Slovenščina English (United Kingdom)

Spletna revija IBS Poročevalec je namenjena domačim in tujim znanstvenikom, raziskovalcem, strokovnjakom, študentom in praktikom na področjih mednarodnega poslovanja, trajnostnega razvoja, tujih jezikov in javne uprave. Najpomembnejši del IBS Poročevalca je objava recenziranih znanstvenih, raziskovalnih, strokovnih in poljudnih člankov, ki obravnavajo teme kot mednarodno poslovanje, trajnostni razvoj, organizacija, pravo, okoljska ekonomika in politika, trženje, raziskovalne metode, menedžment, korporativna družbena odgovornost in druga področja.

Iskanje

IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana

Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poročevalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.



Mag. Andreja Gorše Lotrič: JE POSLOVNA ETIKA »ŽIVA« VREDNOTA?

natisni E-pošta

1 Opredelitev etike

Tudi etika je kot vse znanstvene vede podvržena razvoju in spremembam, ki jih prinaša čas.

  S časom se je spreminjalo človekovo zaznavanje Boga, okolja, sočloveka in tudi samega sebe kot čutečega, svobodnega in odgovornega bitja. Dosedanje spoznavanje te vede me je pripeljalo do izhodišča, ki bi ga strnila v misel: etika je veda, ki v vsakokratnem času in prostoru preučuje človekov odnos in njegovo ravnanje do samega sebe, družbe in okolja ter kritično presoja njegova dejanja, ki naj bi bila vedno usmerjena le k dobremu. A opredelitev etike je toliko, kolikor obstaja različnih vej znanosti, ki proučujejo to področje, celo več, morda toliko, kolikor je mislecev, ki jih ta veda privlači.
  V preteklosti so se pozitivne vrednote oblikovale predvsem skozi vero, danes pa vera manj vpliva na pozitivno naravnanost v etiki. Vrednote oblikuje predvsem družina, vedno bolj pa tudi okolje, vrstniki, mediji ipd. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so v ospredje stopale vrednote, povezane z materialnim stanjem posameznika, družbe ali države. Namesto pravih človeških vrednot so se ljudje medsebojno ocenjevali po statusnih simbolih. Večina prebivalcev razvitega zahodnega sveta je tekmovala z drugimi soljudmi in s samimi s seboj pri ustvarjanju osebnega bogastva. Sočutje in pomoč drugim so zamenjali ugled v poslu, hiša, zunanja lepota, dragi avtomobili, vrednostni papirji in drage statusne zabave, kar je na koncu peljalo v prekomerni materializem. Nebrzdana želja biti med najboljšimi v poslu je prinašala pohlep, nenehno tekmo s časom, s konkurenco in velikokrat tudi z razvrednotenjem človeka samega, njegovega dostojanstva, narave in sočloveka. A ljudje s takšnim načinom življenja nismo bili dolgo zadovoljni, zato se danes še posebej ob srečevanju z drugimi vrednostnimi sistemi oziroma kulturami postavlja vprašanje (drugačnih) družbenih vrednot.
  V zadnjih letih opažamo obraten trend, sodobni svet želi uiti stresu, v katerem se je znašel. Začenja se novo obdobje iskanja miru prav v tistih predelih, kjer je narava najbolj neokrnjena in med lokalnim prebivalstvom najdemo najbolj preproste vrednote človeka, na katere je zahodni svet že večinoma pozabil. A s tem ko vstopamo v to prvobitno okolje, s seboj prinašamo tudi naše vrednote in naša najpomembnejša naloga je, da med obema svetovoma najdemo harmonijo. Vnašamo razvoj, ki deželam v razvoju omogoča bolj kakovostno življenje, od njih pa prevzemamo dragocene nauke preprostega življenja. Pri tem je potrebno opozoriti na le droben korak, ki loči tiste, ki so prinašalci pozitivnega razvoja in tiste, ki pod tem pojmom razumejo izkoriščanje in izrabo za svoj lastni dobiček.
  Pri vzpostavljanju harmonije med obema svetovoma imajo pomembno vlogo komunikacije, saj z njihovo pomočjo lažje sprejemamo različnosti ljudi in njihovih navad.
  Njegova svetost Dalajlama meni, da obstajajo univerzalna etična načela, ki bi lahko vsakomur pomagala najti srečo, po katerih vsi hrepenimo. Med najpomembnejša tovrstna načela sodi po njegovem mnenju upoštevanje interesa drugih. »To je poziv, naj svojo pozornost usmerimo na širšo skupnost bitij, s katerimi smo povezani, in naj živimo tako, da bomo poleg svojih interesov upoštevali tudi interese drugih. Vprašati se moramo, kakšen učinek imajo naša dejanja na srečo soljudi? Kakšen je namen naših dejanj in kakšna je njihova narava? Etika je nepogrešljiva ločnica med mojo in vašo željo po sreči.« (Dalajlama, 2000, 19-21) Dalajlama ugotavlja: »Ugotovil sem, da ljudje po naravi nočemo trpeti, ampak si želimo sreče. Predlagal sem celo, da bi ti dve izhodišči obravnavali kot človekovo pravico. Po mojem mnenju lahko iz tega izvedemo sklep, da je etično dejanje tisto, ki ne prizadene doživljanja ali pričakovanja sreče pri soljudeh.« (Dalajlama, 2000, 43)
  Poleg univerzalnih etičnih načel bi veljalo omeniti tudi univerzalno odgovornost. Nekoč smo živeli ločeni drug od drugega, povezani le znotraj skupnosti. Danes so odnosi med nami vedno bolj prepleteni in kompleksni. Težave v gospodarstvu ene države lahko močno vplivajo na gospodarstvo druge države, onesnaževanje nekaterih držav, posameznikov, prizadene vse zemljane. Bogati se lahko umaknejo v bolj čiste predele, revni te možnosti nimajo. Pa vendar smo do sočloveka soodgovorni in če iskreno ravnamo za dobrobit vseh nas, je naše delovanje etično.
  Preambula Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah omenja del takšne univerzalne odgovornosti: »da ima posameznik dolžnosti do drugega in do skupnosti, kateri pripada, in da je dolžan zavzemati se za napredek in spoštovanje pravic, ki so priznane v tem paktu.« (Cerar Miro et al., 2002, 186).
  Juhant v knjigi Etika ali človeškost izpostavlja naš odnos do sočloveka in do stvari: »Primaren je etični odnos jaz-ti (medosebni odnos), prav tako pa je vedno bolj zapleten tudi odnos jaz-ono (odnos človeka do stvari) in se zato danes odgovornost za svet postavlja že kar kot problem človekovega življenja in preživetja (ekologija).« (Juhant, 2003a, 50). Glede odgovornosti pa meni, da je ob predpostavki, da je človekovo delovanje zavestno urejeno in vodeno, človek zanj tudi odgovoren. Četudi je človek v svojem svobodnem delovanju omejen, je bistveno različen od drugih bitij in ravno v tem je njegova moralna svoboda in odgovornost (Juhant, 2003a, 50-57).

