Slovenščina English (United Kingdom)

Spletna revija IBS Poročevalec je namenjena domačim in tujim znanstvenikom, raziskovalcem, strokovnjakom, študentom in praktikom na področjih mednarodnega poslovanja, trajnostnega razvoja, tujih jezikov in javne uprave. Najpomembnejši del IBS Poročevalca je objava recenziranih znanstvenih, raziskovalnih, strokovnih in poljudnih člankov, ki obravnavajo teme kot mednarodno poslovanje, trajnostni razvoj, organizacija, pravo, okoljska ekonomika in politika, trženje, raziskovalne metode, menedžment, korporativna družbena odgovornost in druga področja.

Iskanje

IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana

Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poročevalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.



Dr. Aleksandra Murks Bašič, Nova KBM d.d.: NA POTI DO NOVIH IZZIVOV O PODNEBNIH SPREMEMBAH IN ENERGIJI DO LETA 2030

natisni E-pošta

 

Povzetek

Prispevek povzema glavne točke »Zelene knjige o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030«,ki jo je Evropska komisija objavila z namenom zagotavljanja napredka na treh glavnih področjih: zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, trajnostni energetski sistemi, povečanje deleža obnovljivih virov energije, širše uporabe zajemanja in skladiščenja ogljikovega dioksida ter razvoj v smeri nizko-ogljične družbe.

Ključne besede:podnebne spremembe, trajnostni razvoj, emisije toplogrednih plinov, fleksibilni mehanizmi, trgovanje z emisijskimi kuponi, energetska učinkovitost

Abstract

Article summarizes the main points of the "Green Paper on the climate and energy policy until 2030", which was published by the European Commission in order to ensure progress in three main areas: reducing greenhouse gas emissions, secure energy systems, increased share of renewable energy sources, the wider use of capture and storage of carbon dioxide and the development towards a low-carbon economy.

Keywords: climate change, sustainable development, greenhouse gas emissions, flexible mechanisms, emission allowances, energy efficiency

 

1. Uvod

Evropska komisija je objavila t.i. »Zeleno knjigo o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030«, na osnovi katere je odprla posvetovalno obdobje, ki bo trajalo od 28. marca 2013 do 02. julija 2013. Ključni cilji okvira so zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, zagotavljanja oskrbe z energijo ter spodbujanje rasti, konkurenčnosti in novih delovnih mest s pomočjo visoke tehnologije, vse skupaj na podlagi stroškovno učinkovitega pristopa.

Svoje mnenje lahko posredujejo vsi EU državljani in organizacije, vključno z javnimi organi in ostali pomembni udeleženci zunaj EU.

Okvir 2030 naj bi bil zgrajen s pomočjo izkušenj in problemov, s katerimi smo se soočali v konkretnih situacijah obstoječega okvira. Dodatno naj bi vključeval dolgoročni pogled prehoda v konkurenčno nizko-ogljično gospodarstvo v letu 2050. Čim hitrejši dogovor je pomemben zaradi treh najpomembnejših razlogov:

- dolgoročni naložbeni cikli pomenijo, da bo infrastruktura, ki bo sofinancirana danes oziroma v bližnji prihodnosti, še vedno v uporabi leta 2030 in po tem letu. Zato investitorji potrebujejo določeno stopnjo varnosti in zmanjšano zakonodajno tveganje;

- jasno definiranje ciljev za leto 2030 bo v podporo uspešnemu napredovanju v smeri konkurenčnega gospodarstva in zanesljivemu energetskemu sistemu z ustvarjanjem učinkovitih in nizko-ogljičnih tehnologij ter s spodbujanjem raziskav, razvoja in inovacij, ki lahko ustvarijo nove možnosti za rast in delovna mesta;

- globalni podnebni dogovor pričakuje do konca leta 2015. EU se mora pred tem dogovoriti o številnih vprašanjih, vključno z lastnimi ambicijami za leto 2030, le na tak način, se bo EU lahko uspešno dogovarjala z drugimi državami.

 

2. Obstoječi okvir EU podnebne in energetske politike ter kaj je bilo doseženo

Obstoječi okvir politike temelji na treh temeljnih ciljih, ki jih je treba doseči do leta 2020:

- 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov glede na leto 1990;

- 20-odstotni delež obnovljivih virov energije v celotni porabi energije;

- 20-odstotni prihranek porabe primarne energije v primerjavi s predvidevanji.

