Slovenščina English (United Kingdom)

Spletna revija IBS Poročevalec je namenjena domačim in tujim znanstvenikom, raziskovalcem, strokovnjakom, študentom in praktikom na področjih mednarodnega poslovanja, trajnostnega razvoja, tujih jezikov in javne uprave. Najpomembnejši del IBS Poročevalca je objava recenziranih znanstvenih, raziskovalnih, strokovnih in poljudnih člankov, ki obravnavajo teme kot mednarodno poslovanje, trajnostni razvoj, organizacija, pravo, okoljska ekonomika in politika, trženje, raziskovalne metode, menedžment, korporativna družbena odgovornost in druga področja.

Iskanje

IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana

Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poročevalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.



BINA BIRK: ZGODOVINSKI RAZVOJ SLOVENSKEGA POSLOVNO-URADOVALNEGA JEZIKA

natisni E-pošta

Povzetek

Zgodovina slovenskega naroda, kot tudi zgodovina slovenskega jezika, je izredno zanimiva.

Na razvoj slovenskega jezika so močno vplivali različni zgodovinski dogodki. Pravzaprav bi lahko rekli, da se je slovenski jezik razvijal vzporedno z razvojem slovenskega naroda. Razvoj knjižnega jezika pa je zahteval tudi razvoj poslovno-uradovalnega jezika, ki se je na začetku uresničeval v različnih preprostih obrazcih in zapisih, saj je bil namenjen preprostim, velikokrat tudi nepismenim ljudem, kasneje pa je prešel v jezik uradikov, največkrat s predpisano obliko. V članku je prikazan razvoj poslovno-uradovalnega jezika po stoletjih. Predstavljeni so dokumenti, na katere so med svojim raziskovanjem naleteli različni raziskovalci.

Ključne besede: poslovni jezik, uradovalni jezik, zgodovina, knjižnji jezik

Abstract

The history of the Slovenian nation, as well as the history of the Slovenian language is very interesting. The development of the Slovenian language is strongly influenced by different historical events. In fact we could say that the Slovenian language developed parallely with the development of the Slovenian nation. Consequently the development of literary language also requires the development of business and the official language which are initially represented as a variety of simple forms and records because it was designed for simple often illiterate people. And was later passed into the official language often with the prescribed form. The article shows development of business and official language through centuries. Presented are the documents which were researched by various researchers.

Keywords: business language, official language, history, literary language
UVOD

Tako kot jezik nasploh, se neprestano spreminja tudi poslovni in uradovalni jezik. Novak (1980, str. 7-25) ugotavlja, da spremembe nastajajo zaradi različnih vzrokov. Po eni strani zaradi potreb, ki jih jeziku narekuje družbeni razvoj, po drugi strani pa zaradi zahtev jezikovnega sistema. Veliko starih fraz in formulacij se umika novim, ki so bolj logične in ekonomične. Tako se je tudi v poslovnem jeziku uveljavilo načelo ekonomičnosti, logičnosti in točnosti. Legan Ravnikar (2009, str. 49-66) pa pravi, da so lastnost strokovnega poimenovanja imeli le izrazi, pri katerih sta bili izpolnjeni dve stvari:
• dejavnost je morala biti tako razčlenjena, da da so se lahko pričakovale razlike med pojavi;
• jezikovna zavest je morala biti toliko izdelana, da se je pojavila potreba po posebnih poimenovanjih za različne stvari.

