DR. SAŠA ZUPAN KORŽE: KONEC »MEDENIH TEDNOV« ZA SODELOVALNO GOSPODARSTVO

Izvleček

Zaradi vse večjega prispevka k celotnemu gospodarstvu ter poudarjanju pozitivnega učinka na družbo in posameznike je postalo sodelovalno oziroma delitveno gospodarstvo (sharing/collaborative economy) v zadnjih letih predmet pogostih obravnav v javnosti, v državnih organih in organih Evropske skupnosti. Namen prispevka je predstaviti različne poglede na sodelovalno gospodarstvo ter na primeru Airbnb in Uber tudi t.i. 'temno plat', ki je bila zaradi spretne retorike o njem pogosto potisnjena v ozadje. Prikažemo, kako se novi poslovni modeli, ki so bili do nedavnega zaradi t.i. tehnoloških posebnosti obravnavani izven okvira regulative tradicionalnih sektorjev, počasi, vendar vztrajno vpenjajo v obstoječe predpise. S tem se zaključuje obdobje 'medenih tednov' udeležencev v sodelovalnem gospodarstvu.

Ključne besede: tehnološke platforme, sodelovalno gospodarstvo, delitvena ekonomija, Airbnb, Uber, pravna regulacija

Abstract

For the last few years, sharing or collaborative economy has become a frequently discussed topic in public, state authorities and European Union institutions. There are at least two reasons for that: increasing contribution of sharing/collaborative economy to economic growth and exposure of its positive effect to overall society and individuals. The purpose of this paper is to present different views on sharing/collaborative economy and on the case of Airbnb and Uber also discuss its 'dark side'. We highlight how new business models based on technological platforms slowly get their position in the framework of existing sectorial regulation. It can be concluded that the 'honeymoon' time of avoiding regulations is over.

Key words: technology-based platforms, sharing economy, collaborative economy, Airbnb, Uber, legal regulation

1 UVOD

Zaradi nenehnih sprememb v gospodarstvu, ki nastajajo od druge polovice 20. stoletja dalje, podjetja oblikujejo nove poslovne modele. Delež podjetij, ki se usmerjajo v poslovne modele, temelječe na storitvah oziroma na temelju izdelek-kot-storitev, v razvitih gospodarstvih silovito narašča. Velik del rasti pripisujemo razvoju in razmahu delitvenega (angl. sharing) oziroma sodelovalnega (angl. collaborative) gospodarstva, ki v zadnjih nekaj letih podjetjem postavlja razvojne smernice (Hojnik, 2018a, 9). Po nekaterih ocenah bodo do leta 2025 glavni sektorji t.i. delitvenega/sodelovalnega gospodarstva na globalni ravni prispevali k dvigu prihodkov iz dosedanjih 13 milijard EUR na 300 milijard EUR (PwC 2015, 14).

Na tehnoloških platformah temelječi poslovni modeli niso nekaj novega. Začeli so se razvijati z razmahom interneta v 90ih letih 20. stoletja. Podjetja kot npr. Amazon, Alibaba, eBay (t.i. e-trgovina) so iz zagonskih podjetjih nastala mega podjetja svetovne razsežnosti na področju spletne prodaje. Prav tako se je v tem obdobju izoblikovala poslovna praksa in formalno uredil način njihovega poslovanja.

Eksplozivna rast dveh ključnih podjetij, ki ponujata ponudnikom in povpraševalcem tržišče na njunih tehnoloških platformah, Airbnb and Uber, je v zadnjih štirih letih ponovno vzbudila pozornost stroke in javnosti, kakor tudi pozornost EU in vlad držav članic. Omenjeni podjetji sta v teoriji in praksi najpogosteje predstavljeni kot tipična predstavnika sodelovalnega gospodarstva. Zaradi njunega velikega ekonomskega vpliva je prevladalo stališče, da je potrebno spremljati njun pravni, ekonomski in družbeni položaj. Enako tudi velja za druga podjetja, katerih poslovni modeli temeljijo na uporabi tehnoloških platform za namen posredovanja opredmetenih stvari ali izvajanja storitev v t.i. sektorjih sodelovalne/delitvene ekonomije.

