Slovenščina English (United Kingdom)

Spletna revija IBS Poročevalec je namenjena domačim in tujim znanstvenikom, raziskovalcem, strokovnjakom, študentom in praktikom na področjih mednarodnega poslovanja, trajnostnega razvoja, tujih jezikov in javne uprave. Najpomembnejši del IBS Poročevalca je objava recenziranih znanstvenih, raziskovalnih, strokovnih in poljudnih člankov, ki obravnavajo teme kot mednarodno poslovanje, trajnostni razvoj, organizacija, pravo, okoljska ekonomika in politika, trženje, raziskovalne metode, menedžment, korporativna družbena odgovornost in druga področja.

Iskanje

IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana

Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poročevalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.



Omejevanje zunanjih učinkov – okoljska ekonomija

natisni E-pošta

1 UVOD

Tržni mehanizem ne zagotavlja ustreznih omejitev za onesnaževalce okolja.

Kandidat za podpredsednika ZDA Albert Gore je leta 1992 v predsedniški kampanji govoril o potrebi po reorganizaciji, o možnih katastrofalnih posledicah nenadzorovane ekonomske rasti in opozarjal na obstoječe okoljske probleme (ozonska luknja na Antartiki, globalno ogrevanje). Predsednik George Bush se mu je posmehoval: »Veste, zakaj mu pravim Ozone Man -ozonski mož? Ta gospod je daleč v okoljevarstveni skrajnosti. Do vratu bomo zaposleni s sovami in se ne bomo ukvarjali z delom za vsakega Američana.« Navedena razprava izraža delitev med tistimi, ki vidijo škodo, ki nastane, ko se zanemarjajo problemi okolja, in drugimi, ki ocenjujejo, da je mogoče okolje uspešno obvladati s sodobnimi tehnikami. Za njih so okoljski problemi sekundarnega pomena v primerjavi z resnimi problemi kot so vojne, brezposelnost, epidemije, droge in revščina (Samuelskon, Nordhaus, 2002).

 

2 VRSTE ZUNANJIH UČINKOV

Javne dobrine so izdelki ali storitve, za katere so stroški uporabe za dodatno osebo nič in posameznikov ni mogoče izločiti iz njihove uporabe. Nobenega uporabnika torej ni mogoče izključiti iz uporabe, prav tako ni mogoče vzpostaviti lastništva nad temi dobrinami. Uporaba javne dobrine s strani enega ne zmanjša možnosti uporabe s strani drugega. Javne dobrine uporablja celotna družba.

Zasebne dobrine porazdeljuje trg. Koristi od zasebnih dobrin imajo različni posamezniki, brez zunanjih koristi ali škode za druge.

Narodna obramba vsake družbe je primer javne dobrine, ki se v celoti razlikuje od zasebne dobrine, kot je na primer kruh. Štruco kruha je mogoče razdeliti na mnogo načinov, in kar poje en posameznik, ne more pojesti nihče drug. Narodna obramba v družbi vpliva na vse posameznike enako, ne glede na to ali so miroljubni ali ne, stari ali mladi, nevedni ali izobraženi. Odločitev o zagotovitvi narodne obrambe bo posledično vodila v nakup številnih tankov, raketnih izstrelkov, podmornic, ki bodo varovali vsakega od posameznikov v družbi. Odločitev o potrošnji kruha pa je posameznikovo dejanje, ki ne zavezuje nikogar drugega. Elemente javnih dobrin najdemo tudi pri cepivu o črnih kozah, koncertu v parku, jezu na reki in v mnogih drugih pogodbenih vladnih projektih. Poleg javnih dobrin poznamo javne škode, ki povzročajo stroške celotni družbi in so posledica učinkov potrošnih ali proizvodnih dejavnosti (tople grede, onesnaževanje vode in zraka kot posledice proizvodnje kemikalij, energije in uporabe avtomobilov, kisli dež, ki ga povzročajo žveplove emisije, radioaktivno sevanje atmosferskih poskusov jedrskega orožja ali nesreč idr.). Povzročitelji zunanjih učinkov ne želijo škoditi drugim. Zunanji učinki so nenamerni, vendar škodljivi stranski učinki ekonomske dejavnosti (Samuelson, Nordhaus, 2002).