RAZVOJ SLOVENSKEGA POSLOVNO-URADOVALNEGA JEZIKA V 16. STOLETJU

Če izvzamemo rokopise pismenstva, so se strokovni izrazi prvič pisno dokumentirano pojavili v dobi normiranja slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju. Razkol zahodnega krščanstva je prinesel odločilni preobrat tudi v razvoju slovenske krščanske terminologije. Slovenski protestantski pisci so ustvarili krščansko terminologijo. Poimenovalni primanjkljaj so nadomeščali s preoblikovanjem starih katoliških terminov, tvorili nove besede in prevzeli ali prevedli besede iz nemščine in latinščine.
V drugi polovici 16. stoletja se oblikuje slovenski knjižni jezik, pojavi se prvi natisnjen zapis strokovnega izrazja v katekizmu in abecedniku. Pravno in upravno izrazje pokriva dva sistema in sicer biblijskega ter sodobnega, za katerega je bilo potrebno izrazje na novo prirediti. Na upravno področje segata dve verski knjigi in sicer TAr 1562 (Primož Trubar, ARTICVLI OLI DEILI, TE PRAVE STARE VERE KERSZHANSKE) in TC 1575 ( Primož Trubar, CATEHISMVS SDVEIMA ISLAGAMA). Poleg cerkvenoupravnih imamo tudi zglede posvetne upravne slovenščine, kamor štejemo Khislov upravno-pravni razglasni list o novem vinskem davku iz leta 1570 in Reclov prevod vinogradniškega reda Gorne bukve iz leta 1582. To je zbirka administrativnopravnih in kazenskopravnih predpisov, ki je urejala življenje na slovenskem ozemlju od srede 16. do srede 19. stoletja v zapisani obliki (Legan Ravnikar, 2009, str. 49-66). Golec (2000, str. 141-155) pa je med raziskovanjem slovenskih dokumentov naletel na starejši priročni urbar gospostva Metlika, vendar pa je glavnina urbarja pisana v hrvaščini, saj je nastal v obdobju, ko je bilo omenjeno gospostvo pod hrvaškim fevdalcem. Urbar je iz leta 1593.

RAZVOJ SLOVENSKEGA POSLOVNO-URADOVALNEGA JEZIKA V 17. STOLETJU

Pravno in uradovalno izrazje je začelo nastajati pod vplivom tujih predlog. Terminologija se je oblikovala ob prepletanju prvotnega slovenskega izrazja s prilagojenimi prevzetimi termini. Prvo doslej znano upravno besedilo je prevod latinskih besedil plemiških daril za maše černjevski Bratovščini sv. Marije (1592–1603). V tem stoletju se je povečalo število delno oficialnih besedil pravnega in upravnega značaja, kamor štejemo prisege, pričevanja, oporoke in zasebna pisma. Znani so prisežni obrazci za škofove fevdnike na območju krške škofije (fevdna prisega krškemu škofu iz leta 1637), prisega iz sodne prakse v Vetrinijskem urbarju med letoma 1601–1609, prisega cesarju Ferdinandu III iz leta 1653 in Pliberška prisega iz druge polovice 17. stoletja. Tiskati so se začela prva poljudnostrokovna besedila. Tako dobimo različne pratike, poljudne zdravilske knjige ter poučne sestavke, npr. vaje za računstvo in abecednik (Legan Ravnikar, 2009, str. 49-66).
Golec (2000, str. 141-155) je pri raziskovanju in pregledovanju dokumentov in zapisov naletel na razmeroma pestro paleto uradnih zapisov v slovenščini, pri katerih gre največkrat za najzgodnejše primere posameznih zvrsti slovensko pisanih dokumentov. V nadaljevanju so predstavljeni nekateri dokumenti, ki jih je v svoji raziskavi našel in preučeval Golec:
• prisežni obrazec za priče iz Grebinja na Koroškem, s skrajnega severnega roba slovenskega etničnega ozemlja, je bil prepisan iz starejše predloge med letoma 1611 in 1614 in je najstarejše znano uradovalno besedilo v slovenščini;
• prisežni obrazec za priče s Ptujske Gore iz leta 1696 je edino datirano in z imenom prepisovalca uvedeno slovensko prisežno besedilo katere od trških pisarn;
• zastavni pismi župnika v Vodicah nad Ljubljano ključarjem Marijine cerkve na Šmarni gori iz leta 1620. Gre za najzgodnejši prepis dveh potrditev o zastavah. V prvem pismu se župnik v prvi osebi zavezuje, da bo štirim poimensko navedenim ključarjem vrnil posojen denar. Poleg župnikovega latiniziranega imena in naslova, sta na dokumentu tudi latinski dataciji na začetku in koncu, ki dajeta dokumentu potrebni uradni značaj. Drugo pismo je zgolj kratka prošnja za vnovično posojilo in oblikovno ne gre za zastavno pismo temveč za nekakšen nadomestek z očitno zadostno pravno veljavo. Pomen omenjenih zapisov je zelo velik, saj imamo opravka s prvotno samostojnima aktoma iz poslovnega življenja. Predvideva se, da gre za najstarejši izpričani poslovni akt v slovenščini in pred 19. stoletjem tudi za edino evidentirano zastavno pismo. Župnikovo pisno prošnjo pa lahko označimo za najstarejše znano povsem slovensko pismo;
• zapis o slovenskem urbarju gospostva Gradac v Beli krajini iz let 1625–1629. Omenjeni urbar je izginil brez sledu. Neohranjeni gradaški urbar bi za raziskovalce preteklosti in jezika imel veliko vrednost, saj ne gre le za najstarejši izpričani dokument te vrste (kontinuirano vodeni register podložniških obveznosti), ampak tudi za izjemen primer na slovenskem;
• Blejska podložniška pogodba o prodaji in nakupu. Gre za prepis kupoprodajnih listin iz leta 1625 in 1667. Pismo gospoščinskega upravnika o prodaji in nakupu podložniške posesti, datirano 25. 2. 1625 se šteje kot najstarejša znana podložniška listina;
• opis meja deželskega sodišča Ortnek iz leta 1655. V ortneški gospoščinski pisarni so meje deželnega sodišča najmanj eno stoletje zapisovali v slovenščini in zapise kontinuirano prepisovali v urbarje. Kot je bilo raziskano, je doslej najzgodnejši znani zapis v slovenščini te vrste;
• opis meja deželskega sodišča Višnja Gora po letu 1661. Opis ima slovensko in nemško različico, kar kaže na običajno prakso nastajanja tovrstnih zapisov. Gospoščinski uradniki so se najlažje izognili pomotam, če so mejne točke zapisovali natanko tako, kot jih je označevalo lokalno prebivalstvo.

