Dr. Stanko Blatnik: Prihodnost, razvoj in trendi razvoja
Dr. Stanko Blatnik: Prihodnost, razvoj in trendi razvoja |
|
|
V ?lanku se ukvarjam z nekaterimi napovedmi prihodnosti ter trendov, ki lahko bistveno dolo?ijo našo prihodnost, zato je pomembno, da jih poznamo ter smo v tem smislu nanje tudi pripravljeni, ?e ne druga?e tako, da o njih razmišljamo ter jim morda poiš?emo alternative. 1. Pet regij prihodnosti
?lovek - velikan Na zemlji živi velikan. V njegovih rokah je tolikšna mo?, da vzdigne brez napora parni voz. Njegove noge so tako hitre, da lahko prehodi na dan tiso? in ve? kilometrov. Ima tudi peruti, s katerimi se povzpne nad oblake više kakor katera koli ptica. Ima take plavuti, da plava na vodi in pod vodo bolje kakor katera koli riba. Njegove o?i vidijo nevidne re?i, njegova ušesa slišijo, kar kdo govori na drugi celini. Tolikšna je njegova mo?. Da prebije gore in da ustavlja slapove. Po svoji volji spreminja površino zemlje, nasaja gozdove, spaja morja in namaka puš?ave. Kdo je ta velikan? Ta velikan je ?lovek. (odlomek iz knjige M. Iljin in E. Segal Kako je ?lovek postal velikan I; knjiga je v prevodu izšla oktobra 1949 v 80.000 izvodih).
Kako je mogo?e kupiti ali prodati modrino neba in toploto zemlje? Kaj takega nam je popolnoma tuje. Svežina zraka in bistrost vode nista v naši posesti, le kako bi ju mogli potem kupiti?... Ne vem. Naš na?in življenja se razlikuje od vašega. Pri pogledu na vaša mesta rde?ega ?loveka zabolijo o?i. Morda zavoljo tega, ker je rde?i ?lovek divjak in ne razume stvari. V mestih belega ?loveka ni mirnega koti?ka. Ni kraja, kjer bi se slišalo odpiranje listja spomladi ali drhtljaj muši?inega krilca. Morda zato, ker sem divjak - preprosto ne razumem. Hrup žali moja ušesa. Je kaj vredno življenje, ?e ?lovek ne more slišati osamljenega krika kozoroga ali no?nega prepira žab v mlaki?... Zemlja ne pripada ?loveku. ?lovek pripada zemlji. To dobro vemo. Vse je povezano med seboj, tako kot družino druži kri. Vse je povezano. ?lovek ni stvarnik tkanja življenja, ampak samo vlakno v njem. Kar naredi s tkanjem, dela tudi s samim seboj. Smo del stvarstva: govor poglavarja Seattla ob prodaji zemlje priseljencem leta 1855 (odlomek iz knjige Smo del stvarstva: govor poglavarja Seattla ob prodaji zemlje priseljencem leta 1855)
Ko sem prebiral knjigo Pet regij prihodnosti (Five Regions of the Future), ki sta jo napisala futurista J. Barker in S. Erickson, sem se spomnil knjige Kako je ?lovek postal velikan Iljina in Segala ter govora poglavarja Seattla. Iljin in Segal izredno lepo in zanimivo opisujeta zgodovino ?loveštva (iz te knjige sem se veliko nau?il in se verjetno odlo?il za študij fizike), vendar je rde?a nit knjige paradigma industrijske družbe, po kateri ?lovek obvladuje naravo. Govor poglavarja Seattla pa pravi, da mi pripadamo naravi in da bo pohlep belega ?loveka »uni?il zemljo in pustil za seboj samo puš?o«. O?itno obstajata razli?ni paradigmi rde?ega in belega ?loveka, ki sta jih dolo?ili tehnologiji, ki jih uporabljata. V uspešnici Pet regij prihodnosti avtorja opisujeta razli?ne tehnologije (nekatere so podobne tisti, ki jih opisujeta Iljin in Segal, druge pa so bolj podobne tehnologijam, ki jih opisuje poglavar) in njihov vpliv na družbo in njeno