2021 > Letnik 11, št. 4




MAG. NATAŠA NOVAK IPAVEC: IZOBRAŽEVANJE IN UČENJE ODRASLIH ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ

natisni

Povzetek
Trajnostni razvoj je ideja o razvoju družbe, ki nasprotuje potrošni družbi, globalnemu kapitalizmu ter nenadzorovanemu izčrpavanju naravnih virov in onesnaževanju okolja. Spodbuja trajnostno naravnano kulturo, za katero so značilni socialna pravičnost in demokratični odnosi, odgovorno ravnanje z naravnimi viri in okoljem na način, da se dosežeta uravnotežen gospodarski razvoj in razvoj družbe, ki ne bi prikrajšal prihodnjih generacij.
Izobraževanje in učenje za trajnostni razvoj zahtevata spremembo vrednot, mišljenja, vedenja in navad ljudi. V ospredje se postavlja potreba po uvajanju novih vsebin, metod izobraževanja ter po spodbujanju okolja za priložnostno učenje. V formalnem izobraževalnem procesu kot tudi drugih oblikah učenja bo treba narediti preskok od generiranja in pomnjenja podatkov k razvijanju samostojnega in kritičnega razmišljanja, samorefleksivnosti in medkulturnega dialoga. Prešli naj bi k višji stopnji znanja, ki je rezultat povezovanja različnih teoretičnih znanj in življenjskih izkušenj.

Ključne besede: izobraževanje, učenje, vseživljenjsko učenje, trajnostni razvoj.

Abstract
Sustainable development is the idea of developing a society that opposes a consumer society, global capitalism, and the uncontrolled explotation of natural resources and environmental pollution. It promotes a sustainable culture characterized by social justice and democratic relations, responsible management of natural resources and the environment, in a way that achieves balanced economic development and the development of society that does not disadvantage future generations.
Education and learning for sustainable development require a change in people's values, thinking, behavior and habits. The need for the introduction of new contents, methods of education and the promotion of the environment for casual learning is at the forefront. In the formal educational process as well as in other forms of learning, it will be necessary to make a leap from data generation and memorization to the development of independent and critical thinking, reflexivity and intercultural dialogue. We should move to a higher level of knowledge, which is the result of combining different theoretical knowledge and life experiences.

Key words: education, learning, lifelong learning, sustainable development.

1 Izobraževanje in učenje
Izobraževanje in učenje sta komplementarni dejavnosti, ki pa se kljub temu precej razlikujeta. Zastopano je mnenje, da je učenje širša entiteta in proces, medtem ko je izobraževanje dejavnost. Učenje je vsakršna aktivnost, namerna ali naključna, ki vodi k pridobivanju novega znanja, informacij, vrednot, spretnosti itd., medtem ko izobraževanje pomeni zgolj eno izmed oblik za njegovo izpeljavo.

Na splošno bi lahko rekli, da je učenje neodvisno od institucij, nenačrtno, prinese pa nam neko novo izkustvo, ki nam spremeni pogled na svet, vrednote, obogati nam znanje in razumevanje ter prinese nove izkušnje. Po drugi strani pa je izobraževanje namensko učenje ter kot tako ne more potekati brez učenja, medtem ko učenje lahko poteka brez izobraževanja (Dobnik, 2015, str. 60).

Učenje v ospredje postavlja posameznika in temelji na njegovih lastnih potrebah in lastni dejavnosti. Poteka povsod, ob različnih okoliščinah in priložnostih, vsebine se prepletajo in niso ciljno usmerjene na določeno tematiko. Izobraževanje pa je organizirana in ciljno usmerjena dejavnost, ki poteka v institucijah, kjer imajo natančno opredeljene metode, učna sredstva, časovni okvir in ocenjevanje. To pomeni, da je izobraževanje usmerjen in načrtovan proces, ki je del učenja.

2 Izobraževanje in učenje odraslih
Odraslo osebo oblikujejo odnosi z drugimi ljudmi, saj človek živi v socialni mreži in ustvarja svojo socialno mrežo, v kateri se odvijajo dejanja prenosa znanja izkušenj, mnenj … Nekatere odnose človek načrtno izbira, v druge vstopa spontano, ženejo ga notranji vzgibi ali zunanji dejavniki. V obdobju odraslosti se kažejo tudi nekatera področja, na katerih učinkovitost narašča kot npr. socialne sposobnosti, presojanje, medtem ko npr. pozornost in spomin upadata. Vse je odvisno od človekove dejavnosti, izkušenj in okolja, v katerem se giblje. Dejavnost izobraževanja v odraslosti poteka v medsebojnih odnosih in vsebuje transformativno moč za posameznika.

Unesco je že leta 1976 sprejel opredelitev izobraževanja odraslih, in sicer izobraževanje odraslih pojmuje kot celoto izobraževalnih procesov, formalne ali drugačne oblike, ki nadaljujejo ali nadomeščajo začetno izobraževanje v šolah. V teh procesih odrasle osebe razvijajo svoje sposobnosti, bogatijo znanje, izboljšujejo ali spreminjajo poklicno usposobljenost in stališča, da bi se polnovredno osebnostno razvijale in sodelovale pri oblikovanju socialnega, kulturnega in gospodarskega razvoja (Ličen, 2006, str. 16).

Besedna zveza izobraževanje odraslih zajema dva vidika:
1. dejavnost izobraževanja ter razmerja v izobraževalnih dejavnostih, mrežo in vrste institucij, ki opravljajo dejavnost izobraževanja kot organizirano dejavnost; procesi so sistematični, načrtni in zavestni;
2. učenje v dobi odraslosti, ki se dogaja v vsakdanjem življenju v različnih situacijah; gre za »naravne« učne procese, ki so neorganizirani, spontani; govorimo o priložnostnem, izkušenjskem učenju.
Izobraževanje odraslih se je razširilo od najbolj pogosto zastopanega usposabljanja na delovnem mestu in izobraževanja ob delu na učenje v različnih okoljih in različnih obdobjih, kjer se učenje kaže kot potencialna energija za uresničevanje življenjskih zgodb v različnih situacijah. Nov pomen pridobivajo naravno, kulturno, poslovno in virtualno okolje. Kulturne ustanove oblikujejo programe učenja, lokalne skupnosti razvijajo središča za vseživljenjsko učenje, v podjetjih se izvede del formalnega izobraževanja v obliki praktičnega usposabljanja. Poleg organiziranega pouka in specifičnih izobraževalnih okolij, kot so šole, z učenjem odraslih povezujemo vse dejavnosti, ki omogočajo posamezniku in skupini, da se spreminjata, ustvarjata svoje znanje, spretnosti, navade, vrednote … Izobraževanje in učenje postajata vseživljenjska procesa v družbi znanja.

2.1 Vseživljenjsko izobraževanje in učenje odraslih
Izobraževanje odraslih ima nalogo, da ustvarja razmere, v katerih lahko odrasli gradijo svoje znanje, oblikujejo vrednote in spretnosti kot inovacijsko znanje. Vloga izobraževanja odraslih se s konceptom vseživljenjskega učenja spreminja. Izobraževanje odraslih se ne kaže le kot dodajanje znanja, spretnosti in navad k tistim, ki smo jih pridobili v otroštvu in mladosti (začetno izobraževanje), pač pa gre za pridobivanje novega znanja in spretnosti, izboljšujejo in spreminjajo se strokovna in poklicna usposobljenost, stališča ter vedenje intelektualno in telesno zrelih oseb. Pomemben je celostni razvoj osebnosti posameznika.

Vseživljenjsko izobraževanje v sodobnem okolju pomeni sodelovanje v mreži učenja, kjer se kaže potreba po povezovanju izobraževalnega sistema z drugimi okolji, v katerih poteka učenje odraslih, npr. z delovnimi organizacijami in različnimi socialnimi okolji, kot so kulturna društva, politične stranke, lokalna združenja …

Preglednica 1: Značilnosti izobraževanja odraslih v konceptu vseživljenjskega učenja (Ličen, 2006)

Izobraževanje odraslih v konceptu vseživljenjskega učenja

Odločitve sprejema posameznik, poudarja se individualizacija. Izobraževanje se približa posamezniku, čeprav je organizirano množično. Izobraževanje je inovacijsko.

Vsebino izbira tisti, ki se uči. Razvijajo se individualni osebni učni načrti.

Izobraževanje za življenje in zaposljivost, za delo, prosti čas in ne točno opredeljene cilje.

Učitelj išče vire znanja v okolju.

Učenje poteka nenehno. Na voljo je veliko različnih struktur, da se odrasli učijo glede na lastne potrebe.

Izobraževanje odraslih je proaktivno.

Ocenjevanje je možnost za izboljšanje učenja in dosežkov. Evalvacija poteka v dialogu vseh vključenih.

Pomembni so razumevanje, spretnosti in vrednote, ki kažejo, kako misliti.

Učenje in izobraževanje sta vseživljenjska, povezave so vertikalne in horizontalne.

Institucije se povezujejo. Družine in delovno okolje se vključijo v vzgojno-izobraževalno delo.

Cilj je povezati izobraževalno institucijo in skupine ljudi z okoljem. Program vsebuje elemente za razvijanje strpnosti, spoznavanje večkulturnosti.


Vseživljenjsko učenje je res zamišljeno kot učenje na vseh področjih in v vseh življenjskih obdobjih, vendar pa se v praksi poudarjata predvsem poklicno usposabljanje in izpopolnjevanje oz. izobraževanje za delo.

3 Izobraževanje odraslih za trajnostni razvoj
Izraz izobraževanje za trajnostni razvoj je bil prvič predstavljen na Svetovni konferenci o okolju in razvoju leta 1992 v Rio de Janeiru. Izobraževanje za trajnostni razvoj se osredotoča na razvoj človeka v sožitju z naravo in izobražuje v skladu z njim. Gre za proces izobraževanja, ki spodbuja vrednote in vedenje, ki spoštujejo okolje ter načrtujejo načine in sredstva za socialne spremembe (Lukman, 2009, str. 17).

Izobraževanje za trajnostni razvoj je povezano z vzgojo vrednot in spreminjanjem navad ljudi v obdobju, ko se pričakuje hiter uspeh s čim manj vloženega truda ter upoštevanje pravic s čim manj obveznostmi, ko je primarna vrednota postala profit, najpomembnejši cilj posameznika pa uspeh v lastni karieri. Zato sta v tej dobi še toliko bolj pomembna vzgoja in izobraževanje, ki podpirata kritično presojo, spreminjanje obstoječih vzorcev razmišljanja ter razvoj novih miselnih rešitev in vrednot (solidarnost, inkluzivnost, medkulturni dialog), ki se odmikajo od materialističnih vrednot. Te vrednote naj bi bile vključene v vse vidike izobraževanja in učenja. Osrednjo pozornost se namenja (EU Sustainable Development strategy, EU SDS):
• klimatskim razmeram in čisti energiji,
• trajnostnemu prometu in prostorskemu načrtovanju – ohranjanju in upravljanju naravnih virov,
• biotski raznovrstnosti,
• trajnostni proizvodnji in potrošnji,
• javnemu zdravju,
• socialni vključenosti, demografskim spremembam in migracijam,
• svetovni revščini.
Komplementarnost izobraževanja in učenja ter trajnostnega razvoja se utemeljuje z različnimi koristmi, ki jih ima družba, če razvija in podpira izobraževanje in učenje. Številni avtorji najpogosteje opisujejo koristi na naslednjih področjih: gospodarske koristi, politični cilji, družbene, socialne in kulturne spremembe, demokratičnost izobraževanja, profesionalna kompetentnost in mobilnost, ekološke spremembe, tehnološke spremembe, trajnostni razvoj itd. Jelenc (2016, v Novak Ipavec, 2020) jih predstavi na naslednji način:
• gospodarske koristi: večja konkurenčnost gospodarstva, učinkovito povezovanje trga delovne sile in razvojnih usmeritev lokalnega okolja, prerazporejanje delovno aktivnega prebivalstva po gospodarskih dejavnostih (od primarnih do kvartarnih), globalizacija trga, manjša občutljivost na nihanja v gospodarskih ciklih;
• politični cilji: zagotavljanje enakih socialnih možnosti, gospodarska in politična globalizacija, demokratično državljanstvo;
• družbene spremembe: družbena kohezija in vključenost, mednarodno razumevanje, izražanje mnenj in toleranca;
• socialne spremembe: z vseživljenjskim učenjem in usposabljanjem se rešuje problem delovne aktivnosti ter socialne vključenosti vseh skupin ljudi, predvsem tistih v tretjem življenjskem obdobju, večja socialna pravičnost ter zmanjšanje ekonomske in socialne neenakosti, vključevanje marginalnih skupin ljudi, višja življenjska raven;
• kulturne spremembe: sprememba vrednot, načel in navad, ki se odražajo v kulturi družbe, vedenju in običajih;
• demokratičnost izobraževanja: ideja o demokratičnem »svobodnem« izobraževanju – enakopravnost spolov, naraščajoči delež ženske populacije v izobraževanju, izobraževanje za prosti čas in razvijanje interesov posameznika, polna udeležba posameznika v družbenem življenju, enake možnosti dostopa do izobraževanja;
• profesionalna kompetentnost in mobilnost: vseživljenjskost učenja ne sme biti omejena zgolj na zaposljivost in zahteve trga dela, odrasle je treba spodbujati k različnim oblikam učenja, ki jim omogočajo zmanjševanje primanjkljajev znanja v širšem pogledu, delodajalci spodbujajo in ustvarjajo razmere za vseživljenjsko učenje;
• tehnološke spremembe: spreminjanje poklicev, izumiranje in ustvarjanje novih poklicev, informacijska in podatkovna pismenost in sporazumevanje, odgovorna uporaba digitalnih tehnologij povečujejo potrebo po permanentnem izobraževanju in učenju;
• ekološke spremembe in trajnostni razvoj: zahteva po večji ekološki ozaveščenosti in vključevanju teh vsebin v izobraževalne programe, trajnostni razvoj in ohranjanje naravnega okolja kot bistveni sestavini strategije razvoja družbe in gospodarstva.
Cilj izobraževanja za trajnostni razvoj je integrirati vrednote, aktivnosti in načela trajnostnega razvoja v vse oblike učenja in izobraževanja ter utreti pot spremembi stališč in vrednot. Namen pa je zagotoviti stabilnejšo prihodnost v družbenem, okoljskem in ekonomskem pogledu. Gre torej za nujen klic po spremembi načina izobraževanja otrok in odraslih.

3.1 Vloga izobraževalnih institucij v trajnostnem razvoju
Naloga izobraževalnih institucij je ponuditi učno okolje, v katerem bodo mladi in odrasli pridobivali znanje ter izkušnje o podjetništvu, trgu dela, o odgovornem in »trajnostnem odnosu« do sočloveka, družbe, narave in okolja.

Trajnostni razvoj v izobraževalnih institucijah je usmerjen na odgovorno in gospodarno vodenje in organizacijo dela v šoli, odnose med zaposlenimi in učečo se populacijo, v jedru pedagoške dejavnosti pa na izobraževalne programe, študijsko literaturo pri posameznih predmetih ter ravnanje z učnimi pripomočki.

Na primarni in sekundarni ravni izobraževanja je bil trajnostni razvoj dodan okoljski vzgoji, ki se je uspešno integrirala v izobraževalne programe, na terciarni ravni pa je doživel pravi razcvet. Promocija trajnostnega razvoja v visokošolskih programih in razvoj interdisciplinarnih študijskih programov sta okrepila ozaveščenost o potrebah po vzdržni rasti, trajnostnem razvoju in sobivanju. V študijske programe je vključenih več aktivnosti, vsebin in veščin, ki so neposredno ali posredno del trajnostnega razvoja.

Preglednica 2: Značilnosti izobraževanja za trajnostni razvoj (Lukman, 2009)

Izobraževanje za trajnostni razvoj

V ospredju so varovanje okolja, učinkovita raba naravnih virov, ohranjanje ekosistemov, družbena kohezija in gospodarska blaginja.

Se osredotoča na kulturno, socialno, gospodarsko in okoljsko raznolikost.

Cilj je ohranjanje kakovosti bivanja današnjih in prihodnjih generacij.

Aktivnosti temeljijo na motivaciji za spremembo življenjskega okolja posameznikov, ki izhajajo iz osebnega prepričanja.

Odgovornosti se nanašajo na razvoj človeštva in usodo okolja, človeštvo predstavlja del okolja.

Spodbuja dejanja, ki vključujejo možnost razvoja moralnih kriterijev in spodbujajo sodelovanje deležnikov pri procesih odločanja.

Osnovano in uporabljeno naj bi bilo na lokalni, gospodarski, socialni, kulturni in ekološki ravni, ki ji sledijo regionalna, nacionalna in globalna raven.

Vključeno je v vse vzgojne in izobraževalne procese na različnih nivojih posameznikovega razvoja (formalno in neformalno izobraževanje, vseživljenjsko učenje).

Neskladja se pojavljajo zaradi nasprotij med različnimi družbenimi cilji: okoljskimi, gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi.


3.1.1 Praktično izobraževanje v višji strokovni šoli
Kot primer aktivne in interdisciplinarne oblike učenja na terciarni ravni izobraževanja, ki upošteva tudi smernice trajnostnega razvoja, predstavljam praktično izobraževanje na višji strokovni šoli, študijski program Ekonomist, ki poteka v skupnem sodelovanju šole, delovne organizacije oz. podjetja ter lokalnih združenj. Obsega štirideset odstotkov celotnih študijskih obveznosti izobraževalnega programa. Gre za nadgradnjo teoretičnih vsebin in spoznanj v organiziranem in strukturiranem izobraževalnem procesu v kombinaciji z delovnimi izkušnjami v realnem delovnem okolju in osebnostnimi lastnostmi posameznika. Realno učno okolje študente spodbuja k navezovanju stikov s potencialnimi delodajalci in poslovnimi partnerji, k iskanju rešitev za nepričakovane in nepredvidljive situacije, ki se bodo pojavile na delovnem mestu ali v njihovem življenju. Praktično izobraževanje kot aktivna in interdisciplinarna oblika izobraževanja spodbuja razvoj kompetenc za življenjsko uspešnost in družbeno ter trajno odgovornost, ki jih današnja družba zahteva od ljudi. Le-te so učljivost, kritično razmišljanje in samostojno odločanje, navezovanje medosebnih odnosov in komuniciranje.

Ključne kompetence, ki jih študenti višješolskega študijskega programa pri praktičnem izobraževanju pridobijo ter podpirajo koncept trajnostnega razvoja, so naslednje.
• Matematična kompetenca
Pri načrtovanju in pripravi raznih projektov se študenti učijo organizacije (število udeležencev, prevozi in nastanitev udeležencev …). Pri pripravi finančnih poročil in analiz za potrebe trga dela se študenti usposabljajo za iskanje, kritično presojo ter rabo informacij, uporabljajo matematično logično razmišljanje, tehnike računanja in prostorsko predstavljanje (formule, grafi, razpredelnice, modeli …)
• Digitalna pismenost
Preko sodelovanja in komuniciranja s socialnimi mediji, pripravljanja in oblikovanja raznih dokumentov, poslovnih poročil in  tržnih raziskav v maternem in tujem jeziku študenti razvijajo spretnosti, povezane s pismenostjo, računalniškim oz. digitalnim opismenjevanjem ter uporabo sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Z razvijanjem IKT-kompetenc se študenti usposobijo za presojanje in upravljanje z velikimi količinami informacij.
• Socialne spretnosti in komunikacija
Komuniciranje s strankami, dobavitelji ter drugimi poslovnimi partnerji študentom omogoča, da se vključujejo v situacije, kjer pridobivajo komunikacijske spretnosti in retorične sposobnosti ter se učijo obvladovanja socialnih odnosov v skupini za potrebe vsakdanjega življenja. Reševanje reklamacij na delovnem mestu študente pripravi, da se soočijo z različnimi načini izražanja kritik in pohval ter obvladovanja pravil za reševanje konfliktov in pogajanj. V različnih družbenih, socialnih in kulturnih okoljih razvijajo kompetenco večjezičnosti za učinkovito sporazumevanje tako v ustni kot pisni obliki, sposobnost konceptualnega razmišljanja ter zasnovo in implementacijo rešitev v socialni interakciji.
• Poklicna in poslovna etika
Poznajo osnove poslovnega prava, zakonodaje in predpisov ter prevzemajo odgovornost za kakovostno in uspešno opravljeno delo v skladu s predpisi, poslovnimi običaji in standardi stroke, varujejo poslovne skrivnosti in podatke, skrbijo za osebno urejenost in urejenost delovnega mesta, gospodarno ravnajo z energijo, materialom in časom, varujejo zdravje in okolje, ločujejo in reciklirajo odpadke.
• Samoiniciativnost in podjetnost
Opravljajo delovne naloge, ki spodbujajo kreativnost, inovativnost, vestnost, natančnost, ocenjujejo tveganja ter razvijajo sposobnost načrtovanja in vodenja projektov, spreminjajo ideje v dejavnosti. Razvijajo organizacijske sposobnosti, ambicioznost, notranje podjetništvo in timsko delo.
• Vseživljenjsko učenje in družbena odgovornost
Študenti so v celotnem učnem procesu, ki se odvija med praktičnim izobraževanjem, motivirani k dodatnemu izobraževanju in učenju, pridobivanju različnih učnih tehnik, znanja in sprejemanju učenja kot poti do boljše kakovosti življenja, ugotavljanju in spoznavanju lastnih vrednot in osebnostnih lastnosti, razvijanju poklicne etike in morale ter sprejemanju drugačnosti (Novak Ipavec, 2020).