 

2 Pojem poslovanja

  Začetki poslovanja morda segajo vse do prve blagovne menjave med ljudmi, ko je človek prvič ustvarjal nekoliko več, kot je potreboval in je višek blaga zamenjal z nekim drugim blagom, ki ga sam ni znal ali mogel narediti, vzgojiti ipd.. V teh prvih zametkih poslovanja še ni moč govoriti o etičnih dejanjih v poslovanju, saj se je menjava vršila večinoma zaradi preživetja. Z razvojem trgovine, denarja, bančništva ipd., pa so nekateri posamezniki vidno bogateli in kopičili bogastvo, ki je močno presegalo njihove potrebe. Zelo pogosto prav »na račun« revnega in neizobraženega prebivalstva, ki je po drugi strani padalo v še večjo revščino. Tedaj beležimo prva neetična dejanja, ki jih sproža poslovanje tudi še danes.
Jelovac definira pojem poslovanja kot svojevrstno obliko drže in načina človeškega ravnanja oziroma delovanja (Jelovac, 1998, 37), pri katerem gre za smotrno organiziranje, racionalno upravljanje in odgovorno doseganje plodnih gospodarskih ciljev, ki so realno dosegljivi znotraj določenega in determiniranega socio-sistema (kot urejene razvrstitve ljudi, stvari, idej, pravil obnašanja, norm interakcij, ustanov). Jelovac trdi, da bo uspešno posloval le dober poslovnež, ki svoja nagnjenja, interese, poslovne načrte ali projekte, z eno besedo, svoje gospodarsko hotenje vedno in brezpogojno uravnava, odmerja in samoomejuje po običajnih moralnih normah poslovanja. Dobra poslovna volja je torej conditio sine qua non plodnega gospodarjenja, hkrati pa tudi najtežji moralni izpit, saj danes (kot že od vselej) ni težje naloge od prostovoljnega brzdanja strasti, samonadzora nad sebičnostjo in željo po nemotenem bogatenju na tujo škodo. Med dobre poslovneže šteje Jelovac tiste osebe, ki se zavedajo dolžnosti po odgovorni, odločni in jasni obveznosti, da se mora v svojem poslovnem delovanju in obnašanju orientirati s pomočjo doslednega spoštovanja dobrih poslovnih navad, ki jih narekujejo moralne norme, vrline in vrednote gospodarskega okolja, v katerem poslovni človek živi in dela (Jelovac, 1998, 37- 45).

 

3 Poslovna etika

  Nekoč so se s poslovno etiko ukvarjali predvsem trgovci, bankirji, tudi osvajalci novih kontinentov, danes pa so to sodobni poslovneži, menedžerji, toda vsi so se in se še srečujejo z etičnimi dilemami, ki jih prinaša njihovo poslovanje. V prejšnjih stoletjih je bila vera tista, ki je opozarjala na neetična dejanja, jih obsojala in s tem pripomogla k bolj človeškemu ravnanju, danes pa so menedžerji zavezani predvsem svoji vesti in odgovornosti pred zakoni.
  Ali je poslovno etiko v današnjem času sploh mogoče opredeliti? Zagotovo, saj je tudi poslovni svet, kljub vse večji globalizaciji, vpet v okvir nepisanih pravil, ki ugledne poslovneže ločijo od manj uglednih. A pri tem se je potrebno zavedati pomembnega dejstva: menedžerji namreč vodijo podjetja s svojim zgledom. Kot primer naj navedemo podjetje ENRON, ki je na svojem področju veljal za nepremagljivega velikana. Njihovi kodeksi so bili izdelani skoraj do popolnosti in zaposleni so jih upoštevali skoraj v celoti. Problem ENRON-a in njegovega propada temelji na neetičnem ravnanju njegovih treh najvišjih menedžerjev, kot piše Kenneth W. Johnson, ki so denar vlagateljev uporabljali za vplivanje in podkupovanje politikov in drugih uradnih oseb (www.ethicaledge.com/enron.html) ter tako ustvarjali umetno podobo o podjetju. Toda ne spreglejmo pomembnega dejstva, da je za etično ravnanje v današnjem, tako imenovanem »krutem« poslovnem svetu, potreben poleg osebne zavesti, tudi pogum.
  Jelovac opredeli poslovno etiko kot sistem nenapisanih pravil, vzorcev in maksim za sistematično organiziranje, upravljanje, krmiljenje in ohranitev gospodarjenja znotraj moralno sprejetih, s tradicijo podedovanih vzorcev obnašanja in zaželenih norm ravnanja ter značajev poslovnih ljudi. (Jelovac, 1998, 22) Poslovno moralo pa umesti v svoboden medprostor, ki je poslovnemu človeku na voljo med obveznostmi. Te so opredeljene z gospodarskim, obligacijskim pravom in pravnim redom nasploh, znotraj družbenega sistema, v katerem posluje, na eni strani in nujnostjo brezpogojnega podrejanja zakonom trga, paradigmam učinkovite organizacije gospodarjenja, racionalnemu modelu upravljanja in tistim tehnično-tehnološkim standardom, ki jih določajo legitimne ustanove ter ustrezne znanosti in stroke, na drugi strani (Jelovac, 1998, 37).
  Juhant meni, da je človek prvenstveno samostojno bitje, delovanje poteka iz njega, sam določa svoje ravnanje in usmerja svoje življenje. Ker pa je človek pri uresničevanju svobode odvisen od drugih ljudi, se človeškost lahko uresničuje le prek drugih (Juhant, 2003a, 54).


