MAG. NATAŠA NOVAK IPAVEC: KOMPLEMENTARNOST KONCEPTOV VSEŽIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA/UČENJA IN TRAJNOSTNEGA RAZVOJA

Povzetek

Znanje in človeški kapital sta v 21. stoletju postala ključna dejavnika razvoja in napredka. V gospodarstvu, ki se giblje z visoko dinamiko, je potrebno nenehno izobraževanje, ohranjanje in posodabljanje znanja in spretnosti, če želimo ostati aktivni in produktivni del družbe. Z vseživljenjskim učenjem postajamo del trajnostnega razvoja družbe, saj posegamo na tri ključna področja: razvoj osebnosti udeležencev izobraževanja in učenja, socialno kohezijo ter gospodarski napredek.
Vseživljenjsko učenje je dolgoročen proces, ki zajema tako izobraževanje – šolanje otrok in mladih – kot tudi učenje odraslih oz. starejših v tretjem življenjskem obdobju. Poteka vse življenje po vertikali in tudi v vsej širini življenja. Pripomore k izboljšanju kakovosti in položaja posameznika v življenju in družbi, ohranja in izboljšuje občo in ekonomsko blaginjo.
Ključne besede: izobraževanje, učenje, vseživljenjsko učenje, trajnostni razvoj.

Abstract

Knowledge and human capital have become key factors in development and progress in the 21st century. In a fast-moving economy, it is necessary to constantly educate, maintain and update knowledge and skills if we want to remain an active and productive part of society. Through lifelong learning, we are becoming part of the sustainable development of society, as we intervene in three key areas: development of the personality of participants in education and learning, social cohesion, and economic progress.
Lifelong learning is a long-term process that includes education – schooling of children and young people as well as adult learning or education of the elderly in the third age. It covers one’s lifetime as well as all spheres of life. It helps to improve the quality of an individual’s life and their position in the society, maintaining and improving general and economic well-being.
Keywords: education, learning, lifelong learning, sustainable development.

1. IZOBRAŽEVANJE IN UČENJE

Izobraževanje in učenje sta sorodni dejavnosti, ki se kljub temu po nekaterih značilnostih pomembno razlikujeta. Zastopano je stališče, da je učenje širši pojem in da pomeni izobraževanje eno od možnosti za njegovo izpeljavo.

Pri izobraževanju je vloga in dejavnost posameznika (udeleženca) določena od zunaj; v ospredju je pridobivanje znanja, spretnosti, navad ... ter poteka v procesu, ki je praviloma uradno (ni pa nujno) opredeljen s cilji, normiran, strukturiran, predmetno usmerjen, se strokovno organizira in nadzoruje, praviloma s poukom in učiteljem. Ta proces pomembno določajo družbene okoliščine in potrebe.

Pri učenju pa je poudarjen antropološki kontekst, ki v ospredje postavlja posameznika. Proces je praviloma individualiziran in temelji na potrebah posameznika in njegovi lastni dejavnosti; to pa ne pomeni, da v procesu niso upoštevane tudi družbene potrebe. Učenje označuje večja širina po več razsežnostih: poteka povsod, zajema vse položaje, okoliščine in priložnosti; vsebine se prepletajo in niso tako načrtno usmerjene na predmet. Postalo je del življenja, je prožno in ne poteka pod strokovnim vodstvom. Učenje označuje večja dejavnost in avtonomnost subjekta.

Vrste izobraževanja/učenja lahko prikažemo s shemo, kjer označuje zunanji okvir učenje, v tem pa se zvrstijo različni deleži in oblike izobraževanja.

Slika 1: Vrste izobraževanja/učenja

Vir: Davies, 1985.

Umeščanje različnih vrst izobraževanja, formalnega, neformalnega in priložnostnega, je eno od bolj dinamičnih področij vzgoje in izobraževanja. Razmerje med učenjem in izobraževanjem se je vedno nagibalo v korist učenja, vendar pa nikoli ni bilo toliko možnosti za učenje, kot jih omogočajo trenutne razmere (razvoj IKT, svetovni splet, digitalizacija itd.).

2. VSEŽIVLJENJSKO UČENJE

Vseživljenjsko učenje je nov koncept, ki nadgrajuje izobraževanje, kakršno se je razvijalo in oblikovalo v preteklosti, in ponuja tudi šolanju mladih ali formalnemu začetnemu izobraževanju nov izziv. Ko strokovnjaki primerjajo preteklost s sedanjostjo, ugotavljajo, da se dogaja »paradigmatični premik od izobraževanja k učenju«, to pomeni, da ljudje zdaj za dosego svojih učnih ciljev ob formaliziranem izobraževanju vse več posegajo po učenju (Vseživljenjsko učenje in strokovno izrazje, 2008, 9).