V teoriji in praksi obstaja zmeda glede uporabe pojmov sodelovalnega/delitvenega gospodarstva ter glede njenih tipičnih predstavnikov. Prav tako opažamo, da prvotno navdušenje nad tovrstnimi poslovnimi modeli vse pogosteje zmanjšujejo realni problemi, ki jih le-ti v praksi povzročajo. Zato v prispevku predstavimo, kakšno je dosedanje razumevanje pojmov 'delitveno' oziroma 'sodelovalno' gospodarstvo in katere sektorje uvrščamo v ta segment gospodarstva. V nadaljevanju predstavimo, kakšno je stališče Evropske unije (EU) do sodelovalnega gospodarstva in kako se je nanj odzvala Republika Slovenija (RS). Na primeru Airbnb in Uberja prikažemo izzive, ki sta jih skupaj s podjetji sodelovalnega gospodarstva ti dve podjetji vnesli v družbeno življenje ter pravno ureditev. Na koncu predstavimo še odločitve na ravni EU glede narave dejavnosti Airbnb in Uber, ki nakazujeta na to, da se nejasnosti glede uporabe tradicionalne regulative za sektorje sodelovalnega gospodarstva le razčiščujejo.

2 SODELOVALNO ALI DELITVENO GOSPODARSTVO?

Delitev ni nekaj novega; le v preteklosti je bila – za razliko od zadnjih nekaj let – bolj značilna za srednji razred in lokalne skupnosti (Schor, 2014). 'Delitev avtomobilov' npr. je bila prvič uvedena leta 1948 v Zurichu. Čeprav je v severni Evropi v 80ih letih 20. stoletja delitev avtomobilov postal dokaj popularen model, le-ta v dobi analognega poslovanja stroškovno ni bil opravičljiv (EC Scoping the Sharing Economy, 2016). V 21. stoletju so množična uporaba informacijsko komunikacijskih tehnologij (IKT), nastanek tehnoloških platform in spremenjen odnos ljudi do lastnine delitvi oziroma sodelovanju omogočili nove razsežnosti (Schor, 2014).

Ime delitveno gospodarstvo je leta 2004 predstavil Joachi Beckler s pravne fakultete Yale. Menil je, da družbena delitev (angl. social sharing) predstavlja nov način organiziranja gospodarske proizvodnje, trgov in držav. Sočasno je priznal, da je (poleg avtomobilskega prevoza) težko najti primere trajne delitve dragocenih stvari izven področja informacijske tehnologije (IIC, b.d.).

Obseg delitvenega gospodarstva se je razširil po gospodarski krizi leta 2008. Istega leta sta bili ustanovljeni tudi dve zagonski podjetji, temelječi na posredovanju storitev prek tehnoloških platform, Airbnb in Uber. Tehnološke platforme, prek katerih so transakcije potekale, so si same nadele ime 'delitvene' (angl. sharing) platforme (EC Scoping the Sharing Economy, 2016).
Nekaj let kasneje je revija Forbes ocenila, da bodo prihodki, ki izhajajo iz delitvenega gospodarstva, v letu 2013 'denarnice ljudi' obogatili za več kot 3,5 milijarde USD, pri čemer bo rast presegla 25 % (IIC, b.d.).

Izraz 'delitvena ekonomija' je bil vnesen v Oxfordski slovar leta 2015 kot »ekonomski sistem, v katerem fizične osebe – praviloma s pomočjo interneta – delijo sredstva ali storitve za plačilo ali brez» (Oxford dictionary, b.d.). EU je v svojem prvem poglavitnem dokumentu o delitvenem gospodarstvu le to preimenovalo v 'sodelovalno gospodarstvo'; opredelilo ga je kot »poslovni model, v katerem aktivnosti potekajo s pomočjo sodelovalnih tehnoloških platform; le-te vzpostavljajo odprto tržišče za začasno uporabo izdelkov ali storitev, ki jih praviloma zagotavljajo fizične osebe« (EC European Agenda, 2016).

Kljub nekoliko različni opredelitvi je bistvo obeh definicij enako:
•    uporaba interneta oziroma tehnoloških platform,
•    začasna uporaba sredstev ali storitev ter
•    ponudniki, ki so praviloma fizične osebe.

Razlika je le v izrazu: Agenda je uporabila izraz 'sodelovalno gospodarstvo' in ne več 'delitveno', tako kot v svojih začetnih dokumentih s tega področja.