Organizatorji praktičnega izobraževanja na višjih strokovnih šolah sodelujejo pri organizaciji, izvedbi, ocenjevanju in evalvaciji praktičnega izobraževanja študentov. Študenti v obdobju dvajsetih tednov, ko opravljajo praktično izobraževanje, vodijo dnevnik praktičnega izobraževanja, v katerega vpisujejo delovna področja, opravljena dela in pridobljene delovne izkušnje. Na podlagi opisa delovnih nalog oz. pridobljenih izkušenj organizator praktičnega izobraževanja v šoli ugotavlja, ali je študent usvojil ustrezne kompetence, ki so predpisane s katalogom znanja za praktično izobraževanje.

Študent študijskega programa ekonomist, smer zavarovalništvo, ki je opravljal praktično izobraževanje v zavarovalnici, v oddelku za trženje zavarovanj pravnim osebam, je na primer usvojil naslednje ključne kompetence za trajnostni razvoj.
• Mentor je študenta ob nastopu praktičnega izobraževanja v zavarovalnici seznanil z dejavnostjo in organiziranostjo zavarovalnice, načinom dela ter delovnimi nalogami, ki jih bo opravljal. Študent je spoznal temeljne predpise s področja zavarovalništva, predpise o varovanju osebnih in poslovnih podatkov. Ravnal je skladno s predpisi o varstvu pri delu ter varovanju okolja.

• Socialne spretnosti in komunikacijske veščine je študent razvijal v interakciji s strankami, sodelavci, nadrejenimi in drugimi pogodbenimi sodelavci zavarovalnice. Študent je na praktičnem izobraževanju skrbel za osebno urejenost, korektno in primerno predstavljal sebe in šolo, strankam ter drugim poslovnim partnerjem pa tudi delovno organizacijo – zavarovalnico. Z udeležbo in sodelovanjem na delovnih sestankih in srečanjih področnega tima se je naučil zakonitosti pisne (priprava zapisnikov in poročil o uspešnosti trženja zavarovalnih produktov pravnim osebam), verbalne in neverbalne komunikacije (poročanje sodelavcem o realizaciji poslov, številu sklenjenih zavarovalnih pogodb), spoznal osnove poslovne komunikacije in poslovnega bontona, načel timskega dela ter vzdrževanja dobrih poslovnih odnosov (urejanje postopkov reklamacij s strankami zavarovalnice, ki niso bile zadovoljne z reševanjem zavarovalnih primerov).

• Posebna pozornost med praktičnim izobraževanjem je namenjena pridobivanju ključnih kompetenc s področja vseživljenjskega učenja, družbene odgovornosti in samoiniciativnosti. Mentor v delovni organizaciji je prvih nekaj tednov študenta intenzivno učil in uvajal v delo, nato pa je študent začel delovne naloge opravljati samostojno. Postopek uvajanja v delo se je začel z zbiranjem dokumentov, npr. pregled polic in urejanje statusa polic avtomobilskih zavarovanj v informacijskem sistemu. Sledilo je vnašanje podatkov o strankah v bazo podatkov, nato pa urejanje prekinitev avtomobilskih zavarovanj na osnovi prejetih zahtevkov.

Zahtevnost delovnih nalog, odgovornost, natančnost, strokovnost in samoiniciativnost so se stopnjevale. Ko je študent razvil te ključne kompetence, ga je mentor usmeril še na stranko ter sodelovanje z drugimi poslovnimi partnerji. Študent je bil tako motiviran za stalno izpopolnjevanje svojega znanja, spoznavanje svojih osebnih lastnosti in sposobnosti ter razvijanje poklicne etike. Spoznal je učenje kot ključno za uspešno in kakovostno opravljeno delo in osebno zadovoljstvo, praktično izobraževanje pa kot dobro odskočno desko za nadaljnji razvoj karierne poti oz. možnosti prve zaposlitve ali celo samozaposlitve.