V Strategiji vseživljenjskosti učenja v Sloveniji je Jelenc (2007, 10) vseživljenjsko učenje opredelil kot »dejavnost in proces, ki zajema vse oblike učenja, bodisi formalno bodisi neformalno in naključno. Poteka v različnih učnih okoliščinah, od rojstva prek zgodnjega otroštva in odraslosti do konca življenja, s ciljem, da se izboljšajo posameznikovo znanje, spretnosti in kompetence, ki jih bo razvijal skozi celotno življenje.«
Vseživljenjsko učenje postaja tako vodilno načelo vsega izobraževanja in učenja in eden od temeljev družbenorazvojne strategije s ciljem, da se krepi zavedanje, da posamezniki z učenjem povečujejo zaupanje vase, razvijajo ustvarjalnost, podjetnost ter zanje, spretnosti in kvalifikacije, ki jih potrebujejo za aktivno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter boljšo kakovost življenja.

Bistveno je, da udeleženci sočasno razvijajo in dopolnjujejo začetno šolsko in nadaljevalno izobraževanje ter ga kasneje v zrelem obdobju kombinirajo z izobraževanjem odraslih. Skozi prizmo koncepta vseživljenjskega učenja razumemo vsa tri področja kot komplementarna v enem izobraževalnem sistemu, saj koncepta vseživljenjskega učenja brez razvitega sistema izobraževanja odraslih ni mogoče uveljaviti. Prav tako je pomembno, da je izobraževalni sistem bolj odprt in prilagodljiv individualnim učnim potrebam ter interesom posameznika in zagotavlja enakovredne možnosti za razvijanje različnih oblik, metod in vsebin izobraževanja oz. učenja.

3. KOMPLEMENTARNOST IZOBRAŽEVANJA/UČENJA IN TRAJNOSTNEGA RAZVOJA DRUŽBE

Trajnostni razvoj je ideja o razvoju človeške družbe, ki nasprotuje potrošni družbi, globalnemu kapitalizmu ter nenadzorovanemu izčrpavanju naravnih virov in onesnaževanju okolja. Koncept temelji na gospodarskem razvoju, socialni pravičnosti in odgovornem gospodarjenju z naravnimi viri tako, da se doseže uravnotežen razvoj družbe, ki zadovoljuje potrebe današnjih generacij, ne da bi pri tem oškodoval možnost prihodnjih rodov.

Povezanost izobraževanja in učenja ter družbenega razvoja se utemeljuje z različnimi koristmi, ki jih ima družba, če razvija in podpira izobraževanje in učenje. Številni avtorji najpogosteje opisujejo koristi na naslednjih področjih: gospodarske koristi, politični cilji, družbene, socialne in kulturne spremembe, demokratičnost izobraževanja, profesionalna kompetentnost in mobilnost, ekološke spremembe, tehnološke spremembe, trajnostni razvoj itd. Jelenc (2016, 115–116) jih predstavi na naslednji način:

• gospodarske koristi: večja konkurenčnost gospodarstva, učinkovito povezovanje trga delovne sile in razvojnih usmeritev lokalnega okolja, prerazporejanje delovno aktivnega prebivalstva po gospodarskih dejavnostih (od primarnih do kvartarnih), globalizacija trga, manjša občutljivost na nihanja v gospodarskih ciklih;
• politični cilji: zagotavljanje enakih socialnih možnosti, gospodarska in politična globalizacija, demokratično državljanstvo;
• družbene spremembe: družbena kohezija in vključenost, mednarodno razumevanje, izražanje mnenj in toleranca;
• socialne spremembe: z vseživljenjskim učenjem in usposabljanjem se rešuje problem delovne aktivnosti ter socialne vključenosti vseh skupin ljudi, predvsem tistih v tretjem življenjskem obdobju, večja socialna pravičnost ter zmanjšanje ekonomske in socialne neenakosti, vključevanje marginalnih skupin ljudi, višja življenjska raven;
• kulturne spremembe: sprememba vrednot, načel in navad, ki se odražajo v kulturi družbe, vedenju in običajih;
• demokratičnost izobraževanja: ideja o demokratičnem »svobodnem« izobraževanju – enakopravnost spolov, naraščajoči delež ženske populacije v izobraževanju, izobraževanje za prosti čas in razvijanje interesov posameznika, polna udeležba posameznika v družbenem življenju, enake možnosti dostopa do izobraževanja;
• profesionalna kompetentnost in mobilnost: vseživljenjskost učenja ne sme biti omejena zgolj na zaposljivost in zahteve trga dela, odrasle je treba spodbujati k različnim oblikam učenja, ki jim omogočajo zmanjševanje primanjkljajev znanja v širšem pogledu, delodajalci spodbujajo in ustvarjajo razmere za vseživljenjsko učenje;
• tehnološke spremembe: spreminjanje poklicev, izumiranje in ustvarjanje novih poklicev, informacijska in podatkovna pismenost in sporazumevanje, odgovorna uporaba digitalnih tehnologij povečujejo potrebo po permanentnem izobraževanju in učenju;
• ekološke spremembe in trajnostni razvoj: zahteva po večji ekološki ozaveščenosti in vključevanju teh vsebin v izobraževalne programe, trajnostni razvoj in ohranjanje naravnega okolja kot bistveni sestavini strategije razvoja družbe in gospodarstva.

