2012 > Letnik 2, št. 1




Dr. Danila Djokić: IPPC DIREKTIVA V REPUBLIKI SLOVENIJI

natisni

Okoljevarstveno pravo ima izrazito mednarodno naravo. Zaznamujejo ga mednarodni sporazumi in ureditev, ki ji skupaj z Evropsko unijo mora slediti tudi Republika Slovenija.

Varstvo okolja že dolgo ni več samo tematika javnega prava, pač pa vse bolj in dosledneje posega tudi na področje poslovanja in upravljanja gospodarskih subjektov. Dober dokaz za navedeno trditev je implementiranje Direktive 96/61/EC (IPPC direktiva - ''Integrated Pollution Prevention and Control'') v pravni red RS. V januarju 2012 je bila ta direktiva bolj opažena tudi zaradi problematike odlagališč odpadkov v Republiki Sloveniji.

 

IPPC DIREKTIVA IN IPPC DOVOLJENJE V SLOVENSKI INDUSTRIJI

EU je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pričela s postopnim uvajanjem celovitega preprečevanja in nadzora industrijskega onesnaževanja. Danes velja, da se celostno obravnavajo vsi vplivi, ki jih povzroča konkretno delovanje (poslovanje) podjetja na okolje v povezavi z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami (NRT) , ki so za posamezno vrsto proizvodnje uveljavljene in dostopne na trgu, da bi se preprečilo čezmerno onesnaževanje okolja.  

IPPC direktiva je ena izmed ključnih direktiv EU na področju okolja. Izvajanje te direktive pomeni upoštevanje številnih drugih direktiv EU s področja okolja, ki zadevajo varstvo zraka, upravljanje in rabo voda, ravnanje z odpadki in nevarnimi snovmi, varstvo pred hrupom, varčno ravnanje s surovinami, učinkovito rabo energije, ipd. IPPC direktiva je pomembna za industrijo, saj brez dovoljenja, ki ga predvideva ta direktiva, podjetja ne morejo opravljati svoje dejavnosti.

Slovenija je IPPC direktivo prenesla v svoj pravni red leta 2004, in sicer z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-1). [1] Dejavnosti in naprave, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, pa so bile natančneje določene s t.i. IPPC Uredbo, kot podzakonskim predpisom ZVO-1. [2]

 

ZVO-1in IPPC uredba sta v RS uvedba okoljevarstveno ali ti.i. IPPC dovoljenje, ki ga morajo danes pridobiti upravljavci naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega,  iz naslednjih dejavnosti: [3]

 

Vrsta dejavnosti

Proizvodna zmogljivost naprav v posamezni dejavnosti

Energetika

 

1.1

Kurilne naprave

z nazivno vhodno toplotno močjo več kot 50 MW

1.2

Rafinerije nafte, naftnih frakcij, mineralnih olj in plina

*

1.3

Koksarne

*

1.4

Naprave za uplinjanje in utekočinjanje premoga

*

Proizvodnja in predelava kovin

 

2.1

Naprave za praženje ali sintranje kovinskih rud (vključno s sulfidno rudo)

*

2.2

Naprava za proizvodnjo surovega železa ali jekla (primarno ali sekundarno taljenje), vključno s kontinuiranim litjem

z zmogljivostjo več kot 2,5 tone na uro

2.3 a

Naprave za vroče valjanje železa in jekla

z zmogljivostjo več kot 20 ton surovega jekla na uro

2.3 b

Kovačije železa in jekla s kladivi

v katerih uporabljena kalorična moč presega 20 MW, z energijo kladiv ki presega 50 kilojoulov na kladivo,

2.3 c

Naprave za nanašanje zaščitnih prevlek iz staljenih kovin na železo in jeklo

z vložkom več kot 2 toni surovega jekla na uro

2.4

Livarne železa in jekla

s proizvodno zmogljivostjo več kot 20 ton na dan

2.5 a

Naprave za proizvodnjo surovih barvnih kovin iz rude, koncentratov ali sekundarnih surovin z metalurškimi, kemičnimi ali elektrolitskimi postopki

