2011 > Letnik 1, št. 3




Dr. Stanko Blatnik: Prihodnost, razvoj in trendi razvoja

natisni

V članku se ukvarjam z nekaterimi napovedmi prihodnosti ter trendov, ki lahko bistveno določijo našo prihodnost, zato je pomembno, da jih poznamo ter smo v tem smislu nanje tudi pripravljeni, če ne drugače tako, da o njih razmišljamo ter jim morda poiščemo alternative.

1. Pet regij prihodnosti

 

Človek - velikan

Na zemlji živi velikan. V njegovih rokah je tolikšna moč, da vzdigne brez napora parni voz. Njegove noge so tako hitre, da lahko prehodi na dan tisoč in več kilometrov. Ima tudi peruti, s katerimi se povzpne nad oblake više kakor katera koli ptica. Ima take plavuti, da plava na vodi in pod vodo bolje kakor katera koli riba. Njegove oči vidijo nevidne reči, njegova ušesa slišijo, kar kdo govori na drugi celini. Tolikšna je njegova moč. Da prebije gore in da ustavlja slapove. Po svoji volji spreminja površino zemlje, nasaja gozdove, spaja morja in namaka puščave. Kdo je ta velikan? Ta velikan je človek. (odlomek iz knjige M. Iljin in E. Segal Kako je človek postal velikan I; knjiga je v prevodu izšla oktobra 1949 v 80.000 izvodih).

 

Kako je mogoče kupiti ali prodati modrino neba in toploto zemlje?

Kaj takega nam je popolnoma tuje. Svežina zraka in bistrost vode nista v naši posesti, le kako bi ju mogli potem kupiti?...

Ne vem. Naš način življenja se razlikuje od vašega. Pri pogledu na vaša mesta rdečega človeka zabolijo oči. Morda zavoljo tega, ker je rdeči človek divjak in ne razume stvari. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se slišalo odpiranje listja spomladi ali drhtljaj mušičinega krilca. Morda zato, ker sem divjak - preprosto ne razumem. Hrup žali moja ušesa. Je kaj vredno življenje, če človek ne more slišati osamljenega krika kozoroga ali nočnega prepira žab v mlaki?...

Zemlja ne pripada človeku. Človek pripada zemlji. To dobro vemo. Vse je povezano med seboj, tako kot družino druži kri. Vse je povezano. Človek ni stvarnik tkanja življenja, ampak samo vlakno v njem. Kar naredi s tkanjem, dela tudi s samim seboj.

Smo del stvarstva: govor poglavarja Seattla ob prodaji zemlje priseljencem leta 1855 (odlomek iz knjige Smo del stvarstva: govor poglavarja Seattla ob prodaji zemlje priseljencem leta 1855)

 

Ko sem prebiral knjigo Pet regij prihodnosti (Five Regions of the Future), ki sta jo napisala futurista J. Barker in S. Erickson, sem se spomnil knjige Kako je človek postal velikan Iljina in Segala ter govora poglavarja Seattla. Iljin in Segal izredno lepo in zanimivo opisujeta zgodovino človeštva (iz te knjige sem se veliko naučil in se verjetno odločil za študij fizike), vendar je rdeča nit knjige paradigma industrijske družbe, po kateri človek obvladuje naravo. Govor poglavarja Seattla pa pravi, da mi pripadamo naravi in da bo pohlep belega človeka »uničil zemljo in pustil za seboj samo puščo«. Očitno obstajata različni paradigmi rdečega in belega človeka, ki sta jih določili tehnologiji, ki jih uporabljata.

