JAN NOVAK, DIPL. MEDN. POSL.: PREDNOSTI IN OVIRE TRAJNOSTNEGA RAZVOJA PRI POSLOVANJU PODJETJA
JAN NOVAK, DIPL. MEDN. POSL.: PREDNOSTI IN OVIRE TRAJNOSTNEGA RAZVOJA PRI POSLOVANJU PODJETJA |
|
|
Povzetek Klju?ne besede: trajnostni razvoj, razvoj strategije in implementacija Abstract Key words: sustainable development, development of strategy, implementation 1. Trajnostni razvoj 2. Vidiki trajnostnega razvoja 2.1. Ekonomski vidik Upravljanje trajnostnega razvoja organizacij se z ekonomskega vidika osredoto?a predvsem na trajnostno rast. Trenutno je okolje, v katerem deluje ve?ina organizacij, visoko konkuren?no, posledi?no je tudi boj za pridobitev ?im ve?jega števila kupcev oziroma njihove kupne mo?i in naklonjenosti hud. Uspeh je mogo?e dose?i samo s skrbno izbrano strateško pozicijo, h kateri vodi strategija trajnostne rasti. Trajnostno rast Zook in Allen (v Bertoncelj in drugi, 2011, str. 22–25) opredelita kot vzajemno realno rast prihodkov in dobi?kov v daljšem ?asovnem obdobju, hkrati pa mora biti donos za lastnike višji od celotnih stroškov kapitala organizacije. Vrednost se torej ustvari, ko se v dolo?enem obdobju dosežejo vsa tri našteta merila hkrati. 2. 2. Družbeno–politi?ni vidik Družbeno-politi?ni vidik trajnostnega razvoja organizacij je tesno povezan z družbeno odgovornostjo podjetij oziroma s korporativno družbeno odgovornostjo, ki v zadnjih letih postaja pomembnejša predvsem v bolj razvitem delu svetovnega gospodarstva. Zato zanjo obstaja širok spekter opredelitev. Svetovni gospodarski svet za trajnostni razvoj definira družbeno odgovornost podjetij kot nenehno zavezanost organizacije k eti?nemu vedenju, ekonomskemu razvoju, izboljševanju kakovosti življenja zaposlenih, njihovih družin, lokalne skupnosti in družbe na splošno. Harrison jo definira kot odgovornost podjetja, da na?rtuje in upravlja odnose z deležniki, Davis pa pri družbeni odgovornosti poudari odnos podjetja do vprašanj, širših od zgolj ekonomskih, tehni?nih in pravnih zahtev, ki se nanašajo zgolj nanje. Draft omeni tudi dejstvo, da mora podjetje negativne vplive, ki jih povzro?a v družbi, prepoznati in jih skušati popraviti, kar lahko v dolo?enem trenutku pomeni, da se odpove delu dobi?ka, še posebej ?e njegova dejavnost resno slabo vpliva na dolo?eno interesno skupino podjetja (Bertoncelj in drugi, 2015, str. 114–117). Družbena odgovornost podjetij je v interesu podjetja, gospodarstva in družbe. Podjetjem pomaga pri upravljanju tveganj, ustvarja prihranke, omogo?a lažji dostop do kapitala, izboljša odnose z deležniki, sposobnost za inoviranje … Hkrati s svojo sonaravno usmerjenostjo in inovativnostjo prispeva tudi k bolj trajnostnemu gospodarstvu, družbi pa omogo?a prehod na trajnostni gospodarski sistem in ponuja nabor vrednosti, ki gradijo tesno povezano družbo (Slapnik, Hrast in Mulej, 2017, str. 5). Ob pregledu obstoje?e literature na podro?ju korporativne družbene odgovornosti je jasno, da zanimanje krepko raste od leta 2010 naprej, zanjo se zanimajo celo podjetja, ki delujejo v državah v razvoju, saj želijo pripomo?i k ?im hitrejšemu izboljšanju razmer (Hinson in drugi, 2017, str. 13). Podjetja lahko pri implementaciji družbene odgovornosti upoštevajo ve? razli?nih konceptov in modelov. Najpogostejši so koncept trojnega izida, Carrollova piramida, tridelni model družbene odgovornosti podjetij, štirifazni model družbene odgovornosti podjetij, model 3C-SR itd. 2.3. Ekološki vidik Ekološki vidik trajnostnega razvoja organizacije se torej nanaša na sonaravnost, podjetja pa morajo naravne vire upoštevati podobno kot ostala sredstva, ki prispevajo k njihovi rasti in razvoju. Okolje je torej treba preu?evati kot posebno obliko kapitala, ki ga moramo ohraniti tudi za prihodnje generacije. 