2020 > Letnik 10, št. 3




IRENA BABNIK, MAG. MEDN. POSL. IN TRAJ. RAZ.: DRUŽBENE SPREMEMBE – GONILO DRUŽBENO ODGOVORNE ŠOLE

Print

UVOD

Zaradi nenehnih družbenih sprememb je eno ključnih vprašanj v šolstvu danes, kako dobro so učitelji in ravnatelji opremljeni z znanjem za sprejemanje in obvladovanje vseh razmer, do katerih prihaja na področju vzgoje in izobraževanja. Globalizacija, migracije, razvoj tehnologije in tudi nedavne omejitve zaradi epidemioloških okoliščin so le nekateri izmed bistvenih dejavnikov, zaradi katerih je zadnjem času prav področje vzgoje in izobraževanja nenehno in neizbežno postavljeno pred nove izzive. Kako se bodo učitelji in ravnatelji omenjenih izzivov lotili, na kakšen način jih bodo reševali in kako obenem zagotavljali kakovostno izobraževanje in posredovali znanje ter hkrati delovali družbeno odgovorno – to so le nekatera vprašanja, ki so tesno povezana z družbenimi spremembami. Ohranjanje tradicije na eni strani in razvoj družbe na drugi sta temelja obstoja trajnostne družbe, pri tem pa jima izobraževalni sektor z vzgojo in izobraževanjem za trajnostni razvoj predstavlja temeljno izhodišče za uresničevanje ciljev.

Ključne besede: družbene spremembe, družbeno odgovorna šola

ABSTRACT

One of the key questions in education today is how well equipped we are with the knowledge to confront and manage all new situations in the field of education caused by rapidly changing circumstances in our society. Globalization, migration and the development of technology are just some of the basic factors that keep us constantly facing new challenges in the field of education. How to address these challenges and overcome them and at the same time how to provide quality education and knowledge while acting socially responsible - these are just some of the issues closely related to changes in our society. To preserve tradition on the one hand, while on the other, develop society, are the foundations of the existence of a sustainable society. The education sector via its sustainable development education, represents a fundamental starting point for achieving these goals.

Key words: changes in society, socially responsible school

Vpliv družbenih sprememb na nove vloge učitelja

Spremembe, nastale zaradi globalizacije, internacionalizacije, razvoja tehnologije in drugih družbenih dejavnikov, nenehno vplivajo ne le na samo življenje vseh deležnikov šole, ampak tudi na preokvirjanje koncepta poučevanja in učenja. Vloga učitelja v sodobni družbi je zahtevna in ni ji vsak kos. Nenehne prilagoditve in strokovna ter osebnostna rast so posledica vseh omenjenih sprememb, hkrati pa nujnost in odgovornost strokovnih delavcev, zaposlenih v šolah. Učitelji se zavedajo, da njihovo delo ni več enako, kot je bilo v preteklosti. Delo učitelja se je v zadnjih desetletjih korenito spremenilo, saj mora zadovoljiti čedalje zahtevnejša pričakovanja tako notranjih kot zunanjih deležnikov, ki pa temeljijo na hitro spreminjajočih se družbenih spremembah. Ključno mesto pri novih, zahtevnejših vlogah učitelja in hkrati rešitev pri soočanju izobraževalnih izzivov znotraj bazena družbenih sprememb predstavlja učiteljev profesionalni razvoj in s tem mislimo na strokovno izpopolnjevanje skozi celotno kariero.

Barletova s sodelavci (2008) opozarja na spremembe v družbenem delovanju, ki v sodobni družbi nastajajo zaradi vpeljave novih tehnologij in migracij. Družbene spremembe so tiste, ki učitelje v najboljšem smislu motivirajo in (po mojem mnenju) ostale prisilijo, da se odločajo za izobraževanja in usposabljanja.