Zunanji učinki ali eksternalije torej nastanejo, kadar z izdelavo določenega proizvoda ali storitvijo ali z dejavnostjo določenega ekonomskega subjekta nastanejo določene koristi ali škode za ekonomske subjekte, ki niso neposredno vpleteni v porabo ali proizvodnjo določenega proizvoda ali storitve ali v dejavnost določenega ekonomskega subjekta. Posamezen ekonomski subjekt vpliva na drugega in pri tem pri svojih odločitvah  ne upošteva zunanjih učinkov, ki so lahko škodljivi in povzročajo drugim ekonomskih subjektom stroške (zunanje disekonomije), lahko pa povzročajo tudi koristi (zunanje ekonomije).

Ločimo pet različnih vrst zunanjih učinkov (Tajnikar, 2006):

  • Ø zunanje disekonomije v proizvodnji,
  • Ø zunanje disekonomije v porabi,
  • Ø zunanje ekonomije v proizvodnji,
  • Ø zunanje ekonomije v porabi,
  • Ø tehnične zunanje učinke.

 

Zunanje disekonomije v proizvodnji so stroški, ki nastanejo pri drugih proizvajalcih, ki niso neposredno vključeni v proizvodnjo nekega izdelka, zaradi razširitve proizvodnje tega izdelka. Proizvajalec, ki te stroške povzroča in povečuje obseg proizvodnje, nastalih stroškov pri svojih odločitvah ne upošteva.

Zunanje disekonomije v porabi so neporavnani stroški, ki jih posameznik s svojo porabo povzroča drugim posameznikom.

Zunanje ekonomije v proizvodnji so koristi, ki jih posamezni proizvajalec z povečanjem obsega proizvodnje povzroča drugim proizvajalcem.

Zunanje ekonomije v porabi so koristi, ki jih posameznik s svojo porabo povzroča drugim porabnikom.

Tehnični zunanji učinki nastanejo, ko se dolgoročni povprečni stroški s povečevanjem obsega proizvodnje zmanjšujejo in vodijo v monopol. Cene presegajo mejne stroške in tudi z gospodarsko politiko ni mogoče doseči, da se cene izenačijo s konkurenčnimi mejnimi stroški.

V nenadzorovanem okolju bodo podjetja določila najbolj donosne ravni onesnaževanja okolja tako, da bodo izenačevala mejne zasebne koristi zmanjšanja onesnaževanja z mejnimi zasebnimi stroški. Zasebno ravnotežje bo povzročilo neučinkovite ravni onesnaževanja in premalo očiščevalne dejavnosti.

»Ekonomisti želijo določiti družbeno učinkovito raven onesnaževanja z uravnoteženjem družbenih stroškov in koristi. Učinkovitost zahteva, da so mejne družbene koristi od omejevanja onesnaževanja okolja enake mejnim družbenim stroškom te dejavnosti. Priporočajo pristop, ki se imenuje analiza stroškov in koristi (cost-benefit analysis). Analiza pokaže, zakaj je skrajna politika »nič tveganja« ali »nič emisij« razsipna. Zmanjšanje onesnaževanja na nič bi povzročilo astronomsko visoke stroške očiščevanja. Filozofija »nič tveganja« bi povzročila prepoved cestnega prometa ali zaprtje računalniške industrije. Ekonomska učinkovitost zahteva kompromis. Pojavlja pa se tudi problem ovrednotenja okoljske škode. Če nova cesta zahteva porušenje hiše, lahko izračunamo tržno vrednost nadomestnega prebivališča. Mnoge vrste pa je težje ovrednotiti. V poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja so okoljevarstveniki zahtevali ustavitev sečnje lesa v širokem območju severozahoda države, da bi ohranili prostor pegaste sove. To bi stalo na tisoče zaposlitev pri sečnji. Kako bi ovrednotili nadaljnji obstoj pegaste sove? Podoben primer je izlitje nafte z ladje Exxon Valdez v Zaliv princa Williama na Aljaski, ki je poškodovalo obalo in ubilo številne divje živali. Koliko je vredno življenje morske vidre? Še bolj sporna je vrednost človeškega življenja. Koliko naj družba plača za zmanjševanje obolevnosti ali krajšanje življenjske dobe zaradi onesnaževanja zraka« (Samuelson, Nordhaus, 2002, 333)?