Menja o tem, ali se izraza 'delitveno' oziroma 'sodelovalno' gospodarstvo lahko uporabljata kot sopomenki, so še vedno različna. Pogosto se v literaturi oba izraza pojavljata kot sopomenki. V dokumentih, ki so oblikovani v državah članicah EU, od leta 2016 prevladuje izraz sodelovalno gospodarstvo, čeprav ravno Hojnikova in avtorji prispevkov o tej temi (2018a, 2018b) v svoji monografiji, izdani leta 2018 v Sloveniji, še vedno uporabljajo izraz delitveno gospodarstvo.

Hojnikova (2018b), podobno kot pred leti Botsmanova (2015), meni, da navedena izraza pomenita različne stvari. Sodelovalno gospodarstvo (Hojnik, 2018b, 18) označuje gospodarstvo, ki temelji na razpršeni mreži povezanih posameznikov in skupnosti, ki spreminjajo način proizvodnje, potrošnje, financiranja in učenja. Delitveno gospodarstvo pa je gospodarski model, ki temelji na delitvi neizkoriščenih sredstev, prostora in sposobnosti, za plačilo ali brez; praviloma je povezano s t.i. trgi za posameznike (angl. peer-to-peer (P2P)), čeprav ni izključen tudi trg 'business-to-customer' (B2C).

Za označbo delitvenega/sodelovalnega gospodarstva najdemo v literaturi tudi vrsto drugih izrazov: peer-to-peer (P2P) economy, networked economy, on-demand economy ipd. Nekateri avtorji menijo, da so ti izrazi bolj primerni za označbo novih poslovnih modelov, ki temeljijo na občasni izmenjavi otipljivih ali neotipljivih stvari/storitev s pomočjo tehnoloških platform, kot pa izraza 'delitveno' ali 'sodelovalno' gospodarstvo.

Terminološka zmeda o izrazih torej še vedno obstaja. V tem prispevku sledimo poimenovanju EU in prevodu, ki ga največkrat uporabljamo tudi v RS – 'sodelovalno gospodarstvo'.

O tem, katere sektorje lahko uvrstimo med t.i. sektorje sodelovalnega gospodarstva, v teoriji in praksi ni takšnih bistvenih razlik kot pri poimenovanju. Ti sektorji so: P2P financiranje, delo on-line, P2P, delitev prevoza, pretok video in glasbenih posnetkov (Hojnik, 2018, 16). EU jih v svojih dokumentih o sodelovalnem gospodarstvu predstavi kot (EC Exploratory study, 2017):
•    delitev oziroma izposoja predmetov (npr. Peerby),
•    delitev oziroma najem nastanitev (npr. Airbnb),
•    delitev oziroma najem prevoza (npr. Blablacar, Uber),
•    najem ljudi za izvedbo določenih opravil (npr. Yoopies).

Sektor nakupa/prodaje stvari ni vključen med sektorje sodelovalnega gospodarstva.

3 EU O SODELOVALNEM GOSPODARSTVU: RETORIKA ALI RESNIČNOST

EU v svojih dokumentih poudarja, da je treba obravnavati sodelovalno gospodarstvo ne le kot zbirko novih poslovnih modelov, ki ponujajo blago in storitve, temveč tudi kot novo obliko povezovanja med gospodarstvom in družbo. Ponujene storitve namreč temeljijo na široki paleti odnosov, kjer se gospodarski odnosi vključujejo v socialne. S tem ustvarjajo nove oblike skupnosti in nove poslovne modele. Po mnenju EU sodelovalno gospodarstvo krepi vlogo potrošnikov, nudi nove zaposlitvene možnosti in bi lahko olajšalo spoštovanje davčnih predpisov. Vendar EU poudarja, da je pomembno sočasno zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov, popolno spoštovanje pravic delavcev ter spoštovanje davčnih predpisov (Evropski parlament, 2017).