O poslanstvu učiteljev in pomembnosti stalnega strokovnega izpopolnjevanja in izobraževanja precej podrobno pišejo tudi avtorji Bele knjige (urednika Krek in Metljakova). »Zagotavljanje kakovostnega izobraževanja je na prvem mestu med splošnimi cilji vzgoje in izobraževanja« (Krek in Metljak, 2011: 16), zato je na mestu vprašanje, kako dobro se učitelji zavedajo svojega poslanstva in odgovornosti, da se razvijejo v kakovostne učitelje, ki bodo delo opravljali uspešno in kvalitetno, saj »družbo znanja najbolje uresničujejo učljivi, učeči se in ukaželjni ljudje« (Krek in Metljak, 2011: 20).

Hitra zmožnost prilagajanja spremembam in njena nujnost v poklicu učitelja je zlasti vidna v okoliščinah, ki so nastale z izbruhom epidemije covid-19 v letu 2020. Poučevanje je v letu 2020 nenadoma in brez vnaprejšnjih priprav ter izkušenj izstopilo iz šol in se preselilo v domove.

V omenjenem obdobju smo lahko spoznali, kako dobro uresničujemo cilje, ki so bili že leta 2011 zapisani v Beli knjigi – tudi o uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije (v nadaljevanju IKT). »V obdobju tehnoloških prebojev seznanjanje z in uporaba IKT nastopata kot pomembna cilja izobraževanja, vendar sta, gledano v celoti, predvsem sredstvo, ne pa cilj procesa pridobivanja znanja« (Krek in Metljak, 2011: 20). Učitelji so se morali v izjemno kratkem času prilagoditi novemu sistemu poučevanja, različnim oblikam dela, različnim tehnologijam in v hipu sintetizirati ter uporabiti vsa komunikacijska sredstva, znanja in veščine. Mesece po izkušnji ugotavljamo, da se je v omenjenem obdobju in zaradi omenjene izkušnje na področju izobraževanja zgodil ogromen razvojni premik. Poti nazaj pa ni več in samo kritični premislek ter analiza dela, ki jo opravljamo z učitelji, lahko učiteljevo percepcijo kakovostnega poučevanja na nov in drugačen način osmislijo ter gradijo znanja za prihodnost.

Družbena odgovornost kot vitalni element kakovostne šole

Ustvarjanje kakovostne šole in njeno vzdrževanje je zahteven in predvsem razvojni proces, ki se ga morajo zavedati vsi njeni deležniki, to so vsi zaposleni, učenci, starši, lokalna skupnost, občina in država. Šole danes delujejo po načelu uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev, tudi takih, ki so tesno povezani z uresničevanjem trajnostnega razvoja. Šola, ki izbere področja, ki prinašajo obenem vrednost šoli in hkrati vrednost družbi, deluje družbeno odgovorno ter lahko uresničuje smernice trajnostnega razvoja. Pri ustvarjanju družbeno odgovorne šole si lahko pomagamo s primeri delovanja podjetij iz zasebnega sektorja, ki že desetletja v ospredje postavljajo poznavanje potreb deležnikov, pogled v prihodnost in izvirnost.

Družbeno odgovorno delovanje zagotavlja mnogim organizacijam uspešnost in predvsem dolgoročen obstoj. Enako velja za šole, ki si lahko z ustreznim družbeno odgovornim delovanjem postopoma ustvarijo in zagotovijo konkurenčno prednost tudi v smislu zavezanosti javnemu interesu in kar največjemu prispevku k družbi kot celoti, dosegajo boljše rezultate in dobro ime znotraj družbenega polja. Ker sta prav znanje in izobraževanje bistvena za razvoj prihodnjih generacij in za razumevanje družbenih sprememb, je pomembno, da se učitelj kot osrednja oseba v vzgoji in izobraževanju zaveda nujnosti izobraževanja v celotnem kariernem obdobju in svoje družbeno odgovorne vloge v izobraževalnem sistemu.