Podjetniško filozofijo vodenja z naravovarstvenim poudarkom prepoznamo v podjetju po naslednjih sestavinah, in sicer: :

  • 1. sprejemanju družbene in s tem tudi ekološke odgovornosti,
  • 2. odgovorni rabi naravnih virov,
  • 3. aktivnem iskanju poti za izdelke, primerne okolju, proizvodnih postopkih in načinih ravnanja z odpadki,
  • 4. prizadevanju za integrirano zasnovo varstva okolja,
  • 5. pripravljenost za dvosmerno komuniciranje z javnostjo o naravovarstveni problematiki.

(http://www.sbaza.net/clanek_html.php?url_clanka=clanki_sb1%2Fepf%2Fkodeks_okoljskega_managementa.sb&vsebina_replace=epf 27.8.2010):

 

3 UKREPI ZA POPRAVLJANJE ZUNANJIH UČINKOV 

Država skuša s številnimi predpisi doseči želeno ravnotežje na področju onesnaževanja okolja. Predpisi so običajno enaki za mala in velika podjetja, za mesta in kmetijska področja, za panoge z veliko ali malo onesnaževanja. Obstajajo številni predpisi, ki omejujejo emisije iz posameznih virov, kot so elektrarne ali avtomobili. Posamezne vlade izberejo določeno dovoljeno količino onesnaževanja in jo razdelijo med podjetja v obliki določenega števila dovoljenj. Možne so tudi zasebne rešitve, ki ne zahtevajo vladnega posredovanja in se nanašajo na pogajanja med prizadetimi stranmi, ko obstaja ustrezna motivacija brez vladnega posredovanja,  ali na pravila pravne odgovornosti, ko je povzročitelj pravno odgovoren za škodo, ki jo povzroči tretjim osebam.

»Leta 1990 so ZDA z namenom nadzora onesnaževanja zraka z žveplovim dioksidom izdale določeno število dovoljenj za emisije žveplovega dioksida za celotno državo. Do konca desetletja naj bi zmanjšali emisije v primerjavi s količinami iz leta 1990 za 50%. Inovativni vidik tega načrta je bil, da je bilo mogoče z dovoljenji prosto trgovati ali jih menjavati. Proizvajalci elektrike so dobili dovoljenja za onesnaževanje in so jih lahko med seboj kupovali in prodajali kakor svinjino ali pšenico. Podjetja, ki so lahko zmanjšala svoje emisije žvepla najceneje, so tako tudi naredila in prodala svoja dovoljenja. Druga podjetja, ki so potrebovala dodatna dovoljenja za nove elektrarne ali ker niso mogla zmanjšati emisij, so ugotovila, da je ceneje kupiti dodatna dovoljenja, kot pa vgraditi drago opremo za očiščevanje ali pa celo zapreti podjetje. Obnašanje trga je bilo presenetljivo. Vlada je pričakovala, da bodo dovoljenja prodajali v začetnih letih po 300 dolarjev za tono žveplovega dioksida. Vendar je cena do leta 1997 padla na 60 do 80 dolarjev za tono. Razlog za uspeh je bil, da je dal program močno motivacijo za podjetniške inovacije in so podjetja ugotovila, da je mogoče uporabljati premog z majhno vsebnostjo žvepla dosti lažje in ceneje, kot so prej pričakovala. V tem primeru je prevladal tržni pristop ekonomistov k okoljevarstveni politiki« (Samuelson, Nordhaus, 2002, 337).

Rebernik (1999) navaja, da je potrebno eksterne stroške interalizirati. Pokriti jih morajo podjetja in potrošniki njihovih produktov.

