|
Povzetek
V celotnem inovacijskem procesu se pojavljajo številne ovire, tako v njegovi kreativni fazi kot v fazi udejanjanja.
Ena najpomembnejših ovir je pomanjkanje denarja. V zadnjih desetletjih je bilo razvito novo orodje za premagovanje te težave: množi?no zunanje financiranje kot poseben primer množi?nega zunanjega izvajanja. Podrobno je analiziran proces množi?nega zunanjega izvajanja, njegove prednosti in pomanjkljivosti ter trenutno stanje v Sloveniji
Abstract
There are many obstacles in the whole process of innovation so in its creative as in its realization part. Among them the shortage of money is one of the most important. In the last two decades a new instrument has been developed to overcome this problem: the crowdsourcing or crowdfinancing, as a special case of outsourcing. The process of crowdsourcing is analysed in detail, its advantages and disadvantages and the present situation in Slovenia.
Klju?ne besede: ovire v inovacijskem procesu, množi?no zunanje izvajanje, množi?no zunanje financiranje
Key words: obstacles in innovation process, crowdsourcing, crowdfinancing
.
1. Ovire v inovacijskem procesu
Proces ustvarjanja novih idej (kreativnost) in njihovega uresni?evanja oziroma prakti?ne uporabe pogosto zaustavljajo ali celo onemogo?ajo razli?ne ovire. Kot je celoten proces inoviranja smotrno deliti v dva dela, to je ustvarjanje novih idej in njihovo uresni?evanje. proces uresni?evanja izbranih in ovrednotenih novih idej pogosto ozna?ujejo kot inovacijski proces v ožjem smislu. Tako je tudi ovire smotrno lo?iti na dva dela. Prvi del se nanaša na ovire nastajanju novih idej. Torej vklju?uje ovire ustvarjalnosti. Drugi del pa se nanaša na prakti?no uresni?evanje novih idej. Te pogosto ozna?ujemo kot ovire inoviranja. V bistvu seveda gre za enoten proces, saj morajo ideje najprej nastati, potem šele jih je mogo?e uresni?evati in prakti?no uporabljati v delovanju posameznika, skupin in organizacij. To se pokaže tudi v inovacijski verigi, ki se za?ne z nastajanjem inovativnih idej in kon?a z njihovo prakti?no uporabo. Analiti?no pa je lo?evanje med ustvarjalnim in uresni?evalnim delom smotrno, saj gre za precej razli?no dogajanje.
Ovire v procesu nastajanja novih idej je mogo?e razdeliti v nekaj skupin. Povzetek ugotovitev razli?nih avtorjev je povzel Kav?i? (2008, str. 40-50) v naslednjih pet skupin:
1. Konceptualne in perceptivne ovire. Med te sodijo:
- mentalna po?asnost, lenobnost posameznika, ki se zadovolji z že znanim;
- konvergentno mišljenje, to je prepri?anje, da obstoji en sam edini pravi odgovor na
problem;
- nezaznavanje problema v pravi podobi, brez upoštevanja okoliš?in;
- stereotipno zaznavanje problemov
- težave pri izlo?itvi problema iz okolja (kaj je pravzaprav treba reševati);
- saturacija ali prezasi?enost s problemom.
2. ?ustvene ovire. Te je smotrno razdeliti na naslednje sestavine:
- strah pred napakami in tveganjem (ve?ina ljudi želi imeti vedno prav, ne mara tvegati);
- nesposobnost sprejemanja tveganja: od novih idej so le redke res dobre;
- prevelika vnema, to je želja po hitrem uspehu;
- nesposobnost trajnejšega ukvarjanja s problemom (nesposobnost daljše koncentracije na
problem)
- težave pri prepoznavanju pravega bistva problema.
