|
|
|
1 UVOD Tržni mehanizem ne zagotavlja ustreznih omejitev za onesnaževalce okolja. Kandidat za podpredsednika ZDA Albert Gore je leta 1992 v predsedniški kampanji govoril o potrebi po reorganizaciji, o možnih katastrofalnih posledicah nenadzorovane ekonomske rasti in opozarjal na obstoje?e okoljske probleme (ozonska luknja na Antartiki, globalno ogrevanje). Predsednik George Bush se mu je posmehoval: »Veste, zakaj mu pravim Ozone Man -ozonski mož? Ta gospod je dale? v okoljevarstveni skrajnosti. Do vratu bomo zaposleni s sovami in se ne bomo ukvarjali z delom za vsakega Ameri?ana.« Navedena razprava izraža delitev med tistimi, ki vidijo škodo, ki nastane, ko se zanemarjajo problemi okolja, in drugimi, ki ocenjujejo, da je mogo?e okolje uspešno obvladati s sodobnimi tehnikami. Za njih so okoljski problemi sekundarnega pomena v primerjavi z resnimi problemi kot so vojne, brezposelnost, epidemije, droge in revš?ina (Samuelskon, Nordhaus, 2002).
2 VRSTE ZUNANJIH U?INKOV Javne dobrine so izdelki ali storitve, za katere so stroški uporabe za dodatno osebo ni? in posameznikov ni mogo?e izlo?iti iz njihove uporabe. Nobenega uporabnika torej ni mogo?e izklju?iti iz uporabe, prav tako ni mogo?e vzpostaviti lastništva nad temi dobrinami. Uporaba javne dobrine s strani enega ne zmanjša možnosti uporabe s strani drugega. Javne dobrine uporablja celotna družba. Zasebne dobrine porazdeljuje trg. Koristi od zasebnih dobrin imajo razli?ni posamezniki, brez zunanjih koristi ali škode za druge. Narodna obramba vsake družbe je primer javne dobrine, ki se v celoti razlikuje od zasebne dobrine, kot je na primer kruh. Štruco kruha je mogo?e razdeliti na mnogo na?inov, in kar poje en posameznik, ne more pojesti nih?e drug. Narodna obramba v družbi vpliva na vse posameznike enako, ne glede na to ali so miroljubni ali ne, stari ali mladi, nevedni ali izobraženi. Odlo?itev o zagotovitvi narodne obrambe bo posledi?no vodila v nakup številnih tankov, raketnih izstrelkov, podmornic, ki bodo varovali vsakega od posameznikov v družbi. Odlo?itev o potrošnji kruha pa je posameznikovo dejanje, ki ne zavezuje nikogar drugega. Elemente javnih dobrin najdemo tudi pri cepivu o ?rnih kozah, koncertu v parku, jezu na reki in v mnogih drugih pogodbenih vladnih projektih. Poleg javnih dobrin poznamo javne škode, ki povzro?ajo stroške celotni družbi in so posledica u?inkov potrošnih ali proizvodnih dejavnosti (tople grede, onesnaževanje vode in zraka kot posledice proizvodnje kemikalij, energije in uporabe avtomobilov, kisli dež, ki ga povzro?ajo žveplove emisije, radioaktivno sevanje atmosferskih poskusov jedrskega orožja ali nesre? idr.). Povzro?itelji zunanjih u?inkov ne želijo škoditi drugim. Zunanji u?inki so nenamerni, vendar škodljivi stranski u?inki ekonomske dejavnosti (Samuelson, Nordhaus, 2002). Zunanji u?inki ali eksternalije torej nastanejo, kadar z izdelavo dolo?enega proizvoda ali storitvijo ali z dejavnostjo dolo?enega ekonomskega subjekta nastanejo dolo?ene koristi ali škode za ekonomske subjekte, ki niso neposredno vpleteni v porabo ali proizvodnjo dolo?enega proizvoda ali storitve ali v dejavnost dolo?enega ekonomskega subjekta. Posamezen ekonomski subjekt vpliva na drugega in pri tem pri svojih odlo?itvah ne upošteva zunanjih u?inkov, ki so lahko škodljivi in povzro?ajo drugim ekonomskih subjektom stroške (zunanje disekonomije), lahko pa povzro?ajo tudi koristi (zunanje ekonomije). Lo?imo pet razli?nih vrst zunanjih u?inkov (Tajnikar, 2006):
