Slovenščina English (United Kingdom)

Spletna revija IBS Poročevalec je namenjena domačim in tujim znanstvenikom, raziskovalcem, strokovnjakom, študentom in praktikom na področjih mednarodnega poslovanja, trajnostnega razvoja, tujih jezikov in javne uprave. Najpomembnejši del IBS Poročevalca je objava recenziranih znanstvenih, raziskovalnih, strokovnih in poljudnih člankov, ki obravnavajo teme kot mednarodno poslovanje, trajnostni razvoj, organizacija, pravo, okoljska ekonomika in politika, trženje, raziskovalne metode, menedžment, korporativna družbena odgovornost in druga področja.

Iskanje

IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana

Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poročevalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.



DR. BOGDAN KAVČIČ: POHLEP

natisni E-pošta

Povzetek

Tema prispevka je pohlep. Najprej so predstavljene sestavine definicije pohlepa po različnih virih.

Potem so analizirane pozitivne in negativne posledice pohlepa na posameznika in družbo. Ugotovljeno je, da pretežna večina avtorjev pohlep vrednoti negativno. Pohlep ima številne negativne posledice na posameznika, zato ga nekateri razumejo kot bolezen. Negativni so učinki pohlepa na družino, poslovne odnose in družbo kot celoto.

So pa tudi nekatera pozitivna vrednotenja pohlepa. Nekateri poudarjajo njegovo motivacijsko vlogo in posledično vrednotijo pohlep kot temelj svobodnega tržnega gospodarstva in njegove pozivne vplive na ekonomski razvoj sodobnih družb. Drugi vidijo pohlep kot prirojen človeštvu, rezultat naravne selekcije v zgodovini. Nasprotno temu je stališče, da je pohlep nemoralen in so ga obsodile vse religije v zgodovini. Na koncu pa je razprava o tem, kolikšno bogastvo zadostuje za dobro življenje.

Ključne besede: pohlep, učinki pohlepa, bolezen, tržna ekonomija, kapitalizem, vrlina, dobro življenje

Abstract

The topic discussed in the article is greed. First the components of the definition of the greed are presented from different sources. Then the positive and negative consequences of greed on individuum and on society are analysed. It is stated that the vast majority of authors evaluate greed as negative. Greed causes numerous negative effects on individuals (pleonexic personality), therefore is by some authors treated as decease. Negative are effects of greed also on family, business relations and society as a whole. Greed causes social inequality with all its disastrous effects.

But there are also some positive evaluations of greed. Some emphasize its motivational role and consequently evaluate greed as the basis of the free market economy with all its positive effects on economic development of the modern societies. The others see greed as innate to the humans, result of the natural selection in the history. Opposite is the attitude that greed is immoral, condemned by all religions in the history. Finally the question how much wealth is enough for the good life is discussed.

Key words: greed, effects of greed, decease, market economy, capitalism, virtue, good life

1. Uvod

V Sloveniji je obravnavanje pohlepa z vidika njegovega vpliva na družbo in posameznika v pisnih prispevkih sorazmerno redko, medtem ko je v mednarodnem prostoru teoretičnih prispevkov na to temo kar nekaj. Kaj je razlog za odsotnost tovrstnih teoretičnih razprav v Sloveniji, bi težko rekli. Z gotovostjo lahko trdimo, da nato, da v Sloveniji skoraj ni teoretičnih razprav, ne vpliva dejstvo, da med Slovenci ne bi bilo pohlepa. Menimo, da je "tajkunizacija" in s tem povezan propad mnogih nekdaj uspešnih podjetij tudi posledica pohlepa. Namen tega prispevka je ugotoviti, kako je v strokovni literaturi opredeljen pohlep in kakšne posledice ima za družbo kot celoto in za posameznika. Nadalje je namen prispevka tudi ugotoviti,ali je potrebno pohlep zakonsko opredeliti in sankcionirati njegove posledice takrat, ko ima negativen vpliv na blagostanje družbe. Temeljna teza tega prispevka je, da v literaturi glede njegovih pozitivnih in negativnih posledic ni enotnega mnenja, da pa večina raziskovalcev meni, da pohlep negativno vpliva na družbo in posameznika. Da bi lahko dosegli namen prispevka in potrdili ali zavrnili temeljno tezo, smo analizirali relevantno predvsem tujo in (maloštevilno) slovensko literaturo in vire. Prispevek najprej opredeljuje pojem pohlepa, nato pa njegove pozitivne in negativne vzroke in posledice.Prispevek zaključujemo s povzetkom temeljnihugotovitev, da katerih smo prišli s študijem literature in analize razmer v slovenskem prostoru.

2. Kaj je pohlep

Pohlep se kaže kot oblika človeškega vedenja, s katero se preučevalci ukvarjajo že od antike dalje. Zato je tudi opredelitev pomembnih znakov (sestavin) tega pojava veliko. Slovar slovenskega knjižnega jezika ga dokaj enostavno opredeljuje kot »strastna želja prisvajati si dobrine« (SSKJ,2014, druga knjiga str. 83). Ta vir opredeljuje tudi en sam pomen pohlepa. Če povzamem po nekaj dostopnih virih (Eppig, 2014; Fox, 2010; Greed, 2009; Greed, 2015; Taflinger, 1996), so glavne sestavine vsebine pojma (pojava, lastnosti) pohlepa naslednje:
- pohlep je pretirana in neukrotljiva želja po pridobivanjudenarja, predmetov (tudi hrane), statusa in moči,
- ki daleč presega potrebe preživetja in udobja posameznika,
- in je sebična, torej gre za upoštevanje le lastnih interesov in posebej neupoštevanja interesov drugih, za odvzemanje potencialnih sredstev drugim ali priložnosti za njihovo pridobivanje ali odrivanje drugih s svojim premoženjem oziroma konkurenčno prednostjo.

Kot pohlep označujemo vedenje, ki se izraža v pridobivanju kot cilju in ne kot sredstvu (za preživetje ali udobno življenje). Sredstvo se spremeni v cilj sam po sebi. Zato je za pohlep značilna neskončna, nepremagljiva in nenasitna želja po pridobivanju več nečesa, kar imajo drugi in kar služi za udobno življenje. Drugače rečeno, gre za željo po pridobivanju vedno več nečesa, ki je ni nikdar mogoče zadovoljiti, niti ob še tako velikih količinah želenega.

SSKJ 2014, kot navedeno, ne opredeljuje sopomenk ta pohlep. Iz literature pa je mogoče povzeti številne pojme, ki izražajo isto ali podobno vsebino, kot je pohlep. To so: (že omenjena) sebičnost, lakomnost, hrepenenje, kopičenje zalog, skopost, poželenje, smrtni greh, posesivnost, grabežljivost, nenasitnost itd. Seveda so med temi pojmi nekatere vsebinske razlike, ki odsevajo različne izrazne oblike pohlepa.

Nasprotje pohlepa je vrlina, krepost. SSKJ (2015, druga knjiga, str. 936) definira vrlino kot pozitivno značajsko lastnost. Krepost pa enako in kot poštenost, neoporečnost. Bolj povedna je opredelitev, da je vrlina življenje in delovanje po moralnih in etičnih načelih (Virtue, 2015). Temeljne vsebinske opredelitve so podali že starogrški filozofi.

3. Je pohlep dober ali slab

Čeprav iz že navedenih opredelitev vsebine pohlepa sledi, da gre za pretežno negativne opredelitve, se v literaturi in družbeni praksi srečujemo tudi z zagovorniki pohlepa, oziroma pozitivnim vrednotenjem tega pojava. Poglejmo utemeljitve za oboje, pozitivno in negativno vrednotenje pohlepa.

Kratek povzetek odnosa do pohlepa v preteklosti je npr. v Nikelly (2006, str. 66-67). Iz zapisa sledi, da je celotna stara judovska in krščanska etična literatura pohlep obsojala in prepovedovala, ker ga je razumela kot korenino družbene nepravičnosti. Papež Gregor Veliki ga je v 6. stoletju opredelil kot enega od sedmih smrtnih grehov, torej kot tisto, kar povzroči pogubo človeka, če se mu ne odpove (Sedem smrtnih grehov, 2014). Glede na posledice, je pohlep verjetno najvplivnejša pregreha človeštva. Katoliška cerkev je bila vse do prevlade protestantske etike nasprotnica posvetnega materialnega bogastva, pridigala je svetost siromaštva. Šele protestantska etika je ocenila delo kot sveto in kopičenje bogastva kot versko obveznost, ki bo zagotovila rešitev sveta (Nikelly, 2006, str. 66). Ob današnjem bogastvu katoliške cerkve v Sloveniji ni treba posebej omenjati, kako je »pozabila« na svoje prvotne nauke.

Stari Atenci so verjeli, da pohlep spodjeda človekov značaj, povzroča krivice in zatiranje. Kot zaščitnih pohlepa je bil bog Hermes, ki si je agresivno prizadeval za bogastvo, status in lastni interes. Tako Aristotel kot Platon sta verjela, da pohlep ne prinaša zadovoljstva, da spodbuja destruktivne ambicije in uničuje družbene vrednote ter kolektivno življenje. Podobne negativne nazore o pohlepu so prevzeli tudi Rimljani (Nikelly, 2006, str. 66).