3.1 Osnovne kategorije etike v poslovanju

  Med osnovnimi kategorijami etike bi želela še posebno izpostaviti kriterij moralnega ocenjevanja, moralno normo, vest, svobodo delovanja in učinek, odgovornost ter kodeks, saj bomo s podrobnejšim vpogledom v omenjene kriterije lažje razumeli, zakaj je za etično ravnanje v poslovnem svetu potreben pogum in zakaj je etično ravnanje težja in ne lažja človekova izbira.
  »Vest je po definiciji tista dimenzija človekove zasebne in družbene zavesti, ki je značilna za moralno (samo)ocenjevanje in obnašanje. Vest prinaša s sabo specifično razliko morale. To je čut oz. občutek za tisto, kar je pravilno ali nepravilno v nikogaršnjem delovanju, ravnanju, namenu. Vest napeljuje posameznika k poštenemu delovanju: je torej vodič skozi področje naravnih fenomenov. Vest je tista najbolj skrita misel, pravo mišljenje, prepričanje, duša ali srce človeka kot moralnega bitja. Je mehanizem moralnega samo spodbujanja in samo kaznovanja človeka za dobra ali slaba ravnanja v življenju znotraj skupnosti.« (Jelovac, 1998, 30).
  Juhant meni: »da je svoboda človekov odločilni dejavnik - človek se uresničuje kot samostojno bitje in svoboda ima (oziroma je) absolutno prednost. Človek je prvenstveno samostojno bitje, delovanje poteka iz njega, sam določa svoje ravnanje in usmerja svoje življenje. Po drugi strani pa je prav tako odvisen od drugih in od stvari, ki določajo njegov življenjski prostor: telo, soljudje in preostali predmetni svet. Šele z življenjskim kontekstom se uresničuje kot bitje. Svoboda je stalno razpeta v polje med stvarmi in ljudmi: prednost imajo medčloveški odnosi. Ker je človek pri uresničevanju svobode odvisen od drugih ljudi, se človeškost lahko uresničuje le prek drugih.« (Juhant,2003a, 54).
  »Dolžnost je tisto, kar nalaga, da je nekaj treba narediti oz. ni treba narediti, naj nekaj bo ali ne bo storjeno. Dolžnost se kaže kot notranji občutek zaveze delovanja, obnašanja ali ravnanja v skladu z neko občo ali zasebno moralno voljo. Dolžnost čutimo kot povezujočo, obvezujočo in zavezujočo silo, kot pristen pritisk tistega, kar doživljamo in presojamo, kot moralni prav, kot nekaj, kar je treba storiti.« (Jelovac, 1998, 32).
  Juhant opredeljuje odgovornost kot zavezanost drugemu (Juhant, 2003a, 49sl):
»Fenomen moralne odgovornosti se kaže v tem, da subjekt nekega dejanja ali presoje skupaj z njihovimi razlogi oz. vzroki prevzame nase tudi vse posledice, ki jih ti povlečejo za sabo. Odgovarjati za nekaj pomeni, gotovost subjekta, da lahko upraviči lastno ravnanje: gre za občutek, da ima prav in da lahko legitimira lastno dejanje ali oceno. Odgovornost je pogum, da svoje ravnanje izpostavimo najstrožji moralni presoji lastnega jaz-a in okolja. V etični teoriji obstajata vsaj dva tipa odgovornosti: subjektivna in objektivna. Pri prvi se nekdo čuti odgovoren samo za znane, predvidljive, obvladljive in pričakovane posledice v okviru njegovih razsodnih in praktičnih moči, pri objektivni odgovornosti pa subjekt nekega dejanja brez zadržkov ali pomislekov vzame v zakup vse možne posledice lastnega ravnanja, ne glede na to ali so bile predvidene ravno v obliki, vsebini in razsežnosti, v kateri so se dejansko zgodile.« (Jelovac, 1998, 33).

 

