Slovenščina English (United Kingdom)

Spletna revija IBS Poročevalec je namenjena domačim in tujim znanstvenikom, raziskovalcem, strokovnjakom, študentom in praktikom na področjih mednarodnega poslovanja, trajnostnega razvoja, tujih jezikov in javne uprave. Najpomembnejši del IBS Poročevalca je objava recenziranih znanstvenih, raziskovalnih, strokovnih in poljudnih člankov, ki obravnavajo teme kot mednarodno poslovanje, trajnostni razvoj, organizacija, pravo, okoljska ekonomika in politika, trženje, raziskovalne metode, menedžment, korporativna družbena odgovornost in druga področja.

Iskanje

IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana

Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poročevalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.



Dr. Igor Rižnar: VLJUDNOST

natisni E-pošta

Povzetek

V članku je obravnavan pojem vljudnosti, kot sta ga prikazala Brownova in Levinson.

Glavni cilj je ugotoviti, če gre za jezikovno univerzalijo ali pa samo za metaforo za opisovanje določenih govornih pojavov.

Čeprav se zdi, da je pojem vljudnosti zaradi šibke vsebinske določenosti bliže ideološkemu kot znanstvenemu pojmu, mu vendarle ni odvzeti vse pojasnjevalne vrednosti. Potrebno ga je jemati kot tisto pragmatično vrednost, ki nastane v interakciji oblike in vsebine izreka ter okoliščin izrekanja, pri čemer so okoliščine razumljene širše (jezikovno-kulturne okoliščine) in ožje (neposredni govorni položaj). Največja vrednost njunega dela v tem, da jezikovno ozaveščata uporabnike (katerega koli) jezika, ki tako (tudi) s pomočjo njunih strategij morejo zavestneje in bolj premišljeno oblikovati lastna govorna dejanja.

 

Ključne besede: vljudnost, jezikovne univerzalije, teorija govornih dejanj, konverzacijske maksime

 

Abstract

The topic of this article is politeness as described in the model of Brown and Levinson. Our main purpose is to find out if their concept is a language usage universal or a metaphor for describing utterances. It may seem that politeness is closer to an ideological rather than scientific term, despite the fact that it is quite obvious that it has some explanatory value. It has been found that the pragmatic value of politeness lies in the fact that it one can describe utterances with which persons choose to express themselves in quite unrelated laguages and cultures.

 

UVOD

 

Namen tega zapisa je pregledati pojem vljudnosti (uglajenosti, olikanosti, dostojnosti, izbranosti) kot ga prikažeta Brownova in Levinson v svoji knjigi in ugotoviti, v kolikšni meri je pojem jezikovna univerzalija in v kolikšni meri morda le ideološka metafora za opisovanje jezikovnih pojavov.

Brownova in Levinson menita, da je vljudnost pomemben dejavnik pri oblikovanju družbenega reda in predpogoj za sodelovanje med ljudmi. Svoj model opirata na Griceovo teorijo konverzacijskih maksim (Grice, 1975: 41-58) oziroma diskurzivnih zakonitosti (Ducrot, 1988: 92-113) oziroma sporazumevalnih zakonov (Gnamuš, 1991: 143-148). Gre za štiri osnovne maksime: maksimo kakovosti, po kateri mora govorec izrekati resnico, maksimo količine, po kateri mora govorec podati primerno količino informacij, maksimo relevantnosti, po kateri mora govorec svoj prispevek oblikovati glede na cilj komunikacije in načelo načina, ki zahteva jasnost in enopomenskost izraženega. Nič manj pomembna ni Austinova in kasneje Searlova teorija govornih dejanj, kjer ima govorno dejanje tri komponente: lokucijo (dejanje govorjenja), ilokucijo (govorčevo hotenje, namera) in perlokucijo (učinek na delovanje, mišljenje, čustva naslovnika).