3. Kulturne in situacijske ovire. V to skupino se vklju?ujejo:
- tabuji (mo?na družbena prepoved ukvarjanja z dolo?eno vsebino);
- dobro je le, kar je prakti?no in temelji na razumu, logiki, podatkih;
- igra je primerna le za otroke, ne pa tudi za odrasle;
- bojazen (nadrejenih pred kreativnostjo - šefi vse vedo);
- dobra je tradicija, spremembe pa ne.
4. Organizacijske ovire. Med te navadno štejejo:
- organizacijska klima, ki ni naklonjena ustvarjalnosti (tvorci novih idej so »sanja?i«);
- stil vodenja, zaviralno deluje predvsem hierarhi?no, nedemokrati?no vodenje;
- intelektualna zmogljivost organizacije (kjer je znanja ve?, je ve? tudi novih idej);
- organizacijska struktura (neugodna je zlasti hierarhi?na funkcijska struktura).
5. Intelektualne in izrazne ovire. V to skupino pa sodijo:
- pomanjkljive in/ali napa?ne informacije,
- izbira problemu neustreznega sloga njegovega reševanja;
- uporaba neustreznega jezika za izražanje.
Ovire ustvarjalnosti so torej številne (mogo?e jih je seveda razli?no grupirati). Deloma so umeš?ene v posameznika, deloma pa izvirajo iz ožjega (organizacijskega) ali širšega (kulturnega) okolja. Zato je novih idej hkrati veliko, pa premalo. Da bi prišli do ve?jega števila novih zamisli, je bilo razvitih in uporabljenih veliko razli?nih tehnik za spodbujanje ustvarjalnosti pri posameznikih in skupinah.
Ovire, ki se lahko pojavijo v procesu uresni?evanja inovativne ideje, so zna?ilne za poslovne subjekte, tako samostojne podjetnike (posameznike), kot gospodarske družbe. Lahko povzro?ijo, da se inovacijski proces sploh ne za?ne, lahko se upo?asni ali pa so dejanski u?inki manjši od pri?akovanih. S temi ovirami se je že pred desetletjem ukvarjala ve?ja skupina strokovnjakov pod okriljem Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), rezultati so bili objavljeni v publikaciji znani pod naslovom Oslo Manual (2005). Opredelili so jih glede na vrsto inovacij: proizvodne, procesne, organizacijske in trženjske, saj se nekatere ovire pojavljajo samo v nekaterih vrstah inovacij (recimo: »ni povpraševanja po inovacijah« je kot ovira opredeljeno le pri proizvodnih inovacijah), druge ovire pa pri ve? ali celo pri vrstah inovacij (recimo: »previsoki stroški«). V nadaljevanju so povzete le po vrstah ovir, ne glede pri kateri vrsti inovacij se pojavljajo (Oslo Manual, 2005, str. 113):
1. Stroškovni dejavniki: preveliko tveganje, previsoki stroški, pomanjkanje sredstev v organizaciji ali/in zunaj organizacije.
2. Dejavniki povezani z znanjem: nezadosten inovacijski potencial, premalo kvalificiranega osebja, premalo informacijske tehnologije in informacij, premalo zunanjih partnerjev za sodelovanje, organizacijska rigidnost organizacije, nesposobnost motiviranja zaposlenih za inovacije.
3. Tržni dejavniki: negotovo povpraševanje po inovativnih izdelkih ali storitvah, potencialni trg že obvladujejo drugi, pomanjkljiva infrastruktura, slabosti v lastninskih pravicah, zakonodaja, predpisi, standardi, davki.
4. Drugi dejavniki: ni potrebe po inoviranju zaradi prejšnjih inovacij, ni povpraševanja po inovacijah.
Ovire inovacijski dejavnosti v organizaciji so torej številne. Navadno je prepletenih ve? vzrokov, ki prepre?ujejo hitrejše uvajanje inovacij. Uvajanje inovacije poteka po zakonitostih uvajanja sprememb v organizaciji. Paradoksalno je, da obi?ajno na eni strani vsi priznavajo pomen in nujnost inovacij nasploh, uvajanju inovacij v svoji organizaciji pa se upirajo. Inovacijam se upirajo vsi tisti, ki imajo koristi od starega na?ina izvajanja dejavnosti. Ljudje smo pa? nagnjeni k inertnosti, k temu, da se najraje držimo starih obrazcev vedenja, ki jih že poznamo in so preizkušeni. Rajši imamo, da novosti preizkusijo drugi in jih potem morebiti prevzamemo. ?im ve?ji je potencial neke ideje, tem težje je najti koga, ki jo bi preizkusil. Ugovori inovacijam (»ubijalci inovacij«) so npr.:
• To ne bo nikdar delovalo.