Andreja Barle Lakota, Nada Trunk Širca in Dušan Lesjak (2008) poudarjajo, da je intenzivnost sprememb tista, ki lahko povzroči novosti v izobraževalnem sistemu. Učitelji so pridobili v obdobju dela na daljavo večjo mero avtonomije kot kadar koli prej – bodisi v načinu poučevanja, uporabi didaktičnih pripomočkov, preverjanju in ocenjevanju, sodelovanju s starši itd. Avtonomija in njeno uresničevanje pa sta pogojena s še večjo mero odgovornosti do opravljenega dela, ki ga dosegajo samo kvalitetno usposobljeni učitelji in vodstvo. Ker so na take in podobne situacije lahko pripravljene le dobro organizirane šole s kvalitetnim kadrom, je toliko bolj pomembno, da so šole »kot profesionalne organizacije usmerjene v učenje učencev, profesionalni razvoj učiteljev in rast celotne organizacije« (Hafner, 2013: 64).

Primer poučevanja na daljavo je svež in končne evalvacije dela na daljavo še niso opravljene, vendar je primer že samo zaradi vpletenosti vseh deležnikov šole in težnje po skupnem cilju – to je uspešen prenos znanja in pridobivanje povratnih informacij – dovolj nazoren, da opozori na to, kako pomembna je bila v primeru poučevanja na daljavo učiteljeva sposobnost uporabe najrazličnejših znanj in sodobnih kompetenc. Profesionalni razvoj učitelja se v izkušnji poučevanja na daljavo kaže ne le osebna in strokovna, temveč tudi družbeno odgovorna nujnost in potreba za zagotavljanje kakovostnega vzgojno-izobraževalnega dela in učinkov.

Če strnemo različne opredelitve družbene odgovornosti, lahko sklenemo, da pomeni koncept družbene odgovornosti razvoj z upoštevanjem tradicije in vseh deležnikov ali kot navaja Bertoncelj s sodelavci (2015: 119), gre za »trajnostno usmerjeno delovanje podjetja, ki pripomore k izboljšanju blaginje družbe kot celote, pri čemer upošteva interese vseh zainteresiranih deležnikov in lastne interese, vključno z doseganjem dobička, ter dosledno spoštuje etična in moralna načela«.

V šolah se družbeno odgovorno delovanje kaže predvsem v zavezanosti k doseganju kakovostnega izobraževanja, ponudbe kakovostnih vsebin in hkrati v skrbi za ohranjanje tradicije in prenosa znanj.

Družbena odgovornost v javnem sektorju

»Vsaka združba mora biti uspešna, pri čemer uspešnost merimo z doseganjem cilja združbe« (Tomaževič, 2011: 47). V zasebnem sektorju se uspešnost meri z dobičkom, v javnem pa s kakovostjo: šola je na primer uspešna, če ima dovolj kandidatov za vpis, če dosegajo učenci dobre rezultate pri NPZ-jih, če dosegajo dobre rezultate na tekmovanjih, če so zadovoljni deležniki šole in če ima šola dobro javno podobo. Zanimivo bi bilo izmeriti, kako na kazalnike uspešnosti gledajo učitelji in, ali se učitelji zavedajo pomena evalvacije dela in zadovoljstva v šoli ter njenega doprinosa k podobi uspešne šole.

Bohinc je s sodelavci (2019) opredelil družbeno odgovornost podjetij v lasti države, na podlagi katerih lahko povežemo vzporednice z družbeno odgovornim delovanjem v šolah. Poleg tega navaja, da je »Družbena odgovornost podjetij v lasti države (v nadaljevanju PLD) različna glede na to, ali gre za podjetja, katerih dejavnost je javna služba ali ne. Posebnost družbene odgovornosti PLD, ki opravljajo javne storitve, je v tem, da ima kakovost in dostopnost ter državljanu prijazno opravljanje javne storitve prednost pred povečanjem donosov. V tem je namen in poslanstvo tovrstnih podjetij v javni lasti in zato delujejo družbeno odgovorno le, če delujejo v tako opredeljenem javnem interesu« (Bohinc in drugi, 2019: 40). Ker deluje šola v javnem interesu, je pomembno, da se svoje odgovornosti zavedajo vsi deležniki, tako notranji kot zunanji, saj le na tak način lahko v šoli storitve opravljamo kakovostno.

