komentirajo izpitne naloge, razložijo napake, svetujejo, kako izboljšati znanje in razpravljajo o mo?nih in slabih straneh izpitne naloge, vendar bi bilo treba to še podrobneje raziskati na dejanskih primerih. Študenti imajo možnost, da zahtevajo obrazložitev ocen, a so pri tem v podrejenem položaju. Zelo malo u?iteljev je poskušalo vklju?evati študente tako, da bi študenti sami pripravili vprašanja za izpit. Kljub temu, da obstaja veliko študij in poskusov za izboljšanje ocenjevanja, se še do danes ni našel zares dober na?in, ki bi profesorjem ne vzel preve? ?asa in bi omogo?al aktivno sodelovanje študentov. Kratka raziskava je bila izvedena s pomo?jo kriti?nega pregleda sodobne literature in analize vprašalnikov, na katere je odgovorilo 187 slovenskih, poljskih in litovskih predavateljev.

Klju?ne besede: na študente osredoto?eno u?enje, problemi ocenjevanja študentov

Abstract
This paper describes that there have been a number of experiments and that there are quite some recommendations how to perform assessment in student-centred learning. Such evaluation should be fair, flexible, it should not require memorizing the data, it should stimulate logical thinking and experiences and should in front of all include active participation of students. The empirical research shows that teachers very often comment students' performance, explain mistakes, advise how to improve knowledge and discuss strong and weak points of examination papers but it is necessary to investigate also actual cases of assessment. Very few teachers have tried to include students so that the latter would provide their own examination questions. Students can require explanation of the assessment but they are not in equal position. Just a few teachers tried to include students so that the latter would prepare their questions for examination. Although there are many studies and trials to improve assessment, there is still no really good way of evaluation that would not be too time-consuming and would enable active participations of students. This short research was made by a critical survey of the contemporary literature and analysis of questionnaires which were completed by 187 Slovenian, Polish and Lithuanian lecturers.

Key words: student-centred learning, problems of evaluation

1 POMEN OCENJEVANJA

Po uvedbi bolonjske reforme naj bi se v visokih šolah uveljavili novi na?ini ocenjevanja. Veliko u?iteljev in znanstvenikov je že poskušalo spremeniti ocenjevanje (Shephard, 2000), vendar še vedno ne moremo re?i, da se je povratna informacija študentom bistveno izboljšala.

Zastareli postopki ocenjevanja so predvsem tisti, ki zahtevajo u?enje na pamet, so preve? togi ali se preve? nanašajo na vsebino predmetov. Sodobno ocenjevanje naj bi bilo pošteno do študentov, fleksibilno, naj ne bi zahtevalo u?enja na pamet, pa? pa spodbujalo uporabo logi?nega razmišljanja in izkušenj. Izpiti naj bi bili vedno osnovani na dolo?enih kriterijih (Sadler, 2005).

Fenwick in Parsons (2009) navajata, da je ocenjevanje veliko ve? kot dajanje ocen. Ocenjevanje je postopek, pri katerem je treba najprej definirati kriterije, po katerih bodo študenti ocenjeni, opazovati potek izpitov, presojati opravljanje izpitov, informirati študente o rezultatih in svetovati študentom, kako lahko izboljšajo znanje. Študenti imajo raje mnenja o tem, kako so opravili nalogo, kakor pa mnenja o sebi (Orsmond, Merry, & Reiling, 2005). Ena od raziskav je pokazala, da so bili študentom vše? komentarji, ki so opisovali mo?ne in slabe strani študentskih izpitov, njihove napake in vsebovali svetovanje, kako naj izboljšajo znanje (Lizzo & Wilson, 2008).

Obstaja vrsta raziskav (Gibbs & Simpson, 2004; Hattie & Timperley, 2007; Price, Handley, Millar, & O'Donovan, 2010), ki kažejo, da je ocenjevanje bolj orodje za utemeljitev ocene kot pa za izboljšanje u?enja. Randall in Zundel (2012) pa sta izvedla študijo, ki je raziskala u?inkovitost ustnega in pisnega feedback študentom, pri ?emer so dali študentom priložnost, da se u?ijo iz napak. Rezultati te raziskave so pokazali, da je bilo študentom vše?, ker so dobili tako pisno in ustno povratno informacijo. Njihovo u?enje se je izboljšalo in motivacija pove?ala.

