JAN NOVAK, DIPL. MEDN. POSL.: PREDNOSTI IN OVIRE TRAJNOSTNEGA RAZVOJA PRI POSLOVANJU PODJETJA

Povzetek
V članku je obravnavan trajnostni razvoj in njegovi vidiki, varstvo okolja, korporativni trajnosti razvoj ter prednosti in ovire, ki jih prinaša trajnostno poslovanje. Glavni namen je bil raziskati dobre in slabe plati trajnostnega razvoja in s tem ugotoviti, ali je v poslovanje podjetja smiselno implementirati tudi vidik trajnostnega razvoja. Glede na zahtevno zakonodajo, predpise in standarde, lahko ugotovimo, da je implementacija trajnostnega razvoja zelo kompleksna, to so tudi ključne ovire za podjetja. Vendar pa številne prednosti, ki jih prinaša takšna vrsta poslovanja, kažejo da trajnostni razvoj pozitivno vpliva na celotno delovanje podjetja, hkrati pa je to tudi edini način, da ohranimo okolje tudi za prihodnje generacije. Zaradi tega je trajnostni razvoj ena izmed najboljših poti v prihodnost za vsa podjetja.

Ključne besede: trajnostni razvoj, razvoj strategije in implementacija

Abstract
The article deals with sustainable development and its aspects, environmental protection, corporate sustainability, benefits and obstacles of sustainable develpoment for different companies. The main purpose was to explore positive and negative effects of sustainable development and determine whether it is efficient to implement the aspect of sustainable development in business operations. Given the complex legislation, regulations and standards, we can find that the implementation of sustainable development is very complex, which are also key obstacles for companies. However, many of the benefits that sustainable development brings, shows that it has a positive impact on the overall performance of the company, and at the same time is the only way to preserve the environment for future generations. For this reason, sustainable development is one of the best paths for the future of all companies.

Key words: sustainable development, development of strategy, implementation

1. Trajnostni razvoj
Trajnostni razvoj je v današnji družbi izredno pomemben, hkrati pa tudi zelo širok pojem, ki vključuje številna področja, zato se v zvezi z njim pojavljajo tudi različne definicije z različnimi poudarki.
Najbolj pogosto uporabljena definicija je definicija Svetovne komisije za okolje in razvoj, ki je leta 1987 trajnostni razvoj opredelila kot obliko razvoja in napredka, ki omogoča zadovoljevanje potreb sedanjih generacij, ne da bi pri tem ogrožali prihodnost oziroma zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij (Hedenus, Persson in Sprei, 2016, str. 11).

2. Vidiki trajnostnega razvoja
Kadar obravnavamo in preučujemo trajnostni razvoj, moramo zajeti tri različne vidike, in sicer ekonomskega, družbeno-političnega in ekološkega. Te dimenzije skupaj tvorijo konceptualni okvir, meje med njimi pa niso vedno povsem jasno začrtane, saj so med seboj tesno povezane. Vsaka izmed njih natančno preučuje določeno področje, kar pripomore k natančnejšemu pregledu trajnostnega razvoja. Kadar želi podjetje delovati trajnostno, mora k temu pristopiti na celovit način, ki zaobjame vse naštete perspektive, pomembno pa je tudi najti pravo ravnotežje med njimi, saj lahko preveliko osredotočanje na samo eno privede do težav.

2.1. Ekonomski vidik
Ekonomska dimenzija trajnostnega razvoja je povezana z iskanjem učinkovitega načina delovanja ekonomije in upravljanja finančnih virov na način, da se uravnoteženo upoštevajo tako potrebe sedanjih kot tudi prihodnjih generacij (Hedenus in drugi, 2016, str. 15–16).

Upravljanje trajnostnega razvoja organizacij se z ekonomskega vidika osredotoča predvsem na trajnostno rast.

Trenutno je okolje, v katerem deluje večina organizacij, visoko konkurenčno, posledično je tudi boj za pridobitev čim večjega števila kupcev oziroma njihove kupne moči in naklonjenosti hud. Uspeh je mogoče doseči samo s skrbno izbrano strateško pozicijo, h kateri vodi strategija trajnostne rasti.

Trajnostno rast Zook in Allen (v Bertoncelj in drugi, 2011, str. 22–25) opredelita kot vzajemno realno rast prihodkov in dobičkov v daljšem časovnem obdobju, hkrati pa mora biti donos za lastnike višji od celotnih stroškov kapitala organizacije. Vrednost se torej ustvari, ko se v določenem obdobju dosežejo vsa tri našteta merila hkrati.

2. 2. Družbeno–politični vidik
Družbeno-politično dimenzijo mnogi označujejo kot najširšo, obstaja tudi veliko različnih definicij, ki vanjo vključujejo različne pojme – od človekovih pravic do spodbujanja miru na svetu, enakopravnosti, ustvarjanja družbenih institucij in struktur, ki so pomembne za človeško blaginjo itd. (Hedenus in drugi, 2016, str. 16–17).