Stanje posameznih sestavin okolja ter večina nesreč, ki se zgodijo v Sloveniji so posledica človekovega delovanja na okolje, pa tudi neustreznega delovanja državne uprave in lokalne samouprave, še posebej pa gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij. Tranzicijski procesi so povzročili poslabšanje varnostnih razmer in ukrepov z vidika varstva okolja. Cilje in strategijo varstva okolja ter uporabe naravnih dobrin za prihodnjih deset let opredeljuje Nacionalni program varstva okolja. Ukrepi so usmerjeni v obvladovanje problemov okolja v državi, s poudarkom na prednostnem reševanju najpomembnejših ekoloških problemov ter na podpori vključevanja v Evropsko unijo. Poudarjeno je uveljavljanje vseh zakonsko opredeljenih načel varstva okolja ter vključevanje okoljskih vsebin in načel razvoja na tem področju v programe posameznih resorjev.

(http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&type=98&sb=4&st=a&mandate=- 1&vt=97&sd=0&o=590&unid=PA3|C12565E2005ED694C125694A004FA92F&showdoc=1, 27.8.2010)

V primeru pojava zunanjih disekonomij lahko država ukrepa tudi z davčno politiko.

 

smodej 

Slika 1: Zunanji učinki in intervencija države Vir: Tajnikar, 2006, 373

Ravnotežje proizvajalca je oblikovano v točki E, v kateri se sekata krivulja povpraševanja (D) in krivulja ponudbe (S). Če bi upoštevati tudi zunanje stroške, ki nastanejo ob proizvodnji v podjetju, bi morali upoštevati višje ležečo krivuljo ponudbe (Sˈ), ki izraža družbene stroške. Z družbenega vidika bi moralo biti ravnotežje v točki Eˈ, ki je doseženo pri manjši količini (Q) proizvodnje v tem podjetju in pri višjih cenah.

Podjetje se odloča na podlagi lastnih zasebnih stroškov in ne družbenih stroškov in posledično išče svoje zasebno ravnotežje z namenom, da poveča dobiček. Iz navedenega razloga podjetje ne bo nikoli izbralo točke Eˈ, ker mu točka E prinaša večji dobiček.

Za dosego družbenega ravnotežja poseže država z davčno politiko in povzroči, da se podjetje premakne v točko Eˈ. V tej točki podjetje zaposluje družbeno zaželeni obseg proizvodnih dejavnikov in zagotavlja družbeno smiselni obseg proizvodnje. Država to lahko doseže na način, da zmanjša povpraševanje s pomočjo prometnega davka, ki je davek na enoto proizvoda. Posledično se podjetje, ki sledi svojim lastnim interesom, ustavi pri obsegu proizvodnje, ki ustreza točki Eˈ. Cena se oblikuje v presečišču krivulje povpraševanja (Dˈ) in zasebne krivulje ponudbe podjetja (S) pri količini proizvodnje, ki ustreza točki Eˈ. Da bi država z davki lahko dosegla takšen učinek, morajo biti davki po enoti prodaje natančno tolikšni kot zunanji stroški, ki jih povzroča takšno podjetje po enoti proizvodnje in prodaje (Tajnikar, 2006).

 

4 ZAKLJUČEK

Okoljski problemi nastajajo zaradi zunanjih učinkov, ki izhajajo iz proizvodnje ali potrošnje. Zunanji učinki ali eksternalije nastanejo, kadar s proizvodnjo določenega proizvoda ali storitve ali z dejavnostjo določenega ekonomskega subjekta nastanejo določene koristi ali škode za ekonomske subjekte, ki niso neposredno vpleteni v porabo ali proizvodnjo določenega proizvoda ali storitve ali v dejavnost določenega ekonomskega subjekta.

Zunanji učinki imajo veliko pojavnih oblik. Ker tržni mehanizem ne zagotavlja ustreznih omejitev za onesnaževalce okolja, so danes najbolj učinkoviti vladni ali državni programi in ukrepi proti onesnaževanju, ki uporabljajo neposredni nazor, predpise, davčne ukrepe in tudi finančne motivacije. Možne so tudi zasebne rešitve, ki ne zahtevajo vladnega posredovanja in se nanašajo na pogajanja med prizadetimi stranmi, ko obstaja ustrezna motivacija brez vladnega posredovanja. Zasebne rešitve se lahko nanašajo tudi na pravila pravne odgovornosti.

 

LITERATURA IN VIRI

 

 

Mag. Vera Smodej