|
|
|
Povzetek Klju?ne besede: kazensko procesno pravo, dokazno breme, državni tožilec, kazenski postopek... Abstract: Keywords: criminal procedural law, burden of proof, public prosecutor, criminal proceeding... 1. Namen in cilji Namen in cilj mojega prispevka je predstaviti pojem dokaznega bremena v kazenskem postopku slovenskega pravnega reda in prikazati, kdo ga nosi v posamezni fazi, saj je sam postopek resni?no dokaj zapleten in kompleksen. Dolo?be o tem je tako najti v Zakonu o kazenskem postopku, ki omogo?a ve? upravi?enih tožilcev in le – ti nosijo dokazno breme, ki je glede na fazo postopka, razli?na, saj se višina in obseg dokaznega bremena oz. dokaznih standardov zvišuje v nadaljevanju od za?etnih faz postopka, kar je tudi predstavljeno v zadnjem podnaslovu. Cilj je tako širši javnosti na kratko opisati zgoraj navedeno vsebino, saj širša javnost v te probleme ni vpeta. 2. Kratek zgodovinski prikaz kazenskih postopkov Za?eti je potrebno pri obtožnem oziroma akuzatornem postopku. Za ta postopek je zna?ilno, da v celoti poteka kot pravni spor dveh strank pred sodiš?em, ki je pasivno in samo nadzira spor ter o njem odlo?a. Stranki v postopku sta tožilec in obdolženec. Spor se brez zahteve upravi?enega tožilca sploh ne more za?eti. ?e tožilec odstopi od pregona, mora spor sodiš?e ustaviti. Tožilec opravlja vse aktivnosti, ki spadajo v funkcijo pregona. Nosi dokazno breme, torej opredeljuje obremenilna dejstva in jih dokazuje. Poleg tega izvaja tudi dokaze, ki so v prid obtožbi. Obdolženec se upira tožilcu in opravlja funkcijo obrambe. Opredeljuje razbremenilna dejstva in ima glede njih dokazno breme. Lahko izpodbija dokaze obtožbe in mora pred sodiš?em izvesti obrambne dokaze, ?e jih ponudi sodiš?u. Obdolženec v tem postopku ne more biti dokazno sredstvo, zato ta postopek ne pozna zasliševanja obdolženca o kaznivem dejanju. Edino dovoljeno vprašanje je, ali šteje obtožbo za utemeljeno (kriv ali nekriv). Za sodiš?e je zna?ilen pasiven (nedejavni) položaj. Povsem sta izlo?eni funkciji pregona in obrambe – zaupani sta procesnima strankama. Sodiš?e ni dolžno sodelovati pri dokazovanju, ker je dokazovanje procesna dolžnost strank. Po kon?ani razpravi mora le odlo?iti, ali je obtoženec kazensko odgovoren in v primeru da je, odlo?iti o kazenski sankciji. Obtožni postopek vsebuje mo?ne demokrati?ne elemente in je položaj obdolženca bolj ugoden kot v drugih postopkih. Njegovi pomanjkljivosti pa sta, da sodiš?e ni dolžno zbirati dokaznega gradiva, prav tako obstaja prepoved zasliševanja obdolženca (Dežman, Erbežnik, 2003) in (Požar, 1999). Njegovo popolno nasprotje pa je inkvizitorni ali inkvizicijski postopek. V nasprotju z njim pomeni inkvizicijski postopek preprosto uradovanje sodnih organov v primeru verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V tem postopku ni strank. Vse tri temeljne procesne funkcije (obtožba, obramba in sojenje) so v rokah sodiš?a. Poleg posebne funkcije sojenja ima sodiš?e v svojih rokah tudi funkcijo obtožbe: za?ne postopek, preiskuje in presodi kazensko zadevo. Inkvizicijski postopek se deli na preiskavo in na sojenje. Osnovni slabosti postopka sta bili zelo neugoden položaj obdolženca in združitev vseh procesnih funkcij v rokah državnega organa. Kot pozitivno pridobitev inkvizicijskega postopka lahko štejemo uvedbo na?ela oficialnosti in instrukcijske maksime (Dežman, Erbežnik, 2003) in (Požar, 1999). 