V uspešnici Pet regij prihodnosti avtorja opisujeta različne tehnologije (nekatere so podobne tisti, ki jih opisujeta Iljin in Segal, druge pa so bolj podobne tehnologijam, ki jih opisuje poglavar) in njihov vpliv na družbo in njeno prihodnost. V uvodu ugotavljata, da več ne moremo govoriti o visokih tehnologijah, ampak o »petih področjih prihodnosti«. Termin »high tech« je v svoji knjigi Megatrends, ki je objavljena leta 1978, populariziral znani ameriški futurolog John Naisbitt. Pisal je o visokih (high tech) in nizkih (low tech) tehnologijah. Po mnenju Barkera in Eriksona je danes potrebno bolj natančno opisati tehnologije, da bi lahko bolje orisali našo prihodnost. Na osnovi večletnega raziskovanja tehnologij sta našla novo paradigmo, s katero lahko pojasnita vse tehnologije in njihov vpliv na družbo. Ugotavljata, da imamo 5 različnih vrst tehnologij, ki dolgoročno in temeljito vplivajo na uporabnike le-teh.

V svoji knjigi sta opisala teh pet različnih tehnologij in prihodnost sveta, ki jih ustvarja vsaka od njih. To so področja prihodnosti. Ker podjetja in nacionalne politike pogosto ne razumejo povezanosti posameznih tehnoloških področij prihaja do napačnih odločitev in usmeritev.

 

petregij 

Slika: Pet regij prihodnosti (vir: http://www.globaldialoguecenter.com/exhibits/five_regions/index.shtml)

Pri tem predlagata, da o tehnologijah razmišljamo kot o ekologijah (uporabljata izraz TechnEcology) - kompleksnih sistemih. Izbira določene tehnologije podpira razvoj komplementarnih tehnologij, oziroma zaviranje razvoja tehnologij, ki niso komplementarne z izbrano. Izbira tehnologije pravzaprav pomeni izbiro sveta in družbe.

Tako je izbira avtomobila z motorjem z notranjim zgorevanjem pomenila odločitev za svet, kot ga poznamo danes: globoko odvisen od nafte, cen goriva, transporta, tovarn za predelavo nafte. Celo politične odločitve in vojne kot je Zalivska vojna ali Iraška so v določenem smislu posledica te odločitve. V času izbire so bili kot možnost še električni avtomobil (Edisona) ter parni avtomobili (ki je vozil 126 milj na uro - na sliki). V primeru izbire alternativnih rešitev bi zelo verjetno globalno gospodarstvo, svetovna politika in družba bili drugačni.

Osebno bi želel, da se v Sloveniji ali pa vsaj v Velenju odločimo za človeške tehnologije, ki temeljijo na naslednjih dejstvih.

  •  Resnične potrebe ljudi niso materialne narave.
  •  Znanost se šele uči, kako meriti človeške tehnologije.
  •  Bog ali Mati narava ali evolucija (odvisno od vaših nazorov) nam je dala izredne zmogljivosti.
  •  Naše resnično delo je, da se spoznamo.

Slogan človeških tehnologij je "Mi smo lepi." Naše telo proizvaja izredne proizvode, nekatere težko proizvedemo z drugimi tehnologijami. Človeške tehnologije so tudi organizacijski management, mikro-krediti, timsko delo, vodenje. Verjamem, da bodo regije, ki izberejo človeške tehnologije bolj srečne od ostalih, verjetno pa manj bogate v materialnem smislu.[1]


[1]Če pa želite več zvedeti o knjigi in ostalih tehnologijah poglejte na: http://www.globaldialoguecenter.com/exhibits/five_regions/index.shtml.

 

2. Svet Thomasa Friedmana: Vroč, raven in natrpan

Thomas Friedman je kolumnist New York Timesa, novinar, ki je trikrat dobil Pulitzerjevo nagrado, avtor več svetovnih uspešnic. Kot novinar je spremljal dogodke na Bližnjem Vzhodu, vendar ga je pozneje začel zanimati proces globalizacije in po obisku Bangaloreja in Šanghaja je napisal uspešnico Svet je raven, v kateri opisuje predvsem Kitajsko in Indijo in ugotavlja, da imajo vsi enake možnosti za razvoj. Nekateri avtorji kot je Richard Florida se s to tezo ne strinjajo in pravijo, da je svet koničast; nekatere lokacije pritegnejo ustvarjalne ljudi in zaradi tega imajo hiter gospodarski in družbeni razvoj.