3.1 Negativni vplivi pohlepa na posameznika
Večina avtorjev, ki se ukvarjajo s pohlepom, zavzema stališče (je prepričanih), da je vpliv pohlepa na posameznika negativen. To je zlasti prevladujoče spoznanje v preteklosti. Ciganović (2015) npr. navaja, da pohlep, ki ga spremljajo tudi sebičnost, egoizem in sovraštvo do drugih, že po stari jogijski znanosti pušča na človeku škodljive posledice: vznemirja celoten živčni sistem, hudo poškoduje živčna vlakna, zožuje krvne žile, oslabi prekrvavitev zmanjšuje vitalnost in oslabi telesno odpornost. Peterson (leto ni navedeno) dodaja, da pohlep postane nemoralen, kadar gre za kopičenje denarja na račun drugih. Ko postane nemoralen, pa pohlep spodbuja različne oblike antisocialnega vedenja (bogati so bolj nevljudni šoferji, si vzamejo proporcionalno več, kadar je kaj zastonj, bolj goljufajo pri igri, bolj lažejo pri pogajanjih).

Seltzer (2012) ugotavlja, da tisti, ki se vdajajo pohlepu, navadno ne delujejo v svoji profesiji ali v umetnosti. So podjetniki, investitorji, špekulanti, posojilodajalci (oderuhi) in pogosto tudi direktorji (čeprav ne vedno). Najpogosteje zelo malo od svojega uspeha prispevajo družbi. Nasprotno njihova dejavnost je usmerjena v to, kako denar iz drugih žepov preusmeriti v svoj žep. Zato brezobzirno izkoristijo vsako priložnost in ne oklevajo, kadar se je treba usmeriti proti drugim. Milijonarjem ni milijonov nikdar dovolj. Sredstva, s katerimi pridobivajo bogastvo, so postala cilj sama sebi. Pohlepnim ni cilj imeti, ampak pridobivati in vzdrževati pridobljeno. Pridobiti čim več in potem to uporabiti za pridobitev še več bogastva. Če se zgodi, da pri tem izgubijo, pa to doživljajo kot izgubo lastne vrednosti, kar povečuje njihovo nagnjenost k samomoru.

Zaradi takšnih učinkov pohlepa na posameznika se od leta 1992 dalje pojavlja oznaka, da je pohlep bolezen in pleoneksična osebnostna motnja (Lerman, 2005, str. 617). Nikelly (2006, str. 71) postavlja opredelitev stroke, da gre pri pohlepu za bolezen, to je socialno neprilagojeno vedenje, ki je nevarno za fizično in mentalno zdravje. Nikelly tudi navaja naslednje kriterije za prepoznavanje pleoneksične osebnosti (Nikelly, 2006, str. 72):
• sredstva, s katerimi je bilo pridobljeno bogastvo, niso pomembna, pomembno ga je posedovati za lastne koristi.
• Ne zanimajo jo posledice neomejenega kopičenja kot izčrpavanje naravnih virov ali spodbujanja socialnih konfliktov, ropanje in trpljenje.
• Pridobivanje jemlje kot vrednoto samo po sebi in za zasebno razkošje, revščina in javno dobro jo ne zanima.
• Lakota po rastočem bogastvu nima logičnega smisla, imeti vse ni dovolj, hotenje imeti več, je tekma brez konca.
• Živeti za tukaj in zdaj, saj je življenje kratko, spodbuja prigrabiti in obdržati čim več je mogoče.
• Zamenjava sredstev in ciljev in porušenje življenjskih prioritet, zapostavljanje pomembnih človeških vrednot.
• Neuspeh prepoznavanja etičnih obveznosti in njihovega vpliva na družbo, neobčutljivost za nezadovoljene temeljne potrebe drugih.
• Posedovati postane sinonim za vrednotenje samega sebe, svobodo in privilegiranost, skupaj z občutkom več vrednosti in hinavščino.
• Socialne interakcije postanejo neosebne in površne, mehanične, manjka jim topline; drugim ne pustijo blizu; osebna srečanja so omejena na tiste, ki prispevajo k njihovemu pridobitništvu.
• Prezir in zaničevanje tistih, ki niso izkoristili priložnosti, da bi v bogastvu prehiteli druge.

Pohlep naj bi bil povezan tudi s kemičnimi procesi v možganih. Ko oseba pridobi vire, se v možganih sprostijo kemikalije, ki povzročijo občutek veselja. To pa ima za posledico, da hoče pridobiti še več (Fox, 2010). V tem smislu je razumeti opredelitev, da je pohlep kot mamilo, s katerim tekmujeta samo heroin in alkohol (Hrovatin, 2013). Njeno bistvo je, da preprečuje človeku biti zadovoljen s tem, kar ima. Zato hoče več in več in mu nikdar ni dovolj.

Z zdravljenjem pleoneksije (kot bolezni, ki približno ustreza pohlepu), se ukvarja psihiatrija, posebej psihoanaliza. Zdravljenje je težavno. Prvič zato, ker je bolezen zelo razširjena in bi moral velik del poslovnežev (večina?) na zdravljenje v bolnišnice. Drugič zato, ker je za tovrstne bolezni nujno, da oboleli najprej sebi prizna, da je bolan in se hoče zdraviti. Pohlepneži pa sebe ne vidijo kot bolnike, tako tudi ne bogati. Nasprotno, sami o sebi imajo dobro mnenje. Napačno povezujejo denar z občutkom samo vrednosti. Svoje premoženje enačijo z vrlinami, kot so prijateljstvo, ljubezen, lojalnost (Whatcausesgreed? brez letnice)Tretjič pa tudi zato, ker je samo zdravljenje težavno. Kot opredeljuje Nikelly (2006, str. 74) je pri bolniku treba doseči motivacijsko preusmeritev in kognitivno prestrukturiranje, spremembo vrednotenja bogastva in prepričanja, da samo moč in uspešnost zadovoljujeta potrebe. Zato so nekateri mnenja (npr. Hrovatin, 2013), da se je smiselno boriti proti pohlepu, ker ga nikakor ne moremo ločiti od sebe. Lahko pa ga preusmerimo na tisto, kar nam je pisano na kožo in ni nujno, da je to denar, moč ali status – pa smo vseeno zadovoljni.

3.2. Negativni vplivi pohlepa na družbo
Negativni učinki pohlepa na družbo se pojavijo kot posledica pohlepnega, grabežljivega obnašanja. Skopost ima škodljive posledice za življenje v družini. Pohlep vodi v sleparsko vedenje in s tem v konflikt z zakonom zaradi goljufij. Ker se pohlepni posameznik za svojo korist obrne tudi proti prijateljem, sledi izguba medosebnega zaupanja. Večje bogastvo spodbudi zavist prejšnjih kolegov in prijateljev, ima za posledico stigmatizacijo posameznika in socialno izolacijo. Zato je pohlep škodljiv tudi skupnost in družbo v celoti (Nikelly, 2006, str.71).

Denar sam po sebi ni nekaj slabega. Nenazadnje vsak potrebuje za življenje v sodobnem svetu nekaj denarja. Z denarjem lahko naredimo tudi marsikaj dobrega. Vzemimo na primer prizadevanja karitativnih organizacij kot je Rdeči križ, Karitas, Unicef ipd., ki si zelo prizadevajo pridobiti denarna sredstva, da bi reševali probleme preživetja prebivalstva na številnih delih sveta. Problem nastane, kadar pride do nesorazmerja med številom in željami tistih, ki hlepijo po sredstvih in razpoložljivim bogastvom, ki je omejeno (Taflinger, 1996). V takem okolju mora posameznik, če hoče imeti več, vzeti drugim. Tako pride do delitve družbe na tiste, ki imajo in one, ki nimajo. Med tema dvema skupinama pride do konfliktov, ki imajo rušilno vlogo v družbi. Bogati pozabijo na revne in njihove potrebe. Pride do brezčutnosti, arogance in megalomanije na eni strani ter do težkega dela, nezdravih delovnih pogojev, revščine in pomanjkanja ter uničevanja življenjskih možnosti na drugi strani. Pohlep postane nemoralen, ko gre za akumulacijo denarja na račun drugih ljudi.

Ker je človek socialno in kulturno bitje, ljudje od države pričakujejo regulativo, ki bi zmanjšala, če že ne odpravila škodljive posledice neenakosti v družbi. Temu je namenjena zakonodaja, pravila, družbene norme. Če država uspe obvladati ta konflikt do zadovoljive mere znotraj sebe, se lahko obrne navzven. Tako pohlep lahko vodi do globalnih nesreč v svetu, kot jih predstavljajo vojne (Gallozzi, 2009), tudi svetovne. Prva svetovna vojna je izrazit primer svetovne katastrofe, ki jo je povzročil pohlep nekaterih držav. Torej pohlep ni le lastnost posameznikov, ampak lahko tudi skupin in organizacij, do vključno velikih, kot so države.

Večinsko mnenje med prebivalci, pa tudi v strokovnih krogih je, da je pohlep družbeno škodljiv. (O koristnosti pohlepa bo govora v naslednjem razdelku). Vendar pohlep v svetu raste. Raste tako pri posameznikih, kot pri družbenih skupinah in državah. Du Bose (2008) npr. ocenjuje, da pri posamezniku pohlep eksponencialno raste, ko mu enkrat popusti: presoja odpove, etika postane kompromisna, stil vodenja zaslepljen z ambicijami. Rast pohlepa v svetu je razvidna iz podatka, ki se je pojavil januarja 2015 tudi pri nas: že leta 2016 naj bi najbogatejših 1% bilo lastnik 99% vsega svetovnega bogastva (K. T., 2015).

