IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana
Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poročevalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.
2019 > Letnik 9, št. 3
MIHA FINK: DOKAZNO BREME V KAZENSKEM POSTOPKU V SLOVENSKEM PRAVNEM REDU PO ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU ( UR. L. RS, ŠT. 32/12) IN KDO GA NOSI |
Povzetek Ključne besede: kazensko procesno pravo, dokazno breme, državni tožilec, kazenski postopek... Abstract: Keywords: criminal procedural law, burden of proof, public prosecutor, criminal proceeding... 1. Namen in cilji Namen in cilj mojega prispevka je predstaviti pojem dokaznega bremena v kazenskem postopku slovenskega pravnega reda in prikazati, kdo ga nosi v posamezni fazi, saj je sam postopek resnično dokaj zapleten in kompleksen. Določbe o tem je tako najti v Zakonu o kazenskem postopku, ki omogoča več upravičenih tožilcev in le – ti nosijo dokazno breme, ki je glede na fazo postopka, različna, saj se višina in obseg dokaznega bremena oz. dokaznih standardov zvišuje v nadaljevanju od začetnih faz postopka, kar je tudi predstavljeno v zadnjem podnaslovu. Cilj je tako širši javnosti na kratko opisati zgoraj navedeno vsebino, saj širša javnost v te probleme ni vpeta. 2. Kratek zgodovinski prikaz kazenskih postopkov Začeti je potrebno pri obtožnem oziroma akuzatornem postopku. Za ta postopek je značilno, da v celoti poteka kot pravni spor dveh strank pred sodiščem, ki je pasivno in samo nadzira spor ter o njem odloča. Stranki v postopku sta tožilec in obdolženec. Spor se brez zahteve upravičenega tožilca sploh ne more začeti. Če tožilec odstopi od pregona, mora spor sodišče ustaviti. Tožilec opravlja vse aktivnosti, ki spadajo v funkcijo pregona. Nosi dokazno breme, torej opredeljuje obremenilna dejstva in jih dokazuje. Poleg tega izvaja tudi dokaze, ki so v prid obtožbi. Obdolženec se upira tožilcu in opravlja funkcijo obrambe. Opredeljuje razbremenilna dejstva in ima glede njih dokazno breme. Lahko izpodbija dokaze obtožbe in mora pred sodiščem izvesti obrambne dokaze, če jih ponudi sodišču. Obdolženec v tem postopku ne more biti dokazno sredstvo, zato ta postopek ne pozna zasliševanja obdolženca o kaznivem dejanju. Edino dovoljeno vprašanje je, ali šteje obtožbo za utemeljeno (kriv ali nekriv). Za sodišče je značilen pasiven (nedejavni) položaj. Povsem sta izločeni funkciji pregona in obrambe – zaupani sta procesnima strankama. Sodišče ni dolžno sodelovati pri dokazovanju, ker je dokazovanje procesna dolžnost strank. Po končani razpravi mora le odločiti, ali je obtoženec kazensko odgovoren in v primeru da je, odločiti o kazenski sankciji. Obtožni postopek vsebuje močne demokratične elemente in je položaj obdolženca bolj ugoden kot v drugih postopkih. Njegovi pomanjkljivosti pa sta, da sodišče ni dolžno zbirati dokaznega gradiva, prav tako obstaja prepoved zasliševanja obdolženca (Dežman, Erbežnik, 2003) in (Požar, 1999). Njegovo popolno nasprotje pa je inkvizitorni ali inkvizicijski postopek. V nasprotju z njim pomeni inkvizicijski postopek preprosto uradovanje sodnih organov v primeru verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V tem postopku ni strank. Vse tri temeljne procesne funkcije (obtožba, obramba in sojenje) so v rokah sodišča. Poleg posebne funkcije sojenja ima sodišče v svojih rokah tudi funkcijo obtožbe: začne postopek, preiskuje in presodi kazensko zadevo. Inkvizicijski postopek se deli na preiskavo in na sojenje. Osnovni slabosti postopka sta bili zelo neugoden položaj obdolženca in združitev vseh procesnih funkcij v rokah državnega organa. Kot pozitivno pridobitev inkvizicijskega postopka lahko štejemo uvedbo načela oficialnosti in instrukcijske maksime (Dežman, Erbežnik, 2003) in (Požar, 1999). 