V svojih prizadevanjih po ureditvi sodelovalnega gospodarstva EU spodbuja države članice, naj ne obravnavajo sodelovalnega gospodarstva kot grožnje tradicionalnemu. Zavzema se za takšno regulacijo, ki bo omogočala njegov razvoj, ne pa ga omejevala. Priznava, da ima sodelovalno gospodarstvo lahko korenit učinek na že dolgo uveljavljene regulirane poslovne modele v številnih strateških sektorjih, kot so prevoz, nastanitve, gostinstvo, storitve, maloprodaja in finance. Prav tako so razumljivi izzivi, povezani z uporabo različnih pravnih standardov za podobne gospodarske akterje. Priznava tudi, da so nekateri deli sodelovalnega gospodarstva sicer urejeni z zakonodajo tudi na lokalni in nacionalni ravni, medtem ko so drugi deli na regulativnih sivih območjih (Evropski parlament, 2017).

EU torej sprejema, da je sodelovalno gospodarstvo v realnosti močno prisotno, da ima velik ekonomski pomen ter da hkrati prinaša pozitivne in negativne učinke. Kljub temu EU ne podaja enotnih smernic, ki naj bi pripomogle državam članicam urediti sektorje sodelovalnega gospodarstva. Opozarja le, naj države ponovno preverijo, ali veljavni nacionalni predpisi za posamezni sektor še vedno varujejo tiste interese udeležencev na trgu, zaradi katerih so bili predpisi sprejeti. Vsekakor naj predpisi zagotavljajo varstvo potrošnikov, delovnopravne pravice ter enakopravno obravnavo tehnoloških modelov v primerjavi s tradicionalnimi ponudniki. Poleg tega naj države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo plačevanje davčnih obveznosti udeležencev v sodelovalnem gospodarstvu.

4 'TEMNE PLATI' AIRBNB IN UBER PREGLAŠAJO RETORIKO

Stemler (2016), ki je na splošno kritičen do t.i. posebnosti delitvenega gospodarstva, meni, da so podjetja, pri katerih posli potekajo prek platforme, ravno tako kot druga 'tradicionalna' podjetja, npr. taxi službe, hoteli ipd. podvržena tržnim silam, uspehom in neuspehom. Zato je po njegovem mnenju poudarjanje razlik med tradicionalnimi in tehnološkimi podjetji v istem sektorju bolj stvar retorike kot resničnega življenja. Na primeru Airbnb in Uber skušamo utemeljiti avtorjevo stališče.

Princip poslovanja taksi službe in hotelov je praviloma znan. Obe dejavnosti štejemo med gospodarske dejavnosti in obe sta pravno regulirani. Platformi Airbnb in Uber v istih sektorjih kot sta prevoz potnikov in prenočitev gostov predstavljata virtualno tržišče, na katerem ponudniki in povpraševalci sklenejo posle na daljavo s pomočjo tehnologije. Platforma jim za to storitev 'zaračuna' provizijo, s katero si podjetji Airbnb in Uber ustvarjata prihodke. Podobno kot Airbnb deluje tudi rezervacijska platforma Booking.com. Kje je torej razlog, da bi za udeležence sodelovalnega gospodarstva morala veljati drugačna poslovna praksa in drugačni sektorski in splošni predpisi kot za t.i. tradicionalne udeležence v navedenih sektorjih? Kje so te tehnološke posebnosti, ki jih tako pogosto najdemo v retoriki o sodelovalnem gospodarstvu?

Na katerih področjih prihaja do problemov? Pri oddaji turističnih nastanitev npr. mora upravljavec dejavnosti le-to registrirati, nastanitve označiti v skladu z gostinskimi predpisi, goste evidentirati in o njih poročati, v imenu občin oziroma države od njih pobirati turistično takso, državi pa odvesti ustrezne davščine. Tradicionalni ponudniki turistični nastanitev te predpise spoštujejo. Pri oddaji/najemu nastanitev prek platforme Airbnb je bilo do nedavnega dopuščeno vse naštete predpise obiti: kot ponudniki turističnih nastanitev na platformi Airbnb praviloma nastopajo individualne osebe kot zasebniki (ne gospodarstveniki), nastanitev nimajo označenih, gostov ne prijavljajo in od njih ne pobirajo takse; tudi sami davkov od dohodka ne plačajo. Zato subjekti, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja turističnih nastanitev kot gospodarsko dejavnost, ponudnikom na Airbnb očitajo nelojalno konkurenco. Utemeljeno?