Zunanje disekonomije v proizvodnji so stroški, ki nastanejo pri drugih proizvajalcih, ki niso neposredno vklju?eni v proizvodnjo nekega izdelka, zaradi razširitve proizvodnje tega izdelka. Proizvajalec, ki te stroške povzro?a in pove?uje obseg proizvodnje, nastalih stroškov pri svojih odlo?itvah ne upošteva. Zunanje disekonomije v porabi so neporavnani stroški, ki jih posameznik s svojo porabo povzro?a drugim posameznikom. Zunanje ekonomije v proizvodnji so koristi, ki jih posamezni proizvajalec z pove?anjem obsega proizvodnje povzro?a drugim proizvajalcem. Zunanje ekonomije v porabi so koristi, ki jih posameznik s svojo porabo povzro?a drugim porabnikom. Tehni?ni zunanji u?inki nastanejo, ko se dolgoro?ni povpre?ni stroški s pove?evanjem obsega proizvodnje zmanjšujejo in vodijo v monopol. Cene presegajo mejne stroške in tudi z gospodarsko politiko ni mogo?e dose?i, da se cene izena?ijo s konkuren?nimi mejnimi stroški. V nenadzorovanem okolju bodo podjetja dolo?ila najbolj donosne ravni onesnaževanja okolja tako, da bodo izena?evala mejne zasebne koristi zmanjšanja onesnaževanja z mejnimi zasebnimi stroški. Zasebno ravnotežje bo povzro?ilo neu?inkovite ravni onesnaževanja in premalo o?iš?evalne dejavnosti. »Ekonomisti želijo dolo?iti družbeno u?inkovito raven onesnaževanja z uravnoteženjem družbenih stroškov in koristi. U?inkovitost zahteva, da so mejne družbene koristi od omejevanja onesnaževanja okolja enake mejnim družbenim stroškom te dejavnosti. Priporo?ajo pristop, ki se imenuje analiza stroškov in koristi (cost-benefit analysis). Analiza pokaže, zakaj je skrajna politika »ni? tveganja« ali »ni? emisij« razsipna. Zmanjšanje onesnaževanja na ni? bi povzro?ilo astronomsko visoke stroške o?iš?evanja. Filozofija »ni? tveganja« bi povzro?ila prepoved cestnega prometa ali zaprtje ra?unalniške industrije. Ekonomska u?inkovitost zahteva kompromis. Pojavlja pa se tudi problem ovrednotenja okoljske škode. ?e nova cesta zahteva porušenje hiše, lahko izra?unamo tržno vrednost nadomestnega prebivališ?a. Mnoge vrste pa je težje ovrednotiti. V poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja so okoljevarstveniki zahtevali ustavitev se?nje lesa v širokem obmo?ju severozahoda države, da bi ohranili prostor pegaste sove. To bi stalo na tiso?e zaposlitev pri se?nji. Kako bi ovrednotili nadaljnji obstoj pegaste sove? Podoben primer je izlitje nafte z ladje Exxon Valdez v Zaliv princa Williama na Aljaski, ki je poškodovalo obalo in ubilo številne divje živali. Koliko je vredno življenje morske vidre? Še bolj sporna je vrednost ?loveškega življenja. Koliko naj družba pla?a za zmanjševanje obolevnosti ali krajšanje življenjske dobe zaradi onesnaževanja zraka« (Samuelson, Nordhaus, 2002, 333)? Podjetniško filozofijo vodenja z naravovarstvenim poudarkom prepoznamo v podjetju po naslednjih sestavinah, in sicer: :
3 UKREPI ZA POPRAVLJANJE ZUNANJIH U?INKOV Država skuša s številnimi predpisi dose?i želeno ravnotežje na podro?ju onesnaževanja okolja. Predpisi so obi?ajno enaki za mala in velika podjetja, za mesta in kmetijska podro?ja, za panoge z veliko ali malo onesnaževanja. Obstajajo številni predpisi, ki omejujejo emisije iz posameznih virov, kot so elektrarne ali avtomobili. Posamezne vlade izberejo dolo?eno dovoljeno koli?ino onesnaževanja in jo razdelijo med podjetja v obliki dolo?enega števila dovoljenj. Možne so tudi zasebne rešitve, ki ne zahtevajo vladnega posredovanja in se nanašajo na pogajanja med prizadetimi stranmi, ko obstaja ustrezna motivacija brez vladnega posredovanja, ali na pravila pravne odgovornosti, ko je povzro?itelj pravno odgovoren za škodo, ki jo povzro?i tretjim osebam. »Leta 1990 so ZDA z namenom nadzora onesnaževanja zraka z žveplovim dioksidom izdale dolo?eno število dovoljenj za emisije žveplovega dioksida za celotno državo. Do konca desetletja naj bi zmanjšali emisije v primerjavi s koli?inami iz leta 1990 za 50%. Inovativni vidik tega na?rta je bil, da je bilo mogo?e z dovoljenji prosto trgovati ali jih menjavati. Proizvajalci elektrike so dobili dovoljenja za onesnaževanje in so jih lahko med seboj kupovali in prodajali kakor svinjino ali pšenico. Podjetja, ki so lahko zmanjšala svoje emisije žvepla najceneje, so tako tudi naredila in prodala svoja dovoljenja. Druga podjetja, ki so potrebovala dodatna dovoljenja za nove elektrarne ali ker niso mogla zmanjšati emisij, so ugotovila, da je ceneje kupiti dodatna dovoljenja, kot pa vgraditi drago opremo za o?iš?evanje ali pa celo zapreti podjetje. Obnašanje trga je bilo presenetljivo. Vlada je pri?akovala, da bodo dovoljenja prodajali v za?etnih letih po 300 dolarjev za tono žveplovega dioksida. Vendar je