• Tega nih?e no?e.
• V praksi je to nemogo?e.
• Ljudje tega ne bodo razumeli.
• To ni pravi problem.
• To je sicer problem, vendar nikogar ne zanima.
• Ta problem smo že rešili.
• Itd.
Zato uvajanje inovacij pogosto poteka po?asi. Angleška mornarica je npr. potrebovala skoraj 200 let, da je uvedla preizkušeno zdravilo proti skorbutu (limone), zaradi katerega so mornarji na dolgih plovbah skoraj množi?no umirali (Berkum 2010, str. 57).
2. Množi?no zunanje izvajanje
Razen navedenih je mogo?e opredeliti še številne ovire, ki se pojavljajo v celotnem inovacijskem procesu. Tudi navedene je mogo?e druga?e opredeliti in grupirati. Vendar že navedeni pregled ovir dovoljuje sklep, da je denar ena glavnih ovir. Posebej v delu, ki ga ozna?ujemo kot inovacijski proces v ožjem smislu. Ta obsega izdelavo projektiranje in konstruiranje (?e gre za nov izdelek: izdelavo prototipa), tržne raziskave, poskusno proizvodnjo in testiranje, vstop na trg ter rast tržnega deleža. Vse te dejavnosti so neposredno povezane s stroški in jih brez ustreznih investicijskih sredstev ni mogo?e uresni?iti. Prav pri potrebnih denarnih sredstvih se inovacijski proces pogosto ustavi: avtor nove ideje nima denarja, da bi jo uresni?il. Treba je dodati, da uresni?evanje nove ideje pogosto zahteva zelo velika sredstva, lahko ve? milijonov evrov. V?asih pa je potrebna vsota manjša, nekaj stotin ali tiso? evrov. Odvisno od vrste inovacije. ?e gre za posnetek nove popevke, je investicija sorazmerno nizka, ?e pa gre za nov tip avtomobilskega motorja (recimo na elektri?ni pogon), pa so investicije ogromne. Prevelike za posameznika, ne tako redko pa prevelike tudi za organizacijoą.
Želja podjetij za pove?anje konkuren?nosti (in s tem dobi?ka) je bila v 20. stoletju, posebej v drugi polovici, izrazito usmerjena na ekonomijo obsega. Nastajale so velike (mednarodne) korporacije z ogromnim številom zaposlenih. Ameriška korporacija General Electrics je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja imela po celem svetu ve? zaposlenih kot celotna Slovenija. To pa je zahtevalo zapleteno strukturo organizacije in vodenja (obvladovanja). Takšna zapletena struktura je kmalu pokazale svoje pomanjkljivosti. Med drugim po?asno komuniciranje med najnižjimi organizacijskimi ravnmi in korporacijskim vrhom, poznano kot »dinozaver efekt«. Iskanje na?inov za pove?anje konkuren?nosti je pokazalo, da so velike organizacije pogosto ne-optimalno uspešne in u?inkovite na posameznih podro?jih. To je vodilo k pojavu, ki je ozna?en kot »zunanje izvajanje« (angleško: outsourcing). Zunanje izvajanje posameznih dejavnosti ali celih poslovnih funkcij organizacije kot formalna strategija ni bilo znano pred letom 1989 (Handfield: 2006). To je del širšega vprašanja, ki je v ekonomiji poznano kot »make or buy decision« (odlo?itev kupiti ali izdelati doma). Kot podjetniška praksa se je zunanje izvajanje razmahnilo od 1990ih let dalje. V za?etku je veljalo, da organizacija ne sme prepustiti v zunanje izvajanje klju?nih poslovnih funkcij, recimo funkcije vodenje, finan?ne funkcije, temeljne proizvodnje itd. Dandanes pa velja, da je v zunanje izvajanje mogo?e prepusti vse – ?e je zunanje izvajanje cenejše kot opravljanje tega v okviru organizacije.