Dostopnih je kar nekaj analiz o rasti pohlepa v ZDA in posledicah te rasti. Ena odmevnejših takšnih analiz je v knjigi Stiglitz J. E.: Theprice of inequality, 2013 (Cena neenakosti). Stiglitz je leta 2001 dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo (skupaj s še dvema drugima ekonomistoma), torej gre za uglednega avtorja. Stiglitz neposredno ne govori o pohlepu, pač pa o neenakosti v ameriški družbi. Povezavo me pohlepom in neenakostjo so, kot je bilo že navedeno, dokazali drugi avtorji. Zato je Stiglitzove ugotovitve glede poraznih posledic neenakosti mogoče neposredno povezati s pohlepom. Ugotavlja, da se je v ZDA neenakost v obdobju od 1950 do 1970 zmanjševala (str. 3).Začela pa se je hitro povečevati z izvolitvijo R. Reagana za predsednika. Ta je znižal progresivno obdavčitev bogatih z najvišjih 70% na 28%. Sledil mu je še Clinton, ki je leta 1997 najvišjo stopnjo davka znižal na 20% in potem še Bush na 15% (Stiglitz, 2013, str. XXXI). Tako se je mediana bogastva srednjega sloja od 2007 do 2010 znižala za 40% (Stiglitz, 2013, str. XI). Zgornjih 1% je v letih 2007 – 2008 pobralo 65% prirastka v bruto domačem proizvodu, medtem ko so srednji sloji stagnirali. Bogati po dobijo vedno več. Zadaj je bila ideologija, da je treba denar dati bogatim, ki bodo ustvarili nova delovna mesta (teza o »kapljanju navzdol«, angl.: »trickledowneconomy«). To se ni potrdilo. Zgodilo se je ravno obratno.Bogati so nebogatim še bolj spraznili žepe.

Te ocene kaže vrednotiti v kontekstu Stiglitzove ugotovitve, da imajo dežele z manj progresivno obdavčitvijo bogastva višjo stopnjo družbene neenakosti. Dežele z več ekonomske neenakosti pa tudi večjo politično neenakost (Stiglitz, 2013, str. XIII). Politična moč se seveda seli k bogatim, ki dosežejo še zmanjšanje obdavčitev in s tem svoje hitrejše bogatenje. Ti procesi so vodili do finančnega zloma 2008 in gospodarske krize, ki je sledila. Ta je tudi v ZDA najbolj prizadela prav nižje sloje prebivalstva. Porasla je brezposelnost, zmanjšale so se pokojnine, banke pa so zasedle ogromno število stanovanj in zasebnih hiš, ki so bile kupljene s krediti. Povprečno gospodinjstvo belih Američanov je od leta 2005 do 2009 izgubilo 53% premoženja, povprečno gospodinjstvo južnoameriških priseljencev 66% (Stiglitz, 2013, str. 17). Vendar pa so iz kriz mnogi bankirji izšli z velikim dobičkom, tisti, ki so jih njihove napake prizadele, pa so izgubili zaposlitev. Tako so bili bankirji dejansko nagrajeni za narejeno škodo drugim (Stiglitz, 2013, str. XLIV). Tako se je zgodilo tudi drugje po svetu, razen na Islandiji, kjer so bankirji šli v zapor.

ZDA s svojimi 303 milijoni prebivalstva štejejo za eno najbogatejših držav na svetu. Obenem pa je to dežela z velikansko neenakostjo, ki vključuje na eni strani najbolj bogate Zemljane, na drugi strani pa tudi veliko revščine. Snyder (2010) je zbral 50 statističnih podatkov o ZDA, za katere pravi »da so skoraj preveč nori, da bi jim verjeli«. Povzemam nekatere:
- celoten dolg vlade, podjetij in posameznikov v ZDA znaša 360% bruto domačega proizvoda;
- v Kaliforniji je osem okrožij, kjer je nezaposlenost preko 20%;
- leta 2009 je šlo 1,4 milijona Američanov v osebni stečaj, kar je 32% več kot v letu 2008;
- v osrednji Kaliforniji je zaradi dolgov naprodaj vsaka 16. hiša;
- v prvem četrtletju 2010 so banke v ZDA zarubile 258 tisoč domov, kar je 35% več kot v letu 2009;
- prvič v zgodovini so v ZDA banke lastnice več stanovanj, kot vsi posamezni Američani skupaj;
- v recesiji po 2008 je bilo izgubljenih 18 milijonov delovnih mest v zasebnem sektorju,
- skoraj 40 milijonov (skoraj 13%) prejema podporo za hrano;
- polovica Američanov ima v lasti le 2,5% bogastva;
- leta 1950 je bilo razmerje plače med povprečnim delavcem in direktorjem 1:30, od leta 2000 dalje pa je 1: 300-500;
- itd.
Avtor zaključuje, da ne gre samo za recesijo, ampak za začetek konca največjega gospodarstva na svetu.

Iz drugega vira (Gongloff, 2014) povzemam, da je leta 2012 15% vseh Američanov živelo pod pragom revščine (za posameznika je bil leta 2013 prag revščine 11.720$ letnega dohodka, za štiričlansko družino pa 23.492$).

ZDA v tem pogledu niso kakšna izjema (le podatkov o ZDA je na voljo več kot za druge države). Utemeljena pa je ocena, do katere je na podlagi mednarodnih primerjav prišel Stiglitz, da je neenakost največja prav v ZDA (Stiglitz, 2013, str. 27). Jones (2014) npr. navaja, da je najbogatejših 1000 Britancev podvojilo svoje bogastvo v zadnjih petih letih krize. Isti avtor navaja tudi, da 805 milijonov ljudi na svetu nima dovolj hrane za zdravo življenje in da 67 milijarderjev poseduje toliko kot 3,5 milijard najrevnejših. To označuje kot groteskno neenakost.

V zvezi s pohlepom in posledično bogastvom kaže za ZDA omeniti tudi to, da so dežela, kjer so prebivalci obsedeni bogastvom in pridobitništvom, da se kopičenja materialnih dobrin ne sramujejo, kot drugje po svetu in ga tudi ne skrivajo (Du Bose, 2008). Televizija, filmi in druga sredstva množičnega obveščanja glorificirajo življenje elit. Ameriška pot do sreče je »imeti več« (Nikelly, 2006, str.67). Zato ni presenetljiv rezultat ankete, da večina Američanov srednjega in nižjega razreda (po samoopredelitvi) občuduje bogate: 94% iz srednjega in 84% iz nižjega razreda. Bogate ocenjujejo kot bolj inteligentne in bolj delovne od drugih, vendar tudi kot bolj pohlepne in večina (58%) je mnenja, da plačujejo premalo davkov. 42% jih meni, da so obogateli s trdim delom, kar je vredno občudovanja (Pahman, 2012). Dejansko to drži le v manjši meri, najbogatejši so bogastvo podedovali in ga niso pridobili sami.

Za ameriške elite je značilna »sumljiva potrošnja«, kot to označuje Lerman (2005, str. 616) in kot primer navaja porast velikosti povprečnih stanovanj, ki je od leta 1970, ko je bila 129m² na 199m² leta 2004. Ali po drugem viru: od 160m² leta 1983 na 241m² leta 2013 (America's homes are biggerthanever, 2014). Za bogate obstoji tudi posebna ponudba avtomobilov, najdražji Porsche 918 Spyder za ceno 845.000$; sledi Ferrari 458 speciale, ki ima ceno 294.350$; šele potem RollsRoyce s ceno 284.000$, itd. (Bestcars for super rich, 2014).

Predvsem na podlagi Stiglitzove analize (Stiglitz, 2013) bi povzel naslednji potek dogajanj: Rezultat pohlepa je, da si velika manjšina (posebej zgornjih 1%) nabere veliko bogastvo. Bogati svoj denar porabijo tudi za pridobitev političnega vpliva. V deželi kot so ZDA zmaga na volitvah tisti, ki v volilni proces vloži več denarja. Pri tem so zlasti pomembne predsedniške volitve, zaradi velikega vpliva na državno odločanje, ki ga ima ameriški predsednik. Kandidatom na volitvah uspe prepričati volivce z uporabo marketinga, razvila pa se je tudi posebna znanost vedenjska ekonomija. Več marketinga zahteva seveda več denarja. Stiglitz ta proces označuje s frazo »one dollar, one vote« (en dolar – en glas) namesto en volivec en glas (Stiglitz, 2013, str. L). Bogati prispevajo za volilno kampanjo tistim kandidatom, katerih program jim ustreza. Po volitvah izvoljeni seveda vračajo bogatim vloženi denar v obliki bogatim prijaznih političnih in gospodarskih odločitev. Tako si pohlep pridobi tudi politično oblast. Politika je bojišče, na katerem poteka boj za razdelitev nacionalnega dohodka. Boj, ki ga je v ZDA dobil zgornji 1% (Stiglitz, 2013, str. 168).

Pohlep je v preteklosti vodil do propada mnogih držav.