prihodnost. V uvodu ugotavljata, da ve? ne moremo govoriti o visokih tehnologijah, ampak o »petih podro?jih prihodnosti«. Termin »high tech« je v svoji knjigi Megatrends, ki je objavljena leta 1978, populariziral znani ameriški futurolog John Naisbitt. Pisal je o visokih (high tech) in nizkih (low tech) tehnologijah. Po mnenju Barkera in Eriksona je danes potrebno bolj natan?no opisati tehnologije, da bi lahko bolje orisali našo prihodnost. Na osnovi ve?letnega raziskovanja tehnologij sta našla novo paradigmo, s katero lahko pojasnita vse tehnologije in njihov vpliv na družbo. Ugotavljata, da imamo 5 razli?nih vrst tehnologij, ki dolgoro?no in temeljito vplivajo na uporabnike le-teh. V svoji knjigi sta opisala teh pet razli?nih tehnologij in prihodnost sveta, ki jih ustvarja vsaka od njih. To so podro?ja prihodnosti. Ker podjetja in nacionalne politike pogosto ne razumejo povezanosti posameznih tehnoloških podro?ij prihaja do napa?nih odlo?itev in usmeritev.
Slika: Pet regij prihodnosti (vir: http://www.globaldialoguecenter.com/exhibits/five_regions/index.shtml) Pri tem predlagata, da o tehnologijah razmišljamo kot o ekologijah (uporabljata izraz TechnEcology) - kompleksnih sistemih. Izbira dolo?ene tehnologije podpira razvoj komplementarnih tehnologij, oziroma zaviranje razvoja tehnologij, ki niso komplementarne z izbrano. Izbira tehnologije pravzaprav pomeni izbiro sveta in družbe. Tako je izbira avtomobila z motorjem z notranjim zgorevanjem pomenila odlo?itev za svet, kot ga poznamo danes: globoko odvisen od nafte, cen goriva, transporta, tovarn za predelavo nafte. Celo politi?ne odlo?itve in vojne kot je Zalivska vojna ali Iraška so v dolo?enem smislu posledica te odlo?itve. V ?asu izbire so bili kot možnost še elektri?ni avtomobil (Edisona) ter parni avtomobili (ki je vozil 126 milj na uro - na sliki). V primeru izbire alternativnih rešitev bi zelo verjetno globalno gospodarstvo, svetovna politika in družba bili druga?ni. Osebno bi želel, da se v Sloveniji ali pa vsaj v Velenju odlo?imo za ?loveške tehnologije, ki temeljijo na naslednjih dejstvih.
Slogan ?loveških tehnologij je "Mi smo lepi." Naše telo proizvaja izredne proizvode, nekatere težko proizvedemo z drugimi tehnologijami. ?loveške tehnologije so tudi organizacijski management, mikro-krediti, timsko delo, vodenje. Verjamem, da bodo regije, ki izberejo ?loveške tehnologije bolj sre?ne od ostalih, verjetno pa manj bogate v materialnem smislu.[1] [1]?e pa želite ve? zvedeti o knjigi in ostalih tehnologijah poglejte na: http://www.globaldialoguecenter.com/exhibits/five_regions/index.shtml.
2. Svet Thomasa Friedmana: Vro?, raven in natrpan Thomas Friedman je kolumnist New York Timesa, novinar, ki je trikrat dobil Pulitzerjevo nagrado, avtor ve? svetovnih uspešnic. Kot novinar je spremljal dogodke na Bližnjem Vzhodu, vendar ga je pozneje za?el zanimati proces globalizacije in po obisku Bangaloreja in Šanghaja je napisal uspešnico Svet je raven, v kateri opisuje predvsem Kitajsko in Indijo in ugotavlja, da imajo vsi enake možnosti za razvoj. Nekateri avtorji kot je Richard Florida se s to tezo ne strinjajo in pravijo, da je svet koni?ast; nekatere lokacije pritegnejo ustvarjalne ljudi in zaradi tega imajo hiter gospodarski in družbeni razvoj.