Družbeno-politični vidik trajnostnega razvoja organizacij je tesno povezan z družbeno odgovornostjo podjetij oziroma s korporativno družbeno odgovornostjo, ki v zadnjih letih postaja pomembnejša predvsem v bolj razvitem delu svetovnega gospodarstva. Zato zanjo obstaja širok spekter opredelitev. Svetovni gospodarski svet za trajnostni razvoj definira družbeno odgovornost podjetij kot nenehno zavezanost organizacije k etičnemu vedenju, ekonomskemu razvoju, izboljševanju kakovosti življenja zaposlenih, njihovih družin, lokalne skupnosti in družbe na splošno. Harrison jo definira kot odgovornost podjetja, da načrtuje in upravlja odnose z deležniki, Davis pa pri družbeni odgovornosti poudari odnos podjetja do vprašanj, širših od zgolj ekonomskih, tehničnih in pravnih zahtev, ki se nanašajo zgolj nanje. Draft omeni tudi dejstvo, da mora podjetje negativne vplive, ki jih povzroča v družbi, prepoznati in jih skušati popraviti, kar lahko v določenem trenutku pomeni, da se odpove delu dobička, še posebej če njegova dejavnost resno slabo vpliva na določeno interesno skupino podjetja (Bertoncelj in drugi, 2015, str. 114–117).

Družbena odgovornost podjetij je v interesu podjetja, gospodarstva in družbe. Podjetjem pomaga pri upravljanju tveganj, ustvarja prihranke, omogoča lažji dostop do kapitala, izboljša odnose z deležniki, sposobnost za inoviranje … Hkrati s svojo sonaravno usmerjenostjo in inovativnostjo prispeva tudi k bolj trajnostnemu gospodarstvu, družbi pa omogoča prehod na trajnostni gospodarski sistem in ponuja nabor vrednosti, ki gradijo tesno povezano družbo (Slapnik, Hrast in Mulej, 2017, str. 5).

Ob pregledu obstoječe literature na področju korporativne družbene odgovornosti je jasno, da zanimanje krepko raste od leta 2010 naprej, zanjo se zanimajo celo podjetja, ki delujejo v državah v razvoju, saj želijo pripomoči k čim hitrejšemu izboljšanju razmer (Hinson in drugi, 2017, str. 13).

Podjetja lahko pri implementaciji družbene odgovornosti upoštevajo več različnih konceptov in modelov. Najpogostejši so koncept trojnega izida, Carrollova piramida, tridelni model družbene odgovornosti podjetij, štirifazni model družbene odgovornosti podjetij, model 3C-SR itd.

2.3. Ekološki vidik
Ekološka dimenzija je povezana predvsem z vzdrževanjem naravnih sistemov, ki ljudi oskrbujejo s pomembnimi naravnimi dobrinami in brez katerih ne bi mogli zadovoljevati svojih potreb oziroma preživeti. Skupaj z razvojem družbe se je pojavilo tudi nenehno črpanje naravnih virov, s katerimi ustvarjamo blaginjo. Ravno zaradi črpanja pa je izredno pomembno tako ohranjanje narave kot tudi zmanjšanje zunanjih vplivov na okolje, k čemur na primer štejemo skrb za čisto vodo, boj proti prekomernemu izsekavanju gozdov, zmanjšanje škodljivih emisij ipd. (Hedenus in drugi, 2016, str. 13–15).

Ekološki vidik trajnostnega razvoja organizacije se torej nanaša na sonaravnost, podjetja pa morajo naravne vire upoštevati podobno kot ostala sredstva, ki prispevajo k njihovi rasti in razvoju. Okolje je torej treba preučevati kot posebno obliko kapitala, ki ga moramo ohraniti tudi za prihodnje generacije.
Reyes (2015, str. 92–93) posebej opozarja, da je okoljski imperativ potreben, vendar ne zadosten pogoj za trajnostni razvoj, saj veliko ljudi okolju prijazno delovanje enači s trajnostnim delovanjem.

3. Varstvo okolja in okoljsko poslovanje
Okoljska problematika je zaradi vedno večjega negativnega vpliva ljudi in organizacij na okolje tudi pri trajnostnem razvoju vedno bolj poudarjena, okolju prijazno delovanje pa velikokrat zasledimo kar kot predpogoj pri implementaciji strategije trajnostnega razvoja. Da lahko delujemo sonaravno, je med drugim izredno pomemben tudi okoljski management, k čemur npr. štejemo management naravnih virov. Nekateri naravni viri niso obnovljivi, zato moramo z njimi ravnati previdno, da jih lahko ohranimo tudi za prihodnje generacije (Abraham, 2014, str. 44).