RAZVOJ SLOVENSKEGA POSLOVNO-URADOVALNEGA JEZIKA V 18. STOLETJU

Nove družbene, politične in gospodarske okoliščine, ter uvedba splošne šolske obveznosti leta 1774 in ustanavljanje trivialk, glavnih šol in normalk, so povzročile načrtno oblikovanje slovenskega posvetnega strokovnega izrazja, ki je bila posledica razsvetljenskih gospodarskih reform Marije Terezije in Jožefa II. V uradovanju je začel slovenski jezik presegati omejene okvirje in je v tiskani podobi prodrl v javno upravnopolitično poslovanje. O pomembnih gospodarskih, vojaških, finančnih in zdravstvenih zadevah so se pojavila javna občna pisma in oznanila (patenti in kurende), ki so bili prevedeni v deželni jezik in natisnjeni. Najstarejši znani patent je iz leta 1754.
Iz prve polovice 18. stoletja so prišli na dan trije zaprisežni teksti:
• zaprisega prič, navzočih pri ustni oporoki deželne svobodnice Ane Magdalene Šivic, 11.decembra 1734. Gre za zapis slovenske prisege, ki so jo pred neimenovano uradno instanco dali trije možje;
• prisega zidarjev s Kranjskega, ki so podirali beograjsko trdnjavo, z dne 4. marca 1744, ki je bila podana v uradu deželnega vicedoma v Ljubljani. Gre za prisego šestnajstih zidarjev, ki niso dobili plačila za podiranje beograjske trdnjave in za čas preživet v dvomesečni karanteni;
• prisega Jere Kremžar o utrpeli škodi. Gre za pričujočo nedatirano prisego na samostojnem listku brez drugih podatkov, ki je shranjena z ostalimi samostojnimi listki, ki predstavljajo razne drobne račune, popise stroškov, kratka sporočila, zadolžnice in pozive podložnikom.
Opis meja deželskih sodišč:
• odlomek opisa deželskosodnih meja gospostva Turjak iz leta 1767. Deželskosodne meje v slovenščini poznamo tudi iz odlomka, nastalega za sodne potrebe. Gre za opis spornega dela poteka meja, kjer sta dve gospostvi svoj mejni spor reševali v sodnem procesu;
• opis meja deželskega sodišča Ortnek iz leta 1739. Ortnek je edino znano gospostvo, v čigar urbarje so skozi več desetletij kontinuirano vpisovali slovensko besedilo mejnega poteka;
• opis deželskosodnih meja gospostva Ortnek iz obdobja okoli leta 1750;
• opis deželskosodnih meja gospostva Bled iz leta 1749. Gre za slovenski opis blejskih deželskosodnih meja.
Golec (2001, str. 87-105) navaja tudi nekatera druga slovenska besedila, ki jih je odkril med svojim raziskovanjem:
• besedilo izobčenja za kršitelje redovnih zaobljub v samostanu klaris v Mekinjah iz 18. stoletja je edini med slovenskimi pisarniškimi izdelki, ki je nastal v cerkvenih krogih. Gre namreč za slovenski prevod latinskega obrazca izobčenja;
• zasebno pismo iz leta 1701, na podlagi katerega se je sprožil sodni proces pred kranjskim okrajnim sodiščem. Pravzaprav gre za listek z žaljivo vsebino, kjer je v slovenskem jeziku zapisana besedna zveza »ljubeznivi pankrt«.
Iz druge polovice 18. stoletja pa je zaprisežni obrazec za mestne sodnike na Kranjskem, po katerem je priseglo 17 sodnikov iz različnih krajev. Iz istega časa je tudi prisega cestnega nadzornika.