Slika: Thomas L. Friedman in naslovica knjige Hot, Flat, and Crowded (vir: http://www.thomaslfriedman.com) Leta 2008 je Friedman napisal uspešnico Hot, Flat and Crowded, v kateri ugotavlja, da je Amerika v krizi, ki je nastala po 9/11 in namesto upanja, izvaža svoje strahove. Isto?asno pa je svet v krizi zaradi globalnega segrevanja in ostalih problemov okolja. Po njegovem mnenju sta obe krizi povezani in obstaja rešitev, do katere pa moramo priti ?im prej. Podnaslov knjige je »Zakaj svet potrebuje zeleno revolucijo in kako lahko obnovimo našo globalno prihodnost«. V uvodu Friedman opisuje zgradbo novega konzulata ZDA v Istanbulu, ki je tako varovana, da teroristi pravijo »je tako ?uvana, da tam še ptice ne letijo«. Prostor, kjer ptice ne letijo, je prostor, v katerem se ljudje ne mešajo, v katerem se ne rojevajo zamisli, v katerem ni sodelovanja in kjer se zaupanje ne ustvarja. ZDA si ne morejo dovoliti, da postanejo prostor, v katerem ptice ne letijo. In v nekem smislu se je prav to zgodilo po napadu na WTC v New Yorku. ZDA in svet sta v težavah. ZDA imajo problem, ker so se delno zaradi terorizma in delno zaradi slabih navad v zadnjih tridesetih letih spremenile ter izgubile željo, da sprejmejo velik izzive. Svet pa ima ta problem, da je postal vro?, raven in natrpan. To pomeni, da globalno ogrevanje, vzpon srednjega razreda vsepovsod po svetu ter hitra rast prebivalstva lahko naš planet pripeljejo v zelo nestabilno stanje. V primeru, da ne bomo ukrepali, se bodo iz?rpali viri energije, izginile bodo živalske in rastlinske vrste, poglobilo se bo energetsko siromaštvo, okrepilo naftno diktatorstvo in pospešile klimatske spremembe. Friedman ravno v teh problemih vidi priložnost za reševanje problemov ZDA. ?e želimo razrešiti zgoraj navedene probleme, moramo razviti orodja, sisteme, energetske vire in etiko, ki bodo omogo?ali, da se planet razvija na bolj ?isti, trajnostni na?in. To pa predstavlja velik izziv in priložnost za ZDA. ?e ga bodo sprejele, bodo oživele in se ponovno povezale s svetom. Zato Friedman predlaga nov projekt za ZDA, ki ga je poimenoval Oznaka zeleno. S tem projektom bodo ZDA postale vodilna država na svetu na podro?ju inovacij glede ?iste energije in energetske u?inkovitosti ter etike ohranjanja narave, ker potrebujemo masovne preboje na podro?ju ?iste energije in ve? spoštovanja do gozdov, oceanov in biotske raznovrstnosti. V prvem delu knjige Friedman opisuje izzive na podro?ju energije, podnebnih sprememb in biotske raznovrstnosti. V drugem delu knjige podaja argumente, kako lahko sprejmemo in odgovorimo na te izzive. Ugotavlja, da ZDA v tem trenutku še niso pripravljene, da opravijo to poslanstvo, vendar se to lahko spremeni s pravilnim vodenjem na lokalni, državni in zvezni ravni. Po njegovem mnenju so za ZDA v tem trenutku zna?ilni trije trendi (dva negativna in eden pozitiven). Prvi je posledica napada na WTC, ko se je nacija zaprla in izolirala. Drugi negativen in nevaren trend je nastajal po?asi od leta 1980, v katerem so politiki prelagali reševanje problemov, kot so zdravstveni sistem, slaba infrastruktura, reforma priseljevanja v ZDA. Isto?asno pa so »subprime« posojila (tj. posojila, kjer posojilojemalec ni kreditno sposoben) spremenila