KLARA JASMINA GORŠE, dipl. med. posl.: POSLOVNO SPORAZUMEVANJE V LUČI MEDKULTURNIH RAZLIK

Povzetek
Na globalnih trgih se podjetja srečujejo s svojevrstnim izzivom komuniciranja z različnimi kulturami, ki imajo različne navade, običaje in jezike. Veliko je izgubljenega v prevodu, veliko spregledanega zaradi različnih pomenov. Tudi verstva imajo v določenih delih sveta izjemno velik vpliv na navade in preference potrošnikov, saj določajo, katerih proizvodov ne bodo uporabljali ali celo katere mednarodne družbe bodo popolnoma bojkotirali. Velikokrat slišimo idejo, da svet postaja globalna vas, kar pa v resnici ne drži, kot to ugotavlja Mumel, saj se na vasi vsi poznamo, v svetu pa je preplet različnih narodov in kultur, ki se med seboj močno razlikujejo. Z razvojem tehnologije nam je svet skoraj na dlani, nepoznavanje kultur pa zna biti kar precejšnja ovira, saj »Pripadniki različnih kultur prostora in časa ne dojemamo povsem enako, prav tako ne tega, kaj je prav ali napačno, lepo ali grdo, naravno ali nenaravno, normalno ali nenormalno, primerno in neprimerno, kaj je zaželeno, oziroma nezaželeno itd.« (Mumel, 2008, str. 591). Ta pestrost in raznolikost kultur v svetu lahko privede v mednarodnem poslovanju do nesoglasij in nerazumevanj, če podjetja ne upoštevajo kulturnih razlik. Posledice so lahko užaljenost, komični zapleti, ali v najslabšem primeru, prekinitev sodelovanja (Ruzzier, Kesič, 2011, 136).

Abstract
Companies that operate on global markets are facing challenge of communicating with different cultures, which have different customs, languages and habits. A lot is lost in translation and a lot is overlooked because of different meanings. Religions have in some parts of the world extremely big influence on habits and preferences of consumers, because they control which products can be used or even which international companies will deserve their boycott all together. Often we hear an idea that the world is becoming a global village, but that is a misconception as states Mumel, because in a village people know each other, whereas the world is interlace of different nations and cultures, which are very different from each other. With development of technology entire world is at our feet, but lack of knowledge about intercultural differences can be a big obstacle in business communication. “People of different cultures do not perceive time and space in the same way, neither do they understand in the same way what is right and what is wrong, what is beautiful or ugly, natural or unnatural, normal or not normal, proper or improper, wanted or unwanted and so on.” (Mumel, 2008, 591). The variety and diversity of cultures around the world can cause misunderstandings and disagreements in international business if the companies do not take that into account. Consequences can vary from offense to comic situations or in the worst case, ending of business cooperation. (Ruzzier, Kesič, 2011, p. 136).

Ključne besede: medkulturna komunikacija v poslovnem svetu, kulturne razlike in ovire, učinkovita medkulturna komunikacija.
Key words: intercultural business communication, cultural differences and obstacles in communication, efficient intercultural communication.

1. SESTAVINE KULTURE
V tem delu članka, v katerem sem povzela avtorje, kot so: Ghemawat; Reiche in Mumel, sem skupaj s sestavinami kulture, prikazala tudi razsežnosti kulturnih razlik, ki lahko včasih vodijo do nesporazumov in zapletov. Navedla sem nekaj s temo najbolj povezanih sestavin kulture, izpustila pa opis estetike, etike in družine, ki so s tematiko poslovnega sporazumevanja manj povezane. Izbrala sem sledeče sestavine kulture, ki jih je primerno omeniti:

1.1 Izdelek
Materialni vidik kulture, se kaže v izdelkih, ki jih ljudje uporabljamo. Stopnja tehnološke razvitosti v posamezni kulturi, lahko odloča o tem, ali bo naš izdelek sprejet. Mumel pravi: »Materialna kultura vpliva na ponudbe in povpraševanja, na vrsto in kakovost izdelkov, na način proizvodnje, distribucije in način komuniciranja« (Mumel, 2008 str. 595).

