VESNA ISTENIČ, DIPL. VZG., TOMAŽ NAGLIČ, UNI. DIPL. PROF. ŠP. VZG.: POMEN BIVANJA PREDŠOLSKIH OTROK NA PROSTEM |
Povzetek Prispevek predstavlja mnenja nekaterih relevantnih avtorjev o pomenu bivanja otrok na prostem ter o varnosti in zaščiti otrok v različnih razmerah. V praktičnem delu pa prikazuje kratko analizo bivanja otrok na prostem v vrtcu Mala akademija, pri čemer je poudarek predvsem na analizi časa, ki ga otroci prebijejo zunaj. Pri tem je prikazana tudi vloga vzgojitelja in primeri, kako organizirati bivanje na prostem. Abstract 1. POMEN NARAVNEGA OKOLJA ZA PREDŠOLSKE OTROKE 1.1. NARAVNO OKOLJE, IGRA IN PREDŠOLSKI OTROK Gibanje človeka spremlja vse življenje. Že v zgodnjem otroštvu ob prvih poskusih otroka pri plazenju ali hoji je njegov spoznavni razvoj močno povezan z gibalnim. Otrok, ki zgodaj shodi, zgodaj spoznava prostor okoli sebe in svojo bližnjo okolico. Informacije, ki izvirajo iz otrokovega telesa, zaznavanja okolja, in izkušnje, ki jih otrok dobi preko gibalnih dejavnosti in kreativnosti v raznih situacijah, temeljijo na otrokovem doživljanju in dojemanju sveta (Videmšek, Stančevič in Sušnik, 2006). Otrokovi primarni potrebi sta potrebi po gibanju in igri. Z gibanjem otrok zaznava okolico, prostor, čas in samega sebe ter si z ugodnim počutjem pri postopnem obvladovanju svojega telesa pridobiva samozaupanje in samozavest (Bahovec, 2009). M. Videmšek in R. Pišot (2007, 19) navajata: »otroci se učijo skozi lastno aktivnost z direktno interakcijo med učnim okoljem in odraslim – učiteljem, ki ga vodi na dogovorjen način. Slednji mora otroku ponuditi kakovosten proces, ki ga bi pripeljal do cilja, ki ga sam ne bo nikoli dosegel.« Bivanje na prostem bi moralo biti napomembnejši del otroštva. Narava in njen svet otroke privlači in prav v predšolskem obdobju so otroci občutljivi za najmanjše podrobnosti. Bivanje na prostem poveča otroško radoživost, srečo in ustvarjanje in prav zunaj dobivajo otroci veliko zamisli, kako bi se igrali, kaj bi se igrali ter s kom. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi odrasli, da otroku prisluhnejo, pomagajo in svetujejo. Zato naj starši in vzgojitelji otroke čim prej spodbudijo k bivanju v naravi, da si pridobijo pozitiven odnos do narave z izkušnjami ter igro na prostem (Danks in Schofield, 2007). »Otroško okolje je omejeno na majhen del sveta, v katerem se otroci gibljejo. A ta svet je neizmerno pisan in zanimiv. Vse, kar otroci vidijo, želijo potipati, povohati in okusiti in vse, kar slišijo, želijo videti. Da bi zadovoljili ta spontana nagnjenja po odkrivanju in spoznavanju, moramo otroško okolje razširiti in ga narediti različnega« (Krnel, 2001, 160).