4. Pozitivno vrednotenje in vzroki pohlepa

4.1. Pohlep je koristen
Sodeč po dostopnih objavah na internetu, je malo zagovornikov stališča, da je pohlep koristen. Najprepričljivejši je argument, da pohlep deluje kot motivacija (Peterson, brez letnice). Ker ljudje želijo več denarja, so ta njegovo pridobitev pripravljeni narediti marsikaj. Ta človekova lastnost je racionalna podlaga vseh sistemov plačevanja delavcev po učinku (opravljenem delu). Delavci, plačani po opravljenem delu, navadno naredijo veliko več, kot če so plačani po času dela. V tem smislu je mogoče pritrditi Petersonu (prav tam), da je pohlep vsaj delno odgovoren za izgradnjo vse industrije, za spodbujanje inovacij – torej za izdelavo novih proizvodov, zaradi katerih je naše življenje lažje.

Delavec mora biti za delo motiviran, da bo trdo delal. Če ima občutek, da ga na obravnavajo pošteno, ga je težko motivirati. Ekonomist Marshal je že leta 1895 zapisal, da je dobro plačano delo učinkovito in zato ni drago delo (Marshal, 1920, 555).

Vprašanje je, kolikšne razlike v plačilu imajo spodbudno vlogo. Kot smo že navedli, so razlike v plačilu med povprečnim delavcem in direktorjem v sodobnem času 1 : 300 in še več. Stiglitz navaja, da je ta razlika na Japonskem 1 : 16 (Stiglitz, 2013, str. 26). Pa je Japonska prav tako gospodarsko uspešna država. Gre torej tudi za družbene norme, kaj je primerno in kaj ne. Spomnim se, da je Zveza komunistov Slovenije leta 1971 na Konferenci o socialnem razlikovanju kot primerno razliko med najnižjim osebnim dohodkom (navadno snažilke) in najvišjim osebnim dohodkom, opredelila razmerje 1 : 5. V različnih deželah torej obstoje različne norme, kaj je primerno in spodbudno razmerje v plačevanju dela posameznikov. Stiglitz zagovarja tezo (teorijo marginalne produktivnosti), da bi osebno povračilo posamezniku moralo ustrezati velikosti družbenega prispevka od njegovega dela (Stiglitz, 2013. str. 136). Na osnovi obsežne analize zaključuje, da vsaj v ZDA bogati dobijo mnogo več, kot je družbeni prispevek njihovega dela.

Splošneje pa je prisotno prepričanje, da je prav pohlep spodbudil razvoj tržnega gospodarstva in s tem velik gospodarski in družbeni razvoj v zadnjih nekaj stoletjih. Vendar se nekateri sprašujejo, ali je danes življenje res boljše, kot v preteklosti. Tako Hrovatin (2013) navaja, da je pohlep zakrivil razvoj civilizacij, zaradi katerih mnogi živijo slabše, kot če civilizacije ne bi bilo. Zaključuje, da je pohlep tudi uničil vse dosedanje civilizacije in bo tudi sedanjo (Hrovatin, 2013).

Kluger (2014) navaja v podporotezi, da je pohlep koristen,izsledke neke novejše raziskave University of Oxford (ne navaja natančneje, katere raziskave in kdaj). Raziskovalci so z uporabo matričnih modelov družbenih skupin ugotovili, da kadar so skupine hierarhično strukturirane – torej, da gre za veliko neenakost med člani – se posamezniki na vrhu bolj prizadevajo za interese skupine v celoti, kot člani, ki so na dnu hierarhije. Vključno v tekmovanju z zunanjimi skupinami. Avtorji so odkrili, da se vedenje skoraj v vseh kulturah in na vseh lokacijah sklada z ugotovitvami raziskav na opicah (šimpanzih, bluemonkeys in lemurjih). V skupinah teh opic se v boju z zunanjimi skupinami za meje ozemlja borijo predvsem samci na višjih položajih, ki se jim pridružijo tudi samice na višjih položajih. Članom skupine na nižjih rangih pa je dovoljeno, da se skrijejo za višje in malo prispevajo k obrambi ozemlja skupine. Cena te zaščite pa je, da se nižji ne smejo upirati višjim, sicer višji uporabijo svojo moč tudi za pokoravanje nižjih. Tako naj bi bilo tudi v človeških skupinah v zgodovini. Močni ljudje, ki služijo skupini, so nagrajeni s še večjo močjo. Močni generali (kot npr. Washington, Grant in Eisenhower v ZDA)postanejo predsedniki držav, ne samo, ker jih ljudje bolj poznajo, ampak tudi ker so se izkazali v boju za cilje, ki jih ljudje sprejemajo.

V javnosti najbolj odmevna pozitivna ocena pohlepa je nedvomno izjava I. Boesky-ja na otvoritvi Berkeley's School of BusinessAdministration na Kalifornijski univerzi leta 1985 (James, 2015, str.2) ali 1986 (Greed, 2015), ki je dejal: »Mimogrede, pohlep je v redu. Želim, da se tega zavedate. Mislim, da je pohlep zdrav. Lahko ste pohlepni, pa se še vedno dobro počutite.« (citirano po James: 2015, str.2).Ta govor so uporabili naslednje leto v filmu WallStreet, v katerem igra glavno vlogo G. Gekka z Oskarjem nagrajeni M. Douglas. Ta izjava in film sta doživela obsežne komentarje v ZDA in sta verjetno najpogosteje navedena primera podpore pohlepu. Ne bo odveč dodati informacijo, da je bil ta Ivan Boesky borzni špekulant, Žid, ki je bil leta 1987 obsojen zaradi goljufij in podkupovanja na 3,5 let zapora, plačilo 100 milijonov $ kazni in trajno prepoved dela z vrednostnimi papirji (Ivan Boesky, 2015). Kljub medijski razvpitosti, pa Boesky ni posnemanja vreden zgled, ki bi utemeljeval koristnost pohlepa.

Med zagovornike pohlepa lahko štejemo tudi tiste, ki pohlep razumejo kot prirojeno človekovo lastnost, npr. Jones (2014). To je razumevanje pohlepa kot nujne lastnosti za preživetje posameznika in vrste. Kot utemeljuje Eppig (2014), je človeški pohlep rezultat evolucije. Človek je rezultat evolucije in naravna selekcija je temelj tudi človeškega vedenja. V naravi preživi več tistih, ki imajo določeno lastnost, kot onih, ki je nimajo ali jo imajo v manjši meri. Čim večja je razlika, večja je pomembnost te lastnosti. Za vse organizme so viri pomembni za razmnoževanje. Preživi toliko mladičev, kolikor je virov za njihov obstoj. Torej viri odločajo, koliko mladičev bodo imele živali. Tako selekcija daje prednost osebku, ki lahko zagotovi več virov in prehrani več mladičev. To je veljalo tudi za razvoj človeka. Sodobni ljudje niso bistveno drugačni. Spremenilo pa se je to, da tekom evolucije virov dolgo ni bilo mogoče uskladiščiti. Danes je to mogoče za poljuben čas v obliki denarja. Ljudje imamo torej prirojen nagon uspeti bolj kot drugi. To še vedno vpliva na naše ravnanje: imeti več bogastva kot drugi. Drugače rečeno, naravna selekcija nas sili po pridobivanju več virov (več bogastva), kot jih imajo drugi.

Temu stališču nasprotuje npr. Jones (2014), ki navaja, da so raziskave na univerzah Harvard in Yale leta 2012 (podrobnejših podatkov o teh raziskavah ne navaja) vodile do ugotovitve, da ljudje po naravi nismo sebični. Podobno naj bi na Princeton University ugotovili, da je človekovi naravi prirojeno sočutje. Vzrok naj bi bil v tem, da se počutimo dobro, kadar pomagamo drugim, ker se v kri sprošča hormon oxytocin, ki spodbuja prijateljstvo.

Splošneje formulirano, gre za vprašanje, ali je pohlep posledica genetskih dejavnikov (prirojen) ali lastnosti družbenega okolja, v katerem posameznik živi. Ta dilema je prisotna v vsej zgodovini, kot iz različnih virov povzema Nikelly (2006, str. 66-67). Zagovorniki pohlepa ga razumejo kot prirojene pozitivne lastnosti človeške narave, ki so gonilna sila ustvarjanja bogastva. Tako kot rast otrokovega telesa znak njegovega zdravja, tako je povečanje bogastva znak močnega gospodarstva.