3.2 Dobiček in etika

  Prva misel, ki se nam utrne, ko govorimo o etiki v poslovanju, je zagotovo povezana z dobičkom, h kateremu stremi vsa sodobna družba zato ga želim še posebej izpostaviti. Gosar se v svoji knjigi Sodobna socialna etika sprašuje, ali ne bi bilo mogoče, da bi se tudi še dandanes vse gospodarstvo uravnavalo najprej po resničnih potrebah, in - če je sploh potrebno- šele potem po dobičku (Gosar, 1994, 106). V nadaljevanju razprave in z navedbo konkretnih primerov Gosar zaključuje, da je prizadevanje za čim večji dobiček odločilno načelo, po katerem se ljudje ravnajo v tržnem gospodarstvu. Pridobivanje je nujen cilj in dobiček, pravzaprav čim večji dobiček, nujen regulator vsega tržnega gospodarstva, ne samo zasebnega, ampak tudi narodnega in socialnega. Gre za merilo, koliko in kaj delati, da bomo imeli nekaj od tega (Gosar, 1994, 108).
  Vzporedno s tem pa potrebno upoštevati še druga merila, ki opredeljujejo naše delo: ali pri svojem delu in ustvarjanju upoštevamo tudi druge ljudi, s katerimi smo posredno ali neposredno povezani, ali pa nas škoda, ki bi jim jo z našim delom povzročili, ne zanima? Ali v svoji brezobzirnosti iščemo možnosti dobička celo pri socialnih in humanitarnih dejavnostih? Ali zaradi želje po čim večjem dobičku izkoriščamo delavce, ki so pri nas zaposleni? Te strahote smo skozi zgodovino že zaznali v dobi suženjstva, v prvi dobi kapitalističnega razvoja, na žalost pa tudi v današnjem času ne gre le za osamljene primere. Gosar pri tem navaja dve najbolj kritični posledici tovrstnega stremuštva: na eni strani osebne tragedije izkoriščanih delavcev, ki jim plačilo ne zadostuje niti za preživetje, s tem pa na drugi strani ustvarjanje socialnega bremena za državo, ki jo predstavljajo prezgodaj ostareli, bolehni ljudje, alkoholiki in porast kriminala (Gosar, 1994, 111).
  Ustvarjanje dobička pa oblikuje še en pomemben dejavnik. Cene. Nabavne in prodajne. Skoraj ni dneva, da na televiziji ne bi zasledili novice o propadu kmetov ali manjših podjetnikov, ki so jih velika podjetja ali koncerni izsiljevali s tako nizkimi odkupnimi cenami njihovih pridelkov, izdelkov ali storitev, da jim plačilo ni krilo niti vloženih sredstev. Mnogo bolj prikrito iz vidika dobičkonosnosti pa je oblikovanje prodajnih cen. Marsikateri trgovec v svoji želji po hitrem in visokem zaslužku nakupni ceni doda tudi 50% ali celo 100% maržo. Gosar meni, da so socialno pravične cene, ob katerih imajo na splošno vsi ljudje primerne, za človeka vredno in stanu primerno življenje zadostne dohodke, krivične pa tiste, ki to razmerje rušijo, tako da prejemajo nekateri preveč, drugi premalo (Gosar, 1994, 135).
  Kako in kje torej poiskati pravo mejo med višino dobička, ki je merilo delavcu in delodajalcu, pa tudi gibalo razvoja in blaginje in med tisto višino dobička, ki nastane zaradi izkoriščanja delavcev, proizvajalcev, kupcev in drugih gospodarskih subjektov?
  Prvi regulator, ki ga je potrebno omeniti, je zagotovo država, ki s svojimi ukrepi in organi konkretneje predpiše in določi, kaj je v posameznih primerih potrebno oziroma dovoljeno, in kaj ne. Drugi regulator je demokracija. Oblast izvoljena od ljudstva in za ljudstvo, ki prinaša razvoj vladnih in nevladnih organizacij, ki spodbujajo zdravo gospodarsko rast in podjetništvo ter ščitijo potrošnika, delavca in socialno ogrožene. Ustava Republike Slovenije (URS) v 74. členu določa: »gospodarska pobuda je svobodna. Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.« [1]
  Konkurenco spodbuja prosta trgovina, prost pretok ljudi in blaga. Konkurenca v latinskem jeziku pomeni tekmovanje. Tržno tekmovanje se odvija predvsem z zniževanjem cene, z zniževanjem stroškov ali z boljšo kakovostjo proizvodov, storitev itd. in na takšen način se veča tržni delež.
  Iz navedenega bi lahko zaključili, da je glavno vprašanje, kako bi gospodarstvo organizirali tako, da si bo še vedno prizadevalo za čim večji dobiček, po drugi strani pa bi čim bolj ustrezalo potrebam in zahtevam obče blaginje. Gosar meni, da je skrb za zadovoljivo rešitev tega problema ena največjih in najpomembnejših nalog ter dolžnosti države, ki je odgovorna tako za gospodarsko kot socialno politiko (Gosar, 1994, 114).

[1] Vir: http://www.gov.si/dz/si/aktualno/spremljanje_zakonodaje/ustava/ustava_rs.html


3.3 Etični kodeksi

Kodeks je po definiciji Jelovca skrbno izbrana, do določene mere sistematično zbrana in jasno formulirana množica ocen, meril, maksim ter norm, ki veljajo za praktična pravila pravilnega obnašanja posameznikov oz. kot vzorci vzornega vedenja/delovanja v določeni skupnosti. (Jelovac, 1998, 34) .


4 Raziskava

  V letu 2006 sem opravila obsežno raziskavo, ki je zajela 137 naključno izbranih oseb, moških in žensk, večina je bila med 20 in 65 letom starosti, različne izobrazbene stopnje - večina s srednjo in visoko ali univerzitetno izobrazbo, nekaj pa je bilo tudi oseb z osnovno šolo ter takšnih z nazivom magister in doktor znanosti. V tem članku predstavljam le tiste rezultate, ki se nanašajo na pojem etike in poslovne etike na splošno, ostala so podvržena specifični etiki t.j. etiki v turizmu.
  Že na začetku se mi je nenehno zastavljalo vprašanje, kaj je, kaj pomeni beseda dobro? Dobro poslovanje? Juhant meni, da etika kot spretnost usmerja človeka, da dela dobro (Juhant, 2003a, 7). To je bilo eno prvih vprašanj v anketi.

 


4.1 Kaj razumete pod pojmom dobro?


Podani odgovori so izpostavili, da kar 60% anketiranih oseb zaznava pojem dobrega kot pozitiven odnos do sebe, sočloveka, družbe in okolja. Ko neposrednim odgovorom prištejemo še odgovore tistih oseb, ki pojem dobrega povezujejo z etičnimi vrednotami pravičnosti, poštenosti, iskrenosti in ga označujejo kot »premalokrat uporabljeno vrlino«, dobimo skoraj 2/3 oseb, ki zaznava svojo srečo skozi urejeno življenje in srečo soljudi ter okolja.
  Temeljni pojem etike je pojem dobrega. Že v antiki so vrednotili dobro kot eno najvišjih kategorij. Juhant pravi: »Ključni problem etičnega v okviru razpetosti med svobodo in ne-svobodo je problem dobrega in zla. Človek je nepopolno bitje in ni vnaprej naravnan k delovanju, temveč se mora šele vzpostavljati kot bitje, ki je motivirano za delovanje, ker kot omejeno in odprto bitje teži k izpopolnitvi oz. čuti potrebo po uresničevanju. Primarni človekov motiv je uresničevanje svobode oz. izpolnjevanje lastne biti. Prvenstveno človek išče to potrditev svoje človeškosti pri sočloveku, saj je dialoško bitje, obenem pa se tako uresničuje tudi kot naravno bitje.« (Juhant, 2003a, 65).