Pri u?enju, osredoto?enem na študente, se posebej poudarja, da morajo študenti aktivno sodelovati pri procesu ocenjevanja, razmišljati o u?enju, se sami ocenjevati in ocenjevati tudi druge študente (Sluijmans et al., 2003; Klenowski, Askew, Carnell, 2006), prav tako pa naj bi študenti tudi sami postavljali izpitna vprašanja in dolo?ali kriterije ocenjevanja (Papinczak et al., 2012). Avtorji te študije so skušali študente spodbuditi k postavljanju vprašanj za lastne izpite. To je od vsakega študenta zahtevalo, da je pregledal glavne cilje in rezultate študija, najpomembnejše študijsko gradivo in da je razmišljal o lastnem na?inu u?enja (Rosenshine, Meister, and Chapman, 1996).

Ocenjevanje pa lahko prispeva tudi k razvoju študentov v socialnem kontekstu (Gulikers, Bastiaens, and Kirschner 2004), kadar zahteva sodelovanje in dogovarjanje med posamezniki oziroma med profesorji in študenti. Ta na?in ocenjevanja bi prav tako lahko zmanjšal strah pred izpiti, kar naj bi pozitivno vplivalo na u?enje. Vendar pa se je izdelava dobrih izpitnih vprašanj za izpite v pisni obliki pokazala kot zelo težka in je zahtevala veliko ?asa (ve? kot so pri?akovali); strah pred izpiti pa se je le delno zmanjšal.

Povratna informacija študentom mora biti pravo?asna, redna, dovolj podrobna, ?itljiva, razumljiva, dosledna in prilagojena ustreznemu nivoju (Carless 2006; Nicol 2010; Orsmond, Merry, and Reiling 2005). Pomemben je tako kvaliteten komentar izpita kot tudi študentova interakcija s tem komentarjem – morda ta še bolj. Vendar pa je dobra povratna informacija pri izpitih, na katere se prijavi veliko število študentov, zelo težka.

U?ni rezultati omogo?ajo, da postanejo visokošolski izobraževalni sistemi in kvalifikacije transparentni (Adam 2004, 3). Werquin (2012) trdi, da u?ni izidi pomagajo povezati svet izobraževanja in dela s tem, da naredijo standarde, povezane z dolo?enimi kvalifikacijami, lažje razumljive za delodajalce. Nekateri znanstveniki dvomijo, ali u?ni rezultati res služijo predvsem izobraževalnim ali birokratskim namenom (Hussey in Smith, 2010). Nekateri raziskovalci celo navajajo, da obstajajo študenti, ki mislijo, da je izobrazba nekaj, kar se da kupiti v zameno za pla?ilo šolnine (Naidoo and Jamieson 2005; Potts 2005; Lomas 2007; Murphy 2011). Brooks et al. menijo, da je vpliv u?nih rezultatov na u?enje študentov še precej neznan (Brooks et al, 2014, 724), vendar pa opravljena raziskava dokazuje, da se je 81 % anketiranih študentov strinjalo, da so u?ni izidi koristna pomo?.

Ocenjevanje je prav gotovo pomemben del vsakega u?enja, hkrati pa tudi eden od tistih elementov, ki še ni razvito niti v zadovoljstvo študentov, niti u?iteljev. Vsi imajo velika pri?akovanja o tem, kako naj bi razvili ocenjevanje v praksi, dejansko pa ni primerov, ki bi kazali uveljavljen in splošno uporaben model.

2 EMPIRI?NA RAZISKAVA OCENJEVANJA

V okviru projekta Erasmus+, Empowering teachers for a student-centred approach, smo med drugim opravili tudi raziskavo ocenjevanja študentov in sicer v treh evropskih državah: Litvi, Poljski in Sloveniji. Raziskava je potekala s pomo?jo vprašalnika, ki so ga razvili raziskovalci iz vseh treh držav. Glede na to, da smo na podlagi literature ugotovili, naj bi bila povratna informacija študentom konstruktivna, specifi?na, naj bi vsebovala razlago, uporabljala jezik, ki ne presoja študenta, naj bi jo študenti prejeli pravo?asno in dovolj pogosto, smo prosili visokošolske u?itelje, naj ovrednotijo svoje ocenjevanje: kako poskrbijo za to, da imajo pri ocenjevanju besedo tudi študenti, kako skušajo zmanjšati strah pred izpiti, kako dolgo traja, da študenti dobijo povratno informacijo, ?e se študenti lahko pritožijo proti odlo?itvam o njihovem akademskem razvoju in ?e so u?itelji kdaj poskusili tudi z manj pogostimi na?ini ocenjevanja.