*

2.5 b

Naprave za taljenje in legiranje barvnih kovin, vključno zlitin in produktov, primernih za ponovno predelavo (iz postopkov rafinacije, vlivanja)

s talilno zmogljivostjo več kot 4 tone na dan za svinec in kadmij ali 20 ton na dan za vse druge kovine

2.6

Naprave za površinsko obdelavo kovin in plastičnih materialov z uporabo elektrolitskih ali kemičnih postopkov

 

v delovnih kadeh s prostornino več kot 30 m3 (kadi za izpiranje niso vštete)

Nekovinska in mineralna industrija

 

 

3.1 a

Naprave za proizvodnjo cementnega klinkerja v rotacijskih pečeh

s proizvodno zmogljivostjo več kot 500 ton na dan

3.1 b

Naprave za proizvodnjo apna v rotacijskih pečeh

s proizvodno zmogljivostjo več kot 50 ton na dan

3.1 c

Naprave za proizvodnjo apna v drugih pečeh

s proizvodno zmogljivostjo več kot 50 ton na dan

3.2

Naprave za proizvodnjo azbesta in za izdelavo azbestnih izdelkov

*

3.3

Naprave za proizvodnjo stekla, vključno s steklenimi vlakni

s talilno zmogljivostjo več kot 20 ton na dan

3.4

Naprave za taljenje mineralnih snovi, vključno s proizvodnjo mineralnih vlaken

s talilno zmogljivostjo več kot 20 ton na dan

3.5

Naprave za izdelavo keramičnih izdelkov z žganjem, zlasti strešnikov, opek, ognjevarnih opek, ploščic, lončevine ali porcelana

s proizvodno zmogljivostjo več kot 75 ton na dan ali z zmogljivostjo peči več kot 4 m3 in gostoto vložka v posamezno peč več kot 300 kg/m3

Kemična industrija **

 

4.1 a

Naprave za proizvodnjo enostavnih ogljikovodikov (cikličnih ali acikličnih, nasičenih ali nenasičenih, alifatskih ali aromatskih)

*

4.1 b

Naprave za proizvodnjo ogljikovodikov z vezanim kisikom, kot so alkoholi, aldehidi, ketoni, karboksilne kisline, estri, acetati, etri, peroksidi, epoksidne smole

*

4.1 c

Naprave za proizvodnjo ogljikovodikov z vezanim žveplom

*

4.1 d

Naprave za proizvodnjo ogljikovodikov z vezanim dušikom, kot so amini, amidi, nitroso-, nitro- ali nitratne spojine, nitrili, cianati, izocianati

*

4.1 e

Naprave za proizvodnjo ogljikovodikov z vezanim fosforjem

*

4.1 f

Naprave za proizvodnjo halogeniranih ogljikovodikov

*

4.1 g

Naprave za proizvodnjo organokovinskih spojin

*

4.1 h

Naprave za proizvodnjo osnovnih plastičnih materialov (polimeri, sintetična vlakna in celulozna vlakna)

 

*

4.1 i

Naprave za proizvodnjo sintetičnih kavčukov

*

4.1 j

Naprave za proizvodnjo organskih barvil in pigmentov

*

 

4.1 k

Naprave za proizvodnjo površinsko aktivnih snovi

*

4.2 a

Naprave za proizvodnjo anorganskih plinov, kot so amoniak, klor ali vodikov klorid, fluor ali vodikov fluorid, ogljikovi oksidi, žveplove spojine, dušikovi oksidi, vodik, žveplov dioksid, karbonilklorid

*

4.2 b

Naprave za proizvodnjo anorganskih kislin, kot so kromova kislina, fluorovodikova kislina, fosforjeva kislina, dušikova kislina, solna kislina, žveplova kislina, oleum, žveplasta kislina

*

4.2 c

Naprave za proizvodnjo anorganskih baz, kot so amonijev hidroksid, kalijev hidroksid, natrijev hidroksid

*

4.2 d

Naprave za proizvodnjo anorganskih soli, kot so amonijev klorid, kalijev klorat, kalijev karbonat, natrijev karbonat, perborat, srebrov nitrat

*

4.2 e

Naprave za proizvodnjo nekovin, kovinskih oksidov ali drugih anorganskih spojin, kot so kalcijev karbid, silicij in silicijev karbid

*

4.3

Naprave za proizvodnjo fosforjevih, dušikovih ali kalijevih gnojil (enostavnih ali sestavljenih)

*

4.4

Naprave za proizvodnjo osnovnih sredstev za zaščito rastlin in biocidov

*

4.5

Naprave, ki v proizvodnji osnovnih farmacevtskih izdelkov uporabljajo kemične ali biološke postopke

*

4.6

Naprave za proizvodnjo eksplozivnih sredstev

*

Ravnanje z odpadki

 

5.1

Naprave za predelavo ali odstranjevanje nevarnih odpadkov, po postopkih kot so določeni v predpisih, ki urejajo področje ravnanja z odpadki in odpadnimi olji (postopki R1, R5, R6, R8 in R9)

z zmogljivostjo več kot 10 ton na dan

5.2

Naprave za sežig komunalnih odpadkov, kot so določeni v predpisih, ki urejajo poročje sežigalnic, sežiganja in sosežiganja odpadkov, in odvajanju odpadnih vod in plinov pri sežigu in sosežigu

z zmogljivostjo več kot 3 tone na uro

 

5.3

Naprave za odstranjevanje nenevarnih odpadkov, kot so določeni v predpisih, ki urejajo področje ravnjanja z odpadki (postopki D8 in D9)

z zmogljivostjo več kot 50 ton na dan

5.4

Odlagališča odpadkov z izjemo odlagališč za inertne odpadke

ki sprejmejo več kot 10 ton odpadkov na dan ali s celotno zmogljivostjo več kot 25.000 ton

Druge dejavnosti

 

6.1 a

Industrijske naprave za proizvodnjo vlaknin iz lesa ali drugih vlaknastih materialov za proizvodnjo papirja

 

*

6.1 b

Industrijske naprave za proizvodnjo papirja in lepenke

s proizvodno zmogljivostjo več kot 20 ton na dan

6.2

Naprave za predhodno obdelavo (postopki, kot so spiranje, beljenje, mercerizacija) ali barvanje vlaken ali tkanin

katerih zmogljivost obdelave presega 10 ton na dan

6.3

Naprave za strojenje kož

z zmogljivostjo obdelave več kot 12 ton končnih izdelkov na dan

6.4 a

Klavnice

z zmogljivostjo  proizvodnje več kot 50 ton živalskih trupov na dan

6.4 b1

Naprave za proizvodnjo živil in hrane za živali z obdelavo in predelavo surovin živalskega izvora (razen surovega mleka)

s proizvodno zmogljivostjo več kot 75 ton končnih izdelkov na dan

 

6.4 b2

Naprave za proizvodnjo živil in hrane za živali z obdelavo in predelavo surovin rastlinskega izvora

s proizvodno zmogljivostjo več kot 300 ton končnih izdelkov na dan (povprečna četrtletna vrednost)

6.4 c

Naprave za obdelavo in predelavo mleka

z zmogljivostjo sprejetja več kot 200 ton mleka na dan (povprečna letna vrednost)

6.5

Odstranjevanje ali predelava živalskih trupov in živalskih odpadkov

z zmogljivostjo predelave več kot 10 ton na dan

6.6 a

Naprave za intenzivno rejo perutnine več kot

40.000 mesti

6.6 b

Naprave za intenzivno rejo prašičev pitancev (težje od 30 kg) z več kot

2.000 mesti

6.6 c

Naprave za intenzivno rejo plemenskih svinj z več kot

750 mesti

6.7

Naprave za površinsko obdelavo snovi, predmetov ali izdelkov z uporabo organskih topil, še posebej za apreturo, tiskanje, premazovanje, razmaščevanje, impregniranje proti vodi in drugo impregniranje, lepljenje, barvanje in čiščenje

z zmogljivostjo porabe topil več kot 150 kg na uro ali več kot 200 ton na leto

6.8

Naprave za proizvodnjo ogljika ali elektrografita s sežiganjem ali grafitizacijo

*

 