1.2  Jezik
Pomemben del kulture je jezik in predstavlja bistveno, navzven opazno razliko med kulturami. Način razmišljanja je določen tudi z zgradbo jezika. Dobro poznavanje kulture je pogojeno z dobrim poznavanjem jezika. Primer Coca-Cole, ki je skušala uvesti svoj izdelek na kitajski trg, je zelo poučna lekcija o uporabi jezika. Podjetje je ime Coca-Cola moralo spremeniti, ker fonetični prevod originalnega imena, v kitajščini pomeni »z voskom natlačena kobila«, v drugem narečju pa »ugriznite voščenega paglavca«. Zagato so rešili tako, da so ime spremenili v »veselje v ustih«. Takšnih primerov je v mednarodnem okolju veliko. V Evropi je podjetje Fiat naredilo napako z modelom Uno, saj uno v finščini pomeni smeti. Rolls Royce se je znašel v nehvaležnem položaju v Nemčiji, ko je predstavil nov model Silver Mist. V nemščini beseda Mist pomeni gnoj. General Motors pa z modelom Nova ni imel veliko uspeha v špansko govorečih državah, saj tam izraz »no-va« pomeni, ne dela ali ne gre.

1.3 Barve in števila
Barve in števila imajo zaradi zgodovinskih in verskih vplivov v določenih kulturah poseben pomen. Bela barva v določenih kulturah simbolizira smrt, medtem ko v drugih kulturah to mesto zavzema črna barva. Na Japonskem so nepriljubljena pakiranja štirih izdelkov, ker v japonščini številka štiri zveni podobno kot smrt. V Hong Kongu je podjetje, ki je oglaševalo pivo s plakatom, na katerem je bil moški z zelenim klobukom, doživelo neuspeh. Lokalni prebivalci so zelen klobuk namreč razumeli, kot simbol za prevaranta.

1.4 Raven izobrazbe
Za komuniciranje v mednarodnem okolju je pomembno, koliko ljudi v posameznih državah je pismenih. Če smo prisotni na tržišču, kjer je veliko nepismenega prebivalstva, se temu prilagodi tudi oglaševanje, ki vsebuje manj besed in več simbolov. S sliko vsebine na embalaži podjetja komunicirajo, kaj je na policah trgovin, v nekaterih afriških državah, kjer je nepismenost velika. V nekaterih državah sta vzgoja in izobraževanje tesno povezana. Skupaj tvorita sistem pri katerem se prenašajo vrednote, nazori, ideje in formalno izobraževanje

1.5 Vrednote in norme
Kultura temelji na vrednotah, ki določajo, kaj je v življenju pomembno, norme pa so vzorci v družbi, ki določajo, kaj je prav in kaj ne. Vsaka družba ima drugačne vrednote in norme. V državah Bližnjega vzhoda je ob obisku nevljudno prinesti hrano ali pijačo kot darilo, medtem ko je to v Evropi in na Zahodu nekaj običajnega. Hawkins, Best in Coney (1995) so razvrstili vrednote v 18 različnih oblik, ki so nadalje združene v tri skupine glede na usmerjenost vrednot (usmerjene so lahko k drugim, k okolju ali k sebi). K drugim usmerjene vrednote so: individualnost/kolektivnost, romantična usmerjenost, odrasli/otroci, moškost/ženskost, tekmovalnost/sodelovanje, mladost/starost. Vrednote, ki so usmerjene k okolju so: čistoča, dosežki/status, tradicija/spremembe, sprejemanje tveganja/varnost, reševanje problemov/vera v usodo, odnos do narave. Vrednote, ki so usmerjene k sebi, pa so: aktivnost/pasivnost, materialnost/nematerialnost, garaštvo/lenarjenje, odlaganje zadovoljitve/takojšnja zadovoljitev, zadovoljevanje/ne zadovoljevanje čutnih potreb, humor/resnost (Mumel, 2008; Hawkins, Best in Coney, 1995).