Kot sestavina zunanjega izvajanja se je razvilo množi?no zunanje izvajanje (angl.: crowdsourcing ali crowdfunding). Takšen slovenski prevod angleškega izraza zagovarja Institut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (Terminologiš?e: 2014). Drugi slovenski izrazi za crowdsourcing so še: množicanje, množi?enje, množi?no izvajanje, mo? množic (prav tam). Kot navaja R. Hopkins, se je izraz za?el uporabljati od leta 2006 dalje (v Sloan P. /ed./ 2011, str. 15).
Množi?no zunanje izvajanje še ni enotno opredeljen pojem. Na podlagi analize 132 uporab pojma v strokovni literaturi, predlagajo naslednjo integralno definicijo: »Množi?no zunanje izvajanje je vrsta neposrednega sodelovanja, ki ga posameznik, institucija, neprofitna organizacija ali gospodarska družba z javnim pozivom predlaga razli?no veliki skupini posameznikov z razli?nim znanjem in lastnostmi, da prostovoljno sodelujejo pri uresni?itvi neke naloge. Izvajanje naloge, ki je razli?ne sestavljenosti in modularnosti, pri kateri množica sodeluje s svojim delom, denarjem, znanjem in/ali izkušnjami, vedno prinaša vzajemne koristi. Uporabnik zadovolji dolo?eno potrebo, ki je lahko ekonomska, družbeno priznanje,
___________
ą Izraz »organizacija« je uporabljen univerzalno: za podjetja, firmo, zavod itd
samospoštovanje ali razvoj individualnih sposobnosti; podpornik pa bo prejel in v svojo
korist uporabil to, kar je pobudnik prispeval k skupnemu podvigu, katerega oblika je odvisna od vrste predlagane aktivnosti« (Estelles, Gonzales-Ladro-de-Guevara: 2012, str. 9-10).
Zaradi ambicije po celovitosti je predlagana definicija kar zapletena. Vzrok zapletenosti je tudi raznolikost obravnavanega pojava v praksi. Avtorja navedene definicije razlikujeta osem sestavin, ki opredeljujejo množi?no zunanje izvajanje (Estelles, Gonzales-Ladro-de-Guevara: 2012, str. 6-9):
1. Kdo je množica? To je skupina ljudi, katerih število je odvisno od vrste pobude. Lahko jih je relativno malo (recimo le tisti zaposleni v organizaciji, ki poznajo dolo?eno informacijo), lahko pa jih je ve? sto tiso?. Pripadniki množice so lahko zelo heterogenih lastnosti, lahko pa so lastnosti bolj omejene na manjšo skupino.
2. Kaj mora množica narediti? To je odvisno od vsebine pobude, ki je lahko enostavna, lahko pa bolj sestavljena. Množica mora izvesti nalogo. Zato je najprej potrebna jasna opredelitev cilja ali ciljev, ki ga ali jih mora množica dose?i. Najpogosteje to naredi s prostovoljnim prispevkom svojega denarja, lahko pa tudi svojega dela, znanja ali/in izkušenj.