Empiri?na raziskava je bila narejena v 24 visokošolskih organizacijah (v Sloveniji tudi v 3 višješolskih); vprašalnike pa je izpolnilo 187 visokošolskih u?iteljev in sicer:
52 u?iteljev iz 8 visokošolskih inštitucij v Sloveniji
70 u?iteljev iz 10 visokih šol na Poljskem
65 u?iteljev iz 6 visokih šol v Litvi.

Empiri?na raziskava ni izvedena na podlagi reprezentativnega vzorca (odgovarjali so predvsem tisti predavatelji, ki so zagreti za u?enje, osredoto?eno na študente), vendar pa daje dolo?en vpogled v ocenjevanje študentov.

1 Kakšne metode ocenjevanja uporabljajo u?itelji

Slovenija:
- ki se nanašajo na dolo?ena pravila (82.7 % zelo pogosto, 7.6 % pogosto = 90.4 %)
- ki se nanašajo na kriterije (80.8 % zelo pogosto, 9.6 % pogosto = 90.4 %)
- ki se nanašajo na vsebino (38.5 % zelo pogosto, 42.3 % pogosto = 80.8 %)
Poljska:
- skušajo biti fleksibilni (95.7 % zelo pogosto, 4.2 % pogosto = 100 %)
- formativna evalvacija (92.9 % zelo pogosto, 7.1 % pogosto = 100 %)
- sumativno ocenjevanje (80 % zelo pogosto, 12.9 % pogosto = 92.6 %)
Litva:
- sumativno ocenjevanje (83.1 % zelo pogosto, 16.9 % pogosto = 100 %)
- ki se nanašajo na kriterije (90.8 % zelo pogosto, 3.1 % pogosto = 93.9 %)
- poskušajo biti fleksibilni (12.3 % zelo pogosto, 24.6 % pogosto = 36.9 %).

U?itelji v treh državah najpogosteje uporabljajo naslednje metode evalvacije.
1) sumativna (69.6 %)
2) s pomo?jo kriterijev (57.8 %)
3) skušajo biti fleksibilni (50.3 %)

tab1

2 Kako u?itelji ocenjujejo povratno informacijo študentom

Slovenija:
- skušajo razložiti napake in svetovati študentom, kako naj izboljšajo znanje (44.2 % zelo pogosto, 38.5 % pogosto = 82.3 %)
- komentarji o nalogi (50 % zelo pogosto, 26.9 % pogosto = 76.9 %)
- razpravljajo o mo?nih in slabih straneh izpitne naloge (32.7 % zelo pogosto, 40.4 % pogosto = 73.1 %).
Poljska:
- komentarji o nalogi (zelo pogosto = 100 %)
- razpravljajo o mo?nih in slabih straneh izpitne naloge (78.6 %)
- razložijo napake in svetujejo, kako izboljšati (pogosto = 77.1 %)
Litva:
- razložijo napake in svetujejo, kako izboljšati znanje (63.1 % zelo pogosto, 32.3 % pogosto = 95.4 %)
- komentarji o nalogi (zelo pogosto 50.8 %, pogosto 41.5 % = 92.3 %)
- razpravljajo o mo?nih in slabih straneh izpitne naloge (zelo pogosto 47.7 %, pogosto 26.2 % = 73.8 %)

U?itelji v vseh treh državah torej najpogosteje ocenjujejo tako, da:
1) komentirajo nalogo (90.9 % )
2) razložijo napake in sveetuje, kako izboljšati znanje (85 %)
3) razpravljajo o mo?nih in slabih straneh izpitne naloge (71.7 %)

tab2

3 Kako u?itelji poskrbijo, da imajo besedo pri ocenjevanju tudi študenti

Slovenija:
- študenti lahko pridejo in vprašajo za razlago ocene (84.6 %)
- študenti si sami dolo?ijo oceno (19.2 %).
Poljska:
- študenti prejmejo oceno glede na to?ke (35.7 %)
- študenti pridejo in vprašajo za razlago ocene (32.6 %)
- študenti si sami dolo?ijo oceno (15.7 %).
Litva:
- študenti pridejo in vprašajo za razlago ocene (89. 2 %)
- študenti se pogajajo za ocene (30.8 %)
- študenti si sami dolo?ijo ocene (10.8 %)