3. Kdo nosi dokazno breme v slovenskem pravnem redu Najpogosteje je to državni tožilec, ki po uradni dolžnosti za?ne pregon zoper domnevnega storilca. Še pred tem pa je pomembno omeniti obtožno na?elo ozirama na?elo akuzatornosti. Le upravi?eni tožilec je lahko tisti, ki zahteva uvedbo postopka oz. sam postopek je vezan na njegovo zahtevo, saj ?e ni tožnika, ni sodnika. Te?e pa lahko le zoper dolo?eno osebo in le za dolo?eno kaznivo dejanje, ki je navedeno v obtožnem aktu ali zahtevi za preiskavo, in na podlagi konkretno o?itanega kaznivega dejanja bo tožilec to dalje dokazoval. Gre v bistvu za predpogoj, da se dokazovanje lahko sploh pri?ne. Sicer pa je za?et pregon po uradni dolžnosti s strani državnega tožilca posledica na?ela oficialnosti, ki pomeni, da državni tožilec v javnem interesu za?ne in vrši kazenski pregon ne glede na voljo oškodovanca. Seveda to velja le za primere, ko se storilci kaznivih dejanj ne preganjajo na predlog oškodovanca in le-ta ni podan, ali pa za primere, v katerih kazenski zakonik ne zahteva pregona na zasebno tožbo. Državnega tožilca zavezuje tudi na?elo legalitete, po katerem je v primeru kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, dolžan za?eti kazenski pregon in ga vršiti, dokler so zanj izpolnjeni dolo?eni pogoji (20. ?len ZKP). Upravi?eni tožilec pa ni nujno le državni tožilec, ?eprav je v praksi ravno on najpogostejši tožilec. Državni tožilec lahko upoštevajo? na?elo oportunitete odstopi od pregona in pregon prevzame oškodovanec kot subsidarni tožilec. Gre za korektiv zoper monopol in morebitna nepravilna stališ?a državnega tožilca pri presoji vprašanja, ali so podani razlogi za kazenski pregon. Razlogov za takšno odlo?itev tožilca je lahko ve?. Državni tožilec na primer ne uspe zbrati dovolj oz. zadosti dokazov in že v naprej ve, da krivde ne bo uspel dokazati zaradi ?esar oceni, da nadaljnji postopek zato ne bo uspešen. Takšni postopki namre? tudi v kolikor uspejo preko vložene obtožnice preiti v fazo pravnomo?ne obtožnice in nadaljnjega sojenja, le pove?ujejo nepotrebni pripad sodnih zadev na sodiš?u, prelagajo dokazno breme dokazovanja na sodnika, saj je le-ta skladno z na?elom iskanja materialne resnice dolžan izvajati tudi druge dokaze, ki jih tožilec ne predlaga, pri ?emer se na opisan na?in zgolj pove?ujejo sodni zaostanki. Primer, ko državni tožilec sploh ne pri?ne pregona, je lahko tudi dejanje majhnega pomena. Takrat namre? državni tožilec presodi, da kazenski pregon upoštevajo? neznatno nevarnost kaznivega dejanja prepusti subsidiarnemu tožilcu, to je oškodovancu, ki se zatem o pregonu odlo?i sam. Tako ima oškodovanec kot subsidiarni tožilec od dneva prejetja tožil?evega obvestila, da odstopa od pregona rok 8 dni, da sodiš?u sporo?i ali pregon prevzema (Dežman, Erbežnik, 2003). Ta rok je zelo kratek, saj oškodovanec, ki je pogosto prava neuka stranka, za svojo odlo?itev potrebuje posvet s pravnim strokovnjakom v smislu, ali je sploh smiselno prevzeti pregon. Ta rok pa je še bistveno krajši v primeru, ko državni tožilec umakne obtožnico na glavni obravnavi. Takrat se mora oškodovanec takoj odlo?iti, ali prevzema pregon, kar gotovo ni enostavna odlo?itev. Oškodovanec kot tožilec ima vse pravice, ki jih ima državni tožilec, razen tistih, ki jih ima slednji kot državni organ« - prvi odstavek 63. ?lena ZKP. Na glavni obravnavi ima tako pravico zastopati obtožnico, predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pri?am in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati predloge (drugi odstavek 59. ?lena ZKP). Vse to tudi pomeni, da je teža dokaznega bremena tudi na subsidiarnem tožilcu. Dejstvo pa je, da pregon subsidiarnega tožilca ne more biti tako u?inkovit kot pregon državnega tožilca, saj oškodovanec kot tožilec nima na voljo vseh pravic, ki jih ima državni