1.6 Verstva
Verstva imajo velik vpliv na obnašanje posameznikov v različnih kulturah. Lahko določajo, katerih živil njihovi pripadniki ne bodo uživali, določajo dela proste dni, imajo glavno besedo, kaj je prav in kaj ne. Kjer so verstva povezana z državnimi organi, kot v nekaterih muslimanskih državah, se tudi dogaja, da so na državni in lokalni ravni bojkotirani izdelki in storitve iz določenih držav. Obstaja 19 glavnih svetovnih religij, ki so razdeljene v 270 večjih verskih skupin in veliko manjših skupin. Največja skupina je trenutno krščanstvo z 33% deležem svetovne populacije, islam (21%), ne-religiozna skupina (16%) in hinduizem (14%). Milijarde kristjanov pa se delijo na 34.000 različnih denominacij. Vpliv religije se v posameznih državah kaže tudi pri uživanju alkohola. Češka Republika, kjer pripada velik del prebivalstva krščanstvu, še več pa jih je ne-religioznih, ima zelo veliko porabo alkoholnih pijač, v nasprotju s Saudsko Arabijo, kjer je poraba alkohola minimalna, saj tej državi vlada islam, ki uživanje alkohola striktno prepoveduje. Kitajska in Indija, ki sta si lokalno zelo blizu, imata zaradi različnih religij popolnoma drugačne preference glede hrane. K temu pa moramo omeniti še, da v mnogih državah zavzema pomembno mesto več različnih religij in ne smemo kar posploševati ali površno sklepati, da se bo neka skupina obnašala na določen način (Ghemawat; Reiche, 2011).

2. DIMENZIJE KULTURE
Kulturne razlike, čeprav težko merljive in določljive, so zelo pomembne. Neupoštevanje razlik ima lahko posledice v obliki nesporazumov, ohlajenih odnosov ali zmanjšanju poslovnega sodelovanja. Kultura je splet deljenih vrednot, predpostavk in prepričanj, ki se jih naučimo kot člani skupine in vpliva na obnašanje in vedenje članov v skupini. Kultura je lahko razumljena tudi kot pojav, ki razlikuje pripadnike ene skupine od pripadnikov drugih skupin. S te perspektive poznamo različne kulture, ki delujejo na različnih nivojih, kateri vključujejo poslovne enote, poklicne skupine, organizacije, industrije, geografske regije in narode. Kultura se udejanja skozi proces socializacije. To učenje skupnih vrednot se dogaja skozi interakcijo znotraj družine, z učitelji, nadrejenimi, skozi izkušnje in v širši družbi nasploh. Hofstede opisuje kulturo, kot kolektivno programiranje uma. To kolektivno programiranje določa, kaj je sprejemljivo ali zaželeno vedenje in kaj ne (Ghemawat; Reiche, 2011). Navkljub vsesplošni širitvi ameriške potrošniške kulture na vse kontinente, je potrebno poudariti, da so nacionalne kulture ostale večinoma nespremenjene skozi čas. Kultura je sestavljena iz več plasti, nekatere so bolj opazne, druge manj. Površinski in navzven viden del sestavljajo: vedenja, jezik, glasba in hrana. Na globljih in očem skritih ravneh pa najdemo pojasnila, zakaj pripadniki kulture izražajo svoja prepričanja in vrednote na določen način. Geert Hofstede je ustvaril najbolj uporabljen model za kategorizacijo nacionalnih kultur. Nizozemski psiholog, sociolog in strokovnjak s področja menedžmenta je izvedel raziskavo med leti 1967 in 1973 na zaposlenih podjetja IBM po svetu. Analiziral je odgovore več kot 116.000 zaposlenih in ugotovitve strnil v štiri dimenzije kulture: razdalja v moči, izogibanje negotovosti, individualizem/kolektivizem, moškost/ženskost, čez nekaj let pa je dodal še eno dimenzijo, ki so jo odkrili azijski strokovnjaki in opredeljuje časovno usmerjenost kulture. Čeprav je njegova razvrstitev kultur ena najbolj priljubljenih in največ citiranih, pa ima določene pomanjkljivosti. Ena od njih je zastarelost podatkov, druga: raziskava je bila izvedena na zaposlenih ene same organizacije, tretja pa: raziskava ne upošteva kulturnih raznolikosti znotraj držav, kar je še posebej opazno pri večjih državah, kot so Kitajska, Brazilija, Rusija in Indija (Ghemawat; Reiche, 2011).

2.1 Individualizem – kolektivizem
To je ena od temeljnih dimenzij, ki opisuje povezovanje med posamezniki v družbi. V kolektivističnih družbah se posamezniki vedejo, kot člani skupine. V družbah z močno razvitim individualizmom pa so vezi med člani organizacije, šibke. Zanimiva je premo sorazmerna povezava med boljšimi ekonomskimi dohodki in individualizmom. Uspeh posameznika je postavljen nad uspeh družbe. Od njega se ne pričakuje altruizem, temveč usmerjenost v rezultate in tekmovalnost. V kolektivističnih družbah se dogovori sprejemajo v dobro vseh, odnosi med člani družin in organizacij so pomembnejši od rezultatov. Značilno je timsko delo, zaposlovanje družinskih članov, izogibanje konfliktom, komunikacija je visoko kontekstna (Mumel, 2008).