3. Kdo nosi dokazno breme v slovenskem pravnem redu Najpogosteje je to državni tožilec, ki po uradni dolžnosti začne pregon zoper domnevnega storilca. Še pred tem pa je pomembno omeniti obtožno načelo ozirama načelo akuzatornosti. Le upravičeni tožilec je lahko tisti, ki zahteva uvedbo postopka oz. sam postopek je vezan na njegovo zahtevo, saj če ni tožnika, ni sodnika. Teče pa lahko le zoper določeno osebo in le za določeno kaznivo dejanje, ki je navedeno v obtožnem aktu ali zahtevi za preiskavo, in na podlagi konkretno očitanega kaznivega dejanja bo tožilec to dalje dokazoval. Gre v bistvu za predpogoj, da se dokazovanje lahko sploh prične. Sicer pa je začet pregon po uradni dolžnosti s strani državnega tožilca posledica načela oficialnosti, ki pomeni, da državni tožilec v javnem interesu začne in vrši kazenski pregon ne glede na voljo oškodovanca. Seveda to velja le za primere, ko se storilci kaznivih dejanj ne preganjajo na predlog oškodovanca in le-ta ni podan, ali pa za primere, v katerih kazenski zakonik ne zahteva pregona na zasebno tožbo. Državnega tožilca zavezuje tudi načelo legalitete, po katerem je v primeru kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, dolžan začeti kazenski pregon in ga vršiti, dokler so zanj izpolnjeni določeni pogoji (20. člen ZKP). Upravičeni tožilec pa ni nujno le državni tožilec, čeprav je v praksi ravno on najpogostejši tožilec. Državni tožilec lahko upoštevajoč načelo oportunitete odstopi od pregona in pregon prevzame oškodovanec kot subsidarni tožilec. Gre za korektiv zoper monopol in morebitna nepravilna stališča državnega tožilca pri presoji vprašanja, ali so podani razlogi za kazenski pregon. Razlogov za takšno odločitev tožilca je lahko več. Državni tožilec na primer ne uspe zbrati dovolj oz. zadosti dokazov in že v naprej ve, da krivde ne bo uspel dokazati zaradi česar oceni, da nadaljnji postopek zato ne bo uspešen. Takšni postopki namreč tudi v kolikor uspejo preko vložene obtožnice preiti v fazo pravnomočne obtožnice in nadaljnjega sojenja, le povečujejo nepotrebni pripad sodnih zadev na sodišču, prelagajo dokazno breme dokazovanja na sodnika, saj je le-ta skladno z načelom iskanja materialne resnice dolžan izvajati tudi druge dokaze, ki jih tožilec ne predlaga, pri čemer se na opisan način zgolj povečujejo sodni zaostanki. Primer, ko državni tožilec sploh ne prične pregona, je lahko tudi dejanje majhnega pomena. Takrat namreč državni tožilec presodi, da kazenski pregon upoštevajoč neznatno nevarnost kaznivega dejanja prepusti subsidiarnemu tožilcu, to je oškodovancu, ki se zatem o pregonu odloči sam. Tako ima oškodovanec kot subsidiarni tožilec od dneva prejetja tožilčevega obvestila, da odstopa od pregona rok 8 dni, da sodišču sporoči ali pregon prevzema (Dežman, Erbežnik, 2003). Ta rok je zelo kratek, saj oškodovanec, ki je pogosto prava neuka stranka, za svojo odločitev potrebuje posvet s pravnim strokovnjakom v smislu, ali je sploh smiselno prevzeti pregon. Ta rok pa je še bistveno krajši v primeru, ko državni tožilec umakne obtožnico na glavni obravnavi. Takrat se mora oškodovanec takoj odločiti, ali prevzema pregon, kar gotovo ni enostavna odločitev. Oškodovanec kot tožilec ima vse pravice, ki jih ima državni tožilec, razen tistih, ki jih ima slednji kot državni organ« - prvi odstavek 63. člena ZKP. Na glavni obravnavi ima tako pravico zastopati obtožnico, predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati predloge (drugi odstavek 59. člena ZKP). Vse to tudi pomeni, da je teža dokaznega bremena tudi na subsidiarnem tožilcu. Dejstvo pa je, da pregon subsidiarnega