tožilec kot državni organ, tako pod seboj nima policije, katera bi s svojimi dejanji pridobivala in raziskovala kaznivo dejanje. Pa tudi rok za vložitev obtožnice po preiskavi je za subsidiarnega tožilca zgolj 8 dni in ga tudi ni možno podaljšati (170. ?len ZKP). Tako je položaj subsidiarnega tožilca bistveno slabši, posledi?no je tudi uspešnost pregona bolj vprašljiva (Mozeti?, 2010). Obstaja pa tudi tretja vrsta upravi?enega tožilca, to je zasebni tožilec, nanaša pa se na pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo (19. ?len ZKP). Gre predvsem za pregon kaznivih dejanj zoper ?ast in dobro ime, kot je na primer razžalitev. Takšna kazniva dejanja mo?no posegajo v celovitost posameznika, vendar pa za družbo kot takšno niso nevarna do te stopnje, da bi jih moral preganjati državni tožilec po uradni dolžnosti. Gre za poseben odnos med storilcem in žrtvijo (Dežman, Erbežnik, 2003). Zato so le – ta pregonljiva na zasebno tožbo. 4. Kaj sploh je dokazno breme oziroma samo dokazovanje Dokazovanje je v kazenskem postopku izredno zahtevno procesnopravno opravilo, saj obsega tako zbiranje dokazov v predkazenskem postopku kot tudi njihovo izpeljavo in naknadno presojo v kazenskem postopku. Dokazno breme izhaja tudi že iz same Ustave RS, kjer je v 27. ?lenu zapisano “Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomo?no sodbo” (Ustava RS). Iz tega sledi, da obdolžencu ni treba dokazovati, da je nedolžen to pa pomeni a contrario, da je dokazno breme na državnemu tožilcu. Dokazno breme pa mora izpolniti dolo?ene dokazne standarde, katerih višina raste glede na posamezno fazo v postopku. Tako dokazni standardi rastejo in tako je tudi vse težje dose?i dokazno breme. Tako poznamo najžiji standard, ki ga je seveda najlažje dokazati, to so razlogi za sum, nato utemeljeni razlogi za sum ter utemljen sum in na koncu še dokazni standard zunaj razumnega dvoma (beyond reasonable doubt), kateri je potreben za obsodilno sodbo in katerega je jasno tudi najtežje dose?i. ?e tega ni oz. državni tožilec tega ne uspe dokazati, bo sodiš?e izdalo oprostilno sodbo. Velja pa na?elo, da je breme dokazovanja na državnemu tožilcu. To pomeni, da domnevnemu storilcu ni treba ni?esar dokazovati, da ni kriv in v primeru, da sam ne bi uspel dokazati da ni kriv, to ne sme pomeniti obsodilne sodbe, kajti kot je že re?eno, ne velja domneva krivde (Dežman, Erbežnik, 2003). Seveda to ne pomeni, da obramba ne bo dokazovala nasprotnega, a celotno dokazno breme je na strani državnega tožilca in ?e le-ta ne uspe najti dovolj dokazov za obsodilno sodbo, bo domnevni storilec oproš?en ne glede na tožil?evo dokazno aktivnost. Tudi v primeru nejasnosti morebitnih obremenjujo?ih dokazov, predlaganih s strani tožilstva, do obsodilne sodbe ne more priti, dokler sodiš?e ne pride v zadevi do dna oz. vsaj do sklenjenga kroga indicev, saj velja na?elo in dubio pro reo. Tako mora sodiš?e v takšnih primerih zaradi domneve nedolžnosti odlo?iti v korist obtoženega in izre?i oprostilno sodbo. Po že zaklju?enem postopku, v katerem državnemu tožilcu ni uspelo dokazati krivde in je zato sodiš?e izdalo oprostilno sodbo, sodiš?e ne sme nadaljevati sojenja ponovno v isti stvari, saj velja na?elo ne bis in idem oz. prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. Domneva nedolžnosti varuje posameznika pred samovoljnimi posegi kazenskega represivnega aparata ves ?as kazenskega postopka in ne le ob izreku sodbe (Dežman, Erbežnik, 2003). Na strani tožilstva je torej glavna naloga, da nosi dokazno breme, vendar pa je poudariti, da tudi sodiš?e samo, zaradi na?ela iskanja materialne resnice, nosi