Varovanje okolja v 21. stoletju torej zahteva nov način razmišljanja o onesnaževanju in njegovih vzrokih, obsegu, učinkih in rešitvah. Številne trenutne težave predstavljajo obsežne in zapletene izzive. Primeri okoljskih problemov so slabša kakovost zraka in onesnaženje zaradi rastočega gospodarstva (National Research Council, 2012, str. 4–5) … Varovanje okolja pa ni samo dolžnost posameznika, ampak odgovornost vseh akterjev v družbi, med katere štejemo tudi podjetja. Okoljsko poslovanje je torej del trajnostnega razvoja organizacij (Barbu, 2012, str. 168). Koncept okoljsko učinkovitega poslovanja temelji na okolju prijaznih procesih, ki ustvarjajo dobiček, prihranke, nove poslovne priložnosti, spreminjajo potrošniške navade, dvigujejo konkurenčnost in zmanjšujejo negativne vplive na okolje.

Podjetja lahko okoljsko učinkovitost dosegajo na različne načine, med njimi so tudi: zmanjšanje porabe energije, zmanjšanje porabe surovin pri proizvodnji izdelkov in izvajanju storitev, zmanjšanje porabe nevarnih sestavin, omogočena ponovna raba surovin, uvedba trajnostne rabe obnovljivih virov, podaljšanje življenjske dobe izdelkov in storitev (Pribaković Borštnik in drugi, 2004, str. 172–175) …

Ideja okoljskega poslovanja je torej, da organizacije vodijo svoje okolju prijazne procese tako, da ob tem ustvarjajo dobiček. Pri tem je pomembno, da učinkovito ravnajo z energijo, vodo, odpadki, pomembno je tudi ekološko nadziranje in seveda spremljanje zakonodaje.

3.1. Okoljska zakonodaja
Vsaka pravna država sprejme v povezavi z varstvom okolja ustrezno pravno normiranje. Pri ravnanju z okoljem je zato treba spoštovati in uporabljati pravne norme.
Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je tudi slovenska okoljska zakonodaja usklajevala s pravnim redom Unije. Proces vključevanja v EU je bil dodatna spodbuda pri implementiranju sodobne trajnostno naravne okoljske politike. Usklajevanje je v veliki meri vplivalo na obstoječo okoljsko politiko in zakonodajo, vendar določena vprašanja države članice urejajo same. Zato prihaja tudi med njimi do precejšnjih razlik, saj nekatere države predpise opredelijo strožje kot druge. Slovenija se je na primer pri odprtih vprašanjih precej zgledovala po Nemčiji in Avstriji.

Cilj Evropske unije je na področju okolja doseči predvsem visoko stopnjo varstva okolja kot celote, kar je razlog za uporabo več instrumentov in predpisov. Podjetja so na primer sama odgovorna za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj, ob neizpolnjevanju dolžnosti pa jih doletijo sankcije. Obvezno morajo tudi objavljati okoljske podatke, ki morajo biti javno dostopni, tako da imajo vsi vpogled v emisije konkurenčnih podjetij ipd. (Leban v Blatnik, 2004, str. 16–17).
Okoljska zakonodaja je precej kompleksna, obsežna in medsebojno prepletena, zato jo je pogosto težko obvladati. Veliko podjetij spremlja že samo pripravo zakonodaje in se skuša nanjo pripraviti že pred uvedbo oziroma uveljavitvijo. To pomeni, da je treba področje nenehno spremljati in se prilagajati. Pri tem je ključno, da imajo podjetja zaposlene strokovnjake s tega področja.

3.2. Standardi in certifikati
Za podjetja so zelo pomembni standardi in certifikati. Večina organizacij sprejme določene standarde, krovni standardi pa so najpogosteje standardi vodenja kakovosti. Certifikati dokazujejo, da korporacija izpolnjuje zahteve standardov, pridobi pa se jih po natančnem certifikacijskem postopku.

Podjetja morajo med drugim spremljati in natančno preučevati tudi zakonodajno dokumentacijo. Pri spremljanju pravil na področju varstva okolja jim lahko na primer pomagajo standardi ISO. Mednarodna organizacija za standardizacijo (angl. International Organization for Standardization) je prva standarda iz skupine standardov ISO 14000 izdala že 1. septembra 1996. Ta standarda sta ISO 14001 in ISO 14004, ki se nanašata na sisteme ravnanja z okoljem in njihovo ocenjevanje.

Standard ISO 14001 je sistem ravnanja z okoljem, ki podaja zahteve za obvladovanje zakonodajne dokumentacije in zahteva, da podjetje vzpostavi postopek za prepoznavanje zakonskih zahtev in njihovih morebitnih sprememb, ISO 14004 pa vsebuje splošne napotke, ki organizacijam pomagajo pri vzpostavljanju, implementaciji in izboljševanju sistema ravnanja z okoljem (Pribaković Borštnik in drugi, 2004, str. 47–50).

Poleg certifikatov, ki jih podjetja pridobijo z upoštevanjem standardov ISO, obstaja tudi veliko drugih, ki so lahko na primer povezani z družbeno odgovornostjo podjetja ipd. Eden izmed bolj znanih je certifikat Družbeno odgovorno podjetje, pa tudi certifikata Družini prijazno podjetje in Zdravju prijazno podjetje.