 

RAZISKOVALNI OKVIR BROWNOVE IN LEVINSONA

 

Sklicujoč se na družbeno naravo jezika menita, da vljudnost predvideva možno agresivnost, jo skuša razoroževati in s tem omogoča komunikacijo med potencialno agresivnima udeležencema. Osnovni pojem modela, ki sta ga zasnovala je obraz. Gre za neke vrste ugled, videz, ki ga daje oseba navzven, mnenje, ki ga ima sama o sebi in drugi o njej. Vsebina obraza je v različnih družbenih okoljih/kulturah različna, vedenje o obstoju obraza pa je skupno vsem članom neke družbe. Lastnik obraza je nekakšna vzorčna oseba, ki tekoče govori jezik, je racionalen (izbira določena sredstva za dosego svojih ciljev) in ima predvsem dve želji:

 

  • biti neoviran v svojih dejanjih (negativen obraz; pravica do svobodne izbire)
  • biti priznan (pozitivni obraz; želja po odobravanju/priznavanju, razumevanju, občudovanju...)

 

Ker lahko svojim potrebam posameznik zadosti samo s pomočjo dejanj (govornih ali drugih: darila, geste, ton, mimika...) nekoga drugega, je v skupnem interesu dveh oseb, da si želita obvarovati/ohraniti obraz. Obstajajo dejanja, ki sama po sebi ogrožajo obraz, t.i. dejanja ogrožanja obraza (DOO; angl. FTA - face threatening acts):

 

  • negativni obraz ogrožajo: prošnje, nasveti, ukazi, opomini, opozorila, ponudbe, predlogi, obljube, komplimenti, izrazi občudovanja...
  • pozitivni obraz ogrožajo: nestrinjanje, kritika, norčevanje, pritožbe, obtožbe, žalitve, načenjanja tabu tem, prinašanje slabih novic, načenjanje tem kot so politika, religija..., prekinjanje govorca, neprikrita nepozornost...

 

Resnost nekega dejanja je odvisna od treh faktorjev:

 

  • razdalje na družbeni lestvici med govorcem in naslovnikom
  • moči, ki jo imata govorec in naslovnik zaradi svoje družbene vloge
  • teže obremenitve v neki družbi.

 

Govorec pri DOO hoče namreč sporočiti vsebino nekega DOO; biti učinkovit in morda delovati kar najhitreje ter obvarovati/obdržati obraz naslovnika.

 

Na razpolago ima naslednje strategije:

 

  • pove to nedvoumno/jasno (on record) - stori nekaj, ne da bi prikrival svojo komunikacijsko namero; udeleženci vedo, kaj ga je vzpodbudilo k dejanju
  • pove to dvoumno/prikrito (off-record) - stori to tako, da mu je težje pripisati le eno samo komunikacijsko namero (uporabi metaforo, retorično vprašanje, namig)
  • pove naravnost (baldly, without redress) - stori to na kar najbolj jasen, nedvoumen in strnjen način
  • pove kaj spoštljivo (redressive action) - stori to tako, da upošteva naslovnikov obraz in da naslovniku jasno vedeti, da upošteva njegove želje. To pripelje do:
  • pozitivne vljudnosti (positive politeness) - ta je naravnana na naslovnikov pozitivni obraz
  • negativne vljudnosti (negative politeness) - z značilnostmi kot so zadržanost, formalnost, rezerviranost.

 

Brownova in Levinson zapišeta, da njun model temelji na teoriji govornih dejanj, ki raziskovalca prisili k analizi, ki izhaja iz stavka, in je usmerjena h govorcu, ter da so podatki zaradi svoje kompleksnosti takšni, da zmeraj ne omogočajo zadovoljive natančnosti modela. Obenem dodajata, da sta podcenila vlogo tretje osebe, ki more prav tako vplivati na komunikacijo. Pritrjujeta Griceu, ki pravi, da je tisto, kar je izrečeno le redko tudi tisto, kar je v resnici mišljeno ter menita, da bi moralo biti iskanje univerzalij v jezikovni rabi glavni cilj jezikovnih raziskav. Vprašanje, kako je razumljena vljudnost v različnih kulturah, je osnovni in glavni cilj njune raziskave; zato primerjata dva nesorodna jezika: angleščino in tzelat, jezik majev, ki ga govorijo v skupnosti tenejapa v Chiapasu, v Mehiki.