U?itelji poskrbijo za besedo študentov pri ocenjevanju tako, da študenti pridejo in vprašajo za razlago ocene. Ne dogaja se pogosto, da bi študenti sami predlagali ocene ali da bi se o oceni dogovarjali s profesorji.

tab3

4 Kako skušajo u?itelji zmanjšati strah pred izpiti

Slovenija:
- dajejo vprašanja za ponavljanje (71.2 %)
- govorijo s študenti in jih skušajo pomiriti (69.2 %)
- re?ejo študentom, naj logi?no razmišljajo (40.3 %).
Poljska
- govorijo s študenti in jih skušajo pomiriti (64.3 %)
- re?ejo jim, naj se pomirijo (20 %)
- dajejo vprašanja za ponavljanje (15.7 %).
Litva:
- dajejo vprašanja za ponavljanje (60 %)
- govorijo s študenti in jih skušajo pomiriti (55.4 %)
- Re?ejo študentom, naj logi?no razmišljajo (33.8 %).

U?itelji torej najpogosteje skušajo zmanjšati strah študentov pred izpiti tako, da:
- govorijo z njimi in jih skušajo pomiriti (62.6 %)
- dajejo vprašanja za ponavljanje (46.5 %
- re?ejo študentom, naj logi?no razmišljajo (23 %).

tab4

5 Kako dolgo traja, da študenti prejmejo povratno informacijo

Slovenija: en teden – 55.8 %, Poljska: en teden 92.9 %, Litva: en teden (52.3%).

Na vseh treh univerzah traja približno en teden, da študenti dobijo oceno.

6 Ali obstajajo postopki, da se študenti pritožijo proti oceni

Slovenija: da – 78.8 %, ne vem – 15.4 %
Poljska: da – 100 %
Litva: da - 64.6 %, ne vem 32.3 %

7Ali je kateri od u?iteljev skušal uvesti na?in, da bi si študenti sami zastavili izpitna vprašanja, kakšni so bili rezultati

V Sloveniji (7.6 %) in v Litvi (4,6 %) je samo nekaj u?iteljev skušalo uvesti ta na?in ocenjevanja in pravijo, da je metoda dobro funkcionirala. Na Poljskem je ta praksa obi?ajna in na?in je uspešen.

3 RAZMIŠLJANJE O OCENJEVANJU

Visokošolski u?itelji v treh državah najpogosteje uporabljajo naslednje metode evalvacije: sumativna, s pomo?jo kriterijev, skušajo biti fleksibilni. Pri ocenjevanju u?itelji najpogosteje komentirajo nalogo, razložijo napake in svetujejo, kako izboljšati znanje ter razpravljajo o mo?nih in slabih straneh izpitne naloge oziroma izkazanega znanja študenta. Te metode bi lahko imeli za precej ustrezne, ?e bi raziskava dejansko pregledala tudi dolo?eno število komentarjev, obrazložitev in svetovanja, vendar pa raziskovalci niso šli v takšne podrobnosti. Razprave o mo?nih in slabih straneh izpitnih nalog so v redu, vendar spet ni jasno, kakšne so te razprave. Seveda je možno trditi, da visokošolski u?itelji vedo, kaj je to komentar, obrazložitev napak, svetovanje in razprava. Vendar bi bilo potrebno metode ocenjevanja študentov veliko bolj natan?no raziskati, da bi ugotovili dejansko stanje.

U?itelji poskrbijo za besedo študentov pri ocenjevanju tako, da študenti pridejo in vprašajo za razlago ocene. Vendar so študenti pri tem v podrejenem položaju in ni pri?akovati, da bi prav pogosto prihajali in spraševali za razlago ocene. Lahko sicer re?emo, da je glede na nekdanje stanje, v katerem je imel besedo pri ocenjevanju izklju?no u?itelj, veliko že to, da vsaj dolo?en odstotek študentov predlaga ocene ali se o njih dogovarja z u?itelji.

Zmanjševanje strahu študentov pred izpiti prav tako ni posebno razvito. ?e u?itelji govorijo s študenti na primeren na?in, je lahko uspešno. Vendar so u?itelji kot tretjo najpogostejšo metodo za zmanjševanje strahu navedli, da študentom re?ejo, naj logi?no razmišljajo. To ni na?in, s katerim se študentom zmanjša strah pred izpitom – prej se jim vzbudi pomisleke, ?e sploh znajo logi?no razmišljati.Vprašanja za ponavljanje so v redu in pripomorejo k manjšemu strahu.