tožilca ne more biti tako učinkovit kot pregon državnega tožilca, saj oškodovanec kot tožilec nima na voljo vseh pravic, ki jih ima državni tožilec kot državni organ, tako pod seboj nima policije, katera bi s svojimi dejanji pridobivala in raziskovala kaznivo dejanje. Pa tudi rok za vložitev obtožnice po preiskavi je za subsidiarnega tožilca zgolj 8 dni in ga tudi ni možno podaljšati (170. člen ZKP). Tako je položaj subsidiarnega tožilca bistveno slabši, posledično je tudi uspešnost pregona bolj vprašljiva (Mozetič, 2010). Obstaja pa tudi tretja vrsta upravičenega tožilca, to je zasebni tožilec, nanaša pa se na pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo (19. člen ZKP). Gre predvsem za pregon kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, kot je na primer razžalitev. Takšna kazniva dejanja močno posegajo v celovitost posameznika, vendar pa za družbo kot takšno niso nevarna do te stopnje, da bi jih moral preganjati državni tožilec po uradni dolžnosti. Gre za poseben odnos med storilcem in žrtvijo (Dežman, Erbežnik, 2003). Zato so le – ta pregonljiva na zasebno tožbo. 4. Kaj sploh je dokazno breme oziroma samo dokazovanje Dokazovanje je v kazenskem postopku izredno zahtevno procesnopravno opravilo, saj obsega tako zbiranje dokazov v predkazenskem postopku kot tudi njihovo izpeljavo in naknadno presojo v kazenskem postopku. Dokazno breme izhaja tudi že iz same Ustave RS, kjer je v 27. členu zapisano “Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo” (Ustava RS). Iz tega sledi, da obdolžencu ni treba dokazovati, da je nedolžen to pa pomeni a contrario, da je dokazno breme na državnemu tožilcu. Dokazno breme pa mora izpolniti določene dokazne standarde, katerih višina raste glede na posamezno fazo v postopku. Tako dokazni standardi rastejo in tako je tudi vse težje doseči dokazno breme. Tako poznamo najžiji standard, ki ga je seveda najlažje dokazati, to so razlogi za sum, nato utemeljeni razlogi za sum ter utemljen sum in na koncu še dokazni standard zunaj razumnega dvoma (beyond reasonable doubt), kateri je potreben za obsodilno sodbo in katerega je jasno tudi najtežje doseči. Če tega ni oz. državni tožilec tega ne uspe dokazati, bo sodišče izdalo oprostilno sodbo. Velja pa načelo, da je breme dokazovanja na državnemu tožilcu. To pomeni, da domnevnemu storilcu ni treba ničesar dokazovati, da ni kriv in v primeru, da sam ne bi uspel dokazati da ni kriv, to ne sme pomeniti obsodilne sodbe, kajti kot je že rečeno, ne velja domneva krivde (Dežman, Erbežnik, 2003). Seveda to ne pomeni, da obramba ne bo dokazovala nasprotnega, a celotno dokazno breme je na strani državnega tožilca in če le-ta ne uspe najti dovolj dokazov za obsodilno sodbo, bo domnevni storilec oproščen ne glede na tožilčevo dokazno aktivnost. Tudi v primeru nejasnosti morebitnih obremenjujočih dokazov, predlaganih s strani tožilstva, do obsodilne sodbe ne more priti, dokler sodišče ne pride v zadevi do dna oz. vsaj do sklenjenga kroga indicev, saj velja načelo in dubio pro reo. Tako mora sodišče v takšnih primerih zaradi domneve nedolžnosti odločiti v korist obtoženega in izreči oprostilno sodbo. Po že zaključenem postopku, v katerem državnemu tožilcu ni uspelo dokazati krivde in je zato sodišče izdalo oprostilno sodbo, sodišče ne sme nadaljevati sojenja ponovno v isti stvari, saj velja načelo ne bis in idem oz. prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. Domneva nedolžnosti varuje posameznika pred samovoljnimi posegi kazenskega represivnega aparata ves čas kazenskega postopka in ne le ob izreku sodbe (Dežman, Erbežnik, 2003). Na strani tožilstva je torej glavna naloga, da nosi dokazno breme, vendar pa je poudariti, da tudi