3. Varstvo okolja in okoljsko poslovanje Varovanje okolja v 21. stoletju torej zahteva nov na?in razmišljanja o onesnaževanju in njegovih vzrokih, obsegu, u?inkih in rešitvah. Številne trenutne težave predstavljajo obsežne in zapletene izzive. Primeri okoljskih problemov so slabša kakovost zraka in onesnaženje zaradi rasto?ega gospodarstva (National Research Council, 2012, str. 4–5) … Varovanje okolja pa ni samo dolžnost posameznika, ampak odgovornost vseh akterjev v družbi, med katere štejemo tudi podjetja. Okoljsko poslovanje je torej del trajnostnega razvoja organizacij (Barbu, 2012, str. 168). Koncept okoljsko u?inkovitega poslovanja temelji na okolju prijaznih procesih, ki ustvarjajo dobi?ek, prihranke, nove poslovne priložnosti, spreminjajo potrošniške navade, dvigujejo konkuren?nost in zmanjšujejo negativne vplive na okolje. Podjetja lahko okoljsko u?inkovitost dosegajo na razli?ne na?ine, med njimi so tudi: zmanjšanje porabe energije, zmanjšanje porabe surovin pri proizvodnji izdelkov in izvajanju storitev, zmanjšanje porabe nevarnih sestavin, omogo?ena ponovna raba surovin, uvedba trajnostne rabe obnovljivih virov, podaljšanje življenjske dobe izdelkov in storitev (Pribakovi? Borštnik in drugi, 2004, str. 172–175) … Ideja okoljskega poslovanja je torej, da organizacije vodijo svoje okolju prijazne procese tako, da ob tem ustvarjajo dobi?ek. Pri tem je pomembno, da u?inkovito ravnajo z energijo, vodo, odpadki, pomembno je tudi ekološko nadziranje in seveda spremljanje zakonodaje. 3.1. Okoljska zakonodaja Cilj Evropske unije je na podro?ju okolja dose?i predvsem visoko stopnjo varstva okolja kot celote, kar je razlog za uporabo ve? instrumentov in predpisov. Podjetja so na primer sama odgovorna za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj, ob neizpolnjevanju dolžnosti pa jih doletijo sankcije. Obvezno morajo tudi objavljati okoljske podatke, ki morajo biti javno dostopni, tako da imajo vsi vpogled v emisije konkuren?nih podjetij ipd. (Leban v Blatnik, 2004, str. 16–17). 3.2. Standardi in certifikati Podjetja morajo med drugim spremljati in natan?no preu?evati tudi zakonodajno dokumentacijo. Pri spremljanju pravil na podro?ju varstva okolja jim lahko na primer pomagajo standardi ISO. Mednarodna organizacija za standardizacijo (angl. International Organization for Standardization) je prva standarda iz skupine standardov ISO 14000 izdala že 1. septembra 1996. Ta standarda sta ISO 14001 in ISO 14004, ki se nanašata na sisteme ravnanja z okoljem in njihovo ocenjevanje. Standard ISO 14001 je sistem ravnanja z okoljem, ki podaja zahteve za obvladovanje zakonodajne dokumentacije in zahteva, da podjetje vzpostavi postopek za prepoznavanje zakonskih zahtev in njihovih morebitnih sprememb, ISO 14004 pa vsebuje splošne napotke, ki organizacijam pomagajo pri vzpostavljanju, implementaciji in izboljševanju sistema ravnanja z okoljem (Pribakovi? Borštnik in drugi, 2004, str. 47–50). Poleg certifikatov, ki jih podjetja pridobijo z upoštevanjem standardov ISO, obstaja tudi veliko drugih, ki so lahko na primer povezani z družbeno odgovornostjo podjetja ipd. Eden izmed bolj znanih je certifikat Družbeno odgovorno podjetje, pa tudi certifikata Družini prijazno podjetje in Zdravju prijazno podjetje. Organizacije se zaradi naraš?ajo?e skrbi za varovanje okolja zagotovo vedno bolj odlo?ajo za standarde, saj ima odnos do narave za njihove deležnike vedno ve?jo vlogo pri odlo?itvah o sodelovanju ali nakupu. S pomo?jo certifikatov dokažejo, da so ozaveš?ene in razumejo vpliv, ki ga lahko imajo na okolje, hkrati pa certifikati dokazujejo, da delujejo sistemati?no in so odgovorne do okolja. 