Igra v naravnem okolju otrokom omogoča, da se izražajo na načine, ki v zaprtem prostoru niso možni. Pri tem lahko uporabijo vsa čutila, zato ves čas tipajo, vonjajo, okušajo, saj želijo svet raziskati in tako preizkusiti stvari v okolju, katerem bivajo. Bivanje na prostem otrokom omogoča, da raziskujejo okolico, spoznavajo vremenske razmere in letne čase. Zdravje otrok je s tem po mnenju nekaterih avtorjev manj izpostavljeno boleznim, saj otroci dihajo svež zrak, sprejemajo sončno energijo, krepijo srce, pljuča in mišice. Plašni otroci se odprejo, postanejo zgovornejši in bolj ustvarjalni (Hohmann in Weikart, 2005). Igra na prostem spodbuja tudi razvoj naravno-varstvene etike, ki naj bi se pričela že v zgodnjem otroštvu, ko si otrok oblikuje osnovne vrednote. Da bo otrok lahko razvil skrb za okolje, mu moramo omogočiti pozitivne izkušnje v naravnem okolju. Če tega otroci niso prejeli, lahko nastanejo strahovi in predsodki, ki negativno vplivajo na njihov odnos do narave (Wilson, 2008). Otroci se na igrišču in v naravi lahko izražajo glasneje kot v zaprtem prostoru, zato so igre v pogledu učenja živahnejše in učikovitejše. Med bivanjem na prostem imajo otroci več časa za raziskovanje, tako dobijo številne izkušnje, iz katerih se razvijajo in rastejo: Dejavnosti na prostem so veliko več kot le gibanje, saj gre za prepletanje in razvijanje socialnih, čustvenih in kognitivnih sposobnosti. Kristan (1998, 41) izpostavlja prednosti dejavnosti na prostem: Karba in sod. (2010, 53) so ugotovili, da je igra na prostem pomembna, ker: »Otroško igrišče, ki je v vrtcu, ponuja veliko možnosti za učenje otrok. Tam se lahko otroci gibljejo prosto ali po pravilih, ki jih oblikujejo skupaj z vzgojiteljem. Gibanje jim omogoča tudi druge dejavnosti, pri katerih so miselno aktivni. Tako lahko po igrišču tekajo, skačejo, plezajo, se igrajo igre z žogo, kolesarijo, plešejo, premagujejo ovire itd.« (Karba idr., 2010, 49).
Gibalna dejavnost je nujna za celostni razvoj otroka, zato smo jo dolžni otroku zagotoviti v primerni količini in kakovosti. Pri terminu gibalna dejavnost gre za vse vrste gibanja lastnega telesa s pomočjo skeletnih mišic, ob katerih se porablja energija. Pri predšolskem otroku so te dejavnosti prilagojene njegovi razvojni stopnji ter se razlikujejo od dejavnosti odraslih (Zajec, 2010, 215). »Gibalna dejavnost je proces, ki otroka pritegne, ga notranje motivira in mu z množico kompleksnih gibalnih nalog vzbudi željo po aktivnosti, po vključevanju. Aktivnosti lahko izvedemo v telovadnici, na dvorišču, igrišču, parku ali v gozdu skozi igro« (Pišot in Jelovčan, 2006, 11-12). Ker se v sodobnem času otroci premalo gibljejo, se moramo ukvarjati z zagotavljanjem potrebne količine gibalnih dejavnosti. Zavedati se je treba, da je gibanje v otroštvu in adolescenci najboljša naložba za zdrav in gibalno aktiven način življenja v kasnejših letih. Do sprememb pa lahko pride le, če vanje vključujemo ne samo otroke, ampak tudi odrasle (starše in vzgojitelje). Zagotoviti je potrebno bogato gibalno okolje, v katerem naj imajo otroci vzor (Pišot in Jelovčan, 2006, 11- 12). Videmšek in Visinski (2001, 58) poudarjata: »Otrok naj ima vsak dan možnost gibanja, zlasti na prostem. Tako si pridobiva ustrezne navade in utrjuje potrebo po vsakodnevni gibalni dejavnosti, ki optimalno prispeva k njegovemu razvoju in zdravju.« »Če je vsak otrokov dan zapolnjen z raznovrstnim gibanjem, po možnosti na prostem, skupaj s starši, potem lahko verjamemo, da bo otrok sčasoma sprejel šport kot način življenja, ki bo kasneje, ko odraste, tudi vplival na kvaliteto njegovega življenja« (Videmšek in Pišot, 2007, 299). V kurikulumu za vrtce ne najdemo posebej opredeljenega bivanja na prostem. Dejavnosti na prostem so omenjene pri področjih gibanje in narava. Pri področju narava je zapisano: »Otrok naj biva v naravi in jo doživlja v različnih okoljih, dnevih, letnih časih, vremenskih razmerah; doživlja naravo in se pogovarja o zaznavah« (Bahovec, 2009).