Dodatno obstajajo še t.i. specifični 2020 cilji za obnovljive vire energije v prometnem sektorju (10 odstotkov) in zmanjšanje vsebnosti ogljika v gorivih (6 odstotkov). Evropska komisija je zahtevala revizijo EU zakonodaje, ki obravnava obdavčitev energetskih proizvodov in električne energije, z namenom odstranitve prekrivanja z obstoječimi fiskalnimi instrumenti.

Cilj 20-odstotnega zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (TGP) do leta 2020 v primerjavi z emisijami v letu 1990 se izvaja na osnovi EU Sheme trgovanja z emisijami (EU ETS) in dogovora glede zmanjševanja omenjenih emisij v sektorjih, ki ne sodelujejo v EU ETS. Ocenjeno je bilo, da so emisije TGP proizvedene v letu 2011 znašale 16 odstotkov pod ravnijo iz leta 1990.

EU ETS trg oblikuje enotno ceno emisij za velike industrijske naprave, energetski in letalski sektor. Po podatkih za leto 2012 vključuje dobri 14.000 naprav, ki pokrivajo več kot 50 odstotkov vseh EU emisij TGP. Enotna cena emisij omogoča, da dosežemo podnebne oziroma okoljske cilje na stroškovno učinkovit način. Kljub dejstvu, da kapica na ETS emisije znaša -21 odstotkov do leta 2020 glede na leto 2005, naj bi se še dodatno zniževala tudi po letu 2020. Globalna gospodarska kriza je povzročila krčenje aktivnosti v vseh sektorjih, kar je pripomoglo tudi k intenzivnejšemu zmanjševanju emisij TGP.

Dogovor o zmanjševanju emisij TGP v sektorjih, ki ne sodelujejo v EU ETS temelji na skupnem 10-odstotnem cilju zmanjšanje emisij do leta 2020 glede na leto 2005. Obsega ukrepe, kot so izboljšanje CO2 in energetske učinkovitosti osebnih vozil, v stanovanjem sektorju, specifičnih odpadkov ter okoljske in kmetijske politike.

Napredek je opazen tudi na področju doseganja 20-odstotnega deleža obnovljivih virov energije v bruto celotni porabi energije do leta 2020. V Tabeli 1 so prikazani deleži obnovljivih virov energije za posamezne države članice v letu 2010 in njihov cilj za leto 2020.

Tabela 1: Deleži obnovljivih virov energije za EU države članice v letih 2010 in 2020 (v %)

 murkstabela

 

Tabela 1 kaže, da je v letu 2010 delež obnovljivih virov energije na ravni EU znašal 12,7 odstotkov, kar je za 4,2 odstotni točki več kot je le-ta znašal v letu 2005.

V obdobju 1995-2000, ko ni bilo prisotnega nobenega zakonodajnega okvira, se je delež obnovljivih virov energije povprečno povečal za 1,9 odstotke na leto. Medtem ko se je v obdobju 2001-2010 povprečno povečal za 4,5 odstotke na leto. Za dosego 2020 cilja se mora omenjeni delež povprečno na leto povečevati za 6,3 odstotke.

Cilj 2020 glede prihranka porabe 20 odstotkov EU primarne energije v primerjavi z napovedmi iz leta 2007 sicer ni zakonsko predpisan za države članice, vendar je opazen znaten napredek na tem področju. Poraba primarne energije je dosegla svojo najvišjo raven v letih 2005/2006 približno 1.825 milijonov ton ekvivalenta nafte (Mtoe) in od takrat naprej se postopoma znižuje ter je v letu 2011 dosegla 1.730 Mtoe. Glavni razlog za padajoči trend je možno pripisati delno gospodarski krizi in delno povečani učinkovitosti obstoječih politik. EU industrija je znižala energetsko intenzivnost iz 167 toe/mio € v letu 2005 na 149 toe/mio € v letu 2011.

Podnebno-energetski paket iz leta 2009 je mogoče dopolniti z EU kompleksno zakonodajo na področju notranjega energetskega trga za električno energijo in zemeljski plin, ki je bila sprejeta v letih 2009 in 2010.