Raziskave o ponudnikih na Airbnb so pokazale, da so očitki o kršitvi predpisov, namenjeni njim, v večjem obsegu upravičeni. Zajeten del ponudnikov s pomočjo Airbnb namreč ponuja več bivalnih enot, ne le eno, z oddajo katere naj bi si lastnik nekoliko izboljšal svoj ekonomski položaj. Te enote so na voljo za najem v daljšem časovnem obdobju in ne le za kratek čas (npr. ko je lastnik stanovanja na dopustu). S takim pristopom t.i. 'posamezniki' v bistvu opravljajo gospodarsko dejavnost. Prihodek, ki ga na ta način pridobijo, lahko presega tisoče, desettisoče evrov, ali celo več (Oskam, 2018). Še več. Ker država nima evidence o pridobljenih prihodkih (Airbnb tega podatka praviloma ni bil pripravljen razkrivati), prihodki tudi niso obdavčeni. Guttentag (2015) oddajo nastanitev prek Airbnb označi kot 'neformalno (sivo) ekonomijo'.

Izogibanju pravni regulativi ponudnikov stanovanjski enot za kratkoročno oddajo se pridružujejo še socialni in ekonomski izzivi. Stanovanjske enote postajajo 'neformalne' hotelske sobe/apartmaji. Centri metropol, v katerih je ponudba nastanitev za krajši čas največja, se spreminjajo. Nekdaj stanovanjska naselja postajajo deloma prehodna naselja za tujce, kar je za stanovalce lahko moteče. Še več: investitorji v stanovanjih vidijo donosno investicijo, ki z večkratno kratkotrajno oddajo prinaša višje prihodke kot dolgoročna oddaja rezidentom. Zato primanjkuje stanovanj za rezidente, zaradi povečanega povpraševanja po stanovanjih se cene le-teh višajo.

Pri poslovnem modelu Uber je del negativnih učinkov soroden kot pri Airbnb. Uberjevi vozniki praviloma nimajo formalne licence za prevoz oseb, kot to določa marsikatera regulativa držav članic oziroma njihovih lokalnih skupnosti za taksiste in niso formalno registrirani v skladu s predpisi. Registracija taksistov in voznikov naj bi po obstoječi regulativi osebam, ki se prevažajo, zagotovila določeno varnost. Pogoji za delo Uberjevega voznika so določeni le s stani Uberja; prav tako je s strani Uberja določena cena prevoza, ki je za Uberjev prevoz praviloma nižja od prevoza z registriranim taksistom. Za tradicionalne taksiste tak način dela predstavlja nelojalno konkurenco. Verjetno res, a nižja cena prevoza predstavlja prednost za njegove uporabnike, potnike.

Drugi del negativnih učinkov poslovnega modela Uber se odraža na delovnopravnem področju voznikov. Vozniki, ki jih Uber všečno poimenuje 'partnerji', so s strani Uberja obravnavani kot pogodbeni sodelavci. Tovrstno pogodbeno razmerje voznikom ne prinaša delovnopravnega in socialnega varstva kot bi ga imeli kot zaposleni. Z zornega kota delovnopravnih pravic so v primerjavi s kolegi, taksisti, prikrajšani.

Ocenjujemo, da na vprašanje, ali zgolj zaradi poslovanja prek tehnološke platforme udeležencem ni potrebno upoštevati obstoječe regulative in posebne obravnave, težko odgovorimo pozitivno. Podobno stališče so zavzele tudi države članice, ki v svojih okoljih iščejo rešitve, ali in kako aplicirati obstoječe predpise na tehnologiji temelječe poslovne modele t.i. sodelovalnega gospodarstva.

5 ODZIV DRŽAV ČLANIC IN ODNOS DO SODELOVALNEGA GOSPODARSTVA V SLOVENIJI

Države članice so glede ureditve sodelovalnega gospodarstva odreagirale različno. Nekatere države oziroma lokalne oblasti so sprejele posamezne omejevalne predpise v sektorjih sodelovalnega gospodarstva, predvsem na kratkoročno oddajo nastanitev ter in najem avtomobila z voznikom. Postopek oddaje kratkoročne oddaje nastanitev so dokaj omejujoče uredili npr. v Berlinu in na Dunaju, nekoliko manj v Bruslju, Parizu, Londonu, Barceloni in Amsterdamu. Uber so v nekaterih državah oziroma v nekaterih mestih prepovedali v celoti (povzeto po ugotovitvah Zupan Korže, 2018). Italija je sodelovalno gospodarstvo skušala urediti tako, da je v zakonodajni postopek predložila besedilo zakona o sodelovalnem gospodarstvu (Državni zbor, 2018), vendar zakon še ni sprejet.