cena do leta 1997 padla na 60 do 80 dolarjev za tono. Razlog za uspeh je bil, da je dal program mo?no motivacijo za podjetniške inovacije in so podjetja ugotovila, da je mogo?e uporabljati premog z majhno vsebnostjo žvepla dosti lažje in ceneje, kot so prej pri?akovala. V tem primeru je prevladal tržni pristop ekonomistov k okoljevarstveni politiki« (Samuelson, Nordhaus, 2002, 337). Rebernik (1999) navaja, da je potrebno eksterne stroške interalizirati. Pokriti jih morajo podjetja in potrošniki njihovih produktov. Stanje posameznih sestavin okolja ter ve?ina nesre?, ki se zgodijo v Sloveniji so posledica ?lovekovega delovanja na okolje, pa tudi neustreznega delovanja državne uprave in lokalne samouprave, še posebej pa gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij. Tranzicijski procesi so povzro?ili poslabšanje varnostnih razmer in ukrepov z vidika varstva okolja. Cilje in strategijo varstva okolja ter uporabe naravnih dobrin za prihodnjih deset let opredeljuje Nacionalni program varstva okolja. Ukrepi so usmerjeni v obvladovanje problemov okolja v državi, s poudarkom na prednostnem reševanju najpomembnejših ekoloških problemov ter na podpori vklju?evanja v Evropsko unijo. Poudarjeno je uveljavljanje vseh zakonsko opredeljenih na?el varstva okolja ter vklju?evanje okoljskih vsebin in na?el razvoja na tem podro?ju v programe posameznih resorjev. V primeru pojava zunanjih disekonomij lahko država ukrepa tudi z dav?no politiko.
Slika 1: Zunanji u?inki in intervencija države Vir: Tajnikar, 2006, 373 Ravnotežje proizvajalca je oblikovano v to?ki E, v kateri se sekata krivulja povpraševanja (D) in krivulja ponudbe (S). ?e bi upoštevati tudi zunanje stroške, ki nastanejo ob proizvodnji v podjetju, bi morali upoštevati višje leže?o krivuljo ponudbe (S?), ki izraža družbene stroške. Z družbenega vidika bi moralo biti ravnotežje v to?ki E?, ki je doseženo pri manjši koli?ini (Q) proizvodnje v tem podjetju in pri višjih cenah. Podjetje se odlo?a na podlagi lastnih zasebnih stroškov in ne družbenih stroškov in posledi?no iš?e svoje zasebno ravnotežje z namenom, da pove?a dobi?ek. Iz navedenega razloga podjetje ne bo nikoli izbralo to?ke E?, ker mu to?ka E prinaša ve?ji dobi?ek. Za dosego družbenega ravnotežja poseže država z dav?no politiko in povzro?i, da se podjetje premakne v to?ko E?. V tej to?ki podjetje zaposluje družbeno zaželeni obseg proizvodnih dejavnikov in zagotavlja družbeno smiselni obseg proizvodnje. Država to lahko doseže na na?in, da zmanjša povpraševanje s pomo?jo prometnega davka, ki je davek na enoto proizvoda. Posledi?no se podjetje, ki sledi svojim lastnim interesom, ustavi pri obsegu proizvodnje, ki ustreza to?ki E?. Cena se oblikuje v prese?iš?u krivulje povpraševanja (D?) in zasebne krivulje ponudbe podjetja (S) pri koli?ini proizvodnje, ki ustreza to?ki E?. Da bi država z davki lahko dosegla takšen u?inek, morajo biti davki po enoti prodaje natan?no tolikšni kot zunanji stroški, ki jih povzro?a takšno podjetje po enoti proizvodnje in prodaje (Tajnikar, 2006).
4 ZAKLJU?EK Okoljski problemi nastajajo zaradi zunanjih u?inkov, ki izhajajo iz proizvodnje ali potrošnje. Zunanji u?inki ali eksternalije nastanejo, kadar s proizvodnjo dolo?enega proizvoda ali storitve ali z dejavnostjo dolo?enega ekonomskega subjekta nastanejo dolo?ene koristi ali škode za ekonomske subjekte, ki niso neposredno vpleteni v porabo ali proizvodnjo dolo?enega proizvoda ali storitve ali v dejavnost dolo?enega ekonomskega subjekta. Zunanji u?inki imajo veliko pojavnih oblik. Ker tržni mehanizem ne zagotavlja ustreznih omejitev za onesnaževalce okolja, so danes najbolj u?inkoviti vladni ali državni programi in ukrepi proti onesnaževanju, ki uporabljajo neposredni nazor, predpise, dav?ne ukrepe in tudi finan?ne motivacije. Možne so tudi zasebne rešitve, ki ne zahtevajo vladnega posredovanja in se nanašajo na pogajanja med prizadetimi stranmi, ko obstaja ustrezna motivacija brez vladnega posredovanja. Zasebne rešitve se lahko nanašajo tudi na pravila pravne odgovornosti.
LITERATURA IN VIRI
Mag. Vera Smodej |