3. Kaj množica dobi za povra?ilo? To je najpomembnejše vprašanje, saj se nanaša na motivacijo množice, da sodeluje pri izvajanju naloge (uresni?evanju pobude). Tudi kot motiv pogosto nastopa denar. Lahko pa tudi druga povra?ila, kot so: delitev svojega znanja, razvoj sposobnosti posameznika, zabava, priložnost prostovoljnega dela, pripadnost skupnosti, vsebina pobude itd. Ker vsi sodelujejo prostovoljno, so mnogi mnenja, da bi povra?ilo moralo biti nematerialne narave. Vendar: kot so motivi množice za sodelovanje razli?ni, so lahko tudi povra?ila razli?na. Gre lahko za povra?ila, ki se nanašajo na vse vrste potreb Maslowe piramide potreb.
4. Kdo je pobudnik? Pobudnik je lahko katerakoli enota, ki ima sredstva in motivacijo, da pobudo oblikuje predstavi in posreduje (potencialni) množici. Pobudnik je lahko posameznik, skupina posameznikov, gospodarska družba, neprofitna organizacija, javna institucija ipd.
5. Kaj je povra?ilo za pobudnika? Pobudnik množi?nega zunanjega izvajanja bo kot povra?ilo dobil rešitev svojega problema s tem, da bo množica opravila predvideno aktivnost. Pobudnik je nagrajen z delom, ki ga opravi množica, z izkustvom, ki ga pridobi od množice, znanjem množice in tudi sredstvi, ki jih množica prispeva.
6. Za kakšen tip procesa gre? Množi?no zunanje izvajanje je neposreden proces, tipi?en za internet, participacije množice, ki omogo?a izvedbo naloge za rešitev problema pobudnika.
7. Kakšen tip poziva uporabiti? Gre vedno za javni poziv. Sodeluje lahko vsakdo, ki ga pobuda zanima. Lahko je to le skupina s specifi?nim znanjem ali izkušnjami. Ali pa kombinacija obojega. Vedno pa gre za fleksibilen javni poziv.
8. Kateri medij uporabiti? Sredstvo, s katerim se javni poziv razširja, je najpogosteje/vedno internet, lahko pa tudi televizija, radio ipd.
Kot prvo zapisano uporaba termina »množi?no zunanje izvajanje« navajajo letnico 2006 (Crowdfunding: 2014). Vendar je mogo?e re?i, da so bile podobne dejavnosti že v 17. stoletju v obliki prednaro?il še nenatisnjenih knjig pri tiskarjih. Razmahnil pa se je ta pojav šele v za?etku 21. stoletja.
Organizacije uporabijo množi?no zunanje izvajanje tudi na podro?ju inovacij. Razvojno gledano, so organizacije dobivale inovacije predvsem od zunaj vse do zgodnjega 20. stoletja (Heim; v: Sloan 2011, str. 65). Potem so zlasti ve?je organizacije za?ele same proizvajati inovacije za svoje potrebe. Pomeni, da so same proizvajale ideje, jih uresni?evale, tržile in financirale. Taka ureditev je znana kot zaprti inovacijski sistem. Njegova prednost je predvsem v tem, da omogo?a, da organizacije popolnoma obvladujejo inovacije. Manj je možnosti, da se kdo drugi okoristi z inovacijami organizacije. Inovacije gredo v smeri, ki jo za?rta menedžment, in bolj v tempu, ki ustreza menedžmentu. Glavne pomanjkljivosti zaprtega sistema pa so relativno veliki stroški (zaprti sistem povzro?a tudi oportunitetne stroške), relativna po?asnost inovacijskega procesa in njegova manjša u?inkovitost. Drugi viri lahko imajo ideje, ki so za njih nekoristne, bile pa bi zelo koristne za dolo?eno organizacijo.
Tako je v zadnjih desetletjih prišlo do tega, da organizacije ponovno iš?ejo inovacije zunaj sebe. Obenem pa tudi puš?ajo ideje, ki so nastale v organizaciji, v okolje. Inovacijski sistem, ki ga ozna?uje velika preto?nost idej iz organizacije v okolje in iz okolja v organizacijo, ozna?ujejo kot odprti inovacijski sistem. Tudi ta oznaka se pojavlja od približno leta 2006 dalje (Hopkins, v: Sloane 2011, