SAŠA SAVIOZZI, MAG. MEDN. POSL. IN TRAJ. RAZ.: TRAJNOSTNI RAZVOJ IN DRUŽBENA ODGOVORNOST NA PRIMERU PODJETJA BMW GROUP
SAŠA SAVIOZZI, MAG. MEDN. POSL. IN TRAJ. RAZ.: TRAJNOSTNI RAZVOJ IN DRUŽBENA ODGOVORNOST NA PRIMERU PODJETJA BMW GROUP |
|
|
Povzetek Abstract Uvod Proces globalizacije bi lahko po besedah Giddensa (1990) opredelili kot intenzivnejšo socialno povezanost med različnimi deli sveta, ki omogoča, da oddaljeni dogodki vplivajo na lokalne dejavnosti na različne načine in v različnih oblikah. Kompleksnost povezav, se odraža v intenzivnosti, hitrosti, globini in širini povezovanja (Wells 2007). Proces globalizacije, ki ga povezujemo s tehnološkim napredkom, je omogočil družbi hitrejši in cenovno ugodnejši transport, lažjo komunikacijo na daljavo, prenos proizvodnje v tujino, širjenje prodaje preko nacionalnih meja in še mnoge druge ugodnosti. Glede na to, da se število svetovnega prebivalstva iz dneva v dan povečuje in da to povzroča čedalje večjo porabo dobrin, ki so po temeljni ekonomski filozofiji omejene, je potrebno v proces delovanja slehernega posameznika vključiti koncept trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj omogoča gospodarsko rast, ki še vedno ohranja in varuje oskrbne vitalne sisteme in prinaša koristi celotni družbi. Skrb za okolje je potrebna, saj omogoča ohranjanje naravnih virov in zmanjšanje onesnaževanja. Onesnaževanje vode, zraka in tal z emisijami povzroča podnebne spremembe, ki vplivajo na segrevanje ozračja, zmanjševanje biotske raznovrstnosti in ogrožanje zdravja in počutja ljudi ter živali (Elliott, 2006). Številni so že občutili negativne posledice podnebnih sprememb. Da bi lahko kot družba prešli iz tradicionalnega k trajnostni naravnanosti in sonaravnem delovanju, je potrebna skupna zavzetost vseh ključnih akterjev. Država preko ukrepov in načrtov spodbuja trajnostno vedenje in poslovanje, vendar pa največji prispevek k trajnosti omogočajo prav kupci in podjetja. Naloga kupcev je pomembna iz vidika trajnostne potrošnje in trajnostnega delovanja v okviru gospodinjstev. Podjetja pa lahko veliko prispevajo k trajnostni proizvodnji, oblikovanju in promociji trajnostnih produktov in storitev, ozaveščanju in informiranju potrošnikov o trajnostnih možnostih, ki jih ponujajo na trgu, ter z izobraževanjem in izbiranjem zaposlenih, ki bodo trajnostno naravnani (Rakic in Rakic, 2015). Res je, da je omenjena tranzicija, ki je pred nami, težka ter da nas čaka še veliko ovir. Zavedati pa se moramo, da je trajnostni razvoj edini model delovanja, ki nam na dolgi rok omogoča preživetje (Bertoncelj in drugi, 2011). Opredelitev trajnostnega razvoja Za lažje razumevanje definicije trajnostnega razvoja je potrebno najprej razumeti pojem razvoj in trajnost. Razvoj bi lahko najširše opredelili kot „evolucijski proces, v katerem se človeška sposobnost povečuje v smislu uvajanja novih struktur, spopadanja s težavami, prilagajanja nenehnim spremembam in namenskega in ustvarjalnega prizadevanja za doseganje novih ciljev (Peet, 1999 v Du Pisani, 2006). Pojem trajnost bi lahko dobesedno definirali kot sposobnost ohranjanja neke entitete, izida ali procesa skozi čas (Basiago, 1999). Vendar v literaturi večina akademikov, raziskovalcev in strokovnjakov (Mensah in Enu-Kwesi, 2019) koncept trajnosti opredeljuje v smislu izboljšanja in vzdrževanja zdravega gospodarskega, ekološkega in socialnega sistema za človekov razvoj. Tako kot sta bili obe besedi, ki skupaj tvorita koncept trajnostnega razvoja, različno opredeljeni z različnih vidikov, je bil tudi koncept sam obravnavan z različnih zornih kotov, kar je privedlo do več različnih opredelitev pojma. Čeprav obstajajo številne opredelitve trajnostnega razvoja, je najpogosteje navedena definicija koncepta tista, ki jo predlaga poročilo Brundtlandove komisije (Schaefer in Crane, 2005). Poročilo opredeljuje trajnostni razvoj kot razvoj, ki ustreza potrebam sedanje generacije, ne da bi ogrožal zmožnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe. Trajnostni razvoj predstavlja ključni koncept v okviru globalne razvojne politike in agende, saj zagotavlja mehanizem, ki omogoča tekočo interakcijo med družbo in okoljem. Tako gre za razvojno paradigmo in koncept, ki strmi k izboljšanju življenjskega standarda, ki ohranja naravne ekosisteme in zmanjšuje število okoljskih tveganj, kot so krčenje gozdov, onesnaževanje vode in zraka, podnebne spremembe in izumrtje rastlinskih in živalskih vrst (Browning in Rigolon, 2019). Nujnost uporabe omenjenega koncepta z vsakim dnevom narašča, saj se število prebivalcev veča, število naravnih virov pa ostaja enako. Hák in drugi (2016) trdijo, da so se ob zavedanju tega pojava vedno izrazile globalne skrbi glede smotrne uporabe razpoložljivih virov, tako da bo vedno mogoče zadovoljiti potrebe sedanjih kot tudi prihodnjih generacij. To pomeni, da si trajnostni razvoj prizadeva zagotoviti ravnovesje med gospodarsko rastjo, okoljsko celovitostjo in socialno blaginjo. Na podlagi vsega omenjenega lahko trdimo, da koncept trajnostnega razvoja temelji v osnovi na treh konceptualnih stebrih. Ti stebri so „ekonomska trajnost“, „socialna trajnost“ in „okoljska trajnost“. Ekonomsko trajnost bi lahko definirali kot proces sistematičnega izboljševanja ekonomske funkcionalnosti gospodarskega, okoljskega in družbenega kapitala, ki služi vsesplošni blaginji okolja (Friedl, 2010, 33). Socialna trajnost vključuje pojme pravičnosti, opolnomočenja, dostopnosti, udeležbe, kulturne identitete in institucionalne stabilnosti (Daly, 1992). Okoljska trajnost pa je povezana s celovitostjo ekosistema in omejitvami naravnega okolja (Brodhag in Taliere, 2006) ter zahteva trajnostno uporabo naravnega kapitala kot vira ekonomskih vložkov in kot sprejemnika odpadkov (Goodland in Daly, 1996). Zgodovina trajnostnega razvoja Če pogledamo nazaj v preteklost, bi lahko omenili, da se je razprava o tem, ali bi število omejenih naravnih virov v okviru našega planeta lahko dolgoročno omogočalo obstoj naraščajoče človeške populacije, začela že v začetku 19. stoletja (Dixon in Fallon, 1989). Vendar pa več akademikov, raziskovalcev in razvojnih praktikov trdi, da je koncept trajnostnega razvoja dobil prvo večje mednarodno priznanje leta 1972 na konferenci Organizacije združenih narodov o človekovem okolju v Stockholmu (Dernbach, 2003). Na konferenci sicer ni prišlo do dokončne definicije pojma trajnostnega razvoja, vendar pa se je mednarodna skupnost strinjala, da je mogoče razvoj in okolje, ki sta bila do tistega trenutka obravnavana kot ločena pojma, moč združiti na obojestransko koristen način (Basiago, 1996). Naslednji pomemben mejnik je bil zabeležen leta 1987, ko je Svetovna komisija za okolje in razvoj, ki ji je predsedoval Gro Harlem Brundtland iz Norveške, dosegla vrhunec v razvoju z izdajo Brundtlandovega poročila z naslovom "Naša skupna prihodnost" (Goodland in Daly, 1996). Velika pridobitev na področju trajnostnega razvoja je bila določitev enotne definicije trajnostnega razvoja, ki je glede na poročilo opredeljen kot razvoj, ki ustreza potrebam trenutne generacije, ne da bi pri tem ogrozil zmožnost prihodnje generacije, da zadovolji svoje potrebe. Na podlagi Brundtlandovega poročila je prišlo leta 1992 do Konference v Rio de Janeiru. Priporočila, ki so bila omenjena v poročilu, so predstavljala glavno temo pogovora na konferenci. Končni dosežek konference je bil nastanek Agende 21. K izboljšanju stanja na področju trajnostnega razvoja pa so v veliki meri pripomogle tudi konvencije in sporazumi. Eden izmed posebej pomembnih je Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja in Kjotski protokol. Prav tako pa ne smemo pozabiti omeniti Agendo 2030 za trajnostni razvoj, ki vključuje 17 ciljev trajnostnega razvoja, katerih namen je pospeševanje gospodarske rasti, zagotavljanje socialne vključenosti in varovanje okolja (Hylton, 2019). Glavni akterji trajnostnega razvoja Da bi lahko dosegli trajnostne cilje na vseh ravneh, je potrebno v uresničevanje vključiti vse ključne akterje, ki lahko s svojimi aktivnostmi in ravnanjem pozitivno vplivajo na uresničevanje zastavljenega. Omenjeni akterji, ki imajo pomembno vlogo pri uresničevanju koncepta trajnostnega razvoja, so: države z vlado in lokalno samoupravo, podjetja in potrošniki. Sprememba iz ne trajnostnega v trajnostni razvoj je zelo težavna. Večini držav in vlad je to bolj cilj, kot pa ustaljena praksa. Ne glede na težavnost in ovire, ki so pri samem procesu transformacije prisotne, pa primeri jasno kažejo, da do trajnostnega prehoda verjetno ne bo prišlo brez vladne podpore. Najuspešnejši primeri trajnostnega prehoda vključujejo vlado kot ključnega akterja (Delmas in Montes-Sancho, 2011). Young in Dhanda (2013) opredeljujeta 4 vloge, ki jih opravlja država za dosego trajnostnega razvoja: Omenjene aktivnosti predstavljajo glavna področja, na katerih država s svojo podporo in prisotnostjo podpira in spodbuja delovanje v smeri trajnostnega in sonaravnega razvoja. Poleg tega lahko na nacionalni ravni država spodbuja trajnostni razvoj z: Državljani kot člani družbe s svojim vedenjem vplivajo na doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Po eni strani lahko ljudje pripomorejo k dosegu ciljev s participacijo v procesu trajnostne proizvodnje, po drugi strani pa lahko kot potrošniki povprašujejo po trajnostnih proizvodih in s tem spodbujajo trajnostni razvoj. Zaposleni imajo v procesu uresničevanja koncepta trajnostnega razvoja trikratno odgovornost: Da bi organizacije lahko spodbujale trajnostno poslovanje, si morajo najprej postaviti cilje, ki vključujejo vse tri stebre trajnosti. Poslovanje, ki vključuje koncept trajnosti, morajo podpirati vsi udeleženci procesa, predvsem pa vodje, ki s svojim delovanjem in sprejemanjem odločitev motivirajo ostale k trajnostnem ravnanju. Odnosi z zaposleni so pomembni za doseganje predhodno zastavljenih ciljev, saj so prav zaposleni tisti, ki na ravni organizacije upoštevajo vrednote in norme trajnostnega razvoja in s svojim delom pripomorejo k trajnostni proizvodnji (Rakic in Rakic, 2015). Trajnostno proizvodnjo bi lahko definirali kot ustvarjanje blaga in storitev z uporabo procesov in sistemov, ki ne onesnažujejo okolja, omogočajo učinkovito rabo energije in naravnih virov, so ekonomsko upravičeni, varni za delavce, potrošnike in skupnost ter družbeno koristni (Lowell Center for Sustainable Production,1998). Cilj trajnostne proizvodnje je zagotoviti, da proizvodnja blaga ohranja vire in regenerativno sposobnost okolja. Aktivnosti, ki jih podjetja izvajajo za dosego trajnostne proizvodnje so: Učinkovito sodelovanje ter dobri odnosi z dobavitelji so ključni za pospeševanje trajnosti znotraj panoge. Podjetja lahko storijo vse, kar je v njihovi moči, da izboljšajo svoje okoljske in družbene vplive, vendar velik napredek dosežejo, ko uskladijo ukrepe z dobavitelji, distributerji in drugimi člani v njihovi verigi vrednosti. Odnosi s trajnostno naravnanimi dobavitelji omogočajo nakup trajnostnih surovin, materialov in ostalih polizdelkov, ki omogočajo trajnostno proizvodnjo (Rowe in Bansal, 2013). Organizacije lahko na osnovi holističnega upravljanja trajnostnega trženja vplivajo na vedenje potrošnikov. Informiranje in ozaveščanje kupcev o pomenu trajnosti v veliki meri prispeva k trajnostni potrošnji in boljšim ter okolju prijaznejšim nakupom. Da bi podjetja dosegla cilje trajnostnega trženja, morajo k samemu procesu pristopati holistično. Oblikovati morajo trajnostni izdelek, ki ne rešuje le problema, ki je povezan z željo ali potrebo posameznika, vendar mora reševati tudi socio-ekološke probleme in predstavljati rešitev za družbo. Z izdelavo in promocijo trajnostnih izdelkov podjetja spodbujajo trajnostno potrošnjo in pripomorejo k boljšem vsakdanu današnje družbe (Rakic in Rakic, 2015). Trajnostno poročanje Ko podjetje trajnostno ravna, pa mora o tem verodostojno poročati in komunicirati z javnostjo. Trajnostno poročanje predstavlja odlično orodje za merjenje in spremljanje vplivov, ki jih ima podjetje na družbo in okolje. Da bi bile informacije v trajnostnih poročilih različnih podjetij čim bolj primerljive in verodostojne, je neprofitna organizacija Global Reporting Initiative ali krajše GRI razvila standarde GRI za trajnostno poročanje (Ekvilib inštitut, 2017). Organizacija GRI za pomoč pri pisanju trajnostnega poročila podjetjem nudi 6 standardov: Družbena odgovornost Harrison (1995, 125) je družbeno odgovornost definiral, kot » odgovornost organizacije, da načrtuje in upravlja odnose z deležniki«. Njegovo definicijo razširi Carroll, ki pravi, da družbena odgovornost vsebuje ekonomska, pravna, etična in človekoljubna pričakovanja, ki jih ima družba do podjetja v določenem trenutku (Wood, 1994, 121). Keith Davis vidi družbeno odgovornost kot odnos podjetij in širši odgovor na vprašanja, ki jih je opredelil Carroll, kar naj bi imelo pozitiven učinek na družbo kot celoto, poleg doseganja ekonomskega dobička, ki je eden izmed tradicionalnih ciljev uspeha. Eno izmed daljših opredelitev je leta 1999 zapisal Svetovni gospodarski svet za trajnostni razvoj, ki je pojem definiral kot nepretrgano obveznost podjetja k etičnem vedenju, ekonomskemu razvoju, izboljšanju kakovosti življenja zaposlenih in njihovih družin, lokalne skupnosti in družbe (Drevenšek, 2005). Dve leti kasneje je Evropska komisija predstavila Zeleni dokument z namenom promocije korporativne družbene odgovornost med članicami EU. V tem dokumentu je družbena odgovornost podjetij predstavljena kot »koncept, s pomočjo katerega podjetja na prostovoljni osnovi integrirajo družbene in okoljske zadeve v svoje poslovanje in v svoja razmerja z deležniki« (Commission of the European Communities, 2001). Če te opredelitve strnemo, bi lahko sam koncept družbene odgovornosti razumeli kot trajnostno usmerjeno delovanje organizacije, ki pripomore k izboljšanju blaginje družbe kot celote, pri čemer upošteva interese vseh zainteresiranih deležnikov, lastne interese, skupaj z doseganjem dobička, ter dosledno spoštuje etična in moralna načela. (Bertoncelj in drugi, 2011). Veliko avtorjev, ki so preučevali družbeno odgovornost so enotnega mnenja, da bi morala podjetja pri svojem delovanju sprejeti in upoštevati štiri tipe družbene odgovornosti: ekonomsko, legalno, etično in filantropsko. Iz teh štirih tipov družbene odgovornosti izhaja tudi Carrollova definicija in piramida korporativne družbene odgovornosti.
Slika 1: Piramida družbene odgovornosti Temelj piramide tvori ekonomska odgovornost podjetij, ki predstavlja osnovo za izvajanje vseh ostalih ravni družbene odgovornosti. Podjetje, ki je ekonomsko neodgovorno, posluje z izgubo (Carroll in Buchholtz, 2000). Ekonomska odgovornost od podjetij zahteva uspešno finančno poslovanje. Naslednja raven družbene odgovornosti je zakonska odgovornost, kar pomeni, da mora podjetje poslovati v skladu s trenutno zakonodajo, ki velja in je bila sprejeta. Tretja stopnja v piramidi družbene odgovornosti je vezana na etično odgovornost podjetja. Etična odgovornost pokriva vse tiste aktivnosti, ki jih od podjetja pričakuje družba, vendar pa niso predpisane z zakonom. Gre za dolžnost podjetja, da dela, kar je dobro, pravično in pošteno ter se izogiba škodovanju deležnikom podjetja (Carroll in Buchholtz, 2000). Najvišja raven družbene odgovornosti je filantropična odgovornost, ki postavlja v ospredje človekovo skrb za dobrobit drugih. S prostovoljnimi donacijami, finančno podporo raznim dogodkom in izobraževanju v državah, ki so bolj revne pa tudi na lokalni ravni, lahko podjetje prispeva k blaginji lokalnih skupnosti in celotne družbe ter tako vpliva na kakovost življenja (McAlister in drugi, 2003). Dimenziji in področja družbene odgovornosti Poznamo 2 dimenziji družbene odgovornosti: notranjo in zunanjo dimenzijo. Notranja dimenzija je usmerjena v skrb in odgovornost do zaposlenih, varovanje njihovega zdravja pri delu in delovanje z viri, ki ohranjajo okolje. Zunanja dimenzija pa je vezana na skrb do družbe in deležnikov, ki prihajajo iz zunanjega okolja, v katerem organizacija deluje, spoštovanje njihovih interesov in človekovih pravic ter delovanje za ohranjanje in varovanje širšega naravnega okolja in vitalnih oskrbnih sistemov. Družbeno odgovornost ločimo po ciljnih javnostih, po funkcijskih področjih in po problemskih področjih. Glede na ciljne javnosti poznamo družbeno odgovornost do: Družbena odgovornost do zaposlenih je ena izmed najpomembnejših področij družbene odgovornosti, saj zaposleni omogočajo obstoj in razvoj organizacije. Prav zaradi zavedanja, da brez ljudi tudi ni organizacije, bi moralo podjetje skrbeti za njihove potrebe in interese. Eden izmed ključnih interesov je primerno plačilo za opravljeno delo, seveda pa si zaposleni želijo tudi dobrih medsebojnih odnosov s sodelavci, primerne delovne razmere in enakopravno in pravično obravnavanje. Če želi organizacija rasti in biti dolgoročno uspešna, mora imeti dobro izobražene zaposlene, ki so motivirani, delovni in kreativni. Zaposleni v vseh poslovnih organizacijah se morajo učiti, saj to omogoča organizaciji večjo fleksibilnost in prilagajanje spremembam v okolju. Za dosego vseživljenjskega učenja naj bi podjetja natančno opredelila potrebe po izobraževanju, oblikovala okolje, ki stimulira učenje zaposlenih in ponudila zaposlenim obisk izobraževalnih programov. Prav tako bi morala organizacija skrbeti, za dobre medsebojne odnose, ki povečujejo zaupanje med zaposlenimi, saj bi to privedlo do boljše komunikacije in izmenjave znanj in izkušenj (Podnar in Golob, 2003). Pomembno vlogo pri vodenju zaposlenih ima tudi komunikacija. Da bi zaposleni lahko dosegali cilje vodstva morajo biti dobro seznanjeni z vizijo, poslanstvom in cilji podjetja, prav tako pa morajo vedeti kaj se od njih pričakuje, saj bodo le tako lahko naloge opravili kakovostno. Pomemben del komunikacije predstavljajo povratne informacije, ki jih delavec dobi od vodje. Priporočljivo je, da vodja delavca pohvali za dobro opravljeno delo, saj bo to imelo na delavca pozitiven učinek in ga dodatno motiviralo za nadaljnjo delo. Prav tako pa je pomembno, da vodja delavca obvesti o napakah in mu poda pozitivno kritiko, saj bo delavec v nasprotnem primeru mislil, da delo opravlja v skladu z navodili in naredil še več škode kot koristi (Nadoh, 1999). Želja po doseganju ravnovesja med zasebnim življenjem in službo je v sedanjem času čedalje večja. Posamezniki si želijo učinkovito opravljati svoje obveznosti tako doma kot tudi v službi, poleg tega pa imeti čas za zadovoljevanje svojih osebnih interesov in potreb. Podjetja, ki omogočajo fleksibilnejši delovni čas, možnost dela od doma ali organizirano varstvo otrok skrbijo za ravnovesje med zasebnim in službenih življenjem, kar povečuje zadovoljstvo zaposlenih in privede do večje lojalnosti in zmanjša fluktuacijo (Beauregard in drugi, 2008). Delodajalec je po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu dolžan skrbeti za zdravje zaposlenih in varno delovno okolje. Vlaganje v zdravje zaposlenih velja za najboljšo investicijo tako z etičnega (zadovoljstvo zaposlenih) kot tudi z ekonomskega vidika (dober ugled podjetja v širši javnosti), saj le zdrav delavec lahko delo opravlja učinkovito in produktivno. Posebno mero pozornosti mora podjetje posvetiti enakopravni obravnavi in zmanjšanju diskriminacije na delovnih mestih. Zaželeno je, da se zavzema za enakopravno izbiro, nagrajevanje in napredovanje vseh zaposlenih ne glede na njihov spol, vero, raso ali spolno usmerjenost. Kot smo že omenili je pomembno da ima podjetje urejen ustrezen plačilni sistem, saj delavec želi prejemati za svoje delo tudi ustrezno plačilo. Poleg urejenega plačilnega sistema pa mora podjetje oblikovati sistem nagrajevanja, ki izhaja iz poslovne strategije. Dodatne ugodnosti in nagrade vplivajo na motivacijo, produktivnost in privabljanje zaposlenih, kar pa pripomore k uresničevanju ciljev podjetja na dolgi rok (Zupan, 2001). Podjetje proizvaja izdelke in opravlja storitve predvsem, da bi zadovoljilo potrebe in želje kupcev oz. potrošnikov. Da bi bili kupci zadovoljni s proizvodi ali storitvami mora podjetje delovati družbeno odgovorno in slediti določenim načelom poslovanja. Pri oglaševanju izdelkov in njihovem promoviranju se mora izogniti promociji, ki cilja na otroško populacijo, prav tako ne smejo biti v oglasih prisotne nejasne ali zavajajoče informacije, ki so neresnične. Izdelki morajo biti pred uporabo testirani in varni za uporabnika, v primeru nevarnosti pa morajo biti te navedene na embalaži in pravilno označene. Prav tako podjetje ne sme izkoriščati monopolnega položaja in s tem zviševati ceno za nekakovostne izdelke. Podjetje mora skrbeti za kakovost in poprodajne storitve, v primeru reklamacij. Izogibati se mora cenovni diskriminaciji in ponujati blago vsem potrošnikom pod istimi pogoji (Dolinar, 2009). Ker je podjetje soodvisno in povezano z lokalno skupnostjo in regionalnim okoljem mora z njim sodelovati in skrbeti za njegov razvoj. Družbena odgovornost podjetja do lokalne skupnosti se je v preteklosti izvajala predvsem preko sponzorstva in donacij za dogodke, ki so bili v skladu s poslanstvom podjetja in njihovimi poslovnimi aktivnostmi, danes pa se podjetja poslužujejo tudi drugih načinov kot so: sodelovanje pri različnih razvojnih projektih v občini in državi, nudenje tehnično podpore lokalnim oblastem pri reševanju problemov in skrb za zmanjševanje obremenjevanja okolja. Dejavnosti se lahko izvajajo enkratno ali skozi celo leto (Dolinar, 2009). Podjetja morajo biti družbeno odgovorna tudi do države oziroma vlade, v kateri posluje. Družbeno odgovornost izkazujejo na več načinov, kot so: Pri poslovanju in opravljanju dejavnosti mora podjetje delovati spoštljivo tudi do konkurentov. Spoštljiv odnos do konkurence podjetje izkazuje z upoštevanjem intelektualne lastnine in ne izkoriščanjem poslovnih skrivnosti. S spoštovanjem pravic, ki izhajajo iz človekovega intelekta in poslovnih skrivnosti, ter preprečevanjem njihove nedovoljene uporabe ali zlorabe v poslovne namene, podjetja delujejo etično in družbeno odgovorno do konkurentov v panogi (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, 2020). Prav tako mora podjetje delovati v skladu z načeli poslovne etike in ne ravnati tako, da bi želelo z bilo katerim dejanjem uničiti ugled konkurence ali pa jo spravljati v nelagoden položaj z manipulacijo, spletkami in vohunjenjem. Pri oglaševanju se mora podjetje izogibati napihovanju in pretiranem hvaljenju, posebej če informacije niso dokazane ali preverjene s strani strokovnjakov, ki so zato usposobljeni (Jančič, 1999). Namerno širjenje lažnih