obnašanje ljudi. Kazalo je, da je mogo?e uresni?iti ameriški sen brez trdega dela in brez dobre izobrazbe. Vse to je pripeljalo do finan?ne krize. Tretji pozitiven trend po Friedmanu je dejstvo, da je v ZDA še vedno veliko inovatorjev in idealistov. Ljudje prihajajo z idejami, kako pridobiti ?isto energijo, ponujajo nove pristope k izobraževanju, predlagajo na?ine, kako popraviti re?i, ki se morajo nujno popraviti. To pa pomeni, da je dežela še vedno vitalna in pripravljena za oživitev. V nadaljevanju Friedman izredno slikovito opisuje nevarnosti, s katerimi smo soo?eni. Navedel bom samo eno prispodobo. Friedman pravi; predstavite si naslednje: vozite se v avtomobilu po avtocesti. Po vsakem prevoženem kilometru vržete iz avtomobila vre?ko s 300 grami odpadkov. ?e vozite Hummer vržete dve vre?ki. In zamislite si, da prav to delajo vsi vozniki na avtocesti. Kako bi se pri tem po?utili? Verjetno ne preve? dobro. In to pravzaprav mi vedno delamo, ko se vozimo. Sicer ne me?emo odpadkov, ampak izpuš?amo v ozra?je toplogredni plin CO2 . To pomeni, da od Velenja do Ljubljane - ?e ne vozite Hummerja - v povpre?ju v ozra?je izpustite 27 kg ogljikovega dioksida. Ve?ina od nas o tem sploh ne razmišlja. Naredil sem majhen test in vprašal znance ali vedo, koliko CO2 oddaja njihovo vozilo. Nih?e ni poznal odgovora. Posebno poglavje Friedman posve?a biotski raznovrstnosti, ki ne samo omogo?a, da živimo, ampak tudi, da se prilagajamo spremembam. Spremembe so edina stalnica in brez raznovrstnosti bi se težko prilagajali spremembam. Kmetija, ki goji samo eno kulturo, lahko v primeru bolezni te kulture propade. Oseba, ki vlaga ves denar v eno vrsto delnic, lahko finan?no propade. In ?e bomo z monokulturami uni?ili raznovrstnost, ki proizvaja materiale, ki jih potrebujemo za prilagajanje spremembam, bomo v težavah. V knjigi je opisan tudi problem, o katerem pri nas malo govorimo. To je energetska revš?ina. Po podatkih svetovne banke 1,6 milijarde ljudi (vsak ?etrti prebivalec na svetu) nima rednega dostopa do elektri?nega omrežja; v podsaharski Afriki je to 500 milijonov ljudi, v Indiji, Pakistanu in Bangladešu 700 milijonov, 50 odstotkov celotnega prebivalstva oziroma 90 odstotkov prebivalstva, ki živi v ruralnih podro?jih. ?e živite na vasi, ki je energetsko revna, ne morete ?rpati ?iste vode, nimate komunikacij, ne morete delati na ra?unalniku ali se priklju?iti na Internet. Vsi problemi dežel v razvoju so tudi energetski problemi. Problemi izobraževanja so problemi pomanjkanja u?iteljev in pomanjkanja energije, problemi zdravja v Afriki so problemi pomanjkanja zdravnikov in zdravil, ter tudi pomanjkanja energije, ki bi poganjala medicinsko opremo in hladila zdravila. Zato je potrebno spremeniti predvsem ruralna podro?ja v deželah v razvoju in omogo?iti prebivalstvu, da ne odhaja v mesta, kjer lahko dobijo delovna mesta. To pa je mogo?e samo, ?e bodo informacijske in energetske tehnologije delovale skupaj, ker bo to omogo?alo porazdelitev in povezavo ter ravnotežje globalnega in lokalnega. Brez energije ni proizvodnje, brez povezovanja ni poslov. Friedman vidi rešitev v »?istih elektronih«, pridobivanju elektri?ne energije iz solarne energije in njenem shranjevanju, predvsem v