sodišče samo, zaradi načela iskanja materialne resnice, nosi del dokaznega bremena, saj se glede na morebitno potrebne nove dokaze samo odloča o tem, katere od njih bo izvajalo. Problem, ko mora sodišče ugotavljati dejansko stanje in ga tudi dokazovati, lahko nastane takrat, ko je tožilec ostal brez dodatnih dokaznih predlogov, saj je imel ob vložitvi obtožnice z obrazloženimi dokazi zagotovljen le dokazni standard utemeljenega suma, vnaprej pa več ne zmore dokazovati do te mere, da bi lahko sodišče prepričal onkraj razumnega dvoma. Takrat mora sodišče zaradi iskanja materialne resnice še toliko bolj iskati in izvajati dokaze, kar pa že posega v sfero državnega tožilca. Da sodišče samo po sebi išče dokaze, se najbolj vidi v preiskovalnem načelu, katerega poimenujemo tudi instrukcijska maksima. To načelo določa ZKP v v drugem odstavku 329. člena, slednji pravi, da mora sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati vsa tista dejstva, o katerih misli, da so pomembna za pravilno presojo. Tako sodišče zasliši obtoženca na glavni obravnavi, še prej v preiskavi ga v statusu obdolženca zasliši preiskovalni sodnik, prav tako izvaja tudi ostale dokaze na primer v smislu obtožencu predočanja pomembnega spisovnega gradiva npr. fotografskega materiala in tako obtožencu omogoči, da se o njem izjasni. Vse to je potrebno, da sodišče lahko izpolni načelo iskanja materialne resnice (Mozetič, 2010). Res pa je, da so k upoštevanju tega načela zavezani vsi državni organi torej tudi državni tožilec, ki mora v primeru, da ima za obtoženca razbremenilni dokaz, le tega tudi predlagati sodišču. V zvezi z načelom iskanja materialne resnice pa je zelo pomembno še načelo proste presoje dokazov, saj se sodišče samo odloča, katere dokazne predloge državnega tožilca bo uporabilo in katere ne (Šugman Stubbs, Gorkič, 2011). 5. Dokazno breme v našem pravnem redu v določenih fazah kazenskega postopka Predfaza kazenskega postopka je predkazenski postopek, gre za osnovne aktivnosti policije, ki prispevajo k odkritju storilca kaznivega dejanja, pri čemer za za začetek predkazenskega postopka zadostujejo že razlogi za sum, to so indici, da je oseba storila kaznivo dejanje. Seveda so v tej fazi postopka razlogi za sum na strani policije in le-ta mora izpolniti to dokazno breme za nadaljevanje postopka (Dežman, Erbežnik, 2003). Za tem sledi začetek kazenskega postopka, začne se načeloma s fazo sodne preiskave (seveda obstajajo izjeme), opravi se na zahtevo državnega tožilca, ki mora izkazati utemeljen sum, na podlagi do tedaj zbranih dokazov kazenskega spisa. V kolikor preiskovalni sodnik meni, da ta utemljen sum ni bil dokazan, bo ob uvedbi preiskave zahteval, da o njej odloči zunajobravnavni senat (poseben organ sodišča, ki je pristojen za odločanje v nekateih primerih) (Dežman, Erbežnik, 2003). Nato sledi predobravnavni narok in kasneje glavna obravnava (v kolikor ne pride že pred tem do priznanja krivde), kjer je vseskozi dokazno breme na državnem tožilcu, slednji mora z vsemi zbranimi dokazi, kateri so se zbrirali skozi celoten predkazenski in kazenski postopek predvsem s strani policije, »prepričati« sodnika posameznika oz. senat v kolikor je sojenje zborno, z dokaznim standardom onkraj razumnega dvoma o krivdi obtoženca. V kolikor mu to uspe, sledi obsodilna sodba, v nasprotnem primeru pa oprostilna sodba in s tem prepoved ponovnega sojenja o isti zadevi (znamenito načelo ne bis in idem). Lahko pa postopku po koncu glavne obravnave sledijo še posamezna redna ali izredna pravna sredstva (Dežman, Erbežnik, 2003). Literatura: 1. Dežman Zlatko, Erbežnik Anže. 2003. Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. Ljubljana: GV Založba. |