Izobraževanje/učenje, ki poteka vse življenje, ni potrebno le gospodarstvu in za našo osebno rast, temveč tudi za skupno rast in razvoj družbe. Nenehno izobraževanje je nuja za posameznika, organizacije in družbeni napredek v svetu.

Koncept trajnostnega razvoja je v sodobni družbi postal stalnica in je vpet v vse nivoje življenja. Nanj se sklicujejo različni strokovnjaki s področja razvoja družbe, kulture, gospodarstva in šolstva na vseh ravneh, zato je treba idejo trajnostnega razvoja razumeti kot vseživljenjski proces.

4. VLOGA IZOBRAŽEVALNIH INSTITUCIJ V VSEŽIVLJENJSKEM UČENJU IN TRAJNOSTNEM RAZVOJU (na primeru višješolskega strokovnega izobraževanja)

Naloga šole je razvijanje dejavnosti, ki bodo mladim omogočile, da se bodo učili in si pridobivali izkušnje o podjetništvu, potrebah trgov dela, o odgovornem odnosu do sočloveka in okolice ter okolja. Vzgajala in razvijala naj bi kritično razmišljanje in ga dopolnjevala z učenjem za reševanje problemov.

Prevladuje mnenje, da je potrebno v izobraževalnem procesu narediti preskok od generiranja in pomnjenja podatkov k razvijanju samostojnega razmišljanja. Prešli naj bi k višji stopnji znanja, ki je rezultat povezovanja različnih teoretičnih znanj in življenjskih izkušenj. Na ta način udeleženci prek aktivnih oblik učenja hitreje in bolj temeljito pridobivajo temeljne kompetence (temeljno znanje in spretnosti, učne veščine, socialne spretnosti, IKT, aktivno državljanstvo) za kakovostno in aktivno življenje. Naučijo se tudi vzpostavljati in vzdrževati nujno potrebne socialne mreže v življenjskem okolju, soočajo se s pravimi – realnimi življenjskimi situacijami in konflikti, preko katerih razvijajo samostojnost in odgovornost (ACS, 2011).

Za vseživljenjsko učenje je pomembno, da pridemo iz šole z jasno in trdno sestavo temeljnega znanja in spretnosti, na katerih lahko gradimo. Učenec naj se v šoli nauči strategij za nadaljnje pridobivanje znanja in reševanje resničnih problemov kot popotnice za svoj trajni osebnostni razvoj in odgovoren odnos do družbe, ki se bo odvijal skozi njegovo celotno življenje.

To je mogoče doseči z aktivnimi oblikami učenja, ki jih izvajajo šole in druge izobraževalne institucije. Sem uvrščamo medpredmetno povezovanje, projektno delo, praktično izobraževanje, raziskovalno učenje … Kot primer aktivne in interdisciplinarne oblike učenja navajam praktično izobraževanje na višji strokovni šoli (program ekonomist), ki se izvaja v sodelovanju šole in delovnih organizacij. Obsega 40 % študijskih obveznosti v celotnem višješolskem študijskem procesu. Gre za nadgradnjo teoretičnih in aplikativnih znanj, ki jih študenti dobijo v šoli, v kombinaciji z delovnimi izkušnjami v realnem okolju, kjer navezujejo stike s potencialnimi delodajalci in poslovnimi partnerji ter se učijo iskati nove rešitve za nepričakovane in nepredvidljive situacije, ki se bodo pojavile v njihovem življenju ali na delovnem mestu.

Ključna znanja oz. spretnosti za življenjsko uspešnost in družbeno odgovornost, ki jih študenti višješolskega strokovnega programa zasledujejo v tej aktivni obliki učenja (praktično izobraževanje), so naslednja:

• Temeljna znanja in spretnosti
Preko pripravljanja in oblikovanja raznih dokumentov, poročil v maternem in tujem jeziku študenti razvijajo spretnosti, povezane s pismenostjo, računalniškim opismenjevanjem in uporabo informacijske tehnologije. Pri načrtovanju in pripravi tržnih raziskav, oglaševalskih akcij se študenti usposabljajo za iskanje, izbiro in kritično presojo ter rabo informacij.