3.3. Okoljska ekonomika Razvoj okoljske ekonomike se je za?el že v 18. oziroma 19. stoletju, ko so klasiki omenjali zemljo oziroma celotno okolje kot pomemben dejavnik gospodarske rasti, zavedali pa so se tudi njene koli?inske omejenosti in možnosti, da se njena kakovost lahko spremeni. Kot rešitev so omenjali znanje, saj bi lahko z njegovo pomo?jo odkrili nove naravne vire. Neoklasi?ni modeli gospodarske rasti zemlje niso upoštevali, se je pa preu?evanje naravnih virov s stališ?a optimalne izrabe pojavilo v 70. letih 20. stoletja, kar velja za temelj ekonomike naravnih virov, ki je eden izmed pomembnejših delov okoljske ekonomike (Bertoncelj in drugi, 2015, str. 200–203). 4. Korporativni trajnsotni razvoj Od sodobnih podjetij se torej skoraj pri?akuje, da bodo s svojimi poslovnimi dejavnostmi prispevala k razvoju družbe. Poseben poudarek je namenjen ve?jim korporacijam, ki imajo zaradi svoje velikosti mo?an vpliv na družbo. ?e takšna podjetja v svojo strategijo ne vklju?ijo družbeno odgovornih dejanj, to pogosto pomeni, da njihovo delovanje ni usmerjeno dolgoro?no, kar je slabo tudi za splošno uspešnost podjetja (Mišura, Buterin in Cerovi?, 2018, str. 157). Po letu 1990 so za?ela podjetja zaradi vedno ve?je ozaveš?enosti o pomenu trajnostnega razvoja in zelenih praksah delovati bolj eti?no in družbeno odgovorno. Organizacijam je torej postajalo vedno pomembneje, da postanejo zelene. "Postati zelen" pomeni slediti praksam, ki spodbujajo ekološko odgovoren na?in življenja in pomagajo pri varstvu okolja ter ohranjanju naravnih virov. Zato so podjetja za?ela uporabljati okolju prijazne materiale, vedno bolj pa tudi poudarjajo zmanjšanje onesnaževanja okolja in ekološko pakiranje (Verma, Dixit in Singh, 2018, str. 41–42). Okolju prijazno poslovanje je torej postalo eno izmed pomembnejših vprašanj v razli?nih organizacijah. Kljub temu nekatera podjetja na trajnostno delovanje še vedno gledajo kot na manjšo skrb znotraj širšega managementa odnosov, namesto da bi ga dojemali kot nekaj, kar vodi strukturne spremembe znotraj korporacije (Adams, 2006, str. 3). V povezavi s trajnostnim razvojem in podjetji, ki poslujejo v skladu z njim, lahko pogosto zasledimo pojem korporativna trajnost. Ta pojem se nanaša na vlogo organizacij pri izpolnjevanju programa trajnostnega razvoja oziroma prenos koncepta trajnostnega razvoja na poslovno raven. Njen pomen je poudarila tudi Organizacija združenih narodov, ki je v svojih univerzalnih na?elih UN Global Compact korporativno trajnost opredelila kot koncept, ki podjetju zagotavlja dolgoro?no vrednost na finan?nem, družbenem, okoljskem in eti?nem podro?ju (Bertoncelj in drugi, 2015, str. 140–142). 4.1 Razvoj strategije in implementacija V drugi fazi pa se pozornost preusmeri ravno v doseganje prednosti pred konkurenti. To lahko dosežejo tako, da izboljšajo svoj družbeni in okoljski nastop. Razpoložljive vire torej uporabljajo bolj u?inkovito in so hkrati družbeno odgovorni, kar privede do izboljšane kakovosti izdelkov, kot rezultat rekonstrukcije procesov in izdelkov pa dosežejo tudi ve?jo dobi?konosnost. V tretji fazi podjetja integrirajo družbeno in okoljsko komponento tako, da postaneta del podjetja. To pomeni, da vse težave, povezane z družbo in okoljem, postanejo tako pomembne, da so vpete v vsakdanje delovanje podjetja in se o njih dnevno odlo?a. Strategije korporativne trajnosti se uporabljajo za oblikovanje politike podjetja, spremembo korporativne kulture in integracijo trajnostnega razvoja v odlo?itve managerjev v celotnem podjetju. S pomo?jo take strategije torej podjetje lažje spremeni svoj na?in delovanja in zmanjša koli?ino odpadkov, zmanjša vplive na okolje in s svojimi investicijami prispeva k izboljšanju dobi?konosnosti na dolgi rok (Epstein, 2008, str. 64–67). 