Med zglede uradovalne slovenščine tega časa spadajo pričevanja pod prisego, ki so jih pogosto zapisali dobesedno. Te prisege so po vsebini zelo različne, med najdaljše pa spada očiščevalna prisega Jurija Ferčaja, ki se je v sodnem postopku izpovedal, kako je v samoobrambi ubil Mohorja Hrasta. V arhivih so se iz tega časa ohranile različne pogodbe v slovenščini, med njimi je najstarejša iz Martjancev, v kateri dajejo v zakup cerkveni vinograd, pa kupoprodajna pogodba, ki jo je sklenil svobodnik iz Goč in kupno pismo iz Bleda. Nekaj je ohranjenih slovenskih pritožb in tožbenih pisem, napisan je obračun mestnega sodnika in obračun za prejeti denar (Pogorelec, 2011, str. 19-404).
V nadaljevanju je po Golec (2011, online) opisanih nekaj priseg in ostalih besedil:
• prisega predstavnikov tržanov Starega trga v Poljanah iz leta 1751 edina ni izdelek trške pisarne, temveč sodna prisega, nastala pred deželno pravdo v Ljubljani;
• med slovenskimi trgi se lahko samo Središče ob Dravi pohvali z več kot enim osamljenim prisežnim besedilom, nastalim pri trški upravi. Tu, čeprav le v prepisu, ohranila edina službena prisega kakšnega trškega funkcionarja, prisega trškega sodnika. Drugi dve besedili iz 18. stoletja sta različici prisežnega obrazca za novosprejete tržane in domnevno izvirata iz obdobja 1730–1740, sodniška prisega pa je iz časovnega razpona 1763–1783. Prisežni obrazec za sodnika je sicer povsem kajkavski in sploh najkrajša med obravnavanimi prisegami. Na drugi strani je središka tržanska prisega najdaljše trško prisežno besedilo;
• prisežni obrazec za novosprejete tržane iz Ljutomera, napisan med letoma 1717 in 1724, je najstarejša prisega te vrste in brez znane nemške predloge;
• prisega skupine zidarjev s Kranjskega, zapisana leta 1744 v uradu deželnega vicedoma v Ljubljani, sodi v zanimiv kontekst, saj so prisegli možje, ki so nekaj let prej najprej zidali in nato podirali beograjsko trdnjavo. Besedilo je koncept z mnogimi popravki, sprotni prevod iz nemške predloge, ki (še) ni doživel čistopisne, pravopisne in jezikovne redakcije; tako ponuja vpogled v prvo stopnjo nastajanja slovenskih uradovalnih besedil, kar je med obravnavanimi prisegami, samimi čistopisi, edini tak primer;
• prisega višnjegorskih čevljarjev in usnjarjev iz leta 1708 je edina sodna prisega v slovenščini, ki je potrjeno nastala pred vicedomskim sodiščem v Ljubljani, in najzgodnejše slovensko prisežno besedilo kakšne neagrarne poklicne skupine sploh, vrhu vsega pa za zdaj osamljena prisega skupine mestnih obrtnikov;
• prisežni obrazec za novosprejete tržane, nastal med letoma 1788 in 1800, so uporabljali v trgu (Sv.) Lenart v Slovenskih goricah. Njegov avtor, lenarški domačin, je med pisci trških priseg eden od samo dveh, katerih izvor in življenjsko pot poznamo od rojstva do smrti;
• v Metliki pa srečamo celo poročno matično knjigo vodeno v slovenskem jeziku (1716-1719).
Proces končnega ustaljevanja slovenskega jezika v 18. stoletju je zaznamovan s političnimi in socialnimi okoliščinami. Kakor so bila uradovalna besedila do tedaj poloficialna, saj so jih hranili pretežno v arhivih, se sedaj pojavijo tiskani uradni prevodi cesarskih patentov. Reforme so vpeljale čedalje bolj dosleden birokratski sistem. Uradništvo je moralo uradovati enotno, vendar pa vseeno prevladuje nemščina, kot enotni povezovalni jezik (Pogorelec, 2011, str. str. 19-404).