Pri načrtovanju in doseganju rasti oz. razvoja lahko izhajamo kar iz managementa, kjer Bertoncelj s sodelavci (2015: 32) zastavi na poti do uresničitve ciljev naslednja vprašanja:
Kakšen rezultat želimo doseči?
Kakšno je trenutno stanje v podjetju in širšem okolju?
Katere metode uporabiti za dosego želenega rezultata?
Katere aktivnosti izvajati, s kom in kdaj?
Kakšen je napredek podjetja in ali so potrebne prilagoditve?

Podobna vprašanja uporabljamo v šolah tudi pri evalvaciji dela posameznega učitelja, strokovnega aktiva in celotnega kolektiva, predvsem v primeru, ko želimo doseči učinkovite rešitve in odgovore na odprta vprašanja. Tomaževičeva (2011: 20) pojasnjuje, da »je osnovni koncept delovanja javnih in zasebnih družb enak. Ključna je razlika v ciljih, ki jih eden in drugi zasledujeta – v podjetjih je cilj dobiček, v organizacijah javnega sektorja pa gre za zasledovanje javnega dobrega«. Tudi Smernice OECD za korporativno upravljanje družb v državni lasti (2009: 8) opozarjajo na pomembnost dobrega upravljanja podjetij v državni lasti. Dobro upravljanje v skladu s smernicami pomeni transparentnost, učinkovitost in odgovornost.

V zasebnih podjetjih je glavni cilj obstoja in delovanja dobiček, ki temelji na pričakovanjih lastnikov in zagotavlja zadovoljstvo potrošnikov, medtem ko so v podjetjih in organizacijah, ki so v državni lasti, v ospredju vsi deležniki delovanja. Zasledovanje javnega dobrega je cilj javnega sektorja in družbena odgovornost javne organizacije, poslanstvo pa se kaže predvsem v skrbi za vse deležnike (Tomaževič, 2011). Družbeno odgovornost šole moramo zato v prvi vrsti prepoznati v kakovostno opravljenih storitvah – poučevanju in prenosu znanja.

Ker glavna skrb šole ni povečanje kapitala, ampak je to ponudba kakovostnih storitev, njihova implementacija in skrb za vse deležnike, lahko trdim, da šola deluje družbeno odgovorno le, če deluje v javnem interesu in v dobro vseh deležnikov. Na kakšen način danes delujejo organizacije, pomembno vpliva na življenje ljudi ne le zaradi ponudbe izdelkov in storitev, temveč vse bolj tudi zaradi delovnih pogojev, človekovih pravic, okolja, izobraževanja in izpopolnjevanja (Corporate Social Responsibility & Responsible Business Conduct, b. d.).

Šola kot institucija je predvsem zadnje čase izpostavljena mnogim družbenim spremembam, ki vplivajo na njeno delovanje in na ravnanje vseh deležnikov. Kljub temu lahko šola ponotranji družbeno odgovornost v okviru svojega poslanstva in jo ustrezno implementira v številnih dejavnostih in odnosih, vendar pa menim, da bi moralo pristojno ministrstvo s svojimi predpisi in zakonodajo nameniti več pozornosti poenotenim družbeno odgovornim ravnanjem in oblikam.

Ugotavljam, da imamo na šolah dovolj avtonomije pri načrtovanju in razvijanju družbeno odgovornih ravnanj, kljub temu pa mislim, da bi morala zakonodaja na tem področju biti bolj urejena in zavezujoča, če želimo, da bi številne ideje in pobude o družbeni odgovornosti zaživele in obstale v praksi. Zaenkrat je zakonodaja na področju družbene odgovornosti v šoli jasna le v podajanju ciljev osnovnošolskega izobraževanja, ki vključuje tudi vzgojo za trajnostni razvoj.

Vloga ravnatelja v šoli sprememb

Pri doseganju želenih učinkov na področju profesionalnega razvoja učiteljev ima pomembno  vlogo ravnatelj. Resnični profesionalni razvoj zahteva spremembe na področju vodenja in načrtovanja, zato izpostavljam pomen skrbnega načrtovanja razvoja šole in usmerjanja ravnatelja pri profesionalnem razvoju učiteljev.

Beers (2007) se sprašuje, kako učiteljem na najboljši način zagotoviti poklicno rast in ugotavlja, da je ravnatelj v vlogi vodje učnega procesa, ki predstavlja svojemu učiteljskemu zboru zgled. Ravnatelj daje velik poudarek sodelovanju, ustvarjanju pozitivne klime in dobre organizacijske kulture, načrtovanemu vodenju kolektiva in razvojnemu načrtu.

Hargreaves in Hopkins (2001) opredeljujeta kakovost vodenja kot enega najpomembnejših dejavnikov za doseganje uspešnosti šole. Pri tem ključno vlogo odigra prav ravnatelj, ki ima glavno besedo pri managerskih ureditvah, pri katerih mora ravnati tako, da spodbuja k poslanstvu in viziji šole, ustrezno razporeja zadolžitve in naloge, se aktivno vključuje v pedagoško delo … in tudi »spodbuja kakovost učenja in poučevanja, glede katerih ima visoka pričakovanja do vseh zaposlenih in učencev« (Hargreaves in Hopkins, 2001, 29).

Ravnatelji imajo pri vodenju zahtevno nalogo in kot vodje morajo po Sari Bubb in Petru Earley (v Bubb 2013: 17) upoštevati deset pomembnih dejavnikov:
1. vodenje in upravljanje strokovnega razvoja morata biti učinkovita,
2. ljudje potrebujejo jasno in skupno razumevanje profesionalnega razvoja,
3. šola mora razviti kulturo usmerjenosti v učenje,
4. razvoj posameznikov mora biti povezan z analizo potreb za upravljanje uspešnosti in kariernega razvoja, pa tudi s samoevalvacijo in izboljševanjem šole,
5. cilji in razlogi za profesionalni razvoj morajo biti jasni in morajo imeti pozitiven vpliv na učence,
6. izbrati je potrebno najhitrejše, najučinkovitejše in stroškovno najsprejemljivejše oblike profesionalnega razvoja glede na potrebe posameznikov,
7. profesionalni razvoj, ki vključuje diskusije, »coaching«, mentorstvo, opazovanje in razvoj drugih je zelo učinkovit,
8. za profesionalni razvoj je potrebno določiti čas,
9. profesionalni razvoj je potrebno spremljati in ovrednotiti njegove učinke,
10. če želimo doseči trajno izboljševanje, morata biti učenje in razvoj skupna, priznana in cenjena.

Vodstvo šol mora izkazati posebno pozornost načelu vseživljenjskega učenja in profesionalnega razvoja učitelja. Če želimo doseči kakovostno pedagoško delo in hkrati zagotoviti ustrezen profesionalni razvoj učiteljev, ki ustreza razvojnim usmeritvam šole, moramo vzpostaviti povezavo med formalnim strokovnim izobraževanjem, praktičnim uvajanjem v pedagoški poklic in sistemom nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev (Krek in Metljak, 2011).