 

4.2 Ali menite, da je spodbujanje pozitivnih vrednot v gospodarski panogi pomembno?

Kako pomemben je vpliv gospodarstva, pa govorijo tudi številke iz naše raziskave, saj kar 96% vprašanih oseb meni, da je spodbujanje pozitivnih vrednot v gospodarski panogi pomembno.
Vpliv gospodarstva je v našem vsakodnevnem življenju izjemno velik. Zelo nazorno lahko prikažemo njegov vpliv na podlagi Hierarhije motivov po Maslowu.[2] Vsak posameznik najprej teži k zadovoljitvi osnovnih fizioloških potreb. Ko so te zadovoljene, teži k zadovoljitvi potrebe po varnosti, v hierarhičnem redu nato sledi zadovoljitev potrebe po pripadnosti, ugledu, nato spoznavne potrebe in na vrhu piramide zadovoljitev so potrebe po estetiki in samo realizaciji, slednja predstavlja sam vrh. Po lestvici pa se lahko vzpenjamo samo, če smo predhodno zadovoljili vse nižje potrebe, kot si v hierarhiji sledijo. Stopnja, na kateri se znajde vsak posameznik, je v precejšni meri tako odvisna tudi od razvitosti gospodarstva. V povezavi z etiko bi na podlagi tega izpostavili dva vidika:
- v nerazvitem in šibkem gospodarstvu državljani težko zadovoljujejo svoje najosnovnejše potrebe, zato tudi v manjši meri težijo k zadovoljitvi potreb na vrhu lestvice npr. spoznavnim potrebam ali celo k samo aktualizaciji. V dobro razvitem gospodarstvu se posamezniki s pomočjo gospodarstva lažje približujejo vrhu in zato je njihovo zaznavanje njih samih, družbe, okolja, sveta etike, morale in vrednot močnejše,
- šibko gospodarstvo večino svojega časa namenja borbi za preživetje »samega sebe«, medtem ko v zadnjih letih v razvitem gospodarstvu opažamo pomembne smernice, ki obračajo smer uspešnega poslovnega sistema od »zaprtosti vase« v smer »odpiranja družbi in okolju« in s tem spodbujanja pozitivnih vrednot. V sodobnem poslovnem svetu se vodilni menedžerji vse bolj zavedajo, da je njihov uspeh v veliki meri odvisen od tega, kar prejemajo iz okolja in zato je nujno potrebno, da vanj tudi nekaj vračajo, pa naj bo to v obliki humanitarnih prispevkov, finančne pomoči pri varstvu okolja ali nagrajevanje najbolj inovativnih mladih raziskovalcev. Posebno pomemben pa je njihov zgled, ki ga dajejo širši družbi s svojim ravnanjem in odnosom, saj le-ta vpliva in usmerja razvoj celotne družbe. Prav neprekinjen krog prejemanja in dajanja spodbuja gospodarstvo, da se razvija v smeri za dobro ljudi in je vedno manj »namen sam sebi«, katerega rezultat je prekomerni dobiček, ustvarjen z bolečino človeka.
Tiste osebe, ki menijo, da je spodbujanje etičnih vrednot v gospodarstvu pomembno, so svoj odgovor podkrepile z izjavami:
- gospodarstvo je temelj družbe, zato ima največji vpliv na človeka in naravo,
- pozitivne vrednote v gospodarstvu spodbujajo razvoj in napredek,
- gospodarstvo vpliva na kakovostnejše življenje,
- pozitivne vrednote v gospodarstvu so ključnega pomena za obstoj človeka in narave,
- s spodbujanjem pozitivnih vrednot v gospodarstvu se zmanjšuje egoizem, spodbujajo pa solidarnost, pomoč drugim in medsebojni odnosi,
- potrebno je spodbujati pozitivne vrednote v gospodarstvu, ker jih je premalo,
- spodbuja se poštenost,
- pozitivne vrednote gospodarstva se prenašajo tudi na druge panoge,
- zaradi obstoja pozitivnih vrednot, ljudje delajo bolj kakovostno, se trudijo,
- pozitivne vrednote v gospodarstvu vodijo v samouresničitev,
- pozitivne vrednote v gospodarstvu spodbujajo lojalnost.