3. Glavna področja za oblikovanje bodoče trajnostne politike

Evropska komisarka za podnebne ukrepe ga. Connie Hedegaard je dejala: »Evropa je čedalje bolj odvisna od tujih fosilnih goriv in zaradi tega plačuje čedalje dražje račune, ki si jih Evropejci več ne moremo privoščiti. Ta rešitev ni ravno dobra. Očitno tudi ne ustreza podnebju, hkrati pa tudi ne našemu gospodarstvu in konkurenčnosti. Zato smo se odločili, da želimo v Evropi do leta 2050 doseči nizko-ogljično družbo. Cilje za 2020 že imamo, toda 2020 je za večino vlagateljev že za vogalom. Čas je, da si cilje opredelimo tudi za leto 2030. Hitreje ko nam to uspe, več gotovosti bomo zagotovili za naša podjetja in vlagatelje. Bolj ko bodo cilji ambiciozni, boljše bo za podnebje«.

 

Glavna področja, ki jih Zelena knjiga obravnava, so naslednja:

- kakšne podnebne in energetske cilje bi bilo treba določiti za obdobje do leta 2030 in kako strogi bi ti cilji morali biti;

- kako doseči skladnost med različnimi instrumenti posameznih politik;

- kako lahko energetski sistem najbolje prispeva h konkurenčnosti EU;

- kako upoštevati različne zmogljivosti držav članic za ukrepanje.

 

Energetski načrt za leto 2050 in načrt za nizko-ogljično gospodarstvo v letu 2050 predlagata za leto 2030 naslednje scenarije:

- emisije TGP na področju EU bi bilo treba zmanjšati za 40 odstotkov glede na emisije v letu 1990, da bi lahko dosegli zmanjšanje emisij TGP za 80-95 odstotkov do leta 2050;

- večji delež obnovljivih virov energije, izboljšana energetska učinkovitost ter boljša in pametnejša infrastruktura, to so vse možnosti, ki jih pri preoblikovanju energetskega sistema v EU »ne bomo obžalovali«;

- cene energije naj bi se v obdobju do 2030 povečale z znatno »dekarbonizacijo« energetskega sistema ali brez nje. To pa je seveda v večji meri posledica naložb v energetski sistem, ki so potrebne v vsakem primeru.

Na področju obnovljivih virov energije smo lahko videli, da so posamezne države članice na dobri poti, da dosežejo zastavljene cilje za leto 2020. Vendar pa glede na trajnostna merila EU države članice prepočasi izvajajo sistem biogoriv, po drugi strani pa morebitni negativni vplivi uporabe biogoriv v EU trenutno ne zahtevajo nadaljnjih posebnih ukrepov politike. Kljub doseženemu napredku prihodnji razvoj vzbuja skrb, saj je zaradi trenutne gospodarske krize zelo oteženo realiziranje zastavljenih ukrepov. Posledice, če cilji za leto 2020 ne bodo doseženi, bodo za EU hude. EU bi ostala močno odvisna od fosilnih goriv, kar bi ogrozilo varno oskrbo z energijo in trajnost energije. Z nezadostnim uvajanjem različnih tehnologij obnovljive energije se ne bi zmanjšali proizvodni stroški, kar bi pomenilo, da obnovljiva energija ne bi mogla prispevati h konkurenčnosti EU.

Na koncu še povzemimo posvetovalno sporočilo o prihodnosti zajemanja in skladiščenja ogljikovega dioksida v Evropi. Zajemanje in skladiščenje oziroma shranjevanje (angl. »Carbon capture and storage – CCS«) so tehnologije, s katerimi se CO2 zajame, transportira in skladišči v ustreznih podzemnih geoloških formacijah ter tako za vedno odstrani iz ozračja. Po vsem svetu uspešno poteka več kot 20 manjših predstavitvenih projektov CCS, dva od teh sta na Norveškem, torej noben na področju EU. Večinoma gre za industrijske uporabe, npr. predelava nafte in plina ali kemijska proizvodnja, pri katerih se CO2 zajema v komercialne namene. Osem od teh projektov ima vzpostavljeno celotno verigo CCS, pri čemer je pri petih zagotovljena ekonomska učinkovitost pridobivanja nafte. Do danes se CCS še ne uporablja širše za blažitev podnebnih sprememb, zato ostajata zniževanje stroškov in zagotavljanje ekonomske upravičenosti še vedno izziv.

Uporabljeni viri

[1.] EC: »Green Paper – A 2030 framework for climate and energy policies«. COM(2013) 169 final, 27.03.2013.

[2.] EC: »Commission moves forward on climate and energy towards 2030«. IP/13/272.

[3.] EC: »Renewable energy progress report«. MEMO/13/277.

[4.] EC: »Consultative communication on the future of carbon capture and storage in Europe«. MEMO/13/276.