Šola tako spodbuja interes za uspešnost študentov v poklicnem in zasebnem življenju s sposobnostjo razvijanja partnerstev, spletanja socialnih mrež, dejavnega odnosa do sveta in njegovih izzivov, varovanja čistega okolja … Oblikuje se skupek kompetenc, ki označuje študentovo sposobnost, da deluje kot celostna oseba, ki vstopa v odnose z drugimi bitji v družbi ali določeni kulturi, v poslovnem okolju in naravi.

Zaključek
Učenje je širok pojem, proces, v katerega lahko vključimo tudi izobraževanje. Učenje obstaja samo po sebi, medtem ko je izobraževanje pogojeno z učenjem.

Koncept učenja se v širšem smislu nanaša na vseživljenjsko učenje, ki je opredeljeno kot vse tisto učenje, ki ga sestavlja izobraževanje, doda pa se mu še neformalno, priložnostno in samostojno učenje, ki se odvija v vseh življenjskih obdobjih. Izobraževanje in učenje pa nista potrebna le za gospodarski napredek in za našo osebno rast, temveč tudi za skupno rast in razvoj družbe.

Ob proučevanju teorije in prakse v zadnjih desetletjih se kaže odmik razvoja izobraževanja odraslih od institucionalnih oblik k oblikam učečih se mrež in skupnosti, kjer se izobraževanje hitreje prilagodi potrebam posameznika oz. skupine. Tu pridobiva pomen zlasti neformalno in dopolnilno izobraževanje odraslih, ki omogoča prilagajanje spreminjajočim se družbenim, ekonomskim, kulturnim, socialnim potrebam in vrednotam. Premik od izobraževanja k učenju odraslih prinaša prednosti prilagajanja, razvijanja, fleksibilnosti ter prenos odgovornosti za učenje na posameznika, ki postaja vedno bolj vseživljenjska dolžnost kot pravica.

Trajnostni razvoj v izobraževanju zahteva spremembo mišljenja in vedenja vseh deležnikov v procesu ter razvoj vrednot, ki vodijo v nov življenjski slog. V ospredje postavlja nove vsebine in metode poučevanja, ki spodbujajo socialno pravičnost in vključenost, odgovorno ravnanje z naravnimi viri in varovanje okolja, usklajenost različnih družbenih ciljev, in sicer na vseh nivojih vzgoje in izobraževanja kot tudi drugih oblikah neformalnega učenja.


Literatura

1. Bertoncelj, A. et al 2015. Trajnostni razvoj: ekonomski, družbeni in okoljski vidiki. Ljubljana: IUS Software, GV Založba.
2. Davies, A. 1985. Defining Non-formal Education. V: Non-formal Vocational Training. Courier, 34, str. 23–26.
3. Dobnik, M. 2015. Univerzalna odličnost – vzgoja, izobraževanje in vseživljenjsko učenje. Revija za univerzalno odličnost, junij 2015, letnik 4, številka 2, str. 56–68.
4. Jelenc, Z. 2016. Vseživljenjskost učenja in izobraževanje odraslih. Nova Gorica: Educa Izobraževanje.
5. Ličen, N. 2006: Uvod v izobraževanje odraslih: izobraževanje odraslih med moderno in postmoderno. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
6. Lukman, R. 2009. Trajnostni razvoj v visokem šolstvu: Učinkovita in okoljsko odgovorna univerza. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo.
7. Neformalno izobraževanje za trajnostni razvoj, 2011. Ajdovščina: Ljudska univerza Ajdovščina.
8. Novak Ipavec, N. 2020. Komplementarnost konceptov vseživljenjskega izobraževanja/učenja in trajnostnega razvoja online. citirano 11. avg. 2021; 12:15. Dostopno na spletnem naslovu:  
http://porocevalec.ibs.si/sl/component/content/article/89-letnik-10-t-2/428-mag-nataa-novak-ipavec-komplementarnost-konceptov-vseivljenjskega-izobraevanjauenja-in-trajnostnega-razvoja.
9. Resnik Planinc, T., Ogrin, M. 2017. Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj: Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.