solarni termalni energiji, kjer energija son?nih žarkov poganja elektri?ni generator (kot v klasi?nih elektrarnah), ki proizvaja elektriko iz pare vendar brez škodljivih emisij. Toda da bi to dosegli, moramo imeti veliko ve? inovacij, s katerimi bomo prišli do ?istih virov energije in isto?asno pove?ali u?inkovitost porabe energije. Poleg tega je potrebno, da spoštujemo etiko ohranjanja, ki predstavlja ob?utek odgovornosti do narave in naših potomcev. To pa pomeni, da moramo razviti nove navade in naravnanost do porabe. ?e bomo razvijali nove tehnologije in pove?evali porabo, ne bomo ni? naredili. Friedman se zaveda tega problema in pravi, ?e bomo dolo?ali, kdo lahko ima avtomobil, bomo spreminjali na?in življenja. ?e pa bomo omejili velikost motorja ali hitrost vozil, ne bomo bistveno vplivali na?in življenja posameznika. Ali pa ?e bomo zahtevali, da se lu?i v pisarniških prostorih ugasnejo po 22. uri, ali zahtevali, da so mobilni telefoni, Ipodi narejeni iz materialov, ki se lahko reciklirajo, ne bomo bistveno vplivali na življenjski slog posameznika. Avtor si še posebej želi, da bi ZDA ?im prej postale neodvisne od nafte, ker poleg onesnaževanja nafta omogo?a nastajanja nedemokrati?nih režimov (petrodictatorship) v deželah, ki so bogate z nafto. Pri tem navaja zanimivo razmišljanje šejka Jamanija, savdskega ministra za nafto, ki je svoje kolege v OPECu stalno opozarjal, da cene nafte ne smejo biti previsoke, ker se je bal, da bodo zahodne države sprožile masovne inovacije na podro?ju obnovljivih virov energije (veter, sonce, plima, valovi,...). Pravijo, da je Jamani rekel: »Fantje, kamena doba ni izginila, ker je zmanjkalo kamenja.« Kon?alo se je, ker so ljudje izumili alternativna orodja, narejena iz brona in železa. Zavedal se je, da ?e bodo dežele porabnice nafte združile razvojne potenciale za proizvodnjo obnovljivih energij, se bo obdobje nafte kon?alo. Jamani je vedel, da mora cena nafte biti dovolj nizka, da ne sproži masovnih inovacij na podro?ju obnovljivih virov energije. Friedman pa želi ravno, da se sproži ta proces. Pravi, da naj spodbudimo 10.000 inovacij na podro?ju ?iste energije v 10.000 garažah in v 10.000 laboratorijih. Trg nam bo dal, kar želimo, vendar samo, ?e bo dobil pravi signal: davek na ogljikov dioksid, pove?an davek na gorivo, obvezno uporabo obnovljivih virov, posredno obdav?enje emisije ogljikovega dioksida ali pa kombinacijo vseh teh ukrepov. Naslednje podro?je, ki je po oceni avtorja pomembno, je povezava IT (informacijskih tehnologij) z ET (energetskimi tehnologijami), ki jo imenuje Energetski internet. Z uporabo informacijskih tehnologij lahko razvijemo pametno elektri?no omrežje, ki bo omogo?ilo razli?ne cene za elektri?no energijo, dobavljeno v razli?nih terminih, razli?ne cene za energijo pridobljeno iz razli?nih virov, iz razli?ne oddaljenosti. Isto?asno pa bodo v inteligentnem domu porabniki elektri?ne energije povezani z ra?unalnikom, ki bo nadzoroval in optimiziral porabo. S tem bomo zmanjšali porabo energije in posledi?no tudi emisijo toplogrednih plinov. Velika ra?unalniška podjetja (Microsoft, Google) resno delujejo na tem podro?ju. O?itno so mnoge ideje Friedmana podobne idejam predsednika Obame, ki je že v volilni