Pri bivanju na prostem se je treba zavedati škodljivih posledic delovanja sončnih žarkov. Izpostavljanje sončnim žarkom poveča toplotno obremenitev telesa, zato v poletnih mesecih zadržujemo otroke v senci in se igramo z vodo. Omejimo izpostavljanje soncu med 10. in 16. uro, ko je moč sončnih žarkov največja, se z otroki umaknemo v notranjost vrtca. Pred vsako izpostavljenostjo soncu otroka namažemo z UV zaščitno kremo, glavo pa naj imajo otroci pri gibanju na prostem zaščiteno s pokrivalom. Vročino težje prenašamo, če smo dehidrirani, zato poskrbimo, da otroci dovolj pijejo tako, da jih večkrat opomnimo, naj spijejo kozarec vode ali nesladkanega čaja. Tabela 1: UV indeks, trajanje izpostavljenosti in možnosti opeklin (IVZ, 2012, 47). Za zaščito pred soncem je dobro upoštevati spodaj navedene korake, (Action steps EPA 2012 in priporočilih za zaščito pred soncem Združenja slovenskih dermato-venerologov, povzeto po IVZ, 2012, 45) »S spodbujanjem otrok, da naj upoštevajo zgoraj navedene preproste ukrepe, je mogoče preprečiti kratkoročno in dolgoročno škodo, medtem ko otroci še vedno lahko uživajo čas, ki ga preživijo na prostem. Starši in skrbniki morajo zagotoviti, da so otroci ustrezno zaščiteni« (IVZ, 2012, 45). Pozimi ob nizkih temperaturah naj bodo otroci zunaj krajši čas. Kot lahko preberemo v članku Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije (2012, 39): »V hladnih dneh naj bodo igre na prostem krajše in po možnosti v toplejšem delu dneva. V mrazu otrokom in sebi omogočimo bivanje v primerno toplem prostoru, zadrževanje toplote in proizvajanje toplote.« Intenzivnost vadbe mora biti zmerna, da izzove adaptacijske mehanizme postopnega privajanja na vse hladnejše dni in povečano vlažnost zraka. Vedeti moramo, da se telo vročini prilagaja hitreje kot mrazu, zato ima človek jeseni in pozimi več problemov kot spomladi. Pomembno je, da so otroci primerno oblečeni, in sicer: »v topla oblačila, poskrbeti je treba, da oblačila niso vlažna. Otroci naj nosijo kapo, šal, rokavice (brez prstov) in vodoodporno obutev. Obutev ne sme biti premajhna, saj tesna obutev ovira kroženje krvi v nogah« (IVZ, 2012, 39). »V vseh časovnih obdobjih skrbimo, da si otroci umivajo roke po prihodu npr. v vrtec ali domov, pred jedjo, po jedi, po igranju zunaj, po igranju z živalmi, po previjanju, po uporabi stranišča ali kahlice, po kašljanju, kihanju ali čiščenju nosu, pred odhodom itd. Tako preprečimo prenos morebitnih škodljivih mikroorganizmov iz črevesa, ust, nosu in iz okolja. Prilagajamo se vročini, mrazu, vetru, hrani in zraku. Roke si umivamo s toplo vodo in milom. Zmočimo roke, jih namilimo, umijemo dlani, hrbtišča dlani, vse prste, področja med prsti, zapestja in konice prstov z nohti. Z milom drgnemo roke vsaj 20 sekund (v tem času lahko dvakrat zapojemo pesmico Ringa ringa raja). Roke dobro splaknemo s tekočo vodo in jih osušimo s papirnato brisačo« (IVZ, 2012, 23).