 

Poglejmo si prednosti posameznih strategij:

 

1. Prednosti nedvoumnega/jasnega izražanja:

  • jasnost
  • jasno izražena nemanipulativnost

2. Prednost naravnost povedanega

  • učinkovitost

3. Prednosti spoštljivega izražanja:

  • povezanega s pozitivno vljudnostjo: zadovoljitev naslovnikovega pozitivnega obraza
  • povezanega z negativno vljudnostjo: zadovoljitev naslovnikovega negativnega obraza

4. Prednosti dvoumnega/prikritega izražanja:

  • govorec more lažje zadovoljiti negativni obraz kot v primeru, če bi uporabil eno izmed strategij negativne vljudnosti
  • govorec se lahko izogne odgovornosti za svoja dejanja

 

V tretjem poglavju svoje knjige se avtorja lotita oblik vljudnostnih strategij, ki so na razpolago v nekem jeziku. Na samem začetku povesta, da seveda spoštljivost ni zmeraj izražena besedno; izraziti jo je moč tudi z zunajjezikovnimi sredstvi (mimika, darila...). V situacijah, v katerih je najpomembneje biti učinkovit, in je to jasno obema, tvorcu in sprejemniku, spoštljivosti ni potrebno izraziti:

Na pomoč!

Pozor!

Ne pozabi na nas!

Ne bodi žalostna.

Dobro se imej.

 

2.1 POZITIVNA VLJUDNOST

 

Pozitivna vljudnost je usmerjena k naslovnikovemu pozitivnemu obrazu, torej k temu, da bi bil priznan, razumljen, občudovan.

Poglejmo si grafični prikaz možnih strategij:

slika11

 

 


Slika 1: Grafični prikaz strategij pozitivne vljudnosti

 

Primeri:

 

Ad.1:

Kako lepa vaza! Kje pa si jo kupila?

Ad.2:

Naravnost čudovit vrt imaš!

Ad.3:

Šel sem po Maistrovi, in kaj misliš koga sem videl? Bojana!

Še nikoli nisem na meji videl takšne gneče!

Ad.4:

Mi pomagaš nesti torbo, srce.

A imaš kaj cvenka?

Ad.5:

A: Odšel je v Ljubljano.

B: V Ljubljano?!

Ad.6:

A: A me slišiš?

B: No ja. Komaj.

Pravzaprav je kar lepo biti tukaj.

Ad.7:

Ja, to pač mora boleti, vem.

A ni danes en lep dan.

No, glede na to, da se že tako dolgo poznava, a mi ne bi...

Ad.8:

Kaj ko bi mi posodil ta kup starega železa? ('novega beemveja')

Ad.9:

Vem, da ne maraš zabav, ampak kaj tokrat vendarle ne bi mogel priti?

Ad. 10:

Se bom oglasil naslednji teden.

Ad. 11:

Gotovo mi boš naslednji teden posodil avto.

Samo za trenutek bi si izposodil vaše pisalo.

 

Ad. 12:

Pa poskusiva nalogo rešiti skupaj.

Pa si malo odpočijmo.

Ad. 13:

Zakaj pa ne bi šli ven?

Ad. 14:

Pomil bom posodi, če mi ti napišeš spis.

Ad. 15:

Popolnoma te razumem.

 

NEGATIVNA VLJUDNOST

 

Negativna vljudnost je usmerjena k naslovnikovemu negativnemu obrazu: njegovi želji, da svobodno odloča o svojih dejanjih. Če je za pozitivno vljudnost značilen humoren in prijateljski odnos med sogovornikoma, je za negativno vljudnost značilen spoštljiv odnos med govorcem in naslovnikom.

Brownova in Levinson menita, da je prav negativna vljudnost tista, ki je značilna za zahodne kulture. Grafični prikaz možnih strategij je prikazan spodaj.

slika22

 

 

 

 Slika 2: Grafični prikaz strategij negativne vljudnosti

 

Primeri:

 

Ad.1:

Te lahko prosim za sol?

Bi mi hoteli poslati tale pisma?

Ad.2:

A mi napraviš uslugo?

Po pravici ti povem, da tega res ne vem.

Pogrešaš ga, kaj?

Če mi dovolite, bi počasi začeli.

Kot oba prav dobro veva,...

Rekel bi,...

Mimogrede, a si kupila časopis?

Ad.3:

A bi mi lahko pomagal?

Ad.4:

Vprašati sem vas želel, če bi mi posodili malo soli.

Ad.5:

Ja, prosim.

Prav imate, gospod.

Nič posebnega ni, ampak lačni vendarle ne boste ostali.

Kakor želite.

Ad.6:

Zagotovo ste zelo zaposleni, toda...