 

 

thomas

Slika: Thomas L. Friedman in naslovica knjige Hot, Flat, and Crowded (vir: http://www.thomaslfriedman.com)

Leta 2008 je Friedman napisal uspešnico Hot, Flat and Crowded, v kateri ugotavlja, da je Amerika v krizi, ki je nastala po 9/11 in namesto upanja, izvaža svoje strahove. Istočasno pa je svet v krizi zaradi globalnega segrevanja in ostalih problemov okolja. Po njegovem mnenju sta obe krizi povezani in obstaja rešitev, do katere pa moramo priti čim prej. Podnaslov knjige je »Zakaj svet potrebuje zeleno revolucijo in kako lahko obnovimo našo globalno prihodnost«.

V uvodu Friedman opisuje zgradbo novega konzulata ZDA v Istanbulu, ki je tako varovana, da teroristi pravijo »je tako čuvana, da tam še ptice ne letijo«. Prostor, kjer ptice ne letijo, je prostor, v katerem se ljudje ne mešajo, v katerem se ne rojevajo zamisli, v katerem ni sodelovanja in kjer se zaupanje ne ustvarja. ZDA si ne morejo dovoliti, da postanejo prostor, v katerem ptice ne letijo. In v nekem smislu se je prav to zgodilo po napadu na WTC v New Yorku.

ZDA in svet sta v težavah. ZDA imajo problem, ker so se delno zaradi terorizma in delno zaradi slabih navad v zadnjih tridesetih letih spremenile ter izgubile željo, da sprejmejo velik izzive. Svet pa ima ta problem, da je postal vroč, raven in natrpan. To pomeni, da globalno ogrevanje, vzpon srednjega razreda vsepovsod po svetu ter hitra rast prebivalstva lahko naš planet pripeljejo v zelo nestabilno stanje. V primeru, da ne bomo ukrepali, se bodo izčrpali viri energije, izginile bodo živalske in rastlinske vrste, poglobilo se bo energetsko siromaštvo, okrepilo naftno diktatorstvo in pospešile klimatske spremembe. Friedman ravno v teh problemih vidi priložnost za reševanje problemov ZDA. Če želimo razrešiti zgoraj navedene probleme, moramo razviti orodja, sisteme, energetske vire in etiko, ki bodo omogočali, da se planet razvija na bolj čisti, trajnostni način. To pa predstavlja velik izziv in priložnost za ZDA. Če ga bodo sprejele, bodo oživele in se ponovno povezale s svetom.

Zato Friedman predlaga nov projekt za ZDA, ki ga je poimenoval Oznaka zeleno. S tem projektom bodo ZDA postale vodilna država na svetu na področju inovacij glede čiste energije in energetske učinkovitosti ter etike ohranjanja narave, ker potrebujemo masovne preboje na področju čiste energije in več spoštovanja do gozdov, oceanov in biotske raznovrstnosti.

V prvem delu knjige Friedman opisuje izzive na področju energije, podnebnih sprememb in biotske raznovrstnosti. V drugem delu knjige podaja argumente, kako lahko sprejmemo in odgovorimo na te izzive. Ugotavlja, da ZDA v tem trenutku še niso pripravljene, da opravijo to poslanstvo, vendar se to lahko spremeni s pravilnim vodenjem na lokalni, državni in zvezni ravni.

Po njegovem mnenju so za ZDA v tem trenutku značilni trije trendi (dva negativna in eden pozitiven).

Prvi je posledica napada na WTC, ko se je nacija zaprla in izolirala. Drugi negativen in nevaren trend je nastajal počasi od leta 1980, v katerem so politiki prelagali reševanje problemov, kot so zdravstveni sistem, slaba infrastruktura, reforma priseljevanja v ZDA. Istočasno pa so »subprime« posojila (tj. posojila, kjer posojilojemalec ni kreditno sposoben) spremenila obnašanje ljudi. Kazalo je, da je mogoče uresničiti ameriški sen brez trdega dela in brez dobre izobrazbe. Vse to je pripeljalo do finančne krize. Tretji pozitiven trend po Friedmanu je dejstvo, da je v ZDA še vedno veliko inovatorjev in idealistov. Ljudje prihajajo z idejami, kako pridobiti čisto energijo, ponujajo nove pristope k izobraževanju, predlagajo načine, kako popraviti reči, ki se morajo nujno popraviti. To pa pomeni, da je dežela še vedno vitalna in pripravljena za oživitev.