informacij o konkurentih z namenom pridobitve poslovnih prednosti pred tekmeci je stroko prepovedano in ni v skladu z načeli poslovne etike. Vključevanje družbene odgovornosti v poslovanje Družbena odgovornost, je posledica odločitev in dejanj, ki jih izvaja podjetje. Da bi podjetje lahko na dolgi rok delovalo na družbeno odgovoren način, mora vključiti načela družbene odgovornosti v vsakodnevno delovanje podjetja. Družbena odgovornost bi morala biti del politike poslovanja in poslovne strategije podjetja. Vodje bi jo morale vključiti v skladu z dodeljenimi pristojnostmi na vse ravni odločanja, prav tako pa v družbeno odgovorne aktivnosti vključiti vse deležnike in zainteresirane strani. Družbena odgovornost podjetja pa ni enkratno dejanje, vendar dolgotrajen proces. Fras Haslinger in drugi (2007) predlagajo, da podjetja pri uvajanju družbene odgovornosti sledijo naslednjim korakom: Da bi podjetja lažje dosegla tranzicijo k družbeno odgovornemu poslovanju, so jim na voljo standardi, ki predstavljajo vodilo za izvajanje, preverjanje in zunanje certificiranje. Orodja omogočajo podjetjem, da spodbudijo notranje procese za družbeno odgovorne aktivnosti in da hkrati s certificiranjem ali verificiranjem vzpostavijo verodostojnost pred strankami in drugimi zainteresiranimi skupinami. Vsi standardi, ki urejajo področja družbene odgovornosti ali pa se nanašajo samo na posamezni del, so neobvezujoči. Njihova uporaba pa je zaželena, vendar poljubna. Eden najpomembnejših mednarodnih standardov na področju družbene odgovornosti je ISO 26000:2010, ki ureja področje družbene odgovornosti in je namenjen organizacijam v javnem in zasebnem sektorju. Namen ISO standarda 26000:2010 je spodbujati skupno razumevanje družbene odgovornosti ter dopolnjevanje ostalih instrumentov in pobud za družbeno odgovornost ter pokazati kako lahko podjetja z družbeno odgovornim ravnanjem pripomorejo k trajnostnem razvoju. Standard spodbuja prostovoljno zavezanost družbeni odgovornosti in ni namenjen certificiranju, saj vsebuje priporočila ter ne zahtev, za upoštevanje katerih se odločajo podjetja po lastni presoji (ISO, 2010). ISO standard zagotavlja usmeritve na področju družbene odgovornosti za podjetja različnih velikosti. Vključuje: definicije, osnovne pojme o družbeni odgovornosti; ozadje in trende ter karakteristike družbene odgovornosti; načela in prakse o družbeni odgovornosti; osrednje subjekte in vprašanja glede družbene odgovornosti; vključevanje in spodbujanje družbeno odgovornega ravnanja v organizaciji z vzgledom, dobrimi praksami in politiko upravljanja; sodelovanje z zainteresiranimi deležniki in poročanje o družbeni odgovornosti (ISO, 2010). Pomen družbene odgovornosti za podjetje Raziskave so dokazale, da je poslovanje, ki zajema tudi načela družbene odgovornosti, uspešno in ima pozitivne ekonomske koristi za podjetje. Posledice družbeno odgovornega ravnanja za podjetje so: - večja konkurenčnost na trgu: podjetje, ki je družbeno odgovorno in skrbi za svoje zaposlene privablja najboljše kadre in je s tem konkurenčno na trgu. - dolgoročna dobičkonosnost: donacije, sponzorstva in ostale oblike družbene odgovornosti omogočajo prihod in ohranjanje strokovnjakov znotraj podjetja, kar daje podjetju konkurenčne prednosti in vodi do novih izdelkov, ki so edinstveni in težko posnemljivi. Etično delovanje zmanjša možnosti za tožbe in odškodnine in s tem povezano izgubo ugleda. Vsi dejavniki vplivajo na poslovni izid podjetja. - večja prodaja: podjetje, ki posluje družbeno odgovorno in je spoštljivo do kupcev tako pri ceni kot pri kakovosti ima zveste kupce, ki predstavljajo stalne potrošnike, ki so zadovoljni s produkti podjetja. Družbena odgovornost in trajnostno poslovanje na primeru podjetja BMW Group Podjetje BMW Group predstavlja eno izmed globalnih podjetij v avtomobilski industriji, ki se ukvarja s proizvodnjo avtomobilov in motorjev. Z razvejano prodajno mrežo je podjetje prisotno v več kot 140 državah sveta in ima proizvodnje obrate v kar 15 od njih. Svoje poslovne uspehe lahko podjetje pripiše uspešni poslovni strategiji, vrhunskim kakovostnim produktom, razvejani prodajni mreži in odlični organiziranosti poslovanja, prilagojeni razmeram na tržišču. Za uspehe podjetja pa ni zaslužno samo vodstvo, vendar tudi zaposleni, ki ustvarjajo izdelke in so vir konkurenčnih prednosti (Uradna spletna stran BMW Group, 2020). Trajnostna naravnanost in korporativna družbena odgovornost sta sestavni del identitete družbe BMW. Za podporo širše javnosti si je podjetje