Za strašansko veliko uslugo bi vas rad zaprosil:...

Ne bi vas rad motil, ampak...

Nerad vas motim, toda...

Oprostite, prosim,...

Ad.7:

Dobro bi bilo, če bi...

Izgleda, da...

Juha je na mizi.

Ugotovljeno je bilo, da...

Od vas se pričakuje, da ste na delovnem mestu točno ob sedmih.

Naj bo.

Ne moremo prevzeti odgovornosti za...

Ad.8:

Peter, dobro veš, da ne hodimo čez cesto pri rdeči luči.

Ad.9:

V veselje nam je obvestiti vas, da ste sprejeti v službo.

Ad.10:

Nikoli ti ne bom mogel poplačati, če mi napraviš to uslugo.

Z veseljem ti bom pomagal.

 

DVOUMNO/PRIKRITO IZRAŽANJE VLJUDNOSTI

 

Govorno dejanje je izraženo prikrito/dvoumno, kadar mu ni mogoče pripisati ene same komunikacijske namere. Naslovniku je prepuščeno, da se odloči, kako si bo razložil neko govorno dejanje.

 

Grafični prikaz možnih strategij:

 slika33 

 


Tabela 3: Grafični prikaz strategij prikritega/dvoumnega izražanja

 

Primeri:

 

Ad.1:

Kakšna vročina. ('A greva na pijačo?')

Ad.2:

Ne stanujem daleč vstran. ('A greš z mano?')

A greš jutri na trg? ('Bi me vzel zraven?')

Ad.3:

Verjetno je Peter spet v kopalnici, kaj?

Nisem jaz tega napravil.

Ad.4:

Saj ni slabo. ('Sploh ni dobro.')

Malo strah pa me je bilo.

Ad.5:

Sto nas je bilo na zabavi.

Tridesetkrat sem te poklical, pa te ni bilo doma.

Ti pač nikoli ne pomiješ posode.

Ad.6:

Vojna je pač vojna.

Ad.7:

A: A ti je žal?

B: No ja, da in ne.

Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš.

Ad.8:

Peter je pravi genij. ('Bedak.')

Lep okoliš, kaj? (Mariborsko Melje.)

Čudovito vreme! ('Dežuje že ves dan.')

Ad.9:

Plava kot riba.

Ad.10:

Kako pa bi to naj vedel jaz?

Kolikokrat ti bom moral še razložiti?

Kaj naj še rečem?

Ad.11:

Za svoja leta je kar dober.

Ad.12:

Izgleda, da smo malo pregloboko pogledali v kozarec.

Grem, saj-veš-kam. (Na WC.)

Ad.13:

Zreli ljudje bi to sami morali vedeti.

Ad.14:

Mi daš škarje? (Rečeno nekomu, ki je od škarij bolj oddaljen kot nekdo drug.)

Ad.15:

Oprosti, nisem vedel, da...

 

ZAKLJUČEK

 

Pregled vljudnostnih strategij, ki sta jih izdelala Brownova in Levinson pokaže, da je mogoče rabo strategij vsaj delno prenesti tudi v slovenski jezik. Čeprav se zdi, da je pojem vljudnosti zaradi šibke vsebinske določenosti bliže ideološkemu kot znanstvenemu pojmu, mu vendarle ni odvzeti vse vrednosti. Potrebno ga je jemati kot tisto pragmatično vrednost, ki nastane v interakciji oblike in vsebine izreka ter okoliščin izrekanja, pri čemer so okoliščine razumljene širše (jezikovno-kulturne okoliščine) in ožje (neposredni govorni položaj).

 

Vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z vljudnostjo so raznolika:

 

  • katera izrazna sredstva so v nekem jeziku na razpolago
  • ali so strategije univerzalne ali kulturno in jezikovno pogojene
  • kaj določa izbiro neke strategije
  • kako se različne družbene skupine razlikujejo glede na rabo posameznih jezikovnih možnosti
  • kako in zakaj družbena razdalja vpliva na izbiro jezikovnih izraznih sredstev
  • kako vpliva spol na izražanje vljudnosti
  • kakšno vlogo imata iskrenost in resnost vljudnega vedenja pri izbiri strategije
  • ali je mogoče reči, da npr. obojestranska nevljudnost pripelje do družbenega/telesnega obračuna
  • kako vljudnost podpira prepoznavnost hierarhije med razredi, spoloma in starostnimi skupinami
  • zakaj (če sploh) vljudnost narašča z naraščanjem družbene razdalje, družbene moči in teže obremenitve, ki jo nalagamo naslovniku
  • kakšna je vloga konvencionalne posrednosti pri izražanju vljudnosti