• Socialne spretnosti
Komuniciranje s strankami, dobavitelji ter drugimi poslovnimi partnerji študentom omogoča, da se vključujejo v socialne situacije, kjer pridobivajo komunikacijske spretnosti in se učijo obvladovanja socialnih odnosov v skupini za potrebe vsakdanjega življenja. Soočanje z reklamacijami na delovnem mestu in njihovim reševanjem študente pripravi, da se soočijo z različnimi načini izražanja kritik in pohval ter obvladovanja pravil za reševanje sporov in pogajanj. V različnih družbenih in kulturnih okoljih razvijajo kompetenco večjezičnosti za učinkovito sporazumevanje.

• Vseživljenjsko učenje in družbena odgovornost
Študenti so v celotnem učnem procesu, ki se odvija med praktičnim izobraževanem, motivirani k dodatnemu izobraževanju, pridobivanju različnih učnih tehnik in sprejemanju učenja kot poti do boljše kakovosti življenja, ugotavljanju lastnih vrednot, razvijanju poklicne etike in morale ter sprejemanju drugačnosti.

Šola doslej ni razvijala interesa za uspešnost učencev v poklicnem in družinskem življenju obenem s sposobnostjo razvijanja partnerstev, spletanja socialnih mrež, dejavnega odnosa do sveta in njegovih izzivov, varovanja čistega okolja, kulturnejši in skromnejši način življenja s poudarkom na socialni kohezivnosti sodelujočih subjektov v sožitju z naravo oz. etičnostjo vseživljenjskega učenja (Vseživljenjsko učenje in strokovno izrazje, 2008, 42).
Izobraževalci oz. šolstvo še vedno prevečkrat menijo, da je njihovo temeljno poslanstvo zgolj omogočiti posamezniku, da si pridobi zaključno spričevalo, ne pa tudi takšno znanje, ki bo učinkovito in uporabno v praksi in življenju na sploh. Za učinkovit in trajni napredek je ključno sodelovanje izobraževalnih institucij z drugimi deležniki iz poslovnega, kulturnega, športnega področja kot tudi razvojno-raziskovalnimi institucijami.

5. ZAKLJUČEK

Svet, v katerem živimo, se zelo hitro spreminja, zato šolska učilnica ne more biti edini prostor, ki daje človeku znanje, izobrazbo, spretnosti … za vse življenje. Vsakomur se mora ponuditi možnost za izobraževanje in usposabljanje v vseh življenjskih obdobjih v času družbenih in gospodarskih sprememb. Spodbujati je treba posameznikov osebnostni razvoj, integracijo v skupnost in svet, da ima vsak možnost prilagoditi se gospodarskim, družbenim in tehnološkim spremembam.

Lokalni in globalni izzivi silijo udeležence vseživljenjskega izobraževanja in učenja k novim načinom reševanja problemov. Cilj vseh deležnikov izobraževalnega procesa je usposobiti udeležence izobraževanja ne le za delo, temveč tudi za življenje. V okviru vseživljenjskega učenja to tudi dosežemo z vsemi oblikami in načini formalnega, neformalnega in priložnostnega izobraževanja in učenja v različnih okoljih, kot so družina, šola, soseska, delovno mesto, družba … Premik k vseživljenjskemu učenju je ključnega pomena, da se približamo družbi, ki je gospodarsko, socialno in ekološko uravnotežena.

6. LITERATURA IN VIRI

1. Davies, A. 1985. Defining Non-formal Education. V: Non-formal Vocational Training. Courier, 34, 23–26.
2. Jelenc, Z. 2007. Strategija vseživljenjskosti učenja v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
3. Jelenc, Z. 2016. Vseživljenjskost učenja in izobraževanje odraslih. Nova Gorica: Educa Izobraževanje.
4. Možina, T., Klemenčič S. 2007. Razvoj kakovosti v izobraževanju odraslih: Med avtonomijo in izkazovanjem odgovornosti za kakovost [online]. Dostopno na: http://poki.acs.si/documents/N-25-4.pdf. [25. 5. 2020].
5. Novak Ipavec, N. 2010. Analiza ponudbe izobraževalnih programov v turizmu v Sloveniji: magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
6. Novak Ipavec, N. 2017. Vseživljenjsko učenje na primeru praktičnega izobraževanja v višješolskem strokovnem izobraževanju: referat. Mednarodna konferenca o kompetencah učencev. Kamnik: OŠ Toma Brejca.
7. Usposabljanje za življenjsko uspešnost: razgibajmo življenje z učenjem. 2011. Ljubljana: Andragoški center Slovenije (ACS).
8. Vseživljenjsko učenje in strokovno izrazje. 2008. Ljubljana: Pedagoški inštitut.