V to vrsto nazorov lahko prištejemo tudi prepričanje, da je pohlep posledica osnovnega strahu za življenje. Pohlep izvira iz občutka pomanjkanja, prikrajšanja, potrebe po nečem, kar ni na voljo. Če je ta občutek posebej močan, se oseba osredotoči na pridobivanje tistega, kar »potrebuje«. Poskuša dobiti tisto, kar bi odpravilo občutek, da tega nima dovolj. To je lahko denar, moč, seks, hrana, pozornost, znanje ali karkoli drugega. Lahko je to nekaj konkretnega, oprijemljivega ali abstraktnega, realnega ali simbolnega. Če se pohlep fiksira na nekaj specifičnega, potem je celo življenje posameznika namenjeno pridobitvi čim več tega (Greed, 2009; Whatcausesgreed /brez letnice/). V skladu s tem nazorom so sestavine pohlepa naslednje:
1. Negativna zgodnja izkušnja iz otroštva, ko gre za pomanjkanje tistega, kar otrok potrebuje: hrane, ljubezni, skrbi, pozornosti, stikov itd. Lahko je ta izkušnja kratkotrajna, toliko dolga, da se oblikuje izkušnja pomanjkanja. In se oblikuje strah, da ne bo dobil tega, kar potrebuje. Tudi, če so na voljo substituti (kot denar namesto pozornosti, igrače namesto ljubezni itd.)
2. Napačno razumevanje oziroma vrednotenje teh negativnih izkušenj. Otrok pride do sklepa, da je življenje omejujoče, da nima sestavin za njegovo srečo. Odtod sklep, do je njegov uspeh odvisen od tega, da dobi, kar hoče.
3. Strah zaradi prej navedenih razlogov. Otrok postane ujetnik strahu, da bo moral živeti s pomanjkanjem nečesa bistvenega, kar si želi. Pri različnih osebah je to lahko nekaj specifičnega, kot ljubezen, pozornost, denar, moč, slava ipd. Zato obsesivno hrepeni, da bi to imel.
4. Strategija za spopad s tem strahom. Obsesivno iskanje nadomestila za izvorno pomanjkanje, prisilno iskanje tega, kopičenje na zalogo, preprečevanje drugim, da bi to pridobili, kritiziranje razpoložljivega, obtoževanje drugih, da ne dobi dovolj.
5. Tako se oblikuje osebnost, ko odrasli zavijejo pohlep v družbeno sprejemljivo masko. Nihče okolju ne reče, da je pohlepen. Nasprotno trdijo, da niso sebični, da s tem, ker imajo mnogo, osrečujejo druge, itd. Dejansko pohlepnež ni nikdar srečen, dokler obstaja možnost, da ima kdo več od njega ali da bi izgubil svoje bogastvo.
Na razlagi pohlepa kot posledice dogajanj v zgodnjem otroštvu temeljijo tudi psihoanalitične teorije (Nikelly, 2006, str. 70-71). Freud je zagovarjal stališče, da izkušnje iz otroštva vplivajo na življenje odraslih (Du Bose, 2008).

Za pojasnjevanje pohlepa je koristno razlikovanje med potrebami in željami (Nikelly, 2006, str. 67). Potrebe definira kot tisto, kar je potrebno za vzdrževanje osnovnih pogojev življenja in preseganje trpljenja; želje, bistvo pohlepa pa ustvari socialno in ekonomsko okolje. Želje nimajo kvantitativnih omejitev in zato oseba ne more biti nikdar povsem zadovoljena.

4.2 Tržnost in pohlep
Precej razprave, povezane s pohlepom, je namenjene tudi odnosu med pohlepom in delovanjem trga. Razprava se pogosto začenja z navedbo opredelitev ekonomista A. Smitha, ki je že leta 1776 zapisal: »To, da dobimo kosilo, ni odvisno od dobre volje mesarja, pivovarja ali peka, ampak od njihove sebičnosti.« (Smith, 1981, str. 26-27). Sebičnosti v tem smislu, da svoje izdelke oziroma storitve proizvajalci prodajo na trgu z namenom, da bi pridobili korist. Sebičnost posameznika povzroči, da trguje. Trgovina pa poganja razvoj gospodarstva, kar ustvarja boljše življenjske pogoje za posameznika in gospodarstvo. Sebičnost je v tem kontekstu opredeljena kot uveljavljanje lastnih interesov ali prednosti. Pohlep je orodje, ki spodbuja gospodarstvo z ambicijami, ki jih sproža v ljudeh. Ambicija je resna želja po nekem dosežku, kot je bogastvo ali slava in pripravljenost, boriti se za to. Pohlep je bistven za svobodno tržno gospodarstvo. Ljudje morajo drugim pokazati, da imajo več. In morajo želeti, da bi imeli še več tega, kar že imajo. Sebičnost je tisto, kar nas spodbuja k trgovanju. Problem je v tem, kakšen učinek ima pohlep posameznika na druge. Drugače rečeno, koliko je pri uresničevanju lastnega pohlepa treba upoštevati druge. (The role of greed in a capitalistsociety, 2014).

Moč lastne koristi določa aktivnost posameznika. Zasebni pohlep kapitalista pa trg spremeni v javno dobro, zatrjuje Doti (1996). V podporo tej svoji tezi navaja izkušnje z dvema trgovinama v Čikagu v zimi, ko je zapadlo toliko snega, da redna preskrba nekaj časa ni bila mogoča. Ena trgovina je še naprej prodajala hrano po enakih cenah kot prej in je bila kmalu izpraznjena, lastnik jo je moral zapreti. Drug trgovec pa je podvojil cene, njegova trgovina je ostala dobro založena in odprta. Tako je trg zasebno korist trgovca spremenil v javno dobro (trgovina je bila založena in odprta). Doti nadaljuje, da je osebna korist edini uspešni način proizvodnje in distribucije blaga v modernem ekonomskem sistemu (pravtam). V skladu s temi prepričanji je pohlep gibalo gospodarskega razvoja, od katerega imajo korist vsi. Trg ne kanalizira samo pohlepa posameznika po denarju ampak tudi po odličnosti. Kapitalist izkoristi vsako priložnost za dobiček.

Čeprav je bogastvo pot do slave posameznika, pa je že A. Smith opozoril, da je želja po bogastvu in slavi najbolj splošen vzrok razvrednotenja (korupcije) naših moralnih čustev. Zaradi tega je (bil) pohlep obsojanja vredno vedenje v vseh religijah. Posebej v krščanstvu in judovstvu. Pohlep je že Tomaž Akvinski obsodil kot smrtni greh (Greed, 2015). Ker je dežela kot so ZDA, ki so na eni strani najbolj bogata (posledica pohlepa), na drugim strani pretežno krščanska dežela, je pričakovati, da so se pojavile utemeljitve, da pohlep ni v nasprotju s krščanstvom. To je temeljna teza knjige J.W. Richardsa: Money, Greedandthe God (2009) – navedeno po: Is capitalismbased on greed (2014). Kajti, če bi bil kapitalizem utemeljen na pohlepu, bi bil nemoralen. Odtod sklep, da kapitalizem ni v nasprotju s krščanstvom (prav tam).

Pojasnilo teh dvojnih ugotovitev glede krščanstva in kapitalizma so našli v razlikovanju med samoljubjem /angl.: self-interest/ in sebičnostjo /angl: sefishness/. Med tem dvema pojmoma naj bi bila bistvena razlika. Samoljubje je skrb za sebe, je pogoj za ohranitev samega sebe: umivanje zob, zdrava prehrana, pogled na levo in desno pred prečkanjem ceste, itd.. Kapitalizem je zgrajen na samoljubju (Is capitalismbased on greed, 2014). Pohlep pa je sprevrženo samoljubje (Richards, 2009). Sebičnost se od samoljubja bistveno razlikuje po tem, da je sebičnost upoštevanje le sebe, uresničevanje le lastnega interesa, tudi proti in na račun interesa drugih. Pohlep na prostem trgu pomeni menjavo npr. blaga za denar, ki prostovoljna in od katere imata korist oba udeleženca. Tu bi lahko potegnili vzporednico z Rousseau-jevim razlikovanjem med »amourpropre« in »amour de soi«. Amour de soi je bolj prvinska, upošteva to, kako nanjo gledajo drugi in združljiva z moralnostjo. Torej bi jo lahko označili kot samoljubje. Amourpropre je tudi samoljubje, vendar brez ozira na to, kako nanjo gledajo drugi. Je predmet korupcije in pohlepa (Amour-propre, 2014). To ustreza naši opredelitvi sebičnosti.Taflinger (1996) zaključuje, da je neomejen pohlep škodljiv tudi za družbo. Kapitalizem ni sposoben preživeti v radikalni sebičnosti (The role of greed in a capitalistsociety, 2015).

4.3 Krepost in gospodarstvo
Kaj pa krepost in njen vpliv na gospodarstvo? Po Colsonu (1993, str. 123-124, povzeto po: The role of greed in a capitalistsociety, 2015) so štirje dejavniki, ki temeljijo na sistemu moralnih vrednot in ki omogočajo cvetoče gospodarstvo:
1. Ljudje morajo biti pripravljeni trdo delati (samomotivacija in samožrtvovanje).
2. Pogodbe morajo biti spoštovane. Oba pogodbenika morata ravnati častno.
3. Ljudje morajo investirati čas in napor, da bi nekaj dosegli v prihodnosti (samodisciplina in odložena nagrada).
4. Nujno je, da sodelavci dejansko sodelujejo, kar vključuje medsebojno spoštovanje in naklonjenost.
Tretji od navedenih štirih dejavnikov je pohlep. Gospodarstvo pa ne more preživeti samo na sebičnosti. Potrebno je, da se ljudje odrekajo uživaštvu (potrošnji) sedaj, da bi investirali v svojo prihodnost in prihodnost drugih. Ko investirajo, morajo zaupati v tistega in tisto, v kar investirajo; zaupati posojilojemalcu, da bo vrnil posojilo. Ta odnos vsebuje prvine časti, resnicoljubnosti, zaupanja in samokontrole. Pa tudi dobrosrčnosti in dobrohotnosti.