kampanji govoril, da bodo ZDA postale neodvisne od nafte, da bo v ospredje postavljal obnovljive vire energije. Tudi njegova prva dejanja kažejo, da se je odlo?il za Oznako zeleno. Veliko bo vlaganj v modernizacijo elektri?nega omrežja, infrastrukture; gre za najve?ja vlaganja v znanost v zgodovini ZDA. Verjamem, da bo vse to dalo pozitivne rezultate. Kaj pa mi lahko izvle?emo iz knjige? Veliko. Razmišljamo zeleno, vlagajmo v razvoj ?istih tehnologije, spodbujamo inovatorstvo na tem podro?ju, podpirajmo znanost. Zanimivo je, da smo v Gorenju že v 1990tih izvajali projekt Slovenski dom, ki je imel za cilj povezovanje vseh aparatov v ra?unalniško omrežje in s tem bi omogo?ili bolj var?no delovanje ter pove?ali varnost doma. Vendar ni bilo zanimanja po implementaciji tega razvojnega projekta. Šele po letu 2000 se je ponovno za?elo intenzivno delati na tem podro?ju. Verjetno bi lahko do tedaj že veliko naredili. Vsekakor pa je prijetno vedeti, da smo tisto, o ?emer piše Friedman, poskušali narediti že 15 let prej, preden je izšla knjiga. Vsekakor pa se ob branju knjig rojevajo zanimive ideje, ki sodijo na podro?je socialnih inovacij. Mogo?e bi druga?e razmišljali o vožnji, ?e bi na vsakem avtomobilu z velikimi ?rkami pisalo, koliko CO2 proizvaja na 100km. Ali pa ?e bi namesto te?aja varnosti pri delu, v podjetjih, v katerih ve?ine teh nevarnosti ni, uvedli te?aje var?evanja z energijo. Verjetno bi bili takšni ukrepi veliko bolj u?inkoviti kot zgolj podatki o porabi goriva ali pa formalno izvedeno izobraževanja varstva pri delu.
3. Problem razli?nih hitrosti Heidi in Alvin Toffler sta znana ameriška futurista. Leta 2006 sta objavila knjigo Revolutionary Wealth (Revolucionarno bogastvo), ki je rezultat dvanajstletnega dela in v kateri opisujeta, kako bo nastajalo bogastvo v 21. stoletju, kdo in kako ga bo pridobival. V prvem delu knjige Heidi in Alvin Toffler opisujeta krizo, ki je posledica "efekta desinhronizacije" ko države hitro razvijajo napredno gospodarstvo, najbolj pomembne institucije sistema pa zaostajajo. Kaj se dogaja, ?e je ena ustanova v družbi hitrejša v spremembah kot druge pomembne ustanove? Tofflerjeva pravita, da ni znanstvenega odgovora na to vprašanje, vendar lahko pogledamo, kaj se dogaja v ZDA, ki predstavljajo najbolj razvito gospodarstva 21. stoletja na svetu.
Slika: Alvin in Heidi Toffler in naslovica knjige Revolutionary Wealth (vir: http://www.alvintoffler.net) Da bi to nazorno pokazala, Tofflerjeva vzameta kot prispodobo avtocesto, po kateri se vozijo razne ustanove ameriške družbe. Ugotavljata naslednje:
Iz te prispodobe sledi, da so ZDA soo?ene z veliko razliko med zahtevami hitro razvijajo?ega novega gospodarstva in po?asne institucionalne strukture stare družbe. Te birokratske strukture iz ?asa industrijske dobe zavirajo razvoj naprednega sistema za ustvarjanje bogastva, ki temelji na znanju. Problem je v tem, da ve?ina politikov, voditeljev civilne družbe in gospodarstvenikov ni jasno razumela preprosto dejstvo, da napredno gospodarstvo potrebuje napredno družbo, ker je vsako gospodarstvo proizvod družbe, katere sestavni del je in je samo odvisno od klju?nih institucij te družbe. Zanimivo bi bilo analizirati, kako je pri nas.
Literatura:
|