[2] Vir: Musek Janek in Pečjak, Vid 1997: 92


4.3 Ali država s svojimi ukrepi po vašem mnenju lahko vpliva na etičnost poslovanja?

Anketirane osebe smo povprašali, ali država s svojimi ukrepi lahko vpliva na etičnost poslovanja, in dobili pričakovan rezultat: 75,9% vprašanih meni, da država lahko vpliva na etičnost poslovanja, 8,0% oziroma 11 oseb meni, da država ne more vplivati na etičnost poslovanja, 16,1% oseb pa je izbrala odgovor - ne vem.
Vpliv države na ljudi se po našem mnenju kaže še pred rojstvom, ko država postavi zakonske in etične norme, ki npr. splav dovoljujejo ali ga prepovedujejo, ko ustvarjajo ugodne socialne in zdravstvene pogoje za mater in še ne rojenega otroka itd. Vpliv države nas po rojstvu spremlja preko vzgojno izobraževalnih ustanov, do možnosti razvoja poklicne poti, demokratičnosti izražanja in še bi lahko naštevali.
Aristoteles se v knjigi Nikomahova etika sprašuje, v kateri znanosti ali dejavnosti je moč najti bistvo »najvišjega dobra«. In odgovarja: »Dejali bi, da je to področje tiste znanosti, ki je najvplivnejša in najbolj vodilna; takšna pa se nam zdi politična znanost. Le-ta namreč določa, kakšne oblike znanosti naj gojimo v neki družbi, katerih spretnosti naj se uče državljani in v kakšnem obsegu. Saj vidimo, da so njej podrejene celo najbolj čislane dejavnosti, kot npr. strategija, gospodarstvo, govorništvo. Če pa ta znanost gradi na vseh drugih in če poleg tega še z zakoni določa, kaj je treba delati, čemu se izogibati, tedaj tudi njen končni smoter povzema smotre vseh drugih znanosti in je kot tak človeku najvišje dobro.« (Aristotles, 1994, 48).
  Skoraj je ni stvari, na katero država ne more vplivati, četudi govorimo o zasebnosti posameznika. Prav zato želimo izpostaviti vsa mnenja, ki so jih navedle vprašane osebe, saj menimo, da so enako pomembna, čeprav je večina, 39,4% oseb odgovorila, da država na etičnost poslovanja najbolj vpliva z zakoni, ukrepi, kontrolo in sankcijo. 11,6% vprašanih oseb meni, da država najbolj vpliva na uveljavljanje etičnih vrednot preko vzgojno izobraževalnih zavodov že v zgodnjem otroštvu, kar je zagotovo eden vidnejših vzvodov za oblikovanje posameznika in družbe, da usmerja svoja dejanja k etičnosti.
  Država bi morala z nenehno skrbjo, spodbujanjem in osveščanjem, vzpostaviti dolgotrajen in kontinuiran mehanizem, da bi etične vrednote postale del vsakdanjika vsakega človeka. Biti vzor, je velika odgovornost. In država je zgled posamezniku, kako naj v danem položaju ravna. Ne le s postavljanjem norm, temveč tudi z vsemi tremi vejami oblasti oziroma posamezniki in njihovimi dejanji, ki predstavljajo državo tako na zunaj (mednarodna politika) kot tudi na področju notranje političnega življenja. Politik, ki širi nestrpnost med narodi in za takšno ravnanje ni sankcioniran, negativno vpliva na pripadnike svojega naroda, zato le-ti na potovanju in počitnicah v drugi deželi ne bodo izkazali potrebnega spoštovanja do drugih in drugačnih oseb. Uradnik, ki izda dovoljenje za opravljanje neke dejavnosti nekomu, ki ne izpolnjuje pogojev, temveč le zaradi sorodstvenih ali kakšnih drugačnih vezi, ne le, da postavlja temelje za neetično delovanje takšnega pravnega subjekta, temveč s svojim ravnanjem spodbuja neetično delovanje te in ostalih odgovornih oseb gospodarskih subjektov pa tudi svojih sodelavcev. Finančna podpora že sama po sebi usmerja in vodi ljudi k dejanjem, za katera so finančno nagrajeni ali predstavljajo nadgradnjo, za katere razvoj je prispevala država. Kot primer bi lahko navedli kakovost poslovanja. Njihov razvoj in implementacijo tudi v naši državi finančno podpira program PHARE. Kakovost sama po sebi ni zaveza k etičnosti, jo pa s predpisanimi postopki in neprestano kontrolo spodbuja.


4. 4 Ali menite, da etični kodeksi spodbujajo bolj etično delovanje?

  Slovenski knjižničarji [3] so v svoj kodeks zapisali: »Osnovna etična načela so ljudje v zgodovini izpovedovali v kratka in razumljiva življenjska vodila, ki so temelji za sožitje med ljudmi«, in tako lepo prikazali izvor etičnih kodeksov.
  S kodeksom Vlade RS [4] pa se tisti, ki mu sledijo, zavežejo: »Deloval bom v skladu s temeljnimi vrednotami spoštovanja človekovega življenja in dostojanstva, poštenja, pravičnosti, solidarnosti in domoljubja«, ter s tem sledijo humanemu sporočilu današnjega časa.
  Etični kodeksi so torej vodilo in smernice posameznikom, ki jih združuje strokovno delo na enem področju, delo pod okriljem skupne ustanove ali druge aktivnosti. Juhant v knjigi Človek v iskanju svoje podobe govori o človekovi svobodi: »Prvotne družbe so imele bolj urejena medsebojna razmerja, zato še niso potrebovale »družbenih pogodb«, kar je značilno za novoveško individualistično oziroma liberalistično družbo. Kljub temu pa se v vseh družbah postavlja problem človeka kot svobodnega bitja, ki pa kot družbeno bitje obenem potrebuje tudi ustrezno urejanje medsebojnih razmerij tako, da bo človekovo osebno svobodo mogoče ustrezno regulirati in dosegati skupno dobro za vse ljudi.« (Juhant, 2003b, 201).
  Ker menimo, da etični kodeksi z urejanjem etike na posameznem področju vidno prispevajo k spodbujanju etičnih vrednot, smo anketirane osebe vprašali, ali menijo, da etični kodeksi spodbujajo bolj etično delovanje? 60,6% vprašanih meni, da etični kodeksi spodbujajo bolj etično delovanje, 13,1% oseb meni, da ga ne spodbujajo, 26,3% pa je izbralo odgovor - ne vem. Med tistimi, ki so izbrali odgovor da, jih 19,3% meni, da kodeksi postavljajo standarde uspešnega poslovanja. Etično poslovanje, delovanje in vodenje je namreč temelj za trajnostni razvoj in napredek. 13,3% vprašanih meni, da kodeksi poudarjajo vrednote in jih s tem spodbujajo. V človekovi naravi je, da večji pomen pripisujemo pisani kot govorjeni besedi. Navodilo ali pravilo, ki je zapisano, je razumljeno kot norma in jo zato bolj spoštujemo in uporabljamo 12,1% anketiranih opaža, da obnašanje uporabnikov kodeksa vpliva tudi na druge. 9,6% vprašanih pa meni, da kodeksi spodbujajo razmišljanje o etiki, kar bi lahko prav tako povezali s predhodno zastavljenim vprašanjem o spodbujanju etike s strani države, ko so vprašane osebe menile, da država mora osveščati ljudi. Ponovno se je izpostavila odvisnost od posameznika, zanimiva pa je tudi ideja ene izmed anketiranih oseb, da bi bilo potrebno vzpostaviti etično razsodišče. Podobno razsodišče že deluje v okviru samoregulative oglaševanja. [5]

[3] Vir: http://www.zbds-zveza.si/print.asp?page=/eticni_kodeks.asp

[4] Vir: http://www.mju.gov.si/index.php?id=194

[5] Vir: http://www.soz.si/oglasevalsko_razsodisce/


4.5 Mnenja stroke

  Rezultate ankete sem želela dopolniti tudi z mnenjem strokovne javnosti, zato sem ugledne slovenske strokovnjake s področja turizma in medijev vprašala predvsem o menedžerski odgovornosti. Svoje odgovore so nam v intervjujih podali: Tomislav Čeh, predsednik uprave Hoteli Morje & Hoteli Palace - LifeClas Hotels & Resorts, Božo Jurinjak, direktor turistične agencije Ilirika Turizem, prof. dr. Marija Ovsenik, dekanja Visoke šole za turizem - Turistice, Peter Frankl, odgovorni urednik časnika Finance in dr. Marjan Rožič, predsednik Turistične zveze Slovenije. V izboru smo želeli zajeti strokovno javnost z različnih področij turizma in s podobnimi značilnostmi v skupni dejavnosti. Odgovori, ki sem jih prejela, dopolnjujejo videnje etike tudi s strokovnega pogleda in odpirajo možnosti njenega nadaljnjega razvoja ne samo v turistični panogi, temveč tudi v gospodarskem življenju in celo širšem socialnem prostoru, povsod tam, kjer ima etika pomembno vlogo.
  Pri vprašanju: »Kateri so po Vašem mnenju bistveni elementi, ki pogojujejo uspešno poslovanje?« so izpostavili: kapital, baze znanj, sposobnost ljudi oziroma vodstvenega tima, elemente poslovnega okolja kot sta na primer zakonodaja in infrastruktura, medosebne odnose tako med zaposlenimi v podjetju kot odnose do kupcev, pa tudi okolja ter jasni viziji, poznavanju poslanstva, jasnim ciljem in dobri klimi.
Na vprašanje: »S katerimi etičnimi dilemami se po Vašem mnenju srečuje današnje gospodarstvo?« so opozorili predvsem na: neprijazno delovno zakonodajo, ki delodajalcem zaradi prevelike zaščite delavcev, ne omogoča konkurenčnosti; nejasnost pravil in dejstvo, da korekten in pošten odnos ne prinaša »hitrega uspeha«; pomanjkanje spoštovanja etičnih načel v boju s konkurenco, posledice globalizacije ter internacionalizacije poslovanj podjetij.
»Ali je država po Vašem mnenju lahko regulator etičnega poslovanja? V kakšni meri in s katerimi ukrepi?« odgovarjajo, da država nikakor ne more biti en in edini regulator, zato je pomembno, da država oz. ljudje, ki predstavljajo državo, predstavljajo vzornike državljanom, seveda pa so zakoni in predpisi, ki postavljajo meje med dopustnim in nedopustnim, vsekakor domena države; etični morajo biti tudi sami državni ukrepi; sprejem etičnih kodeksov kot obligatornih.
Pri vprašanju: »Kako bi po Vašem mnenju organizirali gospodarstvo tako, da si bo še vedno prizadevalo po čim večjem dobičku - gibalu napredka, po drugi strani pa čim bolje ustrezalo potrebam in zahtevam obče blaginje?« največji poudarek namenjajo vzgoji mladih, trajnostnem razvoju, jasni opredelitvi glede sive ekonomije in nagrajevanju pri delu.
»Kateri so najbolj pereči etični problemi v turistični panogi zadnjih let in kje/na kakšen način vidite njihovo rešitev?« opozarjajo na masovni turizem z grobimi posegi v prostor in življenja domačinov ter z njim povezana vsa ekološka vprašanja, pa tudi na neodgovornost, nepoštenost ter privilegiranje osebnih in drugih interesov. Menijo, da so rešitve v vzpostavitvi ustreznega regulatorja trga, ki bo, namesto zastopanja lokalno-aktualnih interesov, deloval strokovno in spodbujal etičnost poslovanja ter v sodelovanju države in stroke pri reševanju aktualnih etičnih problemov.
»Kakšen pomen/vlogo namenjate etičnim kodeksom in če, katere spremembe predlagate?« odgovarjajo, da so etični kodeksi potrebni in pomembni ter, da se jih v turizmu premalokrat uporablja. Večina podjetij, v katerih delujejo vprašani strokovnjaki, že ima ali pa pripravlja interne kodekse.
»Katere so vrednote, ki po Vašem mnenju opredeljujejo pojem »poslovne morale in etike« in jih zasledujete kot uspešen menedžer?« vprašane menedžerje vodijo predvsem načela resnice, poštenosti, neodvisnosti, kredibilnosti, družbene odgovornosti, strokovnosti, objektivnosti, delavnosti in pogleda v prihodnost.
Na vprašanje: »Kako/na kakšen način udejanjate univerzalno odgovornost, ki jo ima vsak človek po svoji »človeškosti« in vsak strokovnjak kot vplivna osebnost v stroki?« odgovarjajo, da so to predvsem pravična in objektivna merila, ki jih postavljajo kot menedžerji, zgled ter prizadevanje, da delajo čim manj takšnih napak, ki bolijo druge.

 

Zaključek

Z raziskovanjem smo želeli ugotoviti, kako anketirane in intervjuvane osebe v našem prostoru in času zaznavajo etiko in njeno mesto v vsakdanjem življenju. Hipotetično smo predpostavljali:

* da ima etika na vsakega posameznika pomemben vpliv, ki se ga zaveda ali ne, četudi ne ravna skladno z etičnimi merili,
* da se v zadnjih letih ponovno krepi vpliv etike in širi njena prisotnost v celotnem prostoru sveta, ki ga tvori splet medsebojno povezanih odnosov in procesov,
* da etična načela vse bolj zaznavamo, se jih zavedamo ter nam pomenijo pomembne življenjske vrednote tako v poslovnem kot zasebnem življenju ter
* da etični kodeksi spodbujajo razmišljanje o etiki, krepijo delovanje, skladno z njenimi smernicami in zmanjšujejo število neetičnih dejanj.