Kapitalizem torej nedvoumno temelji na samoljubju, ne pa na sebičnosti. V pogojih radikalne sebičnosti ne more preživeti. Samoljubje je dobro za posameznika, saj spodbuja trdo delo. Ko pa se samoljubje sprevrže v sebičnost, postane nevarno za posameznika in za družbo. Ima uničujoč vpliv na svoje okolje. Kdaj se to zgodi, kje je meja med sprejemljivim samoljubjem in sebičnostjo, pa je vprašanje, na katerega ni enostavnega odgovora. Prav gotovo je pri tem bistveno, ali posameznik pridobiva bogastvo samo za svojo korist, ali pa imajo od njegovega bogastva korist tudi drugi, okolje ali družba v celoti. Ljudje smo pripravljeni sprejeti veliko bogastvo tistih, od katerih imajo koristi tudi drugi (recimo velikih izumiteljev).

Pri tem ne kaže pozabiti na še en dejavnik. To je kulturni vpliv primarne in sekundarne socializacije. Če se ljudje od zibelke dalje srečujejo z naukom, da morajo stremeti za bogastvom, se človek spremeni v homoeconomicusa (Nikelly, 2006, str. 68). Torej je pričakovati, da se vrednote staršev in kulturnega okolja preko različnih vzvodov prenašajo na naslednike. Posameznik seveda v veliki meri lahko sam ustvari svoj svet vrednot. Če ima na prvem mestu denar, je pohlepen (The role of greed in a capitalistsociety, 2015). To se pokaže tudi pri izbiri poklica. Lahko se usmeri v poklice, kjer prevladuje krepost (npr. duhovnik). Če se zaljubi v denar, pa se bo verjetneje odločil za poslovneža. Vendar tudi tu je vpliv okolja lahko odločilen. Tako npr. Fox (2010) ugotavlja, da so podjetja v zadnjih desetletjih razvila kulturo, ki sili direktorje v pridobivanje več in več denarja za sebe in za podjetje. Kot sošolci v šoli pritiskajo na konzumacijo drog ali alkohola, tako kolegi in delničarji spodbujajo pohlep v podjetju. Vodilni vidijo svoje milijone kot merilo uspeha glede na svoje kolege. S tem posamezniki zapadejo v odklon, da sami sebe vrednotijo glede na količini denarja, ki ga imajo v lasti. Zato so pripravljeni prestopiti tudi etične in zakonite meje. Slovensko družbeno dogajanje v zadnjem desetletju nedvomno potrjuje te ugotovitve (»tajkunizacija« in kraja denarja, kjer je le mogoče).

4.4 Pohlepa je vedno več?
Pohlep je v veliki meri rezultat razvoja kulture, v kateri živimo. Nikelly navaja po Salzmanu (2009), da so antropologi pri nekaterih nepismenih družbah odkrili, da so lovci razdelili svoj plen med vse člane klana, namesto da bi vse zadržali za sebe. Ta navada jim je prinesla ugled, da so kasneje, ko niso imeli sreče, drugi bolj uspešni lovci delili plen z njimi. Tako so tudi darovali hrano, ki je najpomembnejša podlaga za življenje, bogovom, kot dokaz, da jih cenijo. To je bil zanje znak heroizma, priznanja in zmage nad nezmožnostjo. Ohranjanje presežkov le za sebe, je pomenilo, da se oseba oddaljuje od narave in ruši harmonijo v skupnosti (Nikelly, 2006, str. 68).

Za zgodovino zadnjih desetletij in stoletij je značilna ocena, da pohlep vsaj v gospodarsko razvitih družbah raste. Kaj so vzroki? Po Lermanu (2005, str. 621-624) so naslednji skupni vzroki:
a. Negotovost. Ljudje, ki se emocionalno in ali finančno ne čutijo varne, se lahko vržejo v pridobivanje kot rešitev njihove negotovosti. Razvijejo materialno vrednotno usmeritev. Posebej, če so trpeli pomanjkanje v otroštvu, če je revščina v okolju, kjer so odraščali, ogrožala življenje.
b. Mentalne motnje. Nekateri ljudje imajo mentalne motnje (depresija, anksioznost, vedenjske motnje, narcizem, težave s prijateljstvom itd). Tako se razvoje nagnjenost k tekmovanju in ne sodelovanju. Z bogatenjem se postaviti pred drugimi. Postavljanje pred drugimi je gotovo ena od lastnosti sodobne kulture, v kateri živimo.
c. Strah pred smrtjo. Prizadevanje, da bi smrt odložili vsaj dalj kot drugi. Tisti, ki se bolj bojijo smrti, so bolj pohlepni. Z bogastvom je pogosto mogoče kupiti zdravje in tako odložiti smrt.
d. Strah pred izgubo. Bojazen, da bi izgubili karkoli pridobljenega in cenjenega.
Omenja tudi bombardiranje z reklamami, čeprav tega ne razvršča med vzroke. (Ker obravnava pohlep med ameriškimi pravniki, dodaja še posebne razloge za rastoči pohlep med njimi.)

Feinmann (2004), ki se pridružuje oceni, da je bilo včasih pohlepa manj, pa vzrok pohlepa vidi v razvoju znanosti in upadanju moči religije. V vseh verstvih je bil pohlep, ki je vedno obstajal, obsojen kot greh. Sedaj imajo vere na ljudi manjši vpliv. Na drugi strani pa znanost dokazuje, da gre za eno samo življenje. Zato se ljudje osredotočajo na sedaj in tukaj. Imeti in užiti čim več tukaj, je pomembnejše, kot posmrtno življenje. Obenem pa se povečuje stresnost življenja, negotovost, bojazen za obstoj. Stresnost življenja pa vodi do osredotočenja na sebe. Zaščita sebe nadomešča sodelovanje v skupnosti v davnih časih. Ljudje izgubljajo občutek za skupne cilje. Obenem pa pozabljajo na to, da noben obseg bogastva ne more zagotoviti varnosti.

Širšo in temeljitejšo kritiko razmer je razvil npr. Sandel (2013). Predstavil jo je v knjigi z značilnim naslovom: Whatmoneycan't buy (Česa denar ne more kupiti). Njegovo izhodišče je, da so v zadnjih desetletjih trg in tržne vrednote začeli obvladovati celotno naše življenje bolj kot kdajkoli doslej. Po njegovem mnenju do tega ni prišlo namenoma, ampak se je kar zgodilo.Nekako po koncu hladne vojne. Triumf trga se je začel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot mejnika omenja Reagana v ZDA in Thatcherjevo v Veliki Britaniji ter njune naslednike. Kupiti – prodati, sedaj obvladuje celotno življenje. Trg se je ločil od morale in se osamosvojil. Tržni odnosi so se uveljavili tudi na področjih, kjer se ne bi smeli (Sandel, 2013, str. 5-7). V knjigi navaja številne primere, predvsem iz ZDA, ki potrjujejo to njegovo tezo.

In kaj je narobe z družbo v kateri je mogoče vse kupiti?Sandel opredeljuje naslednji dve skupini posledic: 1. neenakost in 2. razvrednotenje (degradacija) mnogih dobrin (Sandel, 2013, str. 8). Neenakost je skokovito narasla ne samo na področju materialnih dobrin, ampak tudi na področju politične moči, šolstva, zdravstva itd. Razvrednotenje pa je spremenilo pomen mnogih prejšnjih družbenih vrednot (recimo, šola plačuje učencem denarno nagrado, če preberejo kakšno knjigo; plačevanje narkomankam, če se sterilizirajo; plačevanje dovoljenja za priselitev v državo; podkupovanje zdravnikov, da predpišejo ustreznejše, toda dražje načine zdravljenja; spekulacije podjetij z življenjskim zavarovanjem zaposlenih v korist podjetja; stave po internetu, kdo bo prej umrl; opravičilo nekomu za storjeno napako; itd). Tržne vrednote na vseh področjih izrivajo netržne vrednote. Je sploh še kaj, česar ni mogoče kupiti z denarjem? Sandelomenja le dvoje: pravo prijateljstvo in Nobelovo nagrado (Sandel, 2013, str. 93-94). Ne strinja se s tistimi, ki mislijo, da je problem v pohlepu. Tudi pohlep je problem, vendar pravi, da je treba premisliti problem premisliti širše: Ali bomo imeli tržno gospodarstvo, ali pa bomo postali tržna družba? (Sandel, 2013, str. 10). Tržno gospodarstvo je orodje za organiziranje produktivne dejavnosti. Tržna družba pa je celoten način življenja. Zato posebej poudarja, da nekatere dobrine denar sicer lahko kupi, pa bi jih ne smel (npr. zdravico ženinu in nevesti na svatbi, pogrebni govor, krvodajalstvo itd). Zato zahteva ponovno uvedbo morale tudi pri tržnih odnosih.

