Povzetek
Na globalnih trgih se podjetja sre?ujejo s svojevrstnim izzivom komuniciranja z razli?nimi kulturami, ki imajo razli?ne navade, obi?aje in jezike. Veliko je izgubljenega v prevodu, veliko spregledanega zaradi razli?nih pomenov. Tudi verstva imajo v dolo?enih delih sveta izjemno velik vpliv na navade in preference potrošnikov, saj dolo?ajo, katerih proizvodov ne bodo uporabljali ali celo katere mednarodne družbe bodo popolnoma bojkotirali. Velikokrat slišimo idejo, da svet postaja globalna vas, kar pa v resnici ne drži, kot to ugotavlja Mumel, saj se na vasi vsi poznamo, v svetu pa je preplet razli?nih narodov in kultur, ki se med seboj mo?no razlikujejo. Z razvojem tehnologije nam je svet skoraj na dlani, nepoznavanje kultur pa zna biti kar precejšnja ovira, saj »Pripadniki razli?nih kultur prostora in ?asa ne dojemamo povsem enako, prav tako ne tega, kaj je prav ali napa?no, lepo ali grdo, naravno ali nenaravno, normalno ali nenormalno, primerno in neprimerno, kaj je zaželeno, oziroma nezaželeno itd.« (Mumel, 2008, str. 591). Ta pestrost in raznolikost kultur v svetu lahko privede v mednarodnem poslovanju do nesoglasij in nerazumevanj, ?e podjetja ne upoštevajo kulturnih razlik. Posledice so lahko užaljenost, komi?ni zapleti, ali v najslabšem primeru, prekinitev sodelovanja (Ruzzier, Kesi?, 2011, 136).

Abstract
Companies that operate on global markets are facing challenge of communicating with different cultures, which have different customs, languages and habits. A lot is lost in translation and a lot is overlooked because of different meanings. Religions have in some parts of the world extremely big influence on habits and preferences of consumers, because they control which products can be used or even which international companies will deserve their boycott all together. Often we hear an idea that the world is becoming a global village, but that is a misconception as states Mumel, because in a village people know each other, whereas the world is interlace of different nations and cultures, which are very different from each other. With development of technology entire world is at our feet, but lack of knowledge about intercultural differences can be a big obstacle in business communication. “People of different cultures do not perceive time and space in the same way, neither do they understand in the same way what is right and what is wrong, what is beautiful or ugly, natural or unnatural, normal or not normal, proper or improper, wanted or unwanted and so on.” (Mumel, 2008, 591). The variety and diversity of cultures around the world can cause misunderstandings and disagreements in international business if the companies do not take that into account. Consequences can vary from offense to comic situations or in the worst case, ending of business cooperation. (Ruzzier, Kesi?, 2011, p. 136).

Klju?ne besede: medkulturna komunikacija v poslovnem svetu, kulturne razlike in ovire, u?inkovita medkulturna komunikacija.
Key words: intercultural business communication, cultural differences and obstacles in communication, efficient intercultural communication.

1. SESTAVINE KULTURE
V tem delu ?lanka, v katerem sem povzela avtorje, kot so: Ghemawat; Reiche in Mumel, sem skupaj s sestavinami kulture, prikazala tudi razsežnosti kulturnih razlik, ki lahko v?asih vodijo do nesporazumov in zapletov. Navedla sem nekaj s temo najbolj povezanih sestavin kulture, izpustila pa opis estetike, etike in družine, ki so s tematiko poslovnega sporazumevanja manj povezane. Izbrala sem slede?e sestavine kulture, ki jih je primerno omeniti:

1.1 Izdelek
Materialni vidik kulture, se kaže v izdelkih, ki jih ljudje uporabljamo. Stopnja tehnološke razvitosti v posamezni kulturi, lahko odlo?a o tem, ali bo naš izdelek sprejet. Mumel pravi: »Materialna kultura vpliva na ponudbe in povpraševanja, na vrsto in kakovost izdelkov, na na?in proizvodnje, distribucije in na?in komuniciranja« (Mumel, 2008 str. 595).

