Slovenščina English (United Kingdom)

Spletna revija IBS Poročevalec je namenjena domačim in tujim znanstvenikom, raziskovalcem, strokovnjakom, študentom in praktikom na področjih mednarodnega poslovanja, trajnostnega razvoja, tujih jezikov in javne uprave. Najpomembnejši del IBS Poročevalca je objava recenziranih znanstvenih, raziskovalnih, strokovnih in poljudnih člankov, ki obravnavajo teme kot mednarodno poslovanje, trajnostni razvoj, organizacija, pravo, okoljska ekonomika in politika, trženje, raziskovalne metode, menedžment, korporativna družbena odgovornost in druga področja.

Iskanje

IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana

Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poročevalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.



2010 > December




»Izven štirideset«

natisni E-pošta

IPAK Inštitut za simbolno analizo in razvoj informacijskih tehnologij, Velenje

Prof. Richard Florida v svoji zadnji knjižni uspešnici Who's is Your City ugotavlja, da 50 % prebivalcev živi v urbanih okoljih in da obstaja 40 megaregij (v globalnem smislu), v katerih živi 20 % svetovnega prebivalstva, ki proizvajajo 2/3 bogastva, so mesto, kjer nastane 85% inovacij in v katerih živi in dela 95% najbolj citiranih znanstvenikov.

blatnik1a blatnik1b

Slika 1: Naslovnica knjige Who's your City?       Slika 2: Megaregije v Evropi

(vir: http://www.creativeclass.com/whos_your_city)

Ostale, manj razvite regije poskušajo v svoji razvojni strategiji slediti strategijam teh megaregij, vendar v večini primerov ne preveč uspešno. Tako je bilo po svetu že več projektov »Silicijeva Dolina tukaj« (na primer Silicijeve Alpe na Koroškem v Avstriji, Silicejeva Panama, Silicijev Azerbajdžan, ...) vendar Silicijeva dolina ostaja samo ena. Obstaja tudi spletni portal, ki »išče naslednjo Silicijevo dolino« (glej: http://www.thenextsiliconvalley.com/) Celo v ZDA, kot v knjigi Vzpon ustvarjalnega razreda opisuje Richard Florida, so poskušali v določenih regijah ponoviti Silicijevo dolino, ustanovili tehnološke parke, poslovne inkubatorje, ponudili rizični kapital. In kaj se je zgodilo? Rizični kapitalisti so vlagali v projekte v Silicijevi dolini, vendar vsi napori niso dali pričakovanih rezultatov.

blatnik2

Slika 3: »Geografija vrhunskega akademskega življenja«

(vir: http://www.creativeclass.com/creative_class/2010/10/19/where-the-worlds-brains-are/)

Zakaj se to dogaja? Posamezne regije imajo svojo zgodovino, tradicijo, kulturo, ki jih ni mogoče posnemati. Silicijeva dolina, ki se je razvila okoli Stanfordske univerze, je multinacionalno, multikulturalno okolje, ki je izredno strpno in usmerjeno v tehnologijo. Takšno okolje, ki ima še visoko tehnologijo in talent (veliko število patentov, 40% delovne sile ima univerzitetno izobrazbo), ima vse pogoje, ki jih zahteva ustvarjalni razred (po Floridi 3T - Technology, Talent, Tolerance; 3T - tehnologija, talent in toleranca (strpnost)).

Ker takšnega okolja v drugih regijah ni, je nemogoče ponoviti Silicijevo dolino. Vendar uspeh Silicijeve doline pritegne politike, stratege, gospodarstvenike iz različnih delov sveta, ki želijo narediti novo Silicijevo dolino v svojem okolju. Tako nastajajo grozdi, tehnološki parki, poslovni in podjetniški inkubatorji, rizični skladi. V večini primerov tu gre za ukrepe lokalnih, regionalnih in nacionalnih vlad, ki ne ustvarjajo pričakovanih rezultatov.

To se dogaja zato, ker se nihče ne poglobi v vzroke uspeha okolij, kot je Silicijeva dolina. Pravzaprav se dogaja nekaj podobnega, kot se je v času druge svetovne vojne dogajalo na pacifiških otokih in se v literaturi navaja kot »cargo cult« oziroma »kult zaboja«.

Ameriška vojska je osvobajala pacifiška otoke in na njih zgradila letališča. Otočani so ugotovili, da na letališče prileti velika ptica, ki v zabojih prinaša hrano in še kaj. Vendar so letališča izgubljala svoj strateški položaj in Američani so jih postopoma zapuščali, ker so osvobodili otoke, ki so bili bližje Japonski.

Otočani so želeli obnoviti letališča, izdelali so lesene telefone, posnemali letališko signalizacijo, ki jo je prej uporabljala ameriška vojska, vendar ptica ni priletela, ker zgolj infrastruktura seveda še ne pomeni, da bo letalo pristalo.

Podobno se dogaja tudi z manj razvitimi regijami. Sledijo razvojni poti najmočnejših regij in poskušajo z enako strategijo in ukrepi doseči enake rezultate. Vendar iz zgoraj opisanih vzrokov v tem ne uspevajo.

Manj razvita področja (imenujem jih „izven štirideset", torej okolja, ki so izven štiridesetih megaregij) bi morala izbrati drugo pot. Izhajati iz svojih virov, tradicije, kulture in ugotoviti, kaj so njihove primerjalne prednosti. Potem pa morajo na osnovi teh dejstev in predvsem na osnovi človeških virov zasnovati razvojno strategijo regije in jo uresničiti.

Istočasno se je potrebno povezati z drugimi manj razvitimi področji, ki so jim kompatibilna in poskušati sodelovati na področjih, kjer obstaja skupni interes.

Vsekakor ne smejo ignorirati najbolj razvitih področij, vendar predvsem kot vir za razvoj človeških virov. Potrebno je mlade talentirane osebe poslati v najboljše ustanove za posamezno področje oziroma dejavnost ter jim omogočiti, da se v teh ustanovah izobražujejo. Ko zaključijo šolanje, jim je potrebno omogočiti, da ta znanja in veščine izkoristijo za razvoj svoje regije.

S takšnim pristopom bi se regije, ki niso med štiridesetimi najbolj razvitimi regijami, lahko z relativno majhnimi sredstvi in v kratkem času hitro razvile.

Potrebno je samo spremeniti paradigmo. Ne posnemati najbolj razvite (cargo cult) ampak poskušati izkoristiti človeške vire regije in zasnovati izvirno pot.

blatnik3

Tabela 1: 40 svetovnih megaregij (vir: Florida et al 2007).

Viri

Richard Florida, Vzpon ustvarjalnega razreda, Velenje, IPAK Inštitut za simbolno analizo in razvoj informacijskih tehnologij, 2005.

Richard Florida, Tim Gulden in Charlotta Mellander, »The Rise of the Mega-Region«, Oktober 2007

Richard Florida, Who is Your City, New York : Basic Books, 2008.

Dr. Stanko Blatnik