Sklep

Družbena odgovornost v javnem sektorju je težje merljiva kot v privatnem sektorju, kjer sta doseganje ciljev in uspešnost pogojena predvsem s finančnimi kazalniki in predvsem velik izziv zaradi nenehnih družbenih sprememb. Uspešnost šole se v sodobni družbi meri z upoštevanjem interesov vseh deležnikov in družbeno odgovornih ravnanj, saj se morajo po Muleju in drugih (2013) tudi šole zavedati svojega vpliva na okolico, v kateri delujejo. Učitelji bi morali zaradi teženj doseganja kakovostne šole razumeti svoj profesionalni razvoj kot družbeno odgovorni prispevek, pa vendarle niso v lahki vlogi, saj delujejo v družbi sprememb. Pri tem ima pomembno vlogo njihov profesionalni razvoj, ki ga lahko razumemo kot prispevek k družbeno odgovorni šoli, ki pomembno vpliva na uspešno uresničevanje vzgojno-izobraževalnih ciljev, na vizijo šole in na vrednostni okvir vseh deležnikov šole. Delo z vsemi deležniki šole, ki temelji na strokovnih znanjih in izkušnjah učitelja, je namreč mnogo več kot le veščina, pridobljena v času študija in prakse; je rezultat učiteljevega profesionalnega razvoja in kombinacije presoje, stališč in odločitev.

Učitelj, ki se profesionalno razvija, usmerja, vpliva in sooblikuje družbo prihodnosti.


LITERATURA

1. Barle Lakota, A., Trunk Širca, N. in Lesjak, D. (2008). Družba znanja – izzivi izobraževanja v 21. stoletju. Koper: Fakulteta za management.
2. Beers, B. (2007). Šole učenja: Praktični priročnik za ravnatelje. Ljubljana: Državni izpitni center.
3. Bertoncelj, A., Bervar, M., Meško, M., Naraločnik, A., Nastav, B., Roblek, V. in Trnavčević A. (2015). Trajnostni razvoj: ekonomski, družbeni in okoljski vidiki. Ljubljana: GV Založba.
4. Bohinc, R., Rus, A., Strojin Štampar, A., Festić, M., Borak, N., Pašić, P., Bratina, B. in Rajgelj, B. (2019). Država kot dober gospodar: Družbeno odgovorno upravljanje podjetij v državni lasti. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV in Gibanje za družbeno odgovornost.
5. Bubb, S. (2013). Vodenje profesionalnega razvoja. Vodenje v vzgoji in izobraževanju, 11(3), 15–30. Dostopno na: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-C5PBUZ6Q/e44e0bdb-aa1c-463d-8717-45d6870006e1/PDF [1. 5. 2020].
6. Hafner, M. (2013) Slovenski učitelj in njegov profesionalizem, Sodobna pedagogika, 64(3), 56–68. Dostopno na: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-TUDFNOXB/09a290d3-b9ab-46d3-8cfb-5aebbb43efae/PDF [1. 5. 2020].
7. Hargreaves, D. H., Hopkins D. (2001). Šola zmore več: Management in praksa razvojnega načrtovanja. Ljubljana: ZRSŠ.
8. Krek, J. in Metljak, M. (ur.). (2011). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. Dostopno na: http://pefprints.pef.uni-lj.si/1195/1/bela_knjiga_2011.pdf [29. 2. 2020].
9. Mulej, M., Mernik, M., Hrast, N., Hrast, A. (2013). Družbena odgovornost v osnovnošolskem izobraževanju (CD zbornik s prispevki). V Hrast, A., Mulej, M. in Kojc, S. (ur.), Zbornik prispevkov 8. mednarodne konference Družbena odgovornost in izzivi časa 2013: izobraževanje in komuniciranje za več družbene odgovornosti. Maribor, 7.–9. 3. 2013. Maribor: Inštitut za razvoj družbene odgovornosti (IRDO). Dostopno na: http://www.irdo.si/skupni-cd/cdji/cd-irdo-2013/referati/f-mulej-mernik-hrast-hrast.pdf [2. 5. 2020].
10. Smernice OECD za korporativno upravljanje družb v državni lasti. (januar, 2009). Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Dostopno na: https://www.zdruzenje-ns.si/db/doc/upl/smernice_oecd.pdf [24. 4. 2020].
11. Tomaževič, N. (2011). Družbena odgovornost in odličnost javne uprave. Ljubljana: Fakulteta za upravo.