V letu 2017 je bilo sodelovalno gospodarstvo pogosto obravnavana tema tudi v slovenski javnosti, strokovnih in vladnih krogih. Ključni razlogi so bili trije: naraščajoče število nastanitvenih enot, ponujenih na platformi Airbnb, navdušenost nekdanjega pristojnega ministra za promet nad poslovnim modelom Uber ter aktualnost teme o sodelovalnem gospodarstvu v EU. Vendar se je kljub številnim razpravam o ureditvi sodelovalnega gospodarstva leto 2017 zaključilo le z ugotovitvijo slovenskega regulatorja, da pravni mehanizmi za ureditev najbolj kritičnega predstavnika sodelovalnega gospodarstva – Airbnb, obstajajo, le izvajati jih je potrebno. Lobi taksistov pa je bil tako močan, da spremembe zakona, ki bi omogočal ureditev prevozov analogno Uberjevem modelu, niso bile podprte (Zupan Korže, 2018). V letu 2018 je skupina poslancev nadaljevala s poskusi ureditve sodelovalnega gospodarstva in sicer s predlogom Zakona o delovanju tehnoloških platform sodelovalnega gospodarstva (Državni zbor, 2018). Zaradi politične situacije v tem obdobju besedilo ni doživelo nadaljnje obravnave in sprejema.

Nekateri odzivi na predlog zakonskega besedila so bili dokaj kritični, npr. da besedilo ne ponuja ključnih odgovorov, poveznih s pravnim urejanjem sodelovalnega gospodarstva (temveč le ozkemu krogu akterjev omogoča ugodnejšo obdavčitev), da besedilo ne zajame zapletenih in raznolikih poslovnih modelov, da ne ločuje med profesionalnimi ponudniki (trgovci) in potrošniki ipd. (Forum za digitalno družbo, 2018). Kritike na predlagano zakonsko besedilo do neke mere lahko štejemo kot upravičene, saj besedilo zakona, ki ga sestavlja le 15 členov, ne more celovito urediti tako kompleksnega področja kot je sodelovalno gospodarstvo. Nenazadnje to ne uspe niti celotnemu pravnemu aparatu EU.

6 KONEC 'MEDENIH TEDNOV'?

Kot ključne razloge, zakaj EU državam članicam ne predpisuje enotnih rešitev za ureditev sektorjev sodelovalnega gospodarstva, EU navaja sledeče:
•    dejavnosti v sodelovalnem gospodarstvu so preveč heterogene, da bi jih bilo mogoče enotno urediti;
•    t.i. tradicionalni sektorji, npr. prevoz, turistične nastanitve ipd., so v državah članicah različno urejeni.

V praksi zato prihaja do neenotnih rešitev glede regulacije dejavnosti sodelovalnega gospodarstva držav članic in do zmede, katera pravila uporabiti. Vendar odločitve Sodišča EU glede narave dejavnosti Uber Spain in Airbnb Irska vsaj deloma razblinjajo negotovost.

Leta 2014 je Združenje taksistov iz Barcelone pri pristojnem sodišču vložilo tožbo proti Uber Španija zaradi zavajajoče poslovne prakse in nelojalne konkurence. Sodišče je moralo najprej razrešiti vprašanje o naravi dejavnosti Uberja: ali opravlja dejavnost prevoza, dejavnost storitev informacijske družbe, ali kombinacijo obeh. Decembra 2017 je Sodišče EU odločilo, da je dejavnost Uberja potrebno šteti kot dejavnost na področju prevoza; dejavnost posredovanja je le sestavni del prevozne dejavnosti (Court of Justice, 2017). Ker je urejanje prevoza v pristojnosti držav članic, so le-te pristojne za določanje pogojev opravljanja tovrstne dejavnosti, in ne EU. Pozitivna plat te odločitve pa je, da je odpravila dileme o tem, ali za Uber veljajo enaki predpisi kot za taksiste.