4.2. Korporativno poro?anje Ozaveš?ena javnost torej od podjetij pri?akuje, da bodo o svojem delovanju in hkrati vplivih na posamezne deležnike in naravno okolje redno poro?ala. Korporativno poro?anje je zelo pomemben del poslovanja organizacije, saj poskrbi, da njeni deležniki dobijo to?ne in pravilne podatke neposredno od organizacije ter si posledi?no ustvarijo mnenje na osnovi teh informacij. Poro?anje veliko pove tudi o stabilnosti in perspektivnosti podjetja ter hkrati pomaga pri obveš?anju vseh deležnikov. Z dobrim delovanjem in kakovostno sestavljenim poro?ilom lahko korporacija pritegne nove poslovne partnerje, pridobi ve? kapitala, kupcev, ohranja stike z oblikovalci politike, dobi povratne informacije deležnikov o dosežkih podjetja, okrepi lojalnost in pripadnost, pridobi legitimnost v družbi, združi pove?ano dobi?konosnost s skrbjo za družbo, ob upoštevanju rezultatov pa so zagotovljene tudi nenehne izboljšave. Oblike poro?anja delimo na obvezne, spodbujene in prostovoljne. Obvezno poro?anje je vezano na zakonske in druge predpise, spodbujeno spodbujajo predvsem deležniki, ki si želijo dolo?enih informacij, za prostovoljno pa se odlo?ajo podjetja sama. Pri prostovoljnem poro?anju se lahko pojavijo težave, ?e podjetja regulirajo poro?ilo na na?in, da vsebuje samo zanje pozitivne ali pa zavajajo?e informacije (Bertoncelj in drugi, 2015, str. 154–156). 5. Prednosti trajnostnega razvoja Eden od prednostnih ciljev vseh podjetij je seveda dobi?konosnost in ni? druga?e ni niti pri trajnostnih podjetjih. Trajnostne strategije so usmerjene v kratko- ali dolgoro?ni uspešen finan?ni nastop. Obsežne raziskave so pokazale, da izboljšanje trajnostne strategije vpliva na finan?ne rezultate podjetij tako z višjimi prihodki kot nižjimi stroški. Stroški se lahko znižajo s trajnostnim managementom, ki vpliva na manjšo porabo vode in elektrike ter zmanjšanje proizvedenih odpadkov in nižje stroške recikliranja. Sonaravna podjetja se redkeje sre?ujejo tudi z razli?nimi kaznimi, povezanimi z okoljskimi prekrški. Prav tako se organizacije, ki se aktivno ukvarjajo tudi s skrbjo za zaposlene, kar je zna?ilno za trajnostna podjetja, manj pogosto sre?ujejo z absentizmom, zamujanjem, nizko produktivnostjo in zdravstvenimi stroški. Višje prihodke pa lahko povežemo z dejstvom, da je potrošnikom vedno bolj pomembno trajnostno delovanje podjetij in pogosto ravno na osnovi tega izbirajo med konkurenti (Epstein, 2008, str. 55–56). Prednosti lahko razdelimo v ve? kategorij (Epstein, 2008, str. 250–252): Trajnostno odgovorno ravnanje lahko podjetjem torej prinese tudi o?itno konkuren?no prednost, saj skozi natan?en pregled produktov in procesov, ki so potrebni pri prehodu v sonaravno delovanje, organizacije bolj natan?no ocenijo vplive, ki jih imajo na okolje in družbo. Tako lažje najdejo na?ine, da hkrati zmanjšajo negativne vplive na okolje in družbo ter izboljšajo dolgoro?no finan?no u?inkovitost. S tem se pokažejo kot boljši od konkurence in ustvarijo boljše odnose z deležniki (Epstein, 2008, str. 108–110). Podjetja, ki delujejo sonaravno, mo?no zmanjšajo škodljive vplive na okolje, ki bi jih imela, ?e ne bi poslovala v skladu s trajnostnim razvojem. Te organizacije ravno tako skrbneje pregledujejo in nadzorujejo svoje delovanje, bolje sodelujejo z deležniki, zbujajo ve? zaupanja ter imajo boljše odnose med zaposlenimi in vodstvom (OECD, 2014, str. 7–9). Trajnostni razvoj tudi predvideva, da bo podjetje s svojim delovanjem in z razli?nimi projekti prineslo koristi široki skupini svojih deležnikov. Študije kažejo, da je proces sooblikovanja zelo pomemben, saj se skozenj v projekte vklju?ijo pomembne interesne skupine. V tem procesu se ustvarjajo koristi za vse udeležene, pri tem pa je treba upoštevati skupno vizijo in pristop, ki ustreza vsem udeležencem. Ko je proces ustvarjanja družbenih, ekonomskih in okoljskih prednosti kompatibilen s pristopom deležnikov, imajo od tega koristi vsi, kar pripomore tudi k boljšemu ugledu in odnosom (Keeys in Huemann, 2017, str. 1196–1197). Veliko prednosti podjetjem prinaša