S pomočjo raziskovalnega dela lahko izpostavimo sledeče sklepe:

  Pojem »dobro« 80% vprašanih oseb povezuje s pozitivnim odnosom do sebe, sočloveka, družbe in okolja, s kvalitetno in kvantitetno opravljenim delom, ki je skladno s predpisi in normami.
  Spodbujanju pozitivnih vrednot v gospodarstvu namenja veliko vlogo preko 96% anketiranih oseb, saj menijo, da je spodbujanje pozitivnih etičnih vrednot v gospodarstvu pomembno zaradi vpliva na človeka in naravo, ki ga le-ta ima, na spodbujanje napredka, vpliva na bolj kakovostno življenje, na zmanjševanja egoizma in na spodbujanje solidarnosti, poštenosti, vpliva na druge panoge, kar je ključnega pomena za obstoj človeka in narave ipd.
  Država lahko vpliva na etičnost poslovanja, meni 76% oseb. Pri tem izpostavljajo predvsem pomembnost zakonov, ukrepov, norm, kontrole in sankcije. Dodatno pa tudi izobraževanje in vzgojo o etiki že od otroštva dalje, spodbujanje k etičnim dejanjem preko medijev in s finančno podporo ter ne nazadnje s samim vzgledom, ki vpliva na vse državljane.
  Kakšen pa je vpliv etičnih kodeksov? Kaj o tem menijo osebe, ki smo jih naključno izbrali? Več kot 60% jih meni, da etični kodeksi spodbujajo bolj etično delovanje. Svoj odgovor so podkrepili s sledečimi trditvami: kodeksi postavljajo standarde uspešnega poslovanja, poudarjajo vrednote in jih spodbujajo, obnašanje uporabnikov kodeksa vpliva tudi na druge ljudi, spodbujajo razmišljanje o etiki, vplivajo na izboljšanje medosebnih odnosov itd.
  Raziskava nam je potrdila hipotezo, da ima etika na vsakega posameznika pomemben vpliv, ki se ga zavemo največkrat takrat, ko se srečamo z etičnimi vprašanji.
  Osebe, ki smo jih anketirali, zaznavajo vpliv etike prav na vseh področjih, ki opredeljujejo naše življenje in naš obstoj: okolje in prostor, gospodarstvo, država, medsebojni odnosi, odnosi v poslovnem svetu, varnost, napredek, socialna razvitost itd. ter jo kritično presojajo.
  Potrjujemo lahko tudi hipotezo, ki pravi, da etična načela vse bolj zaznavamo, se jih zavedamo ter nam pomenijo pomembne življenjske vrednote tako v zasebnem kot poslovnem svetu. Na potrditev hipoteze kažejo tako dobljeni rezultati izvedene ankete kot tudi dodatno in dopolnilno mnenje intervjuvanih strokovnjakov s področja gospodarstva in turizma. Etična načela so v poslovanju in vodenju med uglednimi menedžerji močno prisotna, vse bolj se zavedajo pomembnosti vzgoje in izobraževanja, sporočanja o svojem etičnem delovanju javnosti preko medijev in vpliva, ki ga s seboj prinašajo etični kodeksi. Četudi so bila prva leta po osamosvojitvi namenjena prestrukturiranju gospodarstva in preživetju le-tega, kasnejša leta pa prilagoditvi standardom Evropske zveze in vstopu vanjo, je sedaj pravi čas, da se vzpostavi odgovornost za neetična dejanja, predvsem pa spodbudi etično delovanje v našem prostoru. Na tem mestu kaže izpostaviti delovanje pretekle vlade, ki ni spregledala delovanja na področju etike ter je uvedla etični kodeks za javne uslužbence [6], v prihodnje pa našo vlado čaka naloga, da spodbudi etično delovanje tudi na drugih področjih, predvsem tam, kamor vlaga zajetna finančna sredstva.

[6] http://www.mju.gov.si/index.php?id=221

 

Viri:
Aristoteles. Nikomahova etika. Ljubljana: Slovenska matica, 1994.
Cerar, M. et al. Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili. Ljubljana:
Društvo Amnesty International Slovenije, Mirovni Inštitut, 2002.
Dalajlama. Etika za novo tisočletje. Ljubljana: Založba Učila, 2000.
Gorše Lotrič, A. Etika v turizmu. Kranj: Magistrsko delo, 2006.
Gosar, A. Sodobna socialna etika. Ljubljana: Založba Rokus, 1994.
Jelovac, D. Poslovna etika. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1998.
Juhant, J. Zgodovina filozofije. Stari in srednji vek. Ljubljana: Teološka
fakulteta, 2001b.
Juhant, J. Etika ali človeškost. Filozofski temelji etike. Ljubljana: Teološka
fakulteta, 2003a.
Juhant, J. Človek v iskanju svoje podobe, Filozofska antropologija. Ljubljana: Študentska založba, 2003b.
Musek J. in Pečjak, V. Psihologija. Ljubljana. Educy, 1997.
Sruk, V. Morala in etika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986.
Šturm, L. et al. Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002. ( 3 ali več avtorjev)

Oglaševalski kodeks. Slovensko oglaševalsko razsodišče. (citirano 13.05.2006). Dostopno na naslovu: http://www.soz.si/oglasevalsko_razsodisce/
Kodeks javnih uslužbencev. Ministrstvo za javno upravo. (citirano 13.05.2006). Dostopno na naslovu: http://www.mju.gov.si/index.php?id=194
Etični kodeks slovenskih knjižničarjev. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. (citirano 13.05.2006). Dostopno na naslovu: http://www.zbds-zveza.si/print.asp?page=/eticni_kodeks.asp
Ustava Republike Slovenije. Državni zbor Republike Slovenije. (citirano 13.05.2006). Dostopno na naslovu: http://www.gov.si/dz/si/aktualno/spremljanje_zakonodaje/ustava/ustava_rs.html