Pravno varstvo na področju ponudbe turističnih nastanitev prek Airbnb so iskali tudi francoski tradicionalni ponudniki. Trije tožniki so kot civilna stranka (dve hotelski podjetji in Zveza za nastanitveni in profesionalni turizem) leta 2017 vložili tožbo proti Airbnb Irska. Podjetju so očitali, da krši t.i. Hoguertov zakon, ki ureja pogoje za opravljanje dejavnosti v zvezi z nekaterimi transakcijami, ki se nanašajo na nepremičnine in finančno dobro ime v dejavnostih nepremičninskih agentov. Sodnik, pristojen za odločanje, je v navedeni zadevi zaprosil Sodišče EU za preliminarno odločitev o interpretaciji tega zakona. Generalni pravobranilec je aprila 2019 za Sodišče oblikoval stališče, ki ga bo Sodišče EU predvidoma obravnavalo v naslednjih mesecih (Court of Justice, 2019).

Podobno kot v primeru Uber, se je tudi v primeru Airbnb Irska Generalni pravobranilec najprej opredelil do narave dejavnosti podjetja. Zaključil je, da – za razliko od Uberjeve – storitvena platforma Airbnb Irska ne zagotavlja kontrole nad bistvenimi postopki za zagotavljanje storitev. To pomeni, da Airbnb opravlja storitev informacijske družbe (Court of Justice, 2019) in je podvržena tovrstni regulativi, ne regulativi o oddaji turističnih nastanitev. To stališče ne vpliva na spoštovanje gostinske regulative s strani ponudnikov turističnih nastanitev.

7 SKLEP

Novi poslovni modeli, ki temeljijo na tehnoloških platformah in nastopajo pod okriljem t.i. delitvenega oziroma sodelovalnega gospodarstva, so korenito posegli v odnose med povpraševalci in ponudniki določenih dobrin in storitev v nekaterih t.i. tradicionalnih gospodarskih sektorjih. V prispevku obravnavamo prevoznega in turistično-nastanitvenega ter njuna največja predstavnika Airbnb in Uber.

Bolj kot samo poimenovanje – delitveno ali sodelovalno gospodarstvo – je pri novih poslovnih modelih pomembno dejstvo, da prispevek poslov, sklenjenih v sektorjih sodelovalnega gospodarstva, v celotnem gospodarstvu narašča. Zato je prav, da poleg ekonomskih spremljamo tudi družbene in pravne učinke ter izzive, ki jih tovrstno gospodarstvo prinaša.

V prispevku smo prikazali, da v praksi učinki sodelovalnega gospodarstva niso samo pozitivni, kot se pogosto poudarja v retoriki o njem. Čeprav se EU zaveda prednosti in izzivov, ji heterogenost sektorjev sodelovalnega gospodarstva in pristojnost urejanja s strani držav članic ne omogoča izdajo enotnih smernic za ureditev v praksi. Zato pogosto v državah članicah ni jasno, kateri predpisi EU za predstavnike v sektorjih sodelovalnega EU veljajo. Nejasnost vodi do razlik med njimi, kar povečuje razdrobljenost enotnega trga EU.

Ukrepi posameznih držav članic in odločitve Sodišča EU v zadevi Uber in Airbnb postopoma prispevajo k poenotenju stališč držav članic do urejanja sektorjev sodelovalnega gospodarstva in odpravljanju zmede, katere predpise naj zanje uporabijo. V primeru Uber je jasno, da je njegova dejavnost prevoz potnikov in ne le posredovanje. Za Airbnb v bližnji prihodnosti pričakujemo odločitev Sodišča EU, da to podjetje opravlja storitve informacijske družbe. Pravila, ki veljajo za oba sektorja, so v državah članicah in v EU določena. Zato so ključne dileme, ali so podjetja, ki poslujejo s pomočjo tehnoloških platform in udeleženci dolžni spoštovati splošno in sektorsko regulativo, odpravljene. S tem se, kot pravi Stemler (2016), zaključuje obdobje, ko so se udeleženci v sodelovalnem gospodarstvu izogibali predpisom. Poleg tega 'temne plati', kot so pomanjkanje zaščite delavcev, diskriminacija udeležencev, škoda povzročena lokalnim skupnostim, ogrožena varnost potrošnikov, nelojalna konkurenca ipd. niso nič posebnega pri novitetah; moteče je bilo le prepričevanje ljudi, da sodelovalnega gospodarstva ni potrebno regulirati.