4.5 Kdaj je/bo bogastva dovolj?
Izjemno zanimivo analizo problema, ali in kdaj bo za človeštvo bogastva dovolj, sta naredila Skidelsky&Skidelsky in jo objavila v knjigi Howmuch is enough? (Kdaj je dovolj?), ki je izšla leta 2012. Razpravo začenjata s prikazom nekaterih opredelitev enega najeminentnejših ekonomistov in zagovornikov kapitalizma preteklega stoletja Johna MaynardaKeynesa (1883 – 1946). Keynes je priznaval pomanjkljivosti kapitalizma za kateregaSkidelsky&Skidelsky (2012, str. 3) pravita, da je meč z dvema ostrinama: na eni strani je omogočil izjemno izboljšanje materialnih pogojev življenja, na drugi strani pa okrepil najbolj sramotne človekove lastnosti (pohlep, sovraštvo, skopost oziroma lakomnost itd) . Keynes je okrog leta 1930 predvideval, da bo večje družbeno bogastvo, ki ga bo omogočil kapitalizem, približno v sto letih odpravilo napake kapitalizma. S konkretnimi izračuni je pokazal, da se bo ob realnih predpostavkah rasti ekonomskih kazalcev kapitalizma in tehničnimi inovacijami to zgodilo čez približno sto let, torej okrog leta 2030 (Skidelsky&Skidelsky, 2012, str. 7, 15). To naj bi se izrazilo v obsegu potrebnega dela, ki naj bi takrat bilo le 15 ur na teden (3 ure na dan). Ob predpostavki oziroma prepričanju, da je kapitalizem le sredstvo, prehodno obdobje, za doseganje cilja, ki sta ga opredelila kot dobro življenje (Skidelsky&Skidelsky, 2012, str. 16-18). Čeprav je do leta 2030 še kar nekaj časa, avtorja ugotavljata, da cilj ne bo dosežen. Skrajševanje delovnega časa je potekalo približno v skladu s Keynesovimi pričakovanji nekako do osemdesetih let prejšnjega stoletja, potem pa se je ustavilo, čeprav je produktivnost dela še naprej rasla.

Navedena avtorja se sprašujeta, zakaj se je Keynes zmotil (op. cit. str. 27). Po njunem mnenju iz naslednjih razlogov. Najprej zato, ker je mislil, da imajo ljudje končne potrebe po materialnih dobrinah, ki bodo nekega dne povsem zadovoljene (op. cit. str. 25). Ta cilj je Keynes tudi finančno ovrednotil, dosežen naj bi bil pri 46.000€ letnega dohodka v povprečju na prebivalca, v današnjem denarju (Skidelsky&Skidelsky, 2012, str. XI). To napako pripisujeta vzroku, da Keynes ni ločil med potrebami, ki so končne in jih je mogoče zadovoljiti ter željami oziroma hotenjem, ki je neskončno raztegljivo tako kvantitativno kot kvalitativno. Konkretneje pa opredeljujeta tri skupine razlogov za Keynesovo zmoto (Skidelsky&Skidelsky, 2012, str. 27-35):
1. Zato, ker ljudje radi delajo (vsaj mnogi). Delo je vse manj kazen za greh in vse bolj vir stimulacije, identitete, samo-vrednosti, družabnosti, notranjega zadovoljstva itd. Vedno manj je fizično naporno in vse bolj privlačno, posebej v stroki.
2. Zato, ker so prisiljeni delati. Sredi 20. stoletja so sindikati dosegli višje plače in skrajšanje delovnega časa. Ta trend se je ustavil leta 1980 in od takrat dalje so prirast produktivnosti prilašča 1% najbolj bogatih. Zato je bilo treba zmanjšati moč sindikatov, kar so takratni politiki tudi dosegli.
3. Zaradi človeške nenasitnosti. Zakaj ljudje, ki imajo vse, hočejo vedno več? Kot pojasnilo menita, da imeti vse pomeni, da postane življenje dolgočasno, to povzroča nemir, ki ga potešijo le novosti. Ko izobilje narašča tudi dolgčas, ki povzroča iskanje novih dobrin za potešitev. Naša narava je taka, da nismo nikdar zadovoljni s tem, kar imamo. Ljudje hočemo najboljše in vedno boljše: večja stanovanja, dopust v najboljših hotelih, lepe, vrtove, redkosti, ki si jih lahko privošči le malokdo. Vedno večje so zahteve po »oligarhičnih dobrinah« na primer lepih slikah, ki jih ne morejo imeti vsi. Ali obisk neokrnjene narave, ki s povečanjem obiska postane vse bolj okrnjena.

Nazoren primer je tako imenovana statusna potrošnja. Posameznik svoja hotenja vedno oblikuje v družbenem kontekstu: kaj imam jaz – kaj imajo drugi. Zato ni zadovoljen na nobeni ravni materialnega bogastva, dokler ima kdo več. Zadovoljen ni tudi, če ima največ, saj se potem boji, da bo kaj izgubil, ali da ga bo kdo prehitel. Kadar gre za družbeni status, je jasno, da ne moremo vsi imeti najvišjega. Zato se tekmovanje za status nikdar ne konča in ima značaj igre z ničelno vsoto. So tri vrste izdatkov za statusno potrošnjo:
1. Nakup zato, ker drugi že imajo (večinske dobrine).
2. Snobovske dobrine: nakup zato, ker jih drugi nimajo.
3. Večinske in snobovske dobrine se prekrivajo z »Veblenskimi dobrinami«: to so dobrine, ki so drage in je znano, da so drage. Zato gre v bistvu za razglašanje bogastva. (Skidelsky&Skidelsky, 2012, str. 37 - 38).

Če je na eni strani pohlep po materialnih dobrinah nemoralen in vzrok nesrečnosti posameznikov in propada podjetij ter celih civilizacij, na drugi strani pa je denar potreben za življenje in ohranjanje rodu, je utemeljeno vprašanje, koliko materialnih dobrin ali širše, koliko denarja je primerna količina, ki še ni pohlep. Vprašanje ni novo, kot navajata Skidelsky&Skidelsky (2012, str. 72), saj se je z njim ukvarjal že Aristotel. Njegov odgovor je bil, da je bogastvo potrebno uporabiti za dobro življenje (Skidelsky&Skidelsky, 2012, str. 72). Žal pa s tem uporabnemu odgovoru nismo nič bližje – spremeni se le vprašanje: kaj pa je to »dobro življenje«.

Navedena avtorja poskušata odgovoriti prav na to vprašanje (Skidelsky&Skidelsky, 2012, str. 145 – 178). Razpravo začenjata z opozorilom, da so o tem različni koncepti, ki pa po njunem mnenju niso toliko različni, kot se zdi na prvi pogled. Njun koncept je, da so dobro življenje temeljne dobrine, vendar ne samo kot možnost, ampak jih je treba tudi uporabiti. Kaj pa so temeljne dobrine? Za to sta štirje kriteriji: 1. Da so univerzalne, da pripadajo dobremu življenju kot takemu, ne samo posamezni koncepciji dobrega življenja; in 2. Da so končne, da so dobrine same po sebi, ne samo sredstvo za doseganje kakšnih drugih dobrin. Niso vse končne dobrine tudi temeljne (zbirka znamk je za zbiratelja npr. končna dobrina, ne pa tudi temeljna). 3. Da so suigeneris, pomeni, da niso del kakšne druge dobrine; ter 4. Da so nujne, neobhodne, da resno trpi vsak, ki jih nima. Te kriterije približno izpolnjuje naslednjih sedem dobrin:
1. Zdravje: polno funkcioniranje telesa. Naše živalske narave. Vključuje: dolžino življenja, vitalnost, energijo, živahnost. Pogoj tudi za druge dobrine.
2. Varnost: utemeljeno pričakovanje posameznika, da bo življenje teklo ustaljeno, brez posebnih socialnih pretresov. Pogoj tudi za druge dobrine.
3. Spoštovanje: da so nazori vsakega vredni upoštevanja (kar ne pomeni strinjanja), tudi sovražnika. Pogoj tudi za druge dobrine.
4. Individualnost: predvsem sposobnost oblikovati in izvajati načrt življenja, ki odseva posameznikov okus, temperament in pojmovanje dobrega. To, kar je Kant označil kot avtonomijo. Garant individualnosti je zasebna lastnina.
5. Usklajenost z naravo.
6. Prijateljstvo: to je izbirni odnos, za razliko od družine. Odnos med krepostnimi, ki se imajo radi zaradi tega, kakršni so. Ne zaradi tega, kar lahko nudijo drugim.
7. Prosti čas: posebna oblika aktivnosti zaradi samega sebe. Aktivnost zaradi aktivnosti. Odsotnost napornega dela in vsakega trpljenja.
Te dobrine so pluralne in nereduktabilne, ni mogoče ene nadomestiti z drugo. Te dobrine zagotovi država vsakemu članu družbe (op.cit., str. 197). Opredeljene so kvalitativno, ne kvantitativno. Meriti je mogoče samo nadomestke (npr. zdravje z pričakovanim trajanjem življenja).

Ob opisanem predlogu se odpirajo številna vprašanja. Predvsem seveda njegova kvantifikacija in kako ga uresničiti. Zaenkrat so modeli še na ravni ohranjanja temeljev tržnega gospodarstva: ohranitev tržnih odnosov in zasebne lastnine. Okrepljena funkcija države naj bi ukrotila napake trga, ki so številne. Celovitih, bolj radikalnih predlogov pa ni zaslediti. Zato smo od odgovora na vprašanje, kje se konča utemeljena raven bogastva in kje se začne pohlep, še daleč.