Organizacije se zaradi naraščajoče skrbi za varovanje okolja zagotovo vedno bolj odločajo za standarde, saj ima odnos do narave za njihove deležnike vedno večjo vlogo pri odločitvah o sodelovanju ali nakupu. S pomočjo certifikatov dokažejo, da so ozaveščene in razumejo vpliv, ki ga lahko imajo na okolje, hkrati pa certifikati dokazujejo, da delujejo sistematično in so odgovorne do okolja.

3.3. Okoljska ekonomika
Okoljska ekonomika analizira vplive gospodarstva na okolje ter uporabo okolja in naravnih virov pri gospodarski proizvodnji. Preučiti skuša celotno povezavo med okoljem in gospodarstvom, ki je precej kompleksna, hkrati pa želi odgovoriti na vprašanja: čigavi sploh so naravni viri, kaj bi se zgodilo, če ne bi bili več dostopni, kako vplivajo na gospodarsko rast in razvoj … Okoljska ekonomika je torej usmerjena k doseganju trajnostnega razvoja s poudarkom na njegovem okoljskem vidiku, vanjo pa spadajo ekonomika blaginje, ekonomika naravnih virov in ekološka ekonomika.

Razvoj okoljske ekonomike se je začel že v 18. oziroma 19. stoletju, ko so klasiki omenjali zemljo oziroma celotno okolje kot pomemben dejavnik gospodarske rasti, zavedali pa so se tudi njene količinske omejenosti in možnosti, da se njena kakovost lahko spremeni. Kot rešitev so omenjali znanje, saj bi lahko z njegovo pomočjo odkrili nove naravne vire. Neoklasični modeli gospodarske rasti zemlje niso upoštevali, se je pa preučevanje naravnih virov s stališča optimalne izrabe pojavilo v 70. letih 20. stoletja, kar velja za temelj ekonomike naravnih virov, ki je eden izmed pomembnejših delov okoljske ekonomike (Bertoncelj in drugi, 2015, str. 200–203).

4. Korporativni trajnsotni razvoj
Trajnostni razvoj postaja v družbi vedno pomembnejši, kar posledično pomeni, da tudi korporacije postajajo pozornejše na družbene težave, okolje, regulativo, pritiske različnih deležnikov ipd. Tudi direktorji se vedno bolj zavedajo, da podjetja dolgoročno najverjetneje ne bodo dosegala dobrih ekonomskih rezultatov, če ne bodo poslovala trajnostno, hkrati pa lahko s tako usmeritvijo dosežejo tudi konkurenčno prednost.

Od sodobnih podjetij se torej skoraj pričakuje, da bodo s svojimi poslovnimi dejavnostmi prispevala k razvoju družbe. Poseben poudarek je namenjen večjim korporacijam, ki imajo zaradi svoje velikosti močan vpliv na družbo. Če takšna podjetja v svojo strategijo ne vključijo družbeno odgovornih dejanj, to pogosto pomeni, da njihovo delovanje ni usmerjeno dolgoročno, kar je slabo tudi za splošno uspešnost podjetja (Mišura, Buterin in Cerović, 2018, str. 157).

Po letu 1990 so začela podjetja zaradi vedno večje ozaveščenosti o pomenu trajnostnega razvoja in zelenih praksah delovati bolj etično in družbeno odgovorno. Organizacijam je torej postajalo vedno pomembneje, da postanejo zelene. "Postati zelen" pomeni slediti praksam, ki spodbujajo ekološko odgovoren način življenja in pomagajo pri varstvu okolja ter ohranjanju naravnih virov. Zato so podjetja začela uporabljati okolju prijazne materiale, vedno bolj pa tudi poudarjajo zmanjšanje onesnaževanja okolja in ekološko pakiranje (Verma, Dixit in Singh, 2018, str. 41–42).

Okolju prijazno poslovanje je torej postalo eno izmed pomembnejših vprašanj v različnih organizacijah. Kljub temu nekatera podjetja na trajnostno delovanje še vedno gledajo kot na manjšo skrb znotraj širšega managementa odnosov, namesto da bi ga dojemali kot nekaj, kar vodi strukturne spremembe znotraj korporacije (Adams, 2006, str. 3).

V povezavi s trajnostnim razvojem in podjetji, ki poslujejo v skladu z njim, lahko pogosto zasledimo pojem korporativna trajnost. Ta pojem se nanaša na vlogo organizacij pri izpolnjevanju programa trajnostnega razvoja oziroma prenos koncepta trajnostnega razvoja na poslovno raven. Njen pomen je poudarila tudi Organizacija združenih narodov, ki je v svojih univerzalnih načelih UN Global Compact korporativno trajnost opredelila kot koncept, ki podjetju zagotavlja dolgoročno vrednost na finančnem, družbenem, okoljskem in etičnem področju (Bertoncelj in drugi, 2015, str. 140–142).