LITERATURA

Botsman, R. 2015. Defining the Sharing Economy: What is Collaborative Consumption and What isn’t?  https://www.fastcompany.com/3046119/defining-the-sharing-economy-what-is-collaborative-consumption-and-what-isnt (12. 8. 2019)

Court of Justice. 2017. Court of Justice of the European Union, Press release No. 136/17, Luxembourg, December 20, 2017. Judgement in Case C-434/1. https://g8fip1kplyr33r3krz5b97d1-wpengine.netdna-ssl.com/wp-content/uploads/2017/12/uber-ecj-press-release.pdf  (23. 8. 2019)

Court of Justice of the European Union. 2019. Press release No 51/19, Advocate General's Opinion in case C-390/18

Državni zbor. 2018. Predlog Zakona o delovanju spletnih platform sodelovalnega gospodarstva. https://imss.dz-rs.si/imis/c7940dfb5109bdbe9466.pdf (6. 8. 2019)

EC JRC Technical Report. 2016. Scoping the Sharing Economy. Origins, Definitions, Impact, Regulatory Issues. https://pdfs.semanticscholar.org/327c/40f025fbd78df2ad8605ed5a76206b49ed25.pdf (12. 8. 2019)

EC European Agenda. 2016. Communication from the Commission to the European Parliament, the Council, the European economic and social Committee and the Committee of the regions. A European agenda for the collaborative economy. Brussels, 2. 6. 2016. http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/16881/attachments/2/translations (6. 8. 2019)

EC Exploratory study (2017): European Commission, An Exploratory study of consumer issues in online peer-to-peer platform markets. Executive summary. file:///C:/Users/sasaz/Downloads/ExecutivesummaryEN%20(1).pdf (6. 8. 2019)

Evropski parlament. 2017. Poročilo o Evropski agendi za sodelovalno gospodarstvo COM (2016)0356 – (2016/0000(ini)). http://www.europarl.europa.eu/doceo/document/A-8-2017-0195_SL.html#title1 (6. 8. 2019)

Forum za digitalno družbo. 2018. Neprimerno pravno urejanje sodelovalnega gospodarstva. https://fdd.si/neprimerno-pravno-urejanje-sodelovalnega-gospodarstva/ (6. 8. 2019)

Guttentag, D. 2015.  Airbnb: disruptive innovation and the rise of an informal tourism accommodation. Current Issues in Tourism. Vol. 18. Iss. 12, pp. 1192-1217,
https://doi.org/10.1080/13683500.2013.827159 (23. 8. 2019)

Hojnik, J. 2018a. Introduction. V: Sharing Economy in Europe: Opportunities and Challenges, Hojnik Janja (urednica): 9–12. Ljubljana: Zavod 14.

Hojnik, J. 2018b. Collaborative and Sharing Economy: Concepts and a Need for a European Approach. V: Sharing Economy in Europe: Opportunities and Challenges, Hojnik Jana (urednica): 15–31. Ljubljana: Zavod 14.

IIC b.d. Internatioal Institute of Communication. Impact of Sharing Economy. http://www.iicom.org/themes/item/impact-of-the-sharing-economy-2 (12. 8. 2019)

Oskam, J. 2018. The future of sharing in Europe’s metropolises: basic data for policy makers, presentation of the research presented on ITB Berlin 7 March 2018, ITB Workshop Day 1, Hall 4.1. Room Regensburg.

Oxford dictionary, b.d. https://www.lexico.com/en/definition/sharing_economy (6. 8. 2019)

PwC - PricewaterhouseCoopers LLP. 2015. The sharing Economy Report. Consumer Inteligence Service. https://www.pwc.fr/fr/assets/files/pdf/2015/05/pwc_etude_sharing_economy.pdf (5. 8. 2019)

Shneiderman, E.T. (2014), Airbnb in the City. New York State Attorney General. https://ag.ny.gov/pdfs/AIRBNB%20REPORT.pdf (7. 8. 2019)

Stemler, A. 2016. The Mith of the Scaring Economy and Its Implicationa for Regulating Innovation. Emroy Law, Vol. 67, str.196-241.

Zupan Korže, S. 2018. Airbnb and Uber: legal platform but illegal networked business. Innovative Issues and Approaches in Social Sciences, str. 8-37. Vol. 11, No. 2.