1.2  Jezik
Pomemben del kulture je jezik in predstavlja bistveno, navzven opazno razliko med kulturami. Na?in razmišljanja je dolo?en tudi z zgradbo jezika. Dobro poznavanje kulture je pogojeno z dobrim poznavanjem jezika. Primer Coca-Cole, ki je skušala uvesti svoj izdelek na kitajski trg, je zelo pou?na lekcija o uporabi jezika. Podjetje je ime Coca-Cola moralo spremeniti, ker foneti?ni prevod originalnega imena, v kitajš?ini pomeni »z voskom natla?ena kobila«, v drugem nare?ju pa »ugriznite voš?enega paglavca«. Zagato so rešili tako, da so ime spremenili v »veselje v ustih«. Takšnih primerov je v mednarodnem okolju veliko. V Evropi je podjetje Fiat naredilo napako z modelom Uno, saj uno v finš?ini pomeni smeti. Rolls Royce se je znašel v nehvaležnem položaju v Nem?iji, ko je predstavil nov model Silver Mist. V nemš?ini beseda Mist pomeni gnoj. General Motors pa z modelom Nova ni imel veliko uspeha v špansko govore?ih državah, saj tam izraz »no-va« pomeni, ne dela ali ne gre.

1.3 Barve in števila
Barve in števila imajo zaradi zgodovinskih in verskih vplivov v dolo?enih kulturah poseben pomen. Bela barva v dolo?enih kulturah simbolizira smrt, medtem ko v drugih kulturah to mesto zavzema ?rna barva. Na Japonskem so nepriljubljena pakiranja štirih izdelkov, ker v japonš?ini številka štiri zveni podobno kot smrt. V Hong Kongu je podjetje, ki je oglaševalo pivo s plakatom, na katerem je bil moški z zelenim klobukom, doživelo neuspeh. Lokalni prebivalci so zelen klobuk namre? razumeli, kot simbol za prevaranta.

1.4 Raven izobrazbe
Za komuniciranje v mednarodnem okolju je pomembno, koliko ljudi v posameznih državah je pismenih. ?e smo prisotni na tržiš?u, kjer je veliko nepismenega prebivalstva, se temu prilagodi tudi oglaševanje, ki vsebuje manj besed in ve? simbolov. S sliko vsebine na embalaži podjetja komunicirajo, kaj je na policah trgovin, v nekaterih afriških državah, kjer je nepismenost velika. V nekaterih državah sta vzgoja in izobraževanje tesno povezana. Skupaj tvorita sistem pri katerem se prenašajo vrednote, nazori, ideje in formalno izobraževanje

1.5 Vrednote in norme
Kultura temelji na vrednotah, ki dolo?ajo, kaj je v življenju pomembno, norme pa so vzorci v družbi, ki dolo?ajo, kaj je prav in kaj ne. Vsaka družba ima druga?ne vrednote in norme. V državah Bližnjega vzhoda je ob obisku nevljudno prinesti hrano ali pija?o kot darilo, medtem ko je to v Evropi in na Zahodu nekaj obi?ajnega. Hawkins, Best in Coney (1995) so razvrstili vrednote v 18 razli?nih oblik, ki so nadalje združene v tri skupine glede na usmerjenost vrednot (usmerjene so lahko k drugim, k okolju ali k sebi). K drugim usmerjene vrednote so: individualnost/kolektivnost, romanti?na usmerjenost, odrasli/otroci, moškost/ženskost, tekmovalnost/sodelovanje, mladost/starost. Vrednote, ki so usmerjene k okolju so: ?isto?a, dosežki/status, tradicija/spremembe, sprejemanje tveganja/varnost, reševanje problemov/vera v usodo, odnos do narave. Vrednote, ki so usmerjene k sebi, pa so: aktivnost/pasivnost, materialnost/nematerialnost, garaštvo/lenarjenje, odlaganje zadovoljitve/takojšnja zadovoljitev, zadovoljevanje/ne zadovoljevanje ?utnih potreb, humor/resnost (Mumel, 2008; Hawkins, Best in Coney, 1995).

1.6 Verstva
Verstva imajo velik vpliv na obnašanje posameznikov v razli?nih kulturah. Lahko dolo?ajo, katerih živil njihovi pripadniki ne bodo uživali, dolo?ajo dela proste dni, imajo glavno besedo, kaj je prav in kaj ne. Kjer so verstva povezana z državnimi organi, kot v nekaterih muslimanskih državah, se tudi dogaja, da so na državni in lokalni ravni bojkotirani izdelki in storitve iz dolo?enih držav. Obstaja 19 glavnih svetovnih religij, ki so razdeljene v 270 ve?jih verskih skupin in veliko manjših skupin. Najve?ja skupina je trenutno krš?anstvo z 33% deležem svetovne populacije, islam (21%), ne-religiozna skupina (16%) in hinduizem (14%). Milijarde kristjanov pa se delijo na 34.000 razli?nih denominacij. Vpliv religije se v posameznih državah kaže tudi pri uživanju alkohola. ?eška Republika, kjer pripada velik del prebivalstva krš?anstvu, še ve? pa jih je ne-religioznih, ima zelo veliko porabo alkoholnih pija?, v nasprotju s Saudsko Arabijo, kjer je poraba alkohola minimalna, saj tej državi vlada islam, ki uživanje alkohola striktno prepoveduje. Kitajska in Indija, ki sta si lokalno zelo blizu, imata zaradi razli?nih religij popolnoma druga?ne preference glede hrane. K temu pa moramo omeniti še, da v mnogih državah zavzema pomembno mesto ve? razli?nih religij in ne smemo kar posploševati ali površno sklepati, da se bo neka skupina obnašala na dolo?en na?in (Ghemawat; Reiche, 2011).

2. DIMENZIJE KULTURE
Kulturne razlike, ?eprav težko merljive in dolo?ljive, so zelo pomembne. Neupoštevanje razlik ima lahko posledice v obliki nesporazumov, ohlajenih odnosov ali zmanjšanju poslovnega sodelovanja. Kultura je splet deljenih vrednot, predpostavk in prepri?anj, ki se jih nau?imo kot ?lani skupine in vpliva na obnašanje in vedenje ?lanov v skupini. Kultura je lahko razumljena tudi kot pojav, ki razlikuje pripadnike ene skupine od pripadnikov drugih skupin. S te perspektive poznamo razli?ne kulture, ki delujejo na razli?nih nivojih, kateri vklju?ujejo poslovne enote, poklicne skupine, organizacije, industrije, geografske regije in narode. Kultura se udejanja skozi proces socializacije. To u?enje skupnih vrednot se dogaja skozi interakcijo znotraj družine, z u?itelji, nadrejenimi, skozi izkušnje in v širši družbi nasploh. Hofstede opisuje kulturo, kot kolektivno programiranje uma. To kolektivno programiranje dolo?a, kaj je sprejemljivo ali zaželeno vedenje in kaj ne (Ghemawat; Reiche, 2011). Navkljub vsesplošni širitvi ameriške potrošniške kulture na vse kontinente, je potrebno poudariti, da so nacionalne kulture ostale ve?inoma nespremenjene skozi ?as. Kultura je sestavljena iz ve? plasti, nekatere so bolj opazne, druge manj. Površinski in navzven viden del sestavljajo: vedenja, jezik, glasba in hrana. Na globljih in o?em skritih ravneh pa najdemo pojasnila, zakaj pripadniki kulture izražajo svoja prepri?anja in vrednote na dolo?en na?in. Geert Hofstede je ustvaril najbolj uporabljen model za kategorizacijo nacionalnih kultur. Nizozemski psiholog, sociolog in strokovnjak s podro?ja menedžmenta je izvedel raziskavo med leti 1967 in 1973 na zaposlenih podjetja IBM po svetu. Analiziral je odgovore ve? kot 116.000 zaposlenih in ugotovitve strnil v štiri dimenzije kulture: razdalja v mo?i, izogibanje negotovosti, individualizem/kolektivizem, moškost/ženskost, ?ez nekaj let pa je dodal še eno dimenzijo, ki so jo odkrili azijski strokovnjaki in opredeljuje ?asovno usmerjenost kulture. ?eprav je njegova razvrstitev kultur ena najbolj priljubljenih in najve? citiranih, pa ima dolo?ene pomanjkljivosti. Ena od njih je zastarelost podatkov, druga: raziskava je bila izvedena na zaposlenih ene same organizacije, tretja pa: raziskava ne upošteva kulturnih raznolikosti znotraj držav, kar je še posebej opazno pri ve?jih državah, kot so Kitajska, Brazilija, Rusija in Indija (Ghemawat; Reiche, 2011).

2.1 Individualizem – kolektivizem
To je ena od temeljnih dimenzij, ki opisuje povezovanje med posamezniki v družbi. V kolektivisti?nih družbah se posamezniki vedejo, kot ?lani skupine. V družbah z mo?no razvitim individualizmom pa so vezi med ?lani organizacije, šibke. Zanimiva je premo sorazmerna povezava med boljšimi ekonomskimi dohodki in individualizmom. Uspeh posameznika je postavljen nad uspeh družbe. Od njega se ne pri?akuje altruizem, temve? usmerjenost v rezultate in tekmovalnost. V kolektivisti?nih družbah se dogovori sprejemajo v dobro vseh, odnosi med ?lani družin in organizacij so pomembnejši od rezultatov. Zna?ilno je timsko delo, zaposlovanje družinskih ?lanov, izogibanje konfliktom, komunikacija je visoko kontekstna (Mumel, 2008).

2.2 Visok – nizek kontekst
Po razdelitvi, ki jo je dolo?il Hofstede, poznamo visoko kontekstne kulture in nizko kontekstne kulture.  Visoko kontekstne kulture  pri komuniciranju upoštevajo ne samo vsebine besed, ampak tudi okoliš?ine in na?in, kako so bile izre?ene (ali zapisane, ?e gre za pisno komunikacijo). Nizko kontekstne kulture se v nasprotju z visoko kontekstnimi osredoto?ajo samo na vsebino besed in kontekst zanemarijo. Visoko kontekstne kulture se v pogovorih praviloma ne dotikajo samega problema, ampak pri?akujejo, da bo sogovornik že vedel bistvo pogovora in ugotovil rešitev. Velik poudarek pa dajo na to, kdo se udeležuje pogovora in na kakšen na?in sporo?a. Specifi?nost v besedah je tako drugotnega pomena. V nizko kontekstnih kulturah pa je situacija nasprotna. Komunikacija je osredoto?ena na dejstva, odlo?itve so sprejete na podlagi tega, kaj je najbolj racionalno in ekonomi?no. Primer držav, ki imajo visoko kontekstno kulturo so: države Bližnjega Vzhoda, Kitajska, Japonska, Azerbajdžan, Brazilija, Madžarska, Italija, Francija, Tajska, Portugalska, Rusija, Slovanske države. Države z nizko kontekstno kulturo pa so: Avstralija, Nizozemska, Anglija, Kanada, Finska, Nem?ija, Nove Zelandija, Skandinavija, Švica in ZDA (Mumel, 2008).