4.1 Razvoj strategije in implementacija
Trajnostni razvoj podjetja se navadno začne z razvijanjem posebne strategije, ki ji morajo biti predani vsi vodilni in zaposleni. Najprej se vodje odločijo, da mora podjetje delovati trajnostno, nato ugotovijo, kakšni viri so na voljo, da se trajnost doseže. Pri razvoju strategije je treba izbrati točno določene teme oziroma težave, ki jih bo podjetje obravnavalo in na katere lahko vpliva.
Trajnostne strategije gredo navadno skozi tri faze:
-    upravljanje s predpisi,
-    doseganje konkurenčne prednosti in
-    doseganje popolne družbene, ekonomske in okoljske integracije.
V prvi fazi podjetja natančno preučijo vse regulative in standarde ter posledice njihovega neupoštevanja. Regulative se po državah seveda zelo razlikujejo, lahko so na primer okoljske, družbene, povezane s pakiranjem izdelkov … Če podjetje ne sledi zastavljenim standardom, je lahko kaznovano z visoko globo, zato mora vse predpise natančno pregledati in upoštevati. V tej fazi je torej za podjetja pomembnejše slediti standardom kot razvijati inovativne strategije, ki bi jim lahko pomagale pri pridobivanju konkurenčne prednosti.

V drugi fazi pa se pozornost preusmeri ravno v doseganje prednosti pred konkurenti. To lahko dosežejo tako, da izboljšajo svoj družbeni in okoljski nastop. Razpoložljive vire torej uporabljajo bolj učinkovito in so hkrati družbeno odgovorni, kar privede do izboljšane kakovosti izdelkov, kot rezultat rekonstrukcije procesov in izdelkov pa dosežejo tudi večjo dobičkonosnost.

V tretji fazi podjetja integrirajo družbeno in okoljsko komponento tako, da postaneta del podjetja. To pomeni, da vse težave, povezane z družbo in okoljem, postanejo tako pomembne, da so vpete v vsakdanje delovanje podjetja in se o njih dnevno odloča. Strategije korporativne trajnosti se uporabljajo za oblikovanje politike podjetja, spremembo korporativne kulture in integracijo trajnostnega razvoja v odločitve managerjev v celotnem podjetju. S pomočjo take strategije torej podjetje lažje spremeni svoj način delovanja in zmanjša količino odpadkov, zmanjša vplive na okolje in s svojimi investicijami prispeva k izboljšanju dobičkonosnosti na dolgi rok (Epstein, 2008, str. 64–67).

4.2. Korporativno poročanje
Število kritik v zvezi z negativnim okoljskim in družbenim vplivom podjetij je od 90. let prejšnjega stoletja precej naraslo, zato podjetja, ki si prizadevajo za trajnostni razvoj, vse pogosteje v svoja letna poročila uvrščajo informacije o sonaravnem delovanju (Kolk, 2003, str. 289). Podjetja nudijo vse več informacij v povezavi s poslovanjem, s tem pa si povečajo zanesljivost in transparentnost delovanja (Kolk, 2008, str. 11–12).

Ozaveščena javnost torej od podjetij pričakuje, da bodo o svojem delovanju in hkrati vplivih na posamezne deležnike in naravno okolje redno poročala. Korporativno poročanje je zelo pomemben del poslovanja organizacije, saj poskrbi, da njeni deležniki dobijo točne in pravilne podatke neposredno od organizacije ter si posledično ustvarijo mnenje na osnovi teh informacij. Poročanje veliko pove tudi o stabilnosti in perspektivnosti podjetja ter hkrati pomaga pri obveščanju vseh deležnikov. Z dobrim delovanjem in kakovostno sestavljenim poročilom lahko korporacija pritegne nove poslovne partnerje, pridobi več kapitala, kupcev, ohranja stike z oblikovalci politike, dobi povratne informacije deležnikov o dosežkih podjetja, okrepi lojalnost in pripadnost, pridobi legitimnost v družbi, združi povečano dobičkonosnost s skrbjo za družbo, ob upoštevanju rezultatov pa so zagotovljene tudi nenehne izboljšave.

Oblike poročanja delimo na obvezne, spodbujene in prostovoljne. Obvezno poročanje je vezano na zakonske in druge predpise, spodbujeno spodbujajo predvsem deležniki, ki si želijo določenih informacij, za prostovoljno pa se odločajo podjetja sama. Pri prostovoljnem poročanju se lahko pojavijo težave, če podjetja regulirajo poročilo na način, da vsebuje samo zanje pozitivne ali pa zavajajoče informacije (Bertoncelj in drugi, 2015, str. 154–156).

5. Prednosti trajnostnega razvoja
Zasledimo lahko številne prednosti, ki jih ima podjetje, če se odloči za poslovanje v skladu s trajnostnim razvojem. V tem poglavju bodo predstavljene nekatere bistvene prednosti.

Eden od prednostnih ciljev vseh podjetij je seveda dobičkonosnost in nič drugače ni niti pri trajnostnih podjetjih. Trajnostne strategije so usmerjene v kratko- ali dolgoročni uspešen finančni nastop. Obsežne raziskave so pokazale, da izboljšanje trajnostne strategije vpliva na finančne rezultate podjetij tako z višjimi prihodki kot nižjimi stroški. Stroški se lahko znižajo s trajnostnim managementom, ki vpliva na manjšo porabo vode in elektrike ter zmanjšanje proizvedenih odpadkov in nižje stroške recikliranja. Sonaravna podjetja se redkeje srečujejo tudi z različnimi kaznimi, povezanimi z okoljskimi prekrški. Prav tako se organizacije, ki se aktivno ukvarjajo tudi s skrbjo za zaposlene, kar je značilno za trajnostna podjetja, manj pogosto srečujejo z absentizmom, zamujanjem, nizko produktivnostjo in zdravstvenimi stroški. Višje prihodke pa lahko povežemo z dejstvom, da je potrošnikom vedno bolj pomembno trajnostno delovanje podjetij in pogosto ravno na osnovi tega izbirajo med konkurenti (Epstein, 2008, str. 55–56).

Prednosti lahko razdelimo v več kategorij (Epstein, 2008, str. 250–252):
-    finančne (nižji operativni stroški, višji prihodki, nižji administrativni stroški, nižji stroški, povezani s kapitalom, izboljšana vrednost delnic),
-    povezane s potrošniki (izboljšano zadovoljstvo, povečan tržni delež, izboljšan ugled, nove tržne priložnosti),
-    operativne (inovacije, višja produktivnost, minimizacija količine odpadkov, večji izkoristek naravnih virov) in
-    organizacijske (zadovoljstvo zaposlenih, izboljšani odnosi z deležniki, zmanjšano tveganje, več znanja, manj intervencij, povezanih z zakonodajo).
Podjetja, ki delujejo v skladu s trajnostnim razvojem in o tem tudi redno poročajo, lahko s tem pridobijo (Bertoncelj in drugi, 2015, str. 33):
-    sposobnost pritegniti več kapitala, poslovnih partnerjev in kupcev,
-    krepitev lojalnosti in pripadnosti med deležniki,
-    povečano dobičkonosnost, povezano s skrbjo za družbo,
-    legitimnost v družbi,
-    ob upoštevanju rezultatov ciklično poročanje omogoča nenehne izboljšave.
Potencialne prednosti podjetij, ki delujejo sonaravno, so tudi optimizacija procesov dela, nizka poraba naravnih virov, izboljšana percepcija blagovne znamke, dostop do alternativnih trgov in velika konkurenčna prednost (Gallota in drugi, 2016, str. 2).

Trajnostno odgovorno ravnanje lahko podjetjem torej prinese tudi očitno konkurenčno prednost, saj skozi natančen pregled produktov in procesov, ki so potrebni pri prehodu v sonaravno delovanje, organizacije bolj natančno ocenijo vplive, ki jih imajo na okolje in družbo. Tako lažje najdejo načine, da hkrati zmanjšajo negativne vplive na okolje in družbo ter izboljšajo dolgoročno finančno učinkovitost. S tem se pokažejo kot boljši od konkurence in ustvarijo boljše odnose z deležniki (Epstein, 2008, str. 108–110).

Podjetja, ki delujejo sonaravno, močno zmanjšajo škodljive vplive na okolje, ki bi jih imela, če ne bi poslovala v skladu s trajnostnim razvojem. Te organizacije ravno tako skrbneje pregledujejo in nadzorujejo svoje delovanje, bolje sodelujejo z deležniki, zbujajo več zaupanja ter imajo boljše odnose med zaposlenimi in vodstvom (OECD, 2014, str. 7–9).

Trajnostni razvoj tudi predvideva, da bo podjetje s svojim delovanjem in z različnimi projekti prineslo koristi široki skupini svojih deležnikov. Študije kažejo, da je proces sooblikovanja zelo pomemben, saj se skozenj v projekte vključijo pomembne interesne skupine. V tem procesu se ustvarjajo koristi za vse udeležene, pri tem pa je treba upoštevati skupno vizijo in pristop, ki ustreza vsem udeležencem. Ko je proces ustvarjanja družbenih, ekonomskih in okoljskih prednosti kompatibilen s pristopom deležnikov, imajo od tega koristi vsi, kar pripomore tudi k boljšemu ugledu in odnosom (Keeys in Huemann, 2017, str. 1196–1197).

Veliko prednosti podjetjem prinaša tudi družbeno odgovorno ravnanje. McWilliams in Siegel sta družbeno odgovornost definirala kot eno izmed boljših strategij diferenciacije. Potrošniki namreč pogosto podpirajo družbeno odgovorne organizacije, na ostale pa so odzivajo bolj negativno. Zato so na primer pripravljeni plačati več za storitev ali izdelek, ki je proizveden v organizaciji, katere dejanja so skladna z njihovimi prepričanji in pričakovanji. Rezultati različnih analiz so pokazali, da družbena odgovornost podjetja pozitivno vpliva na naslednjih sedem področij (Bertoncelj in drugi, 2011, str. 130–131):
-    graditev in ohranjanje pozitivnega ugleda organizacije,
-    boljši dostop do kapitala,
-    obvladovanje tveganj v dialogu z deležniki,
-    človeški kapital (lažje pridobivanje in motiviranje zaposlenih, manjše število odhodov),
-    nenehne inovacije in intelektualni kapital (zadovoljni zaposleni so bolj motivirani in kreativni),
-    znižanje stroškov poslovanja (kapital in inovacije pogosto vodijo do večje produktivnosti, kakovosti storitev in izdelkov, poenostavitev in znižanje stroškov poslovanja) ter
-    pravica do obstoja in delovanja (zaupanje javnosti in ugled v družbi).

6. Ovire pri trajnostnem razvoju
Kljub temu da obstaja mnogo prednosti pri poslovanju v skladu s trajnostnim razvojem, lahko identificiramo tudi nekatere težave oziroma ovire, ki se pojavijo, ko želijo podjetja delovati sonaravno.

Ena izmed ovir je zagotovo ta, da je težko natančno določiti, koliko dobička je podjetju prineslo samo trajnostno delovanje. Stroški in dobički so povezani z vsemi deli organizacije in zato niso umeščeni v en sam del poslovanja. Hkrati je veliko prednosti trajnostnega razvoja neoprijemljivih, zato jih je še teže izmeriti. V primerjavi s stroški proizvodnje, ki jih je relativno lahko izračunati, je na drugi strani vpliv organizacije na celotno družbo izredno težko oziroma skoraj nemogoče natančno opredeliti, sploh v denarnih enotah. Poleg tega so prednosti pogosto dolgoročne in jih je težko povezati s trenutnim delovanjem podjetja (Epstein, 2008, str. 143).

Težavo predstavlja tudi sama implementacija strategije trajnostnega razvoja, saj je zelo težko narediti kompromis med družbenim, okoljskim in ekonomskim vidikom. Težko je predvideti, kako se bodo na spremembe odzvali določeni deležniki, izziv je spremeniti korporativne prioritete. Najpogosteje na začetku ni povsem jasno, koliko stroškov bo nastalo z implementacijo, saj se neprestano spreminjajo (Epstein, 2008, str. 252).

Burnes (v Gallota in drugi, 2016, str. 1) navaja, da med 40 in 70 % iniciativ za trajnostni razvoj ni uspešno implementiranih. Eden izmed razlogov je, da se želijo podjetja osredotočiti na eno samo področje ali pa se trajnostnemu razvoju posveti izključno en sektor v organizaciji. Med zaposlenimi ni dovolj interakcij v povezavi s procesi, ki so potrebni za uspešno izvedbo. Za izboljšanje odstotka uspešnosti bi potrebovali bolj sistematičen pregled procesov in celosten pristop k implementaciji.

Kot možno oviro pri trajnostnem poslovanju podjetij lahko omenimo tudi precej obsežno zakonodajo na tem področju. Regulativno gradivo je zelo kompleksno, saj je sestavljeno iz različnih zakonov, uredb, pravilnikov, navodil, odredb, standardov, predpisov lokalnih skupnosti … Zunanji regulativni dokumenti so velikokrat preliti še v notranjo regulativno dokumentacijo, kar pomeni, da je zakonodaja močno prepletena, področje pa težko obvladljivo (Pribaković Borštnik in drugi, 2004, str. 13–16). Podjetja so poleg tega tudi sama odgovorna za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj, obvezna je tudi objava okoljskih podatkov, ki morajo biti javno dostopni (Leban v Blatnik, 2004, str. 16–17). To pomeni, da je treba področje nenehno spremljati in se prilagajati, zato je nujno, da podjetja zaposlijo strokovnjake s tega področja.

Kot pomanjkljivost lahko omenimo tudi subvencije. Z njimi se doseže zmanjšanje stroškov proizvodnje proizvajalcem ali povečanje cene, ki jo proizvajalec prejme za svoj proizvod. Težava je, da subvencije pogosto prejmejo tista podjetja, ki imajo na okolje škodljive vplive in ne omogočajo sonaravnega razvoja. Tukaj se kaže negativen vpliv subvencij predvsem na okoljski vidik trajnostnega razvoja (Bertoncelj in drugi, 2011, str. 196–199). Subvencije torej pogosto spodbujajo porabo izdelkov, ki negativno vplivajo na okolje. Zato lahko podvomimo o njihovi pravičnosti in se vprašamo, ali ne bi bile učinkovitejše, če bi jih usmerili v sonaravnost in tako omogočili zmanjšanje stroškov tistim podjetjem, ki delujejo za dobro prihodnost človeštva.

LITERATURA
-    Abraham, A. 2014. Sustainable Development and the Environment: An Aspect of Development. Hamburg, Germany: Anchor. Dostopno na: http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/ebookviewer/ebook/bmxlYmtfXzc3MzE1OV9fQU41?sid=33b20397-6844-4d23-be62-1c37c38aaa50@sessionmgr4006&vid=1&format=EB. [5. 12. 2018].
-    Adams, M. W. 2006. The Future of Sustainability: Re-Thinking Environment and Development in the Twenty-First Century. The World Conservation Union, Report of the IUCN Renowned Thinkers Meeting. Dostopno na: https://portals.iucn.org/library/sites/library/files/documents/Rep-2006-002.pdf. [6. 12. 2018].
-    Barbu, C. 2012. Management and Environmental Protection. Craiova, Romania: ASERS Publishing. Dostopno na:
http://eds.b.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/ebookviewer/ebook/bmxlYmtfXzU0NDkxOV9fQU41?sid=2ef711ba-eb51-48c9-985b-28937350f849@pdc-v-sessmgr02&vid=7&format=EB&rid=1. [5. 12. 2018].
-    Bertoncelj, A., Meško, M., Naraločnik, A. in drugi. 2011. Trajnostni razvoj organizacije – Ekonomski, družbeno-politični in ekološki vidiki. Ljubljana: GV Založba.
-    Bertoncelj, A., Bervar, M., Meško, M. 2015. Trajnostni razvoj – Ekonomski, družbeni in okoljski vidiki. Ljubljana: GV Založba.
-    Blatnik, A., Britovšek, M., Cvikl, M. in drugi. 2004. Trajnostni razvoj – od strategije do prakse. Celje: Fit media, d. o. o.
-    Epstein, M. J. 2008. Making sustainability work. Sheffield: Greenleaf Publishing.
-    Gallota, B., Garza-Reyes, J. A., Anosike, A., Lim, M. K., Roberts, I. 2016. A conceptual framework for the implementation of sustainability business processes. Centre for Supply Chain Improvement, The University of Derby, UK. Dostopno na: https://core.ac.uk/download/pdf/46171295.pdf. [6. 12. 2018].
-    Hedenus, F., Persson, M. in Sprei, F. 2016. Sustainable development – History, definitions and the role of the engineer [online]. Dostopno na: http://publications.lib.chalmers.se/records/fulltext/230705/local_230705.pdf. [5. 12. 2018].
-    Hinson, R. E., Avornyo, F., Kuada, J. in Asante, F. A. 2017. Corporate social responsibility and international business: examining the nexus and gaps from a developing economy perspective. International Journal Of Corporate Social Responsibility, 2(1). 1–14. Dostopno na: https://link-springer-com.nukweb.nuk.uni-lj.si/article/10.1186%2Fs40991-017-0016-x. [5. 12. 2018].
-    Kolk, A. 2008. Sustainability, accountability and corporate governance: Exploring multinationals' reporting practices. Business Strategy and the Environment, 17(1).
1–15. Dostopno na: https://onlinelibrary-wiley-com.nukweb.nuk.uni-lj.si/doi/epdf/10.1002/bse.511. [6. 12. 2018].
-    Mišura, M., Buterin, V. in Cerović, L. 2018. Relationship between corporate social responsibility and business success: Case of the global tobacco industry. Management: Journal Of Contemporary Management Issues, 23(1). 157–171. Dostopno na: https://hrcak.srce.hr/index.php?show=clanak&id_clanak_jezik=298296. [6. 12. 2018].
-    National Research Council. 2012. Science for Environmental Protection: The Road Ahead. Washington, D.C.: National Academies Press. Dostopno na: http://eds.b.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/ebookviewer/ebook/bmxlYmtfXzg2Nzk1NF9fQU41?sid=2ef711ba-eb51-48c9-985b-28937350f849@pdc-v-sessmgr02&vid=8&format=EB&rid=2. [5. 12. 2018].
-    Pribaković Borštnik, A., Zornik, M. in Žagar, T. 2004. Odgovorno okoljsko delovanje – Sistemi ravnanja z okoljem. Ljubljana: Slovenski institut za kakovost in meroslovje.
-    Slapnik, T., Hrast, A. in Mulej, M. 2017.  Nacionalna strategija družbene odgovornosti v Sloveniji – idejni osnutek. The 12th IRDO International Scientific Conference Social Responsibility And Current Challenges 2017, Maribor, Slovenia. Dostopno na: http://www.irdo.si/irdo2017/referati/plenarna-slapnik-hrast-mulej.pdf. [5. 12. 2018].
-    Verma, D., Dixit, R. V. in Singh, K. 2018. Green Supply Chain Management: A Necessity for Sustainable Development. IUP Journal Of Supply Chain Management, 15(1), 40-58. Dostopno na: http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/pdfviewer/pdfviewer?vid=2&sid=9d951a46-3ee0-4773-acc8-61003aeb6630%40sessionmgr4006 [20. 7. 2018]. [6. 12. 2018].