6.9

Naprave za zajemanje tokov ogljikovega dioksida iz naprav, navedenih v tej uredbi, za namene geološkega shranjevanja v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2009/31/ES z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida in spremembi Direktive Sveta 85/337/EGS, direktiv 2000/60/ES, 2001/80/ES, 2004/35/ES, 2006/12/ES, 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe (ES) št. 1013/2006 (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, str. 114)

 

V skladu z navedenim je bilo po podatkih slovenske Agencije za varstvo okolja (ARSO) v Republiki Sloveniji (RS) ob koncu leta 2011 izdanih 255 IPPC dovoljenj. [4]

ARSO navaja, da so industrijski obrati v RS zaradi zahtev IPPC zakonodaje vložili v ekološke posodobitve več sto milijonov evrov in s tem prispevali k zmanjšanju emisij v okolje in boljšemu stanja okolja v Sloveniji.

 

IPPC DOVOLJENJA IN ODLAGALIŠČA ODPADKOV

Če lahko ugotovimo, da industrijski obrati prilagajajo svoje okoljevarstveno delovanje mednarodnim in evropskim smernicam in zavezam, pa takšna ugotovitev ni mogoča v zvezi z komunalnimi odlagališči. 

Do leta 2010 zgledu industrije ni sledilo več komunalnih odlagališč, ki so po zakonodaji EU prav tako IPPC zavezanci. ARSO ugotavlja, da kar nekaj komunalnih odlagališč, ki so IPPC zavezanci, ne izpolnjuje predpisanih zahtev. Najpogostejša kršitev, ki jo ugotavljajo na tej agenciji, je odlaganje neobdelanih mešanih komunalnih odpadkov. Tako je bilo ugotovljeno, da v Sloveniji večinoma ni infrastrukturnih objektov, ki bi zagotavljala obdelavo mešanih komunalnih odpadkov ter da se na odlagališča še vedno odlaga vsa pripeljana količina mešanih komunalnih odpadkov. V nekaterih primerih so se izkazale težave z izcednimi vodami in nenazadnje tudi prezapolnjenost odlagališč. Velik problem za upravljavce odlagališč predstavljala tudi pridobitev finančnih jamstev, kar je zahteva Evropske direktive o odlaganju odpadkov in je bila v slovenski pravni red prenesena šele v letu 2009. Finančno jamstvo, ki je lahko v obliki bančne garancije, zavarovalne police ali namenskega depozita, je pogoj za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje nenevarnih (tudi komunalnih) in nevarnih odlagališč. Finančna jamstva v izdanih okoljevarstvenih dovoljenjih so bila predložena vsa v obliki letnih bančnih garancij v višini od 200.000 do 500.000 €, v naslednjih letih pa se te letne bančne garancije linearno zvišujejo. [5]

 

ARSO je tako v letu 2011 izdala 7 odločb, s katerimi je zavrnila izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Pri vrstnem redu odločanja je upoštevala ugotovljena dejstva v ugotovitvenem postopku skladno z zahtevami Zakona o splošnem upravnem postopku.  V vseh primerih gre za obstoječa odlagališča, ki so obratovala na dan uveljavitve prvega predpisa, ki je urejal odlaganje odpadkov na odlagališčih.  Po desetih letih, ki so ga imeli na razpolago za ureditev in izpolnjevanje zahtev za okolje primernemu načinu odlaganja odpadkov, tem zahtevam večina upravljavcev ni sledila. Nekaterim upravljavcem odlagališč, ki so prejeli negativne odločbe za obratovanje odlagališča, so bile že leta 2007 izdane negativne odločbe. Zavrnitveni razlogi leta 2007 so bili povsem enaki kot tisti iz leta 2011, kar torej pomeni, da upravljavci teh odlagališč, kljub temu, da jim je sprememba Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih v letu 2009 omogočila ponovno odločanje, niso ukrenili ničesar, da bi odpravili problem zagotavljanja odlaganja obdelanih, predvsem mešanih komunalnih odpadov.[6]

 

KAKO NAPREJ?