izbralo pet ciljev trajnostnega razvoja, ki odražajo odgovornost podjetja in njihov najboljši možni vpliv. Omenjeni cilji so: kakovostno izobraževanje, enakost spolov, čista voda, zmanjšanje neenakosti, trajnostna mesta in skupnost. Za dosego teh ciljev se je podjetje na vseh svojih lokacijah po svetu zavzelo za izboljšanje omenjenih dejavnikov. BMW skupina prispeva finančna sredstva za financiranje različnih programov po svetu, deli svoje znanje in izkušnje ter zagotavlja dostop do omrežja družbe in spodbuja ljudi, da se jim priključijo. V tesnem sodelovanju z ostalimi partnerji se osredotoča na razvoj možnih rešitev za bolj enake možnosti zaposlitve, ustvarjanje odprtih forumov za neformalno izobraževanje ter vodenje in organizacijo inovativnih projektov za spodbujanje kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga. Vodstvo podjetja BMW verjame, da mladi potrebujejo zanesljivo izobrazbo, zato spodbujajo izobraževanje iz matematike, IT, naravoslovja in tehnologije po vsem svetu s poudarkom na državah in regijah z omejenim dostopom do šolanja. Do sedaj je bilo v izobraževalne programe vključeno že 400 000 otrok in mladih na vseh lokacijah BMW Group. Prav tako pa podjetje BMW Group izvaja tudi številna sponzorstva in donatorstva, ki so namenjena različnim področjem (Uradna spletna stran BMW Group, 2020). Že leta 1973 se je podjetje zavezalo k delovanju, ki ohranja okolje in k temu strmi še danes. Da bi podjetje dolgoročno dosegalo energetsko učinkovitost in napredek pri uporabi obnovljive energije na vseh lokacijah, je vodstvo opredelilo naslednja strateška področja ukrepov: povečanje energetske učinkovitosti, razširitev uporabe obnovljivih virov energije in povečanje obnovljivih virov energije kot odstotek kupljene električne energije. Za zaščito okolja in sonaravno delovanje podjetje dela na zmanjšanju emisij, zmanjšanju porabe virov in odpadkov. Prav tako podjetje pri širitvi korporacije pri izbiri lokacij upošteva tudi okoljske dejavnike. Naložbe podjetja v varstvo okolja nenehno izboljšujejo učinkovitost porabe virov in so od leta 2006 prispevale v zmanjšanju stroškov za kar 167 milijonov EUR. Podjetju je uspelo s stalnim povečevanjem energetske učinkovitosti procesov sistematično zmanjšati svoj okoljski odtis na področju porabe energije. Vodstvo spodbuja uporabo vetrne in hidroenergije in si želi doseči cilj, da bi v prihodnosti pridobivali 100% električne energije iz obnovljivih virov. Da bi podjetje v čim večji meri ohranjalo pitno vodo, ki je eden izmed najdragocenejših virov, se pri proizvodnji zanaša na zaprte vodne cikle in postopke brez odpadnih voda. Ker pri proizvodnji nastane veliko odpadnega materiala se podjetje zavzema za reciklažo in poskuša odpadni material uporabiti na inteligenten način ter tako zmanjšati obremenitev na okolje z odpadki. Pri varstvu in zaščiti naravnega okolja pa je podjetje BMW šlo še korak naprej in pričelo z izgradnjo okolju prijaznih stavb. Z inženiringom skozi celoten življenjski cikel proizvoda in uporabo inovativnih rešitev je podjetje izboljšalo svoja vozila ter leta 2013 trgu predstavilo svoj prvi električni avtomobil BMW i3. Podjetju je od leta 2013 pa vse do leta 2019 uspelo povečati prodajo električnih in hibridnih vozil in v obsegu 7 let prodati 504 369 vozil iz omenjenega segmenta. V prihodnosti si podjetje želi še povečati energetsko učinkovitost in prodajo električnih vozil (Uradna spletna stran BMW Group, 2020). Podjetje BMW Group se zaveda, da lahko ambiciozne trajnostne cilje doseže le s skupnim sodelovanjem skozi celotno verigo vrednosti, zato spodbuja in usmerja posamezne poslovne enote k trajnostnemu in družbeno odgovornemu delovanju. Poslovna enota BMW Slovenija sledi načelom in smernicam delovanja matičnega podjetja in v okviru nacionalne države ter lastnih prodajnih salonov izvaja družbeno odgovorne aktivnosti. Podjetje skrbi za zdravje in dobro počutje zaposlenih, jim omogoča napredovanja in izobraževanja ter skrbi za vseživljenjsko učenje in podpira sodelovanje med sodelavci. Na področju družbene odgovornosti do širše javnosti se BMW Slovenija osredotoča predvsem na ustvarjanje strateških partnerstev in izobraževanj potrošnikov na področju elektromobilnosti. Podjetje BMW Slovenija je v sodelovanju s podjetjem Petrol sodelovalo v več projektih za izgradnjo polnilne infrastrukture kot so: Zelena keltika, Urban-E, NEXT-E in podobno. Prav tako se je podjetje na področju elektromobilnosti vključilo v projekt Avant2Go, ki temelji na 100% souporabi električnih vozil. Na