2.2 Visok – nizek kontekst
Po razdelitvi, ki jo je določil Hofstede, poznamo visoko kontekstne kulture in nizko kontekstne kulture.  Visoko kontekstne kulture  pri komuniciranju upoštevajo ne samo vsebine besed, ampak tudi okoliščine in način, kako so bile izrečene (ali zapisane, če gre za pisno komunikacijo). Nizko kontekstne kulture se v nasprotju z visoko kontekstnimi osredotočajo samo na vsebino besed in kontekst zanemarijo. Visoko kontekstne kulture se v pogovorih praviloma ne dotikajo samega problema, ampak pričakujejo, da bo sogovornik že vedel bistvo pogovora in ugotovil rešitev. Velik poudarek pa dajo na to, kdo se udeležuje pogovora in na kakšen način sporoča. Specifičnost v besedah je tako drugotnega pomena. V nizko kontekstnih kulturah pa je situacija nasprotna. Komunikacija je osredotočena na dejstva, odločitve so sprejete na podlagi tega, kaj je najbolj racionalno in ekonomično. Primer držav, ki imajo visoko kontekstno kulturo so: države Bližnjega Vzhoda, Kitajska, Japonska, Azerbajdžan, Brazilija, Madžarska, Italija, Francija, Tajska, Portugalska, Rusija, Slovanske države. Države z nizko kontekstno kulturo pa so: Avstralija, Nizozemska, Anglija, Kanada, Finska, Nemčija, Nove Zelandija, Skandinavija, Švica in ZDA (Mumel, 2008).

Tabela 12.1  Nekatere značilnosti visokokontekstnih in nizkokontekstnih kultur

2.3 Čas

Poznamo tri različne časovne usmerjenosti kultur, kot sta jih razdelila Gudykunst in Young (1997):
• usmerjenost v preteklost je prisotna v državah z močno aristokracijo, ki dajejo velik pomen na dosežke prednikov in visoko vrednotijo družinske vezi.
• Usmerjenost v sedanjost je kulturna značilnost nekaterih plemen in narodov, kot denimo Navaho Indijancev v ZDA in Bolivijcev. Za takšno kulturo je značilno, da je ves pomen usmerjen v zdaj, preteklost in prihodnost pa je ne zanima.
• Usmerjenost v prihodnost prevladuje v kulturah, kjer visoko cenijo napredek, spremembe, novosti in rast. Tipična kultura, ki je usmerjena v prihodnost, je ameriška.
 
Časovni kontekst zajema še dolgoročno ali kratkoročno usmerjenost kulture. Dolgoročno usmerjeni kulturi sta na primer Kitajska in Japonska kultura, kjer je pomembno kaj prinaša koristi v daljšem obdobju, pomembno je varčevanje in odnosi, ki temeljijo na vrednotah. V kratkoročno usmerjenih kulturah se rezultati pričakujejo hitro, odnosi niso tako zelo pomembni in ljudje niso naklonjeni k dolgoročnemu varčevanju.

2.4 Tveganje
Ta dimenzija kulture določa sprejem ali izogibanje tveganju. V kulturah, ki tveganje sprejemajo, se odločajo za opcije, ki prinašajo večje koristi, kljub večjim tveganjem. Bolj so odprti do sprememb, drugačnosti, nimajo veliko pravil in nadrejeni so lahko zmotljivi. Trdo delo ni cenjeno toliko kot dobri rezultati in pravila se lahko prilagajajo, če je to potrebno. V teh kulturah se izogibajo vsiljevanja svojih pogledov sogovornikom, čustva se bolj odprto izkazujejo, stresa pa je manj. Kulture, ki imajo nizko stopnjo sprejemanja tveganja, pa visoko cenijo trdo delo, predvidljivost, točnost, varnost, natančna navodila, konservativnost in homogenost. Nadrejeni uveljavljajo pravila in imajo vedno na voljo odgovore. Inovacije niso cenjene, stresa je več. Swenson navaja, da se v takšni kulturi pojavljajo nacionalistične in fundamentalistične težnje ter ksenofobija. Več ljudi ima težave z alkoholizmom in psihičnimi težavami, prav tako so pogostejši samomori. Ljudje, ki so vpeti v takšno kulturo, se negotovosti skušajo izogniti s pomočjo religije, tehnologije in strogih pravil za vsakovrstne postopke (Swenson, 2001; Mumel, 2008).

2.5 Moške ali ženske kulture
Kot navaja Hofstede (1991), se kulture delijo na ženske in moške glede na vloge med spoloma. V moških kulturah se cenijo uspešno delo, rast, rezultate, moč in hitrost. Glavne vrednote pa so denar in materialne stvari. V ženskah kulturah so ljudje bolj usmerjeni v nematerialno in cenijo dobre odnose, sodelovanje in pomoč šibkejšim skupinam. V nasprotju z moškimi kulturami, kjer so ženske v družbi, pod vplivom religije, postavljene na nižji položaj, so v ženskih kulturah enakovredne in delujejo tudi na pomembnejših mestih v družbi.

2.6 Simultane in sukcesivne kulture
Hall (1990) razvršča kulture glede na njihovo dojemanje zgradbe časa. Nekatere kulture gledajo na čas kot na premico ali zaporedje, kar je sukcesivna oblika dojemanja časa. Druga oblika pojmovanja časa pa je simultana ali sočasna. Pripadniki sukcesivnih kultur se vseh dejavnosti lotevajo zaporedno in se naenkrat osredotočajo le na eno nalogo. Obljubljeno izpolnijo v roku, načrtujejo in so zanesljivi. Simultane kulture pa se ukvarjajo z več dejavnostmi naenkrat, so bolj fleksibilne glede časa in izpolnjevanja obljub. Točnost ni velika vrednota in sprememba načrtov nekaj običajnega (Hall, 1990).

2.7 Razdalja v moči
Ta dimenzija kulture opisuje hierarhične odnose med ljudmi, ki se zelo razlikujejo med državami. V državah z visoko stopnjo neenakosti si želijo obstoječe stanje ohraniti, medtem ko v državah z majhno stopnjo razdalje v moči težijo k še večjemu zmanjšanju neenakosti. Ta razsežnost se lepo kaže v jeziku in načinu, kako naslavljamo svoje podrejene in nadrejene. V kulturah, ki imajo veliko stopnjo razdalje v moči je običajno vikanje in naslavljanje sogovornika s poklicnimi nazivi. V ZDA, ki so tipičen primer držav majhne razdalje v moči, se med seboj nagovarjajo z »dear John«, medtem ko je kaj takšnega v državah Južne Amerike ali na Japonskem, popolnoma nesprejemljivo, saj tam pričakujejo navedbo imena in priimka. Države, ki imajo v svoji kulturi velike razlike v moči so: Gvatemala, Venezuela, Panama, Nigerija, Egipt, Etiopija, Indija, Malezija in Savdska Arabija. Države z majhno razliko v moči, ki si prizadevajo za ohranjanje enakosti, pa so: Kanada, ZDA, Danska, Nemčija, Avstrija, Švedska in Nova Zelandija (Ruzzier, Kesič, 2011).

3. KULTURNE RAZLIKE IN OVIRE
Kavčič (2000) navaja, da se kulturne razlike različnih držav, institucij, podjetij in etničnih skupin pokažejo šele, ko pridemo v stik z njimi, zato se je dobro pred prvim stikom zbrati čim več relevantnih informacij o njihovih normah, etiki, kulturi in običajih. Med mehanizme, ki pojasnjujejo negotovost in bojazen pred komuniciranjem s tujci navaja:
• etnocentrizem oz. nagnjenje k ocenjevanju: etnocentrični ljudje postavljajo svojo kulturo in njene vrednote nad vse ostale in zavračajo drugačne vrednote.
• Stereotipi: so prepričanja, zaznave, ki jih družbe ustvarijo o posameznih skupinah ali posameznikih in jih delijo na različne socialne skupine.
• Predsodki: negativne sodbe tuje kulture ali posameznika, glede na pripadnost določeni skupini.
Barna (1998) navaja naslednje ovire pri medkulturnem sporazumevanju:
• kulturni šok v obliki občutkov tesnobe, stresa in napetosti, lahko tudi zbeganost in neprimerno vedenje.
• Domnevanje podobnosti, namesto prepoznavanja raznolikosti: predvidevanje, da so si kulture podobne ali enake, lahko privede do nesporazumov in ovir v komunikaciji, ker temu ni tako. Pripadniki različnih kultur se izražajo na različne načine. Če sklepamo, da je njihovo izražanje kot v naši kulturi, se zna zgoditi, da bomo mnenja, da se izražajo na neprimeren način.  
• Napačna interpretacija nebesedne komunikacije: nebesedna komunikacija v obliki gest, simbolov in nebesednih znakov zavzema velik del komunikacije, zato je pomembno, da se tega zavedamo in jo pravilno interpretiramo.
• Razlike v jeziku: pri medkulturnem komuniciranju je dobesedno prevajanje nemogoče, saj imajo različni narodi različno pojmovanje časa in nekaterih drugih pojmov, kar lahko vodi do zapletov, če se ne potrudimo sogovornikov razumeti v višjem kontekstu skozi razumevanje njihove kulture (Fink, 2012).

4. MEDKULTURNO SPORAZUMEVANJE
O medkulturnem komuniciranju govorimo, kadar gre za komunikacijo dveh ali več oseb iz različnih kultur. Pri takšni komunikacijo gre za izmenjavo  sporočil med pripadniki različnih kultur, ki si verbalne in neverbalne znake razlagajo na podlagi svoje kulture (Thill, Bovee, 2002). O kompetenci v medkulturnem sporazumevanju govorimo takrat, ko je komunikator uspešen pri spopadanju z izzivi, ki jih prinaša medkulturno sporazumevanje, kot so na primer: kulturne razlike, nove situacije, kulturni šok in stres, ki velikokrat spremljajo medkulturno komunikacijo (Barna, 1998).

Koraki, ki zagotavljajo učinkovito medkulturno komunikacijo:
• Razumevanje pomena medkulturne komunikacije: ko se zavemo pomena medkulturnega sporazumevanja, lahko lažje osvojimo znanja in veščine za uspešno komuniciranje in se uspešno prilagodimo multikulturnemu okolju.
• Izpopolnjevanje medkulturne občutljivosti: samozavedanje svoje kulture in zavedanje kulture posameznika je bistveno pri uspešnem komuniciranju, saj se tako zavedamo vplivov obeh kultur na komunikacijo.
• Preučevanje kultur drugih: s pomočjo knjig, medijev, filmov, predavanj, učnih programov in skozi osebne interakcije s pripadniki drugih kultur.
• Preseganje etnocentrizma: izogibamo se domnevam, sodbam in napačnim ocenjevanjem situacij in brez obsojanja priznamo kulturne razlike.
• Preseganje jezikovnih ovir: v medkulturni komunikaciji, kjer ljudje običajno ne govorijo svojega materinega jezika, temveč se pogovarjajo v angleščini ali kakšnem drugem svetovnem jeziku, je odsvetovana uporaba slenga, manj znanih besed in idiomov. Če potrebujemo prevajalca, naj ima ta izkušnje v medkulturni komunikaciji.
• Razvijanje medkulturne kompetence: se dogaja sčasoma s preseganjem kulturnih in jezikovnih razlik (Fink, 2012; Thill, Bovee, 2002).

5. LITERATURA IN VIRI
1. Barna, LaRay M. ( 1998). Stumbling Blocks in Intercultural Communication. V: Milton J. Bennett (ur.): Basic Concepts of Intercultural Communication: Selected Readings. Intercultural Press, Yamrmouth, Maine.
2. Chaney L., Martin J. (2014). Intercultural Business Communication. New Jersey: Pearson Education, Inc.
3. Fink, I. (2010). Medkulturne razlike v poslovni komunikaciji. Članek. Dostopno na: http://porocevalec.ibs.si/en/component/content/article/38-september/116-medkulturne-razlike-v-poslovni-komunikaciji [18.2.2018 ].
4. Ghemawat P. in Reiche S. (2011). National Cultural Differences and Multinational Business. Globalization Note GLOBE course at IESE Business School. Članek. Dostopno na: http://www.aacsb.edu/-/media/aacsb/publications/cds%20and%20dvds/globe/readings/national-cultural-differences-and-multinational-business.ashx?la=en [10.2. 2018].
5. Hall E. (1990). The Hidden Dimension. New York: Anchor Books Doubleday.
6. Mumel, D. (2008). Komuniciranje v poslovnem okolju. Maribor: De Vesta.
7. Ruzzier, M., Kesič, D. (2011). Izzivi mednarodnega poslovanja. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za management.
8. Tavčar, M. (1995). Uspešno poslovno sporazumevanje. Ljubljana: Novi Forum.
9. Thill, J. V., Bovee, C. L.( 2002). Excellence in Business Communication. Prentice Hall, Upper Saddle River, NJ.