del dokaznega bremena, saj se glede na morebitno potrebne nove dokaze samo odlo?a o tem, katere od njih bo izvajalo. Problem, ko mora sodiš?e ugotavljati dejansko stanje in ga tudi dokazovati, lahko nastane takrat, ko je tožilec ostal brez dodatnih dokaznih predlogov, saj je imel ob vložitvi obtožnice z obrazloženimi dokazi zagotovljen le dokazni standard utemeljenega suma, vnaprej pa ve? ne zmore dokazovati do te mere, da bi lahko sodiš?e prepri?al onkraj razumnega dvoma. Takrat mora sodiš?e zaradi iskanja materialne resnice še toliko bolj iskati in izvajati dokaze, kar pa že posega v sfero državnega tožilca. Da sodiš?e samo po sebi iš?e dokaze, se najbolj vidi v preiskovalnem na?elu, katerega poimenujemo tudi instrukcijska maksima. To na?elo dolo?a ZKP v v drugem odstavku 329. ?lena, slednji pravi, da mora sodiš?e po uradni dolžnosti ugotavljati vsa tista dejstva, o katerih misli, da so pomembna za pravilno presojo. Tako sodiš?e zasliši obtoženca na glavni obravnavi, še prej v preiskavi ga v statusu obdolženca zasliši preiskovalni sodnik, prav tako izvaja tudi ostale dokaze na primer v smislu obtožencu predo?anja pomembnega spisovnega gradiva npr. fotografskega materiala in tako obtožencu omogo?i, da se o njem izjasni. Vse to je potrebno, da sodiš?e lahko izpolni na?elo iskanja materialne resnice (Mozeti?, 2010). Res pa je, da so k upoštevanju tega na?ela zavezani vsi državni organi torej tudi državni tožilec, ki mora v primeru, da ima za obtoženca razbremenilni dokaz, le tega tudi predlagati sodiš?u. V zvezi z na?elom iskanja materialne resnice pa je zelo pomembno še na?elo proste presoje dokazov, saj se sodiš?e samo odlo?a, katere dokazne predloge državnega tožilca bo uporabilo in katere ne (Šugman Stubbs, Gorki?, 2011). 5. Dokazno breme v našem pravnem redu v dolo?enih fazah kazenskega postopka Predfaza kazenskega postopka je predkazenski postopek, gre za osnovne aktivnosti policije, ki prispevajo k odkritju storilca kaznivega dejanja, pri ?emer za za za?etek predkazenskega postopka zadostujejo že razlogi za sum, to so indici, da je oseba storila kaznivo dejanje. Seveda so v tej fazi postopka razlogi za sum na strani policije in le-ta mora izpolniti to dokazno breme za nadaljevanje postopka (Dežman, Erbežnik, 2003). Za tem sledi za?etek kazenskega postopka, za?ne se na?eloma s fazo sodne preiskave (seveda obstajajo izjeme), opravi se na zahtevo državnega tožilca, ki mora izkazati utemeljen sum, na podlagi do tedaj zbranih dokazov kazenskega spisa. V kolikor preiskovalni sodnik meni, da ta utemljen sum ni bil dokazan, bo ob uvedbi preiskave zahteval, da o njej odlo?i zunajobravnavni senat (poseben organ sodiš?a, ki je pristojen za odlo?anje v nekateih primerih) (Dežman, Erbežnik, 2003). Nato sledi predobravnavni narok in kasneje glavna obravnava (v kolikor ne pride že pred tem do priznanja krivde), kjer je vseskozi dokazno breme na državnem tožilcu, slednji mora z vsemi zbranimi dokazi, kateri so se zbrirali skozi celoten predkazenski in kazenski postopek predvsem s strani policije, »prepri?ati« sodnika posameznika oz. senat v kolikor je sojenje zborno, z dokaznim standardom onkraj razumnega dvoma o krivdi obtoženca. V kolikor mu to uspe, sledi obsodilna sodba, v nasprotnem primeru pa oprostilna sodba in s tem prepoved ponovnega sojenja o isti zadevi (znamenito na?elo ne bis in idem). Lahko pa postopku po koncu glavne obravnave sledijo še posamezna redna ali izredna pravna sredstva (Dežman, Erbežnik, 2003). Literatura: 1. Dežman Zlatko, Erbežnik Anže. 2003. Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. Ljubljana: GV Založba. |