tudi družbeno odgovorno ravnanje. McWilliams in Siegel sta družbeno odgovornost definirala kot eno izmed boljših strategij diferenciacije. Potrošniki namre? pogosto podpirajo družbeno odgovorne organizacije, na ostale pa so odzivajo bolj negativno. Zato so na primer pripravljeni pla?ati ve? za storitev ali izdelek, ki je proizveden v organizaciji, katere dejanja so skladna z njihovimi prepri?anji in pri?akovanji. Rezultati razli?nih analiz so pokazali, da družbena odgovornost podjetja pozitivno vpliva na naslednjih sedem podro?ij (Bertoncelj in drugi, 2011, str. 130–131): 6. Ovire pri trajnostnem razvoju Ena izmed ovir je zagotovo ta, da je težko natan?no dolo?iti, koliko dobi?ka je podjetju prineslo samo trajnostno delovanje. Stroški in dobi?ki so povezani z vsemi deli organizacije in zato niso umeš?eni v en sam del poslovanja. Hkrati je veliko prednosti trajnostnega razvoja neoprijemljivih, zato jih je še teže izmeriti. V primerjavi s stroški proizvodnje, ki jih je relativno lahko izra?unati, je na drugi strani vpliv organizacije na celotno družbo izredno težko oziroma skoraj nemogo?e natan?no opredeliti, sploh v denarnih enotah. Poleg tega so prednosti pogosto dolgoro?ne in jih je težko povezati s trenutnim delovanjem podjetja (Epstein, 2008, str. 143). Težavo predstavlja tudi sama implementacija strategije trajnostnega razvoja, saj je zelo težko narediti kompromis med družbenim, okoljskim in ekonomskim vidikom. Težko je predvideti, kako se bodo na spremembe odzvali dolo?eni deležniki, izziv je spremeniti korporativne prioritete. Najpogosteje na za?etku ni povsem jasno, koliko stroškov bo nastalo z implementacijo, saj se neprestano spreminjajo (Epstein, 2008, str. 252). Burnes (v Gallota in drugi, 2016, str. 1) navaja, da med 40 in 70 % iniciativ za trajnostni razvoj ni uspešno implementiranih. Eden izmed razlogov je, da se želijo podjetja osredoto?iti na eno samo podro?je ali pa se trajnostnemu razvoju posveti izklju?no en sektor v organizaciji. Med zaposlenimi ni dovolj interakcij v povezavi s procesi, ki so potrebni za uspešno izvedbo. Za izboljšanje odstotka uspešnosti bi potrebovali bolj sistemati?en pregled procesov in celosten pristop k implementaciji. Kot možno oviro pri trajnostnem poslovanju podjetij lahko omenimo tudi precej obsežno zakonodajo na tem podro?ju. Regulativno gradivo je zelo kompleksno, saj je sestavljeno iz razli?nih zakonov, uredb, pravilnikov, navodil, odredb, standardov, predpisov lokalnih skupnosti … Zunanji regulativni dokumenti so velikokrat preliti še v notranjo regulativno dokumentacijo, kar pomeni, da je zakonodaja mo?no prepletena, podro?je pa težko obvladljivo (Pribakovi? Borštnik in drugi, 2004, str. 13–16). Podjetja so poleg tega tudi sama odgovorna za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj, obvezna je tudi objava okoljskih podatkov, ki morajo biti javno dostopni (Leban v Blatnik, 2004, str. 16–17). To pomeni, da je treba podro?je nenehno spremljati in se prilagajati, zato je nujno, da podjetja zaposlijo strokovnjake s tega podro?ja. Kot pomanjkljivost lahko omenimo tudi subvencije. Z njimi se doseže zmanjšanje stroškov proizvodnje proizvajalcem ali pove?anje cene, ki jo proizvajalec prejme za svoj proizvod. Težava je, da subvencije pogosto prejmejo tista podjetja, ki imajo na okolje škodljive vplive in ne omogo?ajo sonaravnega razvoja. Tukaj se kaže negativen vpliv subvencij predvsem na okoljski vidik trajnostnega razvoja (Bertoncelj in drugi, 2011, str. 196–199). Subvencije torej pogosto spodbujajo porabo izdelkov, ki negativno vplivajo na okolje. Zato lahko podvomimo o njihovi pravi?nosti in se vprašamo, ali ne bi bile u?inkovitejše, ?e bi jih usmerili v sonaravnost in tako omogo?ili zmanjšanje stroškov tistim podjetjem, ki delujejo za dobro prihodnost ?loveštva. LITERATURA |