5. Sklepne ugotovitve

Iz prikazanih različnih stališč o pohlepu in ocen pohlepa sledi, da je pohlep pojav z zelo različnimi učinki na družbo in na posameznika. Velika večina avtorjev v literaturi ga ocenjuje negativno, ki je zelo škodljiv tako za posameznika kot za družbene skupine in državo ter kulturo kot celoto. Mnogo je primerov, ki dokazujejo, da je pohlep bil glavni vzrok uničenja posameznikov, družin, držav in celih civilizacij. Verstva ga v celoti odklanjajo kot nemoralen pojav (krščanstvo kot smrtni greh). Kljub temu pa je pohlepa vedno več. Tisti, ki pohlep zagovarjajo, torej ocenjujejo kot nekaj pozitivnega, pa navajajo, predvsem:
- da je pohlep posledica naravne selekcije v preteklosti,
- da ima veliko motivacijsko vlogo in je zato
- odgovoren za razvoj gospodarstva, posebej kapitalističnega. Od tega pa imajo korist vsi, ali vsaj večina prebivalstva.

Tako različna stališča in ocene so vsaj deloma posledica pomanjkanja kvantifikacij. Če je na eni strani res, da vsakdo za preživetje potrebuje tudi materialne dobrine, je na drugi strani tudi res, da kopičenje materialnih dobrin človeka ne naredi srečnega, da hoče vedno več in ni nikoli zadovoljen. Problem je torej, kdaj se količina dobrin spremeni iz potrebne za ohranjanje oziroma vzdrževanje življenja, v količino, ki je znak in posledica pohlepa. Kvantificirati to mejo doslej še ni uspelo, čeprav so se s tem ukvarjali že v antiki. Meja je očitno odvisna od stopnje razvitosti posamezne družbe in družbenih norm glede bogastva. Očitno gre za pohlep, kadar količina posedovanega bogastva, moči, statusa preseže potrebo in postane sama sebi namen. Znak pohlepa je tudi pridobivanje lastnega bogastva na račun drugih. Prav tako je za pohlep značilno tudi pridobivanjesamo za sebe in da od tega nimajo koristi tudi drugi oziroma družba v celoti. Navajajo dokaze, da je v človeški naravi hotenje po imeti vedno več. Da je potrebe mogoče zadovoljiti, želje (hotenja) pa nikdar. Tu je bistvena vloga samoomejevanja posameznika, omejitve pa mora jasno opredeliti tudi družba.

Uvodoma opredeljeni namen prispevka je bil dosežen, potrdila pa se je tudi temeljna teza.

Literatura:
1. America's homes are biggerthanever (2014). http://money.cnn.com/2014/06/04/ real_estate/american-home-size/index.html?iid=HP_River. Pridobljeno 9.5.2015.
2. Amour-propre (2014). http://en.wikipedia.org/wiki/Amour-propre. Pridobljeno 21.4.2015.
3. Angelladywriter (2014): Effectsoggreed in theworldtoday? http://angelladywriter. hubpages.com/hub/How-Does-Greed-Effect-Us-Today. Pridobljeno 7.4.2015.
4. Bestcars for super rich (2014). http://money.cnn.com/gallery/luxury/2014/06/04/robb-report-best-of-the-best/5.html. Pridobljeno 9.5. 2015.
5. Ciganović Ž. (2015): Sedem smrtnih grehov: pohlep. http://www.sensa.si/osebna-rast/sedem-smrtnih-grehov-pohlep/. Pridobljeno 28.4.2015.
6. Dienhart J. (2012): Greed is just a clueaboutthe real problem. http://www.seattletimes.com/opinion/greed-is-just-a-clue-about-the-real-problem/. Pridobljeno 2.4.2015.
7. Doti J. L. (1991): Capitalismandgreed. http://fee.org/freeman/detail/capitalism-and-greed. Pridobljeno 19.9.2015.
8. DuBose M. (208): Power, greed, andthe love of money. http://www.mikedubose.com/posts/power_greed_and_the_love_of_money/. Pridobljeno 12.5.2015.
9. EppigCh. (2014): Whatcausesgreed? https://christophereppig.wordpress.com/2014/05/16/what-causes-greed/ Pridobljeno 31.3.2015.
10. Fenmann R.D. (2004): Greed. http://robertdfeinman.com/society/greed.html. Pridobljeno 31.3.2015.
11. Fox S. (2010): Whatcausescorporategreed. http://www.livescience.com/6373-corporate-greed.html. Pridobljeno 4.4.2015.
12. GallozziCh. (2009): Human greed. http://www.personal-development.com/chuck/greed.htm. Pridobljeno 2.4.2015.
13. Gongloff M. (2014): 45 MillionAmericansStillStuckBelowPoverty Line: Census. http://www.huffingtonpost.com/2014/09/16/poverty-household-income_n_5828974.html. Pridobljeno 21.8.2015.
14. Greed (2015). http://en.wikipedia.org/wiki/Greed. Pridobljeno 30.3.2015.
15. Greed (2009). http://personalityspirituality.net/articles/the-michael-teachings/chief-features/greed/. Pridobljeno 1.5.2015.
16. 'Greed' is badreporting (1998). http://fair.org/extra-online-articles/greed-is-bad-reportinghttp://fair.org/extra-online-articles/greed-is-bad-reporting. Pridobljeno 19.5.2015.
17. GreedyPig. http://nzmaths.co.nz/resource/greedy-pig-0. Pridobljeno 19.5.2015.
18. Greedpoems (2015). http://www.poemhunter.com/poems/greed/page-/16288625/#content. Pridobljeno 21.5.2015.
19. Hilton E. (2014): The 1%: Who are theyreally?(2014):http://blog.acton.org/archives/65935-the1-really.htm. Pridobljeno 6.4.2015.
20. Hrovatin G. (2013): Različni obrazi pohlepa. za-misli.si/kolumne/gregor-hrovatin/813-razlicni-obrazi-pohlepa. Pridobljeno 29.4.2015.
21. Is capitalismbased on greed? http://michaeljkruger.com/is-capitalism-based-on-greed/ Pridobljeno 19.4.2015.
22. Ivan Boesky (2015). https://en.wikipedia.org/wiki/Ivan_Boesky. Pridobljeno 21.8.2015.
23. James M. S. (2015): Is greedevergood. http://abcnews.go.com/Business/print?id=85971. Pridobljeno 31.3.2015.
24. JonesO. (2014):Grotesqueinequality is not a natural part of being human. http://www.theguardian.com/commentisfree/2014/nov/24/grotesque-inequality-greed-human-nature-capitalism. Pridobljeno 21.4.2015.
25. Kluger J. (2014): Scienceprove it: greed id good. http://time.com/41680/greed-is-good-science-proves/. Pridobljeno 9.5.2015.
26. K. T. (2015): Odstotek najbogatejših ima več pod palcem kot vsi drugi skupaj. http://www.rtvslo.si/ svet/odstotek-najbogatejsih-ima-vec-pod-palcem-kot-vsi-drugi-skupaj/356185. Pridobljeno 24.8.2015.
27. Lerman L.G. (2005): GreedamongAmericanLawyers. http://scholarship.law.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1244&context=scholar. Pridobljeno 8.4.2015.
28. Marshal A. (1920): Principles of economics. McMillan, London, 8th edition.
29. Pahman D. (2012): What Causes Wealth (and Dishonesty and Greed)?http://blog.acton.org/archives/36117-what-causes-weath-and-dishonesty-and-greed.html. Pridobljeno 6.4.2015.
30. Peterson S. (brez letnice): What is theeffect of greed on human living. http://www. ehow. com/info_8168305_effects-greed-human-living.html. Pridobljeno 4.4.2015.
31. Richards J. (2009): Greed is nit good, and it's not capitalism. http://www.aei.org/ publication/greed-is-not-good-and-its-not-capitalism. Pridobljeno 21.4.2015.
32. Sandel M. J. (2013): Whatmoneycan't buy. Penguinbooks, London.
33. Sedem smrtnih grehov (2013). http://sl.wikipedia.org/wiki/Sedem_smrtnih_grehov. Pridobljeno 30.3.2015.
34. Seltzer L.F. (2012): Greed: the ultimate addiction. https://www.psychologytoday.com/blog/evolution-the-self/201210/greed-the-ultimate-addiction. Pridobljeno 5.4.2015.
35. Skidelsky R., Skidelsky L.: Howmuch is enaugh? Otherpress, New York 2012
36. Smith A. (1981): An InquiryIntothe Nature andCauses of theWealth of Nations. Indianapolis, Indiana: Liberty Fund.
37. Snyder M. (2010):50 statistcsabout US economythat are almosttoocrasy to belive. http://www.businessinsider.com/50-statistics-about-the-us-economy-that-are-almost-too-crazy-to-believe-2010-6. Pridobljeno 6.5.2015.
38. Stiglitz J. E. 2013): Theprice of inequality. Penguinbooks, London.
39. Taflinger R.F. (1996): Thesociologicalbasis of greed. http://public.wsu.edu/~taflinge/socgreed.htm. Pridobljeno 4.4.2015.
40. The role of gred in capitalistsociety (2015). http://www.123HelpMe.com/view.asp ?id=29141>. Pridobljeno 10.4.2015.
41. Vrlina (brez letnice). http://dictionary.reference.com/browse/virtuehttp://dictionary. reference.com/browse/virtue. Pridobljeno 24.8.2015.
42. Whatcausesgreed? (?).http://www.ask.com/world-view/causes-greed-fb33eedf366efe34. Pridobljeno 2.4.2015.