V nadaljevanju Friedman izredno slikovito opisuje nevarnosti, s katerimi smo soočeni. Navedel bom samo eno prispodobo. Friedman pravi; predstavite si naslednje: vozite se v avtomobilu po avtocesti. Po vsakem prevoženem kilometru vržete iz avtomobila vrečko s 300 grami odpadkov. Če vozite Hummer vržete dve vrečki. In zamislite si, da prav to delajo vsi vozniki na avtocesti. Kako bi se pri tem počutili? Verjetno ne preveč dobro. In to pravzaprav mi vedno delamo, ko se vozimo. Sicer ne mečemo odpadkov, ampak izpuščamo v ozračje toplogredni plin CO2 . To pomeni, da od Velenja do Ljubljane - če ne vozite Hummerja - v povprečju v ozračje izpustite 27 kg ogljikovega dioksida. Večina od nas o tem sploh ne razmišlja. Naredil sem majhen test in vprašal znance ali vedo, koliko CO2 oddaja njihovo vozilo. Nihče ni poznal odgovora.

Posebno poglavje Friedman posveča biotski raznovrstnosti, ki ne samo omogoča, da živimo, ampak tudi, da se prilagajamo spremembam. Spremembe so edina stalnica in brez raznovrstnosti bi se težko prilagajali spremembam. Kmetija, ki goji samo eno kulturo, lahko v primeru bolezni te kulture propade. Oseba, ki vlaga ves denar v eno vrsto delnic, lahko finančno propade. In če bomo z monokulturami uničili raznovrstnost, ki proizvaja materiale, ki jih potrebujemo za prilagajanje spremembam, bomo v težavah.

V knjigi je opisan tudi problem, o katerem pri nas malo govorimo. To je energetska revščina. Po podatkih svetovne banke 1,6 milijarde ljudi (vsak četrti prebivalec na svetu) nima rednega dostopa do električnega omrežja; v podsaharski Afriki je to 500 milijonov ljudi, v Indiji, Pakistanu in Bangladešu 700 milijonov, 50 odstotkov celotnega prebivalstva oziroma 90 odstotkov prebivalstva, ki živi v ruralnih področjih. Če živite na vasi, ki je energetsko revna, ne morete črpati čiste vode, nimate komunikacij, ne morete delati na računalniku ali se priključiti na Internet. Vsi problemi dežel v razvoju so tudi energetski problemi. Problemi izobraževanja so problemi pomanjkanja učiteljev in pomanjkanja energije, problemi zdravja v Afriki so problemi pomanjkanja zdravnikov in zdravil, ter tudi pomanjkanja energije, ki bi poganjala medicinsko opremo in hladila zdravila. Zato je potrebno spremeniti predvsem ruralna področja v deželah v razvoju in omogočiti prebivalstvu, da ne odhaja v mesta, kjer lahko dobijo delovna mesta. To pa je mogoče samo, če bodo informacijske in energetske tehnologije delovale skupaj, ker bo to omogočalo porazdelitev in povezavo ter ravnotežje globalnega in lokalnega. Brez energije ni proizvodnje, brez povezovanja ni poslov.

Friedman vidi rešitev v »čistih elektronih«, pridobivanju električne energije iz solarne energije in njenem shranjevanju, predvsem v solarni termalni energiji, kjer energija sončnih žarkov poganja električni generator (kot v klasičnih elektrarnah), ki proizvaja elektriko iz pare vendar brez škodljivih emisij. Toda da bi to dosegli, moramo imeti veliko več inovacij, s katerimi bomo prišli do čistih virov energije in istočasno povečali učinkovitost porabe energije.