Za poslovanje in upravljanje gospodarskih subjektov uskladitev delovanja v »skupno« dobro lahko pomeni dodaten strošek, zmanjšanje dobička in prihodka, povečanje investicij, zavezo k družbeni odgovornosti ali trajnostnemu razvoju. Opredelitev je odvisna od odnosa ali vrednostne sodbe oseb, ki vodijo ali upravljajo konkretne gospodarske družbe v državni, lokalni ali zasebni lasti. Okoljevarstveno poslovanje in razvoj na tem področju danes pomeni vrednotenje sedanje vrednosti bodočih donosov, ki se ne merijo zgolj z dobičkom kot ekonomsko kategorijo. Dobiček predstavlja dobrobit nas vseh, ki se težje, a vendarle postopoma tudi meri in kvantificira.

Načelo preventive pravi, da mora biti vsak poseg v okolje načrtovan in izveden tako, da povzroči čim manjše obremenjevanje okolja. Mejne vrednosti emisije (i), standardi kakovosti okolja (ii), pravila ravnanja (iii) in druge ukrepe varstva okolja (iv) se dosega z uporabo najboljših razpoložljivih tehnik (NRT) dostopnih na trgu. ZVO-1 razlaga NRT kot

  • Najboljša je tista tehnika, ki je pri doseganju visoke splošne ravni varstva okolja kot celote najučinkovitejša.
  • Razpoložljiva tehnika je tista, katere stopnja razvoja omogoča njeno uporabo v posamezni industrijski panogi pod ekonomsko in tehnično izvedljivimi pogoji.
  • Tehnika je uporabljena tehnologija in način načrtovanja, gradnje, vzdrževanja, obratovanja in razgradnje naprave.

Z naraščanjem splošne okoljske ozaveščenosti se obseg pravnih aktov na področju okolja vse bolj širi in zajema vse več vidikov poslovanja.  Zavedati se moramo, da stanja in razvoja na področju varstva okolja ne moremo več preprosto ignorirati. Izziv s katerim se soočamo, je obsežnejši in zrelejši od protipravnosti. Ta se lahko kaznuje  z globo, odškodnino ali zaporom, pač s sankcijo, odvisno od vrste kršitve in pravnega akta ali postopka. Ali je/bo takšno sankcioniranje dovolj?  

 


[1] UL, št.  41/04.

[2] Uredba o vrsti in dejavnosti naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega: UL,št. 97/04.

[3] Spremembe in dopolnitve uredbe na področju industrijskih dejavnosti, ki upoštevajo dejavnosti in naprave, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega, so bile objavljene v  UL, št. 71/07 in 122/07.

[4]Npr.: VIPAP VIDEM KRŠKO, proizvodnja papirja in vlaknin d.d., Gorenje Notranja oprema d.o.o., Eti Elektroelemt, d.d., LAMA d.d., KRKA, d.d., Jata Emona, d.d., STEKLARNA ROGAŠKA, d.d., Količevo Karton Proizvodnja, d.d., Cinkarna Celje, d.d., Metal, d.o.o., Perutnina Ptuj, d.d.,Cimos TAM, d.d., ISKRA AVTOELEKTRIKA, d.d., Termoelektrarna Šoštanj, d.o.o., Acroni d.o.o., Kovinoplastika Lož, d.d., Lek, d.d., Belinka Perkemija, d.o.o., itd. Glej celoten seznam na: 

http://okolje.arso.gov.si/ippc/vsebine/seznam-vseh-upravnih-aktov-%28pdf%29

[5] Več o tem, glej:  http://www.arso.gov.si/o%20agenciji/novice/#N9014

[6] ibidem