 

Izhajati je potrebno iz dejstva, da jezika med rabo ne usmerjajo pravila, temveč načela, izbira načel pa ni deterministična, temveč verjetnostna, ter da se moramo v govorni interakciji potruditi, da je v sporočilu doseženo ravnovesje med prisilo in umsko obremenitvijo, ki je potrebna za dekodiranje sporočenega pomena.

 

Brownova in Levinson nam ponujata skupno štirideset strategij, pri čemer tudi povesta, da v določenih situacijah lahko pride tudi do t.i. mešanih tvorb; število strategij bi tako lahko povečali še za kakšno, če bi hoteli zaobjeti vse, kar v jeziku dejansko počnemo - zato avtorja poudarjata, da so njune strategije odprt nabor postopkov za tvorjenje sporočil. Njuna raziskovalna dejavnost izvira iz tistega dela jezikoslovnih naporov, ki si želijo poiskati v jeziku univerzalije, kar je s stališča uporabnikov morda le nekoliko boljše, kot če bi se lotevala podrobnosti. V okviru svoje raziskave omenjata tudi napore raziskovalcev, ki se ukvarjajo z jezikovno rabo etičnih manjšin, tistih, ki se učijo tujih jezikov in otrok, ki se na vljudnostne strategije šele navajajo.

 

Izkazalo se je, da je največja vrednost njunega dela v tem, da jezikovno ozaveščata uporabnike (katerega koli) jezika, ki tako (tudi) s pomočjo njunih strategij morejo zavestneje in bolj premišljeno oblikovati lastna govorna dejanja. Odkrivanje načel jezikovne rabe pa nam v veliki meri pomaga odkrivati tudi načela, ki delujejo znotraj posameznih družbenih skupin in razgalja odnose med ljudmi v jezikovni interakciji.

 

 

LITERATURA

 

Brown, P. in Levinson, S.C. 1992 (1978). Politeness. Some Universals in Language Usage. Studies in Interactional Linguistics 4, urednik John J. Gumperz. Cambridge: Cambridge University Press.

Cambridge International Dictionary of English. 1995. urednik Paul Procter /et.al./. Cambridge: Cambridge University Press.

Cherry, R.D. Politeness in Written Persuasion. Journal of Pragmatics 12: 63-81. North Holland.

Crystal, David. 1985. Enciklopedijski rečnik moderne lingvistike. prevajalca Ivan Klajn in Boris Hlebec. Beograd: Nolit.

de Beaugrande, Robert Alain in Dressler. 1992. Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park.

Ducrot, Oswald. 1988. Izrekanje in izrečeno. Ljubljana: Studia humanitatis.

Grad-Škerlj-Vitorovič. 1978. Veliki angleško-slovenski slovar. Ljubljana: DZS.

Grice, H. Paul. 1975. Logic and conversation. Syntax and Semantics 3: Speech Acts. New York: P. Cole and J. Morgan Academic Press, str. 41-58.

Grice, H. Paul. 1981 Pressuposition and conversational implicature. Radical Pragmatics. New York: P. Cole, Academic Press, str. 183-189.

Hornby, A.S. 1994. Oxford Advanced Learner's Dictionary of Current English. 4th edition. Oxford: Oxford University Press.

Kunst Gnamuš, Olga. Problemi pragmatične interpretacije besedila. Anthropos 1-2/86: 106-113.

Kunst Gnamuš, Olga. 1991. Sporazumevanje med željo, resnico in učinkom. Ljubljana: Slovensko društvo raziskovalcev šolskega polja.

Kunst Gnamuš, Olga. 1992. Vljudnost in posrednost pri izrekanju zahtev. Jezik in slovstvo. 1-2/91-92: 9-21.

Levinson, S. C. 1983. Pragmatics. Cambridge: Cambridge University Press.

Wilson, D. in Sperber, D. 1986. Inference and implicature. Meaning and Interpretation. urednik Travis, C. Oxford: Basil Blackwell, str. 45-77.