podlagi vsega omenjenega lahko povzamem, da je BMW Group družbeno odgovorno in trajnostno naravnano podjetje, ki postavlja trajnost in učinkovito rabo virov v samo jedro poslovne strategije in ima holističen pristop k trajnosti (Uradna spletna stran BMW Group, 2020). Zaključek Družbena odgovornost podjetij označuje koncept, po katerem naj bi podjetja poleg skrbi za dobiček imela tudi skrb za vse, s katerimi pri svojem poslovanju prihajajo v stik. To zajema skrb za zaposlene, upoštevanje mednarodnih in domačih standardov s področja dela in človekovih pravic, pošten odnos do kupcev in dobaviteljev ter skrb za naravo in okolje, v katerem podjetje deluje (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2020). Poslovanje podjetja pa ne sme temeljiti le na načelih družbene odgovornosti, vendar mora biti tudi trajnostno naravnano. Trajnostno poslovanje temelji na konceptu trajnostnega razvoja, ki zajema tak okoljski, družbeni in ekonomski razvoj planeta, ki bo tudi našim zanamcem omogočil vsaj enako ali še boljšo kakovost življenja (WCED,1987). Tako gre za razvojno paradigmo in koncept, ki strmi k izboljšanju življenjskega standarda, ki ohranja naravne ekosisteme in zmanjšuje število okoljskih tveganj, kot so krčenje gozdov, onesnaževanje vode in zraka, podnebne spremembe in izumrtje rastlinskih in živalskih vrst (Browning in Rigolon, 2019). Da bi lahko kot družba dosegli trajnostne cilje na vseh ravneh, je potrebno v uresničevanje vključiti vse ključne akterje, ki lahko s svojimi aktivnostmi in ravnanjem pozitivno vplivajo na uresničevanje zastavljenega. Omenjeni akterji, ki imajo pomembno vlogo pri uresničevanju koncepta trajnostnega razvoja, so: države z vlado in lokalno samoupravo, podjetja in potrošniki (Rakic in Rakic, 2015). Država preko ukrepov in načrtov spodbuja trajnostno vedenje in poslovanje, vendar pa lahko največ prispevajo k razvoju procesa trajnostnega razvoja prav kupci in podjetja. Podjetja, ki se zavedajo, da okoljska proaktivnost ne prinaša samo stroškov, ampak tudi dolgoročne prednosti pred konkurenco in vodi do vrhunskih rezultatov, so tista, ki jih dandanes potrebujemo (Gupta in drugi, 2013). Eno izmed takšnih podjetij je tudi družba BMW Group, ki se zaveda, da lahko trajnost pozitivno prispeva k dolgoročnemu poslovnemu uspehu podjetja. Zaradi omenjenega prepričanja podjetje sprejema odločitve, ki temeljijo na odgovornem ravnanju in zagotavljanju družbene sprejemljivosti. V okviru družbene odgovornosti podjetje skrbi za svoje zaposlene, jim omogoča zdravo in primerno delovno okolje, napredovanje, usposabljanje, dolgoročno zaposlitev ter se zavzema za enakost spolov na delovnem mestu. Zaradi nacionalne raznolikosti kadrov podjetje veliko časa nameni nenehnemu izpopolnjevanju korporacijske kulture, ki temelji na timskem duhu, odprtosti, ustvarjalnosti, strpnosti, medsebojnem spoštovanju in enakih možnostih. V okviru družbene odgovornosti do širše javnosti podjetje sodeluje z različnimi organizacijami za oskrbo revnejših držav s pitno vodo, omogoča sodelovanje v mednarodnem dialogu ter organizira različna izobraževanja, konference in srečanja, ki omogočajo razvoj poslovnih spretnosti in oblikovanje kariere (Uradna spletna stran BMW Group, 2020). Podjetje BMW se že vrsto let zavzema za razvoj mladih, tako da brezplačno ponuja vozila za izobraževalne ustanove v Nemčiji in tujini ter izvaja številne izobraževalne programe, predvsem na tehničnem področju. Do sedaj je bilo v izobraževalne programe vključeno že 400 000 otrok in mladih na vseh lokacijah BMW Group (BMW Group, 2019). Z namenom ohranjanja narave in varovanja okolja se BMW Group zavzema za zmanjšanje izpustov CO₂, zmanjšanje količine odpadkov, njihovo recikliranje in pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Z inženiringom skozi celoten življenjski cikel proizvoda je podjetju uspelo zmanjšati emisije CO₂ pri novih avtomobilih glede na izhodiščno leto 1995 za 42,4%. Prav tako je k zmanjšanju porabe virov in izpustov CO₂ pripomogla optimizacija procesov, uporaba učinkovitejše tehnologije in inovativne rešitve. Z vsemi omenjenimi elementi, ki jih podjetje vključuje v svoje poslovanje, pripomore k ustvarjanju trajnostne proizvodnje in potrošnje, prav tako pa o svojih aktivnostih letno poroča preko objave trajnostnih poročil, ki so v skladu z GRI standardi (Uradna spletna stran BMW Group, 2020). Viri Basiago, A. D. (1996). The search for the sustainable city in 20th century urban planning. The Environmentalist, 16, 135-21. doi:10.1007/BF01325104 |