2. BIVANJE NA PROSTEM V VRTCU MALA AKADEMIJA Drugi del tega prispevka obravnava čas bivanja na prostem v vrtcu Mala akademija v vrtčevskem letu 2016/17. Vrtec vodi dnevno evidenco bivanja na prostem dopoldne in popoldne za otroke prvega in drugega starostnega obdobja: Tabela 2: povprečni čas bivanja na prostem po skupinah in delu dneva.
Kakor je bilo pričakovati, so bili otroci zunaj dvakrat na dan, razen v januarju, ko so šli ven samo enkrat dnevno. Največ časa zunaj so otroci prebili v mesecih z lepim vremenom, najmanj pa v januarju in februarju. Januarja in februarja 2017 so bili otroci manj zunaj ne samo zaradi slabih vremenskih razmer in nizkih temperatur, pač pa tudi zaradi onesnaženosti zraka. Dopoldne so otroci v vseh mesecih prebili zunaj manj časa, saj ob 9.00 praviloma izvajajo določene dejavnosti v skladu s kurikulom, popoldne pa se igrajo zunaj. Prav tako je iz podatkov razvidno, da otroci prve starostne skupine preživijo zunaj manj časa kot otroci druge starostne skupine, saj vzgojiteljice po eni strani potrebujejo več časa, da otroke oblečejo, po drugi strani pa so otroci še majhni in jih v primeru slabih vremenskih razmer hitreje umaknejo v notranjost vrtca.
Pomembno vlogo pri igri na prostem imajo vzgojitelji. Vzgojitelji, ki v sebi čutijo navdušenje in čudenje do narave, to prenašajo na otroke in poskrbijo, da se otrokom odpre ves potencial, ki ga nudi naravno okolje (White, 2008). Vzgojitelji morajo razmisliti, kakšno vlogo imajo na prostem in kaj pomeni pristop aktivnega učenja. Igra na prostem za vzgojitelja ni čas za sprostitev, za pogovor z drugimi odraslimi, medtem ko otroci sami skrbijo zase v »prosti igri oz. dejavnosti«. Vzgojitelji naj se vključijo v otrokovo igro, jo podprejo in spodbudijo (Hohmann in Weikart, 2005, 285). V okolici vrtca imamo kar nekaj zelenih površin (park, travniki, gozdiček), kar nam omogoča, da z otroki opazujemo in raziskujemo okolico. Sprehod je v vrtcu primerna dejavnost v vseh vremenskih razmerah, tudi v hladnih in deževnih dneh, ker gre za srednje intenzivno dejavnost, seveda pa ga je potrebno prilagoditi sposobnostim skupine in vremenu. Sprehodi so pomemben element bivanja na prostem, saj ima otrok med sprehodom dovolj časa, da opazuje okolico, kar v njem zbudi radovednost. Vloga vzgojitelja pri tem pa je, da otroke spodbudi k opazovanju, razmišljanju, izražanju itd. Bivanje na prostem ne poteka le na vrtu ali igrišču v neposredni bližini vrtca, pač pa je povezano tudi z obiskovanjem bližnjih in bolj oddaljenih krajev, zgodovinskih in kulturnih objektov, pri čemer se otroci seznanijo z delom naših umetnikov, arhitektov, naravoslovcev, tehnikov ali pa spoznavajo kraje, pomembne za vsakdanje življenje od trgovin, do pekarne, čevljarja, policijske postaje itd. Dobro organiziranje teh dejavnosti od vzgojiteljev zahteva poznavanje kurikula, upoštevanje varnosti, varovanja zdravja, predvsem pa medpredmetno povezovanje različnih področji kurikula.
|