Poleg tega je potrebno, da spoštujemo etiko ohranjanja, ki predstavlja občutek odgovornosti do narave in naših potomcev. To pa pomeni, da moramo razviti nove navade in naravnanost do porabe. Če bomo razvijali nove tehnologije in povečevali porabo, ne bomo nič naredili. Friedman se zaveda tega problema in pravi, če bomo določali, kdo lahko ima avtomobil, bomo spreminjali način življenja. Če pa bomo omejili velikost motorja ali hitrost vozil, ne bomo bistveno vplivali način življenja posameznika. Ali pa če bomo zahtevali, da se luči v pisarniških prostorih ugasnejo po 22. uri, ali zahtevali, da so mobilni telefoni, Ipodi narejeni iz materialov, ki se lahko reciklirajo, ne bomo bistveno vplivali na življenjski slog posameznika.

Avtor si še posebej želi, da bi ZDA čim prej postale neodvisne od nafte, ker poleg onesnaževanja nafta omogoča nastajanja nedemokratičnih režimov (petrodictatorship) v deželah, ki so bogate z nafto. Pri tem navaja zanimivo razmišljanje šejka Jamanija, savdskega ministra za nafto, ki je svoje kolege v OPECu stalno opozarjal, da cene nafte ne smejo biti previsoke, ker se je bal, da bodo zahodne države sprožile masovne inovacije na področju obnovljivih virov energije (veter, sonce, plima, valovi,...).

Pravijo, da je Jamani rekel: »Fantje, kamena doba ni izginila, ker je zmanjkalo kamenja.« Končalo se je, ker so ljudje izumili alternativna orodja, narejena iz brona in železa. Zavedal se je, da če bodo dežele porabnice nafte združile razvojne potenciale za proizvodnjo obnovljivih energij, se bo obdobje nafte končalo. Jamani je vedel, da mora cena nafte biti dovolj nizka, da ne sproži masovnih inovacij na področju obnovljivih virov energije.

Friedman pa želi ravno, da se sproži ta proces. Pravi, da naj spodbudimo 10.000 inovacij na področju čiste energije v 10.000 garažah in v 10.000 laboratorijih. Trg nam bo dal, kar želimo, vendar samo, če bo dobil pravi signal: davek na ogljikov dioksid, povečan davek na gorivo, obvezno uporabo obnovljivih virov, posredno obdavčenje emisije ogljikovega dioksida ali pa kombinacijo vseh teh ukrepov.

Naslednje področje, ki je po oceni avtorja pomembno, je povezava IT (informacijskih tehnologij) z ET (energetskimi tehnologijami), ki jo imenuje Energetski internet. Z uporabo informacijskih tehnologij lahko razvijemo pametno električno omrežje, ki bo omogočilo različne cene za električno energijo, dobavljeno v različnih terminih, različne cene za energijo pridobljeno iz različnih virov, iz različne oddaljenosti. Istočasno pa bodo v inteligentnem domu porabniki električne energije povezani z računalnikom, ki bo nadzoroval in optimiziral porabo. S tem bomo zmanjšali porabo energije in posledično tudi emisijo toplogrednih plinov. Velika računalniška podjetja (Microsoft, Google) resno delujejo na tem področju.

Očitno so mnoge ideje Friedmana podobne idejam predsednika Obame, ki je že v volilni kampanji govoril, da bodo ZDA postale neodvisne od nafte, da bo v ospredje postavljal obnovljive vire energije. Tudi njegova prva dejanja kažejo, da se je odločil za Oznako zeleno. Veliko bo vlaganj v modernizacijo električnega omrežja, infrastrukture; gre za največja vlaganja v znanost v zgodovini ZDA. Verjamem, da bo vse to dalo pozitivne rezultate.