RAZVOJ SLOVENSKEGA POSLOVNO-URADOVALNEGA JEZIKA V 19. STOLETJU

Pričevanja o jeziku iz francoske dobe kažejo na povsem nova razmerja v jezikovni zgodovini. Slovenski jezik je vse vidneje prodiral v javno življenje, saj so ohranjeni dokumenti boja za priznanje pravic, za uradovanje, za poslovanje in podobno. Razvoj šol in javni pristop sta pospešila razvoj slovničnega znanja. Dobili smo vrsto posebnih jezikovnih priročnikov, med katerimi je tudi priročnik za uradnike (Pogorelec, 2011, str. 19-404).
V prvi polovici 19. stoletja se je slovenski jezik vedno bolj členil. V tem času so bili najbolj znani prevajalci Kumerdej, Linhart, Vodnik in Metelko. Slednji je po Kopitarjevih smernicah oblikoval uradovalno-poslovno zvrst knjižnega jezika do leta 1846. Uradovalni jezik je bil prepleten z novimi tvorjenkami, terminološkimi besednimi zvezami, sopomenkami, opisi in prispodobami. Legan Ravnikar (2009, str. 49-66) tudi navaja, da so pravni jezik pospešeno razvijali izobraženi pravniki. V Miklošičevem prevodu državnega zakonika Občedržavljanski zakonik za vse nemške dedne dežele avstrijskega cesarstva iz leta 1849 se je oblikovalo uradovalno in pravno izrazje. Leta 1850 je Ivan Navratil sestavil dvojezično slovnico z uradovalno-pravnimi obrazci, namenjeno vsem uradnikom, ki niso dobro poznali slovenskega jezika. Poklicni pravniki Luka Svetec, Radoslav Razlag in Matej Cigale so prevajali deželne zakonike. Ravno slednji je leta 1850 prevzel skrb za oblikovanje slovenske pravne in uradovalne terminologije kot dosmrtni prevajalec državnega zakonika. Terminološko delo je bilo v drugi polovici 19. stoletja zelo pestro, najbolj na pravno-političnem področju. Izšel je Državni zakonik v slovenščini (Legan Ravnikar, 2009, str. 49-66).
Izredno spremembo v razvoju uradovalne slovenščine je prinesla sreda 19. stoletja. 1849 je začela Avstrija izdajati državne in deželne uradne liste, ki so imeli za razvoj slovenskega jezika zelo velik pomen. V uvodu v državni uradni list je bilo povedano, da bo imel deset izdaj, med njimi tudi slovensko, kar je pomenilo uradno priznanje slovenščine. Leta 1848 je bil izdan Občni državni zakonik in vladni list za avstrijansko cesarstvo in je bil prvi slovenski naslov uradnega lista, ki je prinašal zakone in uredbe za vse cesarstvo (Melik, 2000, str. 253-255).
Golec (2001, str. 87-105) navaja, da sta se iz 19. stoletja ohranila dva slovenska dokumenta, kot plod poslovanja med tamkajšnjimi svobodniki, in sicer:
• kupoprodajna pogodba med Jožefom Šivicem in Jožefom Vovkom;
• zapis o dolgovih goškega svobodnika Mihe Sorta.
Tudi v tem času so se pojavile različne prisege in prisežni obrazci. Povzeto po Golec (2011, online) so iz tega časa najbolj znani naslednji dokumenti:
• prisežna obrazca iz Črenšovcev, za novosprejete člane ceha in cehovske mojstre je iz leta 1823 in sta za zdaj najstarejši znani prisegi v prekmurščini;
• službeni prisegi rudarjev rudnika živega srebra v Idriji, prva iz leta 1829 in druga iz okoli 1840, sta med obravnavanimi besedili dosegli največ uporabnikov. Pričata o utečenem zapriseganju rudarjev v slovenščini, ki je segalo veliko dlje v preteklost, a za zgodnejši čas ni dokumentirano. Obe besedili sta razmeroma obsežni in bogati z rudarsko-upravno terminologijo.

POSLOVNO URADOVALNI JEZIK V 20. STOLETJU

Po propadu Avstro-Ogrske je 4. 11. 1918 začel izhajati Uradni list, ki se je imenoval Uradni list narodne vlade SHS:
• 1. 2. 1919 se je preimenoval v Uradni list deželne vlade za Slovenijo;
• 10. 8. 1921 v Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo;
• 7. 1. 1929 v Uradni list dravske banovine;
• 20. 11. 1929 v Uradni list kraljevske banske uprave dravske banovine;
13. 5. 1930 v Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine. Tako kot se je Uradni list preimenoval v Službeni list, so se spreminjali nekateri slovenski izrazi v srbske (Melik, 2000, str. 253-255).
V besedila vdirajo prvine pogovornega jezika in vojaškega žargona, kar je glede na čas razumljivo. Gradivo iz časa NOB, ki ga je Bešter (1986, str. 282-288) raziskovala, je pokazalo pestro sliko stalnih oblik sporočanja. Tako se v tem času najdejo različni zapisniki, poročila, okrožnice, navodila, razglasi, povelja in ukazi, propustnice, odpustnice iz vojske in podobno. Dopisi v najožjem smislu imajo tudi različno vsebino. Iz tega časa najdemo različna vabila, opravičila, prošnje, opozorila, pritožbe in podobno. Besedila so bila pisana po standardnem vzorcu z možnimi odstopanji. Tako so poročila zajemala tako vojaško kot tudi uradovalno področje, saj je bila vsebina podana strogo po sistematičnih točkah. V besedilih, ki so nastala v štabnih vojaških enotah je zaslediti veliko mero strokovnega besedila, s prvinami uradovalnega jezika. Razmerje pa je obrnjeno pri besedilih partijskih komitejev, kjer prevladujejo uradovalna besedila.
V času NOB se je pojavil poveljevalni jezik. Vsa administracija, učni in govorni jezik so bili v slovenskem jeziku. Ohranjen je večji del uradne administracije, med drugim partizanski zakon in partizanska prisega, ohranjeno je tudi veliko propagandno gradivo. Kar ni bilo izvirno pisanega v slovenskem jeziku, je bilo vanj prevedeno. V skladu s sklepi II. zasedanja Avnoja o narodni enakopravnosti narodov Jugoslavije ter nujnimi zahtevami razvijajoče se NOB Slovenije je Glavni štab Slovenije NOV in POS izdal tudi formalni odlok o slovenskem poveljevanju, kateremu so priložena tudi slovenska povelja (Avšič, 1969, str. 97-103).