Približno polovica u?iteljev je odgovorila, da študenti ?akajo na oceno en teden. En teden je ?asovno v redu, vendar se moramo pri teh odgovorih vprašati, zakaj je na to vprašanje odgovorila le polovica u?iteljev in zakaj je toliko u?iteljev odgovorilo, da ne vedo, koliko ?asa morajo študenti ?akati na izpitne rezultate.

Tudi odgovori na vprašanje, ?e se študenti lahko pritožijo ?ez oceno, niso posebno prepri?ljivi. Le 40 % u?iteljev trdi, da lahko. Vprašanje ni bilo podrobneje specificirano in raziskava ni ugotavljala, kaj o pritožbi mislijo u?itelji (ali se res spla?a pritožiti, ali se študenti s tem u?iteljem še bolj zamerijo). Mnogo u?iteljev pa tega niti ne ve. Izjema v tem pogledu je Poljska, kjer kaže, da se anketirani u?itelji zavedajo, da se študenti lahko pritožijo ?ez oceno.

Presenetljivo malo u?iteljev je poskušalo z zelo dobrim in inovativnim na?inom ocenjevanja (in vklju?evanja študentov v ocenjevanje) – da bi si študenti sami postavili vprašanja za izpit. Tudi ti odgovori dajejo misliti, da je ocenjevanje še na precej nizkem nivoju in da ni mogo?e govoriti o kakšnem vklju?evanju študentov v ocenjevanje.

Vse to je v praksi seveda precej znano. Že dolgo se govori, da bi morali študenti dobiti obrazloženo oceno (ne samo s številko, pa? pa tudi s komentarjem). Marsikateri u?itelj je to tudi že poskusil, vendar pri tem nastajajo problemi. ?e naj bi bil komentar objektiven, svetoval, itd., to u?itelju vzame ogromno ?asa. Morda bi si tu lahko pomagali z obrazci, ki bi vsebovali najpomembnejše to?ke komentarja, u?itelji pa bi jih samo ozna?ili oziroma zraven zapisali ustrezno besedno razlago.

4 ZAKLJU?EK

Opisana raziskava daje misliti, da je ocenjevanje še vedno šibka to?ka na študente osredoto?enega u?enja. Prakti?no vse to?ke ocenjevanja, ki smo jih raziskali (ni jih bilo prav veliko), bi bilo treba še izboljšati. Še vedno je treba delati na tem, da bo študent sam ocenil svoje znanje, da se bo o oceni znal pogovoriti z u?iteljem, da bodo u?itelji bolj fleksibilni itd. Res pa je lahko re?i, naj ocenjevanje upošteva kriterije, naj se ocenjuje s pomo?jo projektov, naj izpitna vprašanja vsebujejo simulacije resni?nih življenjskih situacij, naj u?itelji pri ocenjevanju objektivno komentirajo, svetujejo itd., težje pa je to narediti. ?e ima u?itelj 20 študentov, je to izvedljivo. ?e jih ima 100 ali 500 ali še ve?, pa je to zelo težko.

Navedeni podatki so le del obsežnejše raziskave, izvedene v okviru projekta o u?enju, osredoto?enem na študenta, zato bi morali za boljše ugotovitve izvesti precej obširnejšo in poglobljeno raziskavo. Treba bi bilo raziskati u?iteljevo razumevanje za študente in za komunikacijo, saj za dobro ocenjevanje ni pomembno le u?iteljevo pedagoško in znanstveno znanje, pa? pa tudi njegova osebnost.

Pri raziskavi je treba tudi poudariti, da vsebuje le en vidik – u?iteljev. Za pravo presojo ocenjevanja bi potrebovali tudi mnenje študentov.

LITERATURA:

Adam, S. (2004). Using Learning Outcomes: A Consideration of the Nature, Role, Application and Implications for European Education of Employing 'Learning Outcomes' at the Local, National and International Levels. Dostopno na: http://www.scotland.gov.uk/Resource/Doc/25725/0028779.pdf 21. 9. 2015.

Brooks, S., Dobbins, K., Scott, J.J.A., Rawlinson, M., Norman, R.I. (2014) Learning about learning outcomes: the student perspective. Teaching in Higher Education, vol. 19 (6), 721-733.