Kaj pa mi lahko izvlečemo iz knjige? Veliko. Razmišljamo zeleno, vlagajmo v razvoj čistih tehnologije, spodbujamo inovatorstvo na tem področju, podpirajmo znanost. Zanimivo je, da smo v Gorenju že v 1990tih izvajali projekt Slovenski dom, ki je imel za cilj povezovanje vseh aparatov v računalniško omrežje in s tem bi omogočili bolj varčno delovanje ter povečali varnost doma. Vendar ni bilo zanimanja po implementaciji tega razvojnega projekta. Šele po letu 2000 se je ponovno začelo intenzivno delati na tem področju. Verjetno bi lahko do tedaj že veliko naredili. Vsekakor pa je prijetno vedeti, da smo tisto, o čemer piše Friedman, poskušali narediti že 15 let prej, preden je izšla knjiga.

Vsekakor pa se ob branju knjig rojevajo zanimive ideje, ki sodijo na področje socialnih inovacij.

Mogoče bi drugače razmišljali o vožnji, če bi na vsakem avtomobilu z velikimi črkami pisalo, koliko CO2 proizvaja na 100km. Ali pa če bi namesto tečaja varnosti pri delu, v podjetjih, v katerih večine teh nevarnosti ni, uvedli tečaje varčevanja z energijo. Verjetno bi bili takšni ukrepi veliko bolj učinkoviti kot zgolj podatki o porabi goriva ali pa formalno izvedeno izobraževanja varstva pri delu.

 

3. Problem različnih hitrosti

Heidi in Alvin Toffler sta znana ameriška futurista. Leta 2006 sta objavila knjigo Revolutionary Wealth (Revolucionarno bogastvo), ki je rezultat dvanajstletnega dela in v kateri opisujeta, kako bo nastajalo bogastvo v 21. stoletju, kdo in kako ga bo pridobival.

V prvem delu knjige Heidi in Alvin Toffler opisujeta krizo, ki je posledica "efekta desinhronizacije" ko države hitro razvijajo napredno gospodarstvo, najbolj pomembne institucije sistema pa zaostajajo.

Kaj se dogaja, če je ena ustanova v družbi hitrejša v spremembah kot druge pomembne ustanove? Tofflerjeva pravita, da ni znanstvenega odgovora na to vprašanje, vendar lahko pogledamo, kaj se dogaja v ZDA, ki predstavljajo najbolj razvito gospodarstva 21. stoletja na svetu.

 

 ahi

Slika: Alvin in Heidi Toffler in naslovica knjige Revolutionary Wealth (vir: http://www.alvintoffler.net)

Da bi to nazorno pokazala, Tofflerjeva vzameta kot prispodobo avtocesto, po kateri se vozijo razne ustanove ameriške družbe. Ugotavljata naslednje:

  • Najhitreje, sto milj na uro se pelje vozilo, ki predstavlja podjetje, institucijo, ki se v ZDA najhitreje spreminja. Podjetje je istočasno nosilec mnogih sprememb v družbi, sili dobavitelje in distributerje v spremembe. Tako podjetja pospešujejo spremembe v svojih funkcijah, proizvodih, velikosti, tehnologiji, delovni sili, kulturi odnosih s strankami, praktično v vseh sferah svojega delovanja.
  • Z devetdeset milj na uro se pelje civilna družba, ki jo tvori na tisoče nevladnih organizacij. Večina teh skupin zahteva spremembe v okolju, vladnih uredbah, izdatkih za obrambo, človekovih pravic in drugo. Ker so to majhne fleksibilne organizacije, organizirane v omrežjih, so hitrejše od velikih korporacij in vladnih ustanov. Pravzaprav vse ključne institucije ameriške družbe zaostajajo za podjetji (biznisom) in civilno družbo.
  • Šestdeset milj na uro vozi ameriška družina. V 1960ih letih je prevladovalo mnenje, da bo nuklearna družina, ki jo tvorijo zaposlen oče, mati, ki je doma in dva otroka mlajša od 18 let, ostala v večini tudi v prihodnosti. Danes je manj kot 25% takšnih družin, obstajajo pa enostarševske družine, izven zakonske zveze in nedavno legalizirani zakoni istospolnih partnerjev. Pri tem se delo, ki je v industrijski dobi bilo preseljeno v tovarne, vrača v družino; enako velja za izobraževanje in skrb za ostarele.
  • Sindikati se vozijo s trideset milj na uro. Niso sledili spremembam v zaposlovanju in delu, ostali so v modelih iz 1930ih let. Leta 1955 je 33 odstotkov vseh zaposlenih v ZDA bilo v sindikatih, danes samo še 12,5 odstotka.
  • Vladna birokracija in agencije se vozijo s petindvajsetimi miljami na uro, so ne samo počasne, ampak zavirajo podjetnost, na primer uvajanje novih zdravil, ki traja leta, zaradi počasnosti U.S. Food and Drug Administration.
  • Ameriški šolski sistem je še počasnejši; premika se z deset milj na uro in stane 400 milijard dolarjev letno. Načrtovan je za masovno proizvodnjo, deluje kot tovarna, upravljajo ga birokrati. Tofflerjeva si postavljata vprašanje, ali šolski sistem, ki sledi spremembam s hitrostjo deset milj na uro, lahko pripravlja študente za delo v podjetjih, ki drvijo s sto miljami na uro?
  • S petimi miljami na uro spremembam sledijo mednarodne organizacije Združeni narodi, IMF, WTO...
  • Še počasnejše, tri milje na uro, so politične strukture v bogatih državah. Sedanji politični sistem ni bil načrtovan, da deluje v kompleksnem, hitro spreminjajočem se gospodarstvu znanja.
  • Zadnje vozilo, ki pelje samo z eno miljo na uro, je po Tofflerjevih pravni sistem: sodstvo, pravne fakultete, odvetniške pisarne. Poslednja se hitro spreminjajo, a sodstvo in pravne fakultete ne. Tako je v ZDA do leta 1996 področje telekomunikacij, ena izmed najhitreje spreminjajočih se industrij, bilo regulirano z zakonom iz leta 1934. Zakon, ki še danes regulira bančništvo, je iz leta 1933.

Iz te prispodobe sledi, da so ZDA soočene z veliko razliko med zahtevami hitro razvijajočega novega gospodarstva in počasne institucionalne strukture stare družbe. Te birokratske strukture iz časa industrijske dobe zavirajo razvoj naprednega sistema za ustvarjanje bogastva, ki temelji na znanju.

Problem je v tem, da večina politikov, voditeljev civilne družbe in gospodarstvenikov ni jasno razumela preprosto dejstvo, da napredno gospodarstvo potrebuje napredno družbo, ker je vsako gospodarstvo proizvod družbe, katere sestavni del je in je samo odvisno od ključnih institucij te družbe. Zanimivo bi bilo analizirati, kako je pri nas.

 

Literatura:

  1. Barker, Joel Arthur in Erickson, Scott. 2005. Five Regions of the Future: Preparing Your Business for Tomorrow's Technology Revolution, London: Portfolio, Penguin. (izbrana poglavja so prosto dostopna na    http://www.fiveregionsofthefuture.com/FiveRegions_sample.pdf)
  2. Blatnik, Stanko. 2010. »Izven štirideset«. IBS poročevalec, december 2010. (dostopno na: http://www.ibsporocevalec.si/component/content/article/39-december/120-rizven-tiridesetl)
  3. Florida, Richard. 2005. Vzpon ustvarjalnega razreda, Velenje, IPAK Inštitut za simbolno analizo in razvoj informacijskih tehnologij.
  4. Friedman, Thomas L. 2008. Hot, Flat, And Crowded : Why the World Needs a Green Revolution, and How We Can Renew Our Global Future, London ; New York: A. Lane.
  5. Iljin, Mihajlo Jakovljević in Segal, Elena. 1949. Kako je človek postal velikan. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod.
  6. Naisbitt, John. 1982. Megatrends: Ten New Directions Transforming Our Lives. New York: Warner Books.
  7. Smo del stvarstva: govor poglavarja Seattla ob prodaji zemlje priseljencem leta 1855. Ljubljana: Gnostica, 2003-
  8. Toffler, Alvin in Toffler, Heidi. 2006. Revolutionary Wealth. New York: Knopf. (knjigo lahko prebirate na naslovu http://www.scribd.com/doc/13671359/The-Third-Wave-Alvin-Toffler)