POSLOVNO URADOVALNI JEZIK DANES

Za poslovno-uradovalni jezik velja, da je tog, suhoparen, brez umetniških okraskov, vendar
kljub temu učinkovit. Gre za ustaljen jezik, saj temelji na uporabi besedilnih vzorcev in obrazcev, kjer se besedila velikokrat ponavljajo. Proti koncu 20. stoletja je bil slovenski poslovni in uradovalni jezik v praksi, v šolah in v teoriji v slabem položaju. Kot pravi Novak (1980, str. 7-25), kmalu po svetovni vojni ni bilo dovolj usposobljenega kadra za sestavljanje poslovnih spisov. Zaradi tega, je bilo boljše ali slabše pisanje poslovnih spisov odvisno od zavzetosti posameznika. Glavni dokaz za to so zelo pogosta jezikovno neprimerna poslovna besedila. Znaten vpliv na položaj poslovnega in uradovalnega jezika je imela akcija slovenščina v javnosti, ki je tekla od leta 1975 naprej.

ZAKLJUČEK

Prav vsak zgodovinski dogodek je vplival na razvoj jezika. Pa naj gre za obdobje preporoda jezika ali njegovega zatrtja. Lahko bi celo dejali, da je ideja po zatrtju slovenskega naroda, kot tudi jezika, še vzpodbudila njegovo ohranitev in razvoj.
Slovenski jezik se je prav gotovo razvijal vzporedno z razvojem slovenskega naroda. Posledično pa so razvoj knjižnega jezika, predvsem pa nastale politične in gospodarske razmere zahtevali tudi razvoj poslovno-uradovalnega jezika, ki je na začetku predstavljal različne preproste obrazce in zapise, saj je bil namenjen preprostim, velikokrat tudi nepismenim ljudem, kasneje pa prešel v jezik uradikov, največkrat s predpisano obliko.
Med samim raziskovanjem in pregledovanjem različne literure in člankov sem ugotovila, da je poslovno-uradovalni jezik relativno dobro raziskan. Predvsem je narejenih veliko raziskav poslovno-uradovalnega jezika in dokumentov iz 17. In 18. stoletja, saj se je iz tistega časa ohranilo veliko dokumentov, ki se hranijo v različnih arhivih.

VIRI IN LITERATURA

1. Avšič, J. O poveljevalnem jeziku NOB Slovenije. Jezik in slovstvo, 1969, letnik 14, številka 4, str. 97-103.
2. Bešter, M. Jezik v narodnoosvobodilnem boju. Jezik in slovstvo, 1986, letnik 31, številka 8, str. 282-288.
3. Golenc, B. Iz zgodovine pisarniške slovenščine v 1. polovici 18. stoletja: Arhivi: Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 2001, letnik št. 1, str. 87-105.
4. Golenc, B. Iz zgodovine uradovalne slovenščine 17. stoletja: Arhivi: Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 2000, letnik št. 2, str. 141-155.
5. Golec, B. Trške in poklicne prisege (online). 2011. Dostopno na internetu na naslovu: http://nl.ijs.si/e-zrc/prisege2/html/prisege2-back.1_div.1_div.2.html
6. Legan Ravnikar, A. Razvoj slovenskega strokovnega izraza: Terminologija in sodobna terminografija: Ljubljana: ZRC SAZU, 2009, str. 49-66.
7. Melik, V. Uradovalna slovenščina: Slovensko jezikoslovje danes in jutri: Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2000, str. 253-255.
8. Novak, F. Poslovni in uradovalni jezik: Ljubljana: ČGP Delo – TOZD gospodarski vestnik, 1980, str. 7-25.
9. Pogorelec, B. Zgodovina slovenskega knjižnjega jezika: Jezikovni spisi 1: Ljubljana: Lingua Slovenica Fontes, 2011, str. 21-404.