Carless, D. (2006). Differing Perceptions in the Feedback Process. Studies in Higher Education, vol. 31 (2), 219-233.

Fenwick, T., & Parsons, J. (2009). The art of evaluation. A resource of educators and trainers. Toronto, CA: Thompson Educational Publishing.

Gibbs, G., & Simpson, C. (2003). Measuring the response of students to assessment: The
assessment experience questionnaire. Proceedings of the 11th Improving Student
Learning Symposium, Hannover International Hotel, Hinckley, Leicestershire, UK,
September 1-3, 2003.

Gosling, D. (2009). David Gosling: Learning Outcomes Debate. Dostopno na: http://www.davidgosling.net/userfiles/Learning%20Outcomes%20Debate(1).pdf. 20. 9. 2015.

Gulikers, J., T. Bastiaens, and P. Kirschner. (2004). A five-dimensional framework for authentic assessment. Educational Technology Research and Development, vol. 52 (3), 67–76.

Hattie, J., & Timperley, H. (2007). The power of feedback. Review of Educational Research, vol. 77 (1), 81-112.

Hussey, T., Smith, P. (2010). The Trouble with Higher Education: A Critical Examination of Our Universities. Abingdon: Routledge.

Klenowski, V., Askew, S., Carnell, E. (2006). Portfolios for learning, assessment and
professional development in higher education. Assessment & Evaluation in Higher
Education, vol. 31, 267–86.

Lizzo, A., Wilson, K. (2008). Feedback on assessment: students' perceptions of quality and effectiveness. Assessment and Evaluation in Higher Education, vol. 33, 263-275.

Lomas, L. (2007). Are Students Customers? Perceptions of Academic Staff. Quality in Higher Education, vol. 13 (1), 31–44.

Murphy, M. (2011). Troubled by the Past: History, Identity and the University. Journal of Higher Education Policy and Management, vol. 33 (5), 509–517.

Naidoo, R., and Jamieson, I. (2005). Empowering Participants or Corroding Learning? Towards a Research Agenda on the Impact of Student Consumerism in Higher Education. Journal of Education Policy, vol. 20 (3), 267–281.

Nicol, D. (2010). From Monologue to Dialogue: ImprovingWritten Feedback Processes in Mass Higher Education. Assessment & Evaluation in Higher Education, vol. 35 (5), 501-517.

Orsmond, P., Merry, S., Reiling, K. (2005). Biology students' utilization of tutors' formative feedback: A qualitative interview study. Assessment & Evaluation in Higher Education, vol. 30, 369-386.

Papinczak, T., Peterson, R., Babri, A.S.,Ward, K., Kippers, V., Wilkinson, D. (2012)
Using student-generated questions for student-centred assessment, Assessment & Evaluation in Higher Education, vol. 37 (4), 439–452.

Potts, M. (2005). The Consumerist Subversion of Education. Academic Questions, vol. 18 (3), 54–64.

Price, M., Handley, K., Millar, J., O'Donavan, B. (2010). Feedback: All that effort, but what is the effect? Assessment and Evaluation in Higher Education, vol. 35 (3), 277-289.

Randall, L., Zundel, P. (2012) Students' Perceptions of the Effectiveness of Assessment Feedback as a Learning Tool in an Introductory Problem-solving Course, The Canadian Journal for the Scholarship of Teaching and Learning, vol. 3 (1), 1-16.

Rosenshine, B., Mesiter, C., Chapman, S. (1996). Teaching students to generate questions: A review of the intervention studies. Review of Educational Research, vol. 66 (2), 181–221.

Sadler, R. D. (2005). Interpretations of criteria-based assessment and grading in higher
education. Assessment & Evaluation in Higher Education, vol. 39 (2), 175-194.

Scott, S. V. (2014) Practising what we preach: towards a student-centred definition of feedback, Teaching in Higher Education, vol. 19 (1), 49-57.

Shepard, L. (2000). The role of assessment in a learning culture. Educational Researcher, vol. 29, 4-14.

Sluijmans, D., Brand-Gruwel, S., van Merrienboer, J.J.S. Bastiaens, T.J.. (2003). The
training of peer assessment skills to promote the development of reflection skills in
teacher education. Studies in Educational Evaluation, vol. 29 (1), 23–42.
Werquin, P. (2012). The Missing Link to Connect Education and Employment: Recognition of Non-formal and Informal Learning Outcomes. Journal of Education and Work, vol. 25 (3), 259–278.