Tabela 12.1  Nekatere zna?ilnosti visokokontekstnih in nizkokontekstnih kultur

2.3 ?as

Poznamo tri razli?ne ?asovne usmerjenosti kultur, kot sta jih razdelila Gudykunst in Young (1997):
• usmerjenost v preteklost je prisotna v državah z mo?no aristokracijo, ki dajejo velik pomen na dosežke prednikov in visoko vrednotijo družinske vezi.
• Usmerjenost v sedanjost je kulturna zna?ilnost nekaterih plemen in narodov, kot denimo Navaho Indijancev v ZDA in Bolivijcev. Za takšno kulturo je zna?ilno, da je ves pomen usmerjen v zdaj, preteklost in prihodnost pa je ne zanima.
• Usmerjenost v prihodnost prevladuje v kulturah, kjer visoko cenijo napredek, spremembe, novosti in rast. Tipi?na kultura, ki je usmerjena v prihodnost, je ameriška.
 
?asovni kontekst zajema še dolgoro?no ali kratkoro?no usmerjenost kulture. Dolgoro?no usmerjeni kulturi sta na primer Kitajska in Japonska kultura, kjer je pomembno kaj prinaša koristi v daljšem obdobju, pomembno je var?evanje in odnosi, ki temeljijo na vrednotah. V kratkoro?no usmerjenih kulturah se rezultati pri?akujejo hitro, odnosi niso tako zelo pomembni in ljudje niso naklonjeni k dolgoro?nemu var?evanju.

2.4 Tveganje
Ta dimenzija kulture dolo?a sprejem ali izogibanje tveganju. V kulturah, ki tveganje sprejemajo, se odlo?ajo za opcije, ki prinašajo ve?je koristi, kljub ve?jim tveganjem. Bolj so odprti do sprememb, druga?nosti, nimajo veliko pravil in nadrejeni so lahko zmotljivi. Trdo delo ni cenjeno toliko kot dobri rezultati in pravila se lahko prilagajajo, ?e je to potrebno. V teh kulturah se izogibajo vsiljevanja svojih pogledov sogovornikom, ?ustva se bolj odprto izkazujejo, stresa pa je manj. Kulture, ki imajo nizko stopnjo sprejemanja tveganja, pa visoko cenijo trdo delo, predvidljivost, to?nost, varnost, natan?na navodila, konservativnost in homogenost. Nadrejeni uveljavljajo pravila in imajo vedno na voljo odgovore. Inovacije niso cenjene, stresa je ve?. Swenson navaja, da se v takšni kulturi pojavljajo nacionalisti?ne in fundamentalisti?ne težnje ter ksenofobija. Ve? ljudi ima težave z alkoholizmom in psihi?nimi težavami, prav tako so pogostejši samomori. Ljudje, ki so vpeti v takšno kulturo, se negotovosti skušajo izogniti s pomo?jo religije, tehnologije in strogih pravil za vsakovrstne postopke (Swenson, 2001; Mumel, 2008).

2.5 Moške ali ženske kulture
Kot navaja Hofstede (1991), se kulture delijo na ženske in moške glede na vloge med spoloma. V moških kulturah se cenijo uspešno delo, rast, rezultate, mo? in hitrost. Glavne vrednote pa so denar in materialne stvari. V ženskah kulturah so ljudje bolj usmerjeni v nematerialno in cenijo dobre odnose, sodelovanje in pomo? šibkejšim skupinam. V nasprotju z moškimi kulturami, kjer so ženske v družbi, pod vplivom religije, postavljene na nižji položaj, so v ženskih kulturah enakovredne in delujejo tudi na pomembnejših mestih v družbi.

2.6 Simultane in sukcesivne kulture
Hall (1990) razvrš?a kulture glede na njihovo dojemanje zgradbe ?asa. Nekatere kulture gledajo na ?as kot na premico ali zaporedje, kar je sukcesivna oblika dojemanja ?asa. Druga oblika pojmovanja ?asa pa je simultana ali so?asna. Pripadniki sukcesivnih kultur se vseh dejavnosti lotevajo zaporedno in se naenkrat osredoto?ajo le na eno nalogo. Obljubljeno izpolnijo v roku, na?rtujejo in so zanesljivi. Simultane kulture pa se ukvarjajo z ve? dejavnostmi naenkrat, so bolj fleksibilne glede ?asa in izpolnjevanja obljub. To?nost ni velika vrednota in sprememba na?rtov nekaj obi?ajnega (Hall, 1990).

2.7 Razdalja v mo?i
Ta dimenzija kulture opisuje hierarhi?ne odnose med ljudmi, ki se zelo razlikujejo med državami. V državah z visoko stopnjo neenakosti si želijo obstoje?e stanje ohraniti, medtem ko v državah z majhno stopnjo razdalje v mo?i težijo k še ve?jemu zmanjšanju neenakosti. Ta razsežnost se lepo kaže v jeziku in na?inu, kako naslavljamo svoje podrejene in nadrejene. V kulturah, ki imajo veliko stopnjo razdalje v mo?i je obi?ajno vikanje in naslavljanje sogovornika s poklicnimi nazivi. V ZDA, ki so tipi?en primer držav majhne razdalje v mo?i, se med seboj nagovarjajo z »dear John«, medtem ko je kaj takšnega v državah Južne Amerike ali na Japonskem, popolnoma nesprejemljivo, saj tam pri?akujejo navedbo imena in priimka. Države, ki imajo v svoji kulturi velike razlike v mo?i so: Gvatemala, Venezuela, Panama, Nigerija, Egipt, Etiopija, Indija, Malezija in Savdska Arabija. Države z majhno razliko v mo?i, ki si prizadevajo za ohranjanje enakosti, pa so: Kanada, ZDA, Danska, Nem?ija, Avstrija, Švedska in Nova Zelandija (Ruzzier, Kesi?, 2011).

3. KULTURNE RAZLIKE IN OVIRE
Kav?i? (2000) navaja, da se kulturne razlike razli?nih držav, institucij, podjetij in etni?nih skupin pokažejo šele, ko pridemo v stik z njimi, zato se je dobro pred prvim stikom zbrati ?im ve? relevantnih informacij o njihovih normah, etiki, kulturi in obi?ajih. Med mehanizme, ki pojasnjujejo negotovost in bojazen pred komuniciranjem s tujci navaja:
• etnocentrizem oz. nagnjenje k ocenjevanju: etnocentri?ni ljudje postavljajo svojo kulturo in njene vrednote nad vse ostale in zavra?ajo druga?ne vrednote.
• Stereotipi: so prepri?anja, zaznave, ki jih družbe ustvarijo o posameznih skupinah ali posameznikih in jih delijo na razli?ne socialne skupine.
• Predsodki: negativne sodbe tuje kulture ali posameznika, glede na pripadnost dolo?eni skupini.
Barna (1998) navaja naslednje ovire pri medkulturnem sporazumevanju:
• kulturni šok v obliki ob?utkov tesnobe, stresa in napetosti, lahko tudi zbeganost in neprimerno vedenje.
• Domnevanje podobnosti, namesto prepoznavanja raznolikosti: predvidevanje, da so si kulture podobne ali enake, lahko privede do nesporazumov in ovir v komunikaciji, ker temu ni tako. Pripadniki razli?nih kultur se izražajo na razli?ne na?ine. ?e sklepamo, da je njihovo izražanje kot v naši kulturi, se zna zgoditi, da bomo mnenja, da se izražajo na neprimeren na?in.  
• Napa?na interpretacija nebesedne komunikacije: nebesedna komunikacija v obliki gest, simbolov in nebesednih znakov zavzema velik del komunikacije, zato je pomembno, da se tega zavedamo in jo pravilno interpretiramo.
• Razlike v jeziku: pri medkulturnem komuniciranju je dobesedno prevajanje nemogo?e, saj imajo razli?ni narodi razli?no pojmovanje ?asa in nekaterih drugih pojmov, kar lahko vodi do zapletov, ?e se ne potrudimo sogovornikov razumeti v višjem kontekstu skozi razumevanje njihove kulture (Fink, 2012).

4. MEDKULTURNO SPORAZUMEVANJE
O medkulturnem komuniciranju govorimo, kadar gre za komunikacijo dveh ali ve? oseb iz razli?nih kultur. Pri takšni komunikacijo gre za izmenjavo  sporo?il med pripadniki razli?nih kultur, ki si verbalne in neverbalne znake razlagajo na podlagi svoje kulture (Thill, Bovee, 2002). O kompetenci v medkulturnem sporazumevanju govorimo takrat, ko je komunikator uspešen pri spopadanju z izzivi, ki jih prinaša medkulturno sporazumevanje, kot so na primer: kulturne razlike, nove situacije, kulturni šok in stres, ki velikokrat spremljajo medkulturno komunikacijo (Barna, 1998).

Koraki, ki zagotavljajo u?inkovito medkulturno komunikacijo:
• Razumevanje pomena medkulturne komunikacije: ko se zavemo pomena medkulturnega sporazumevanja, lahko lažje osvojimo znanja in veš?ine za uspešno komuniciranje in se uspešno prilagodimo multikulturnemu okolju.
• Izpopolnjevanje medkulturne ob?utljivosti: samozavedanje svoje kulture in zavedanje kulture posameznika je bistveno pri uspešnem komuniciranju, saj se tako zavedamo vplivov obeh kultur na komunikacijo.
• Preu?evanje kultur drugih: s pomo?jo knjig, medijev, filmov, predavanj, u?nih programov in skozi osebne interakcije s pripadniki drugih kultur.
• Preseganje etnocentrizma: izogibamo se domnevam, sodbam in napa?nim ocenjevanjem situacij in brez obsojanja priznamo kulturne razlike.
• Preseganje jezikovnih ovir: v medkulturni komunikaciji, kjer ljudje obi?ajno ne govorijo svojega materinega jezika, temve? se pogovarjajo v angleš?ini ali kakšnem drugem svetovnem jeziku, je odsvetovana uporaba slenga, manj znanih besed in idiomov. ?e potrebujemo prevajalca, naj ima ta izkušnje v medkulturni komunikaciji.
• Razvijanje medkulturne kompetence: se dogaja s?asoma s preseganjem kulturnih in jezikovnih razlik (Fink, 2012; Thill, Bovee, 2002).

5. LITERATURA IN VIRI
1. Barna, LaRay M. ( 1998). Stumbling Blocks in Intercultural Communication. V: Milton J. Bennett (ur.): Basic Concepts of Intercultural Communication: Selected Readings. Intercultural Press, Yamrmouth, Maine.
2. Chaney L., Martin J. (2014). Intercultural Business Communication. New Jersey: Pearson Education, Inc.
3. Fink, I. (2010). Medkulturne razlike v poslovni komunikaciji. ?lanek. Dostopno na: http://porocevalec.ibs.si/en/component/content/article/38-september/116-medkulturne-razlike-v-poslovni-komunikaciji [18.2.2018 ].
4. Ghemawat P. in Reiche S. (2011). National Cultural Differences and Multinational Business. Globalization Note GLOBE course at IESE Business School. ?lanek. Dostopno na: http://www.aacsb.edu/-/media/aacsb/publications/cds%20and%20dvds/globe/readings/national-cultural-differences-and-multinational-business.ashx?la=en [10.2. 2018].
5. Hall E. (1990). The Hidden Dimension. New York: Anchor Books Doubleday.
6. Mumel, D. (2008). Komuniciranje v poslovnem okolju. Maribor: De Vesta.
7. Ruzzier, M., Kesi?, D. (2011). Izzivi mednarodnega poslovanja. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za management.
8. Tav?ar, M. (1995). Uspešno poslovno sporazumevanje. Ljubljana: Novi Forum.
9. Thill, J. V., Bovee, C. L.( 2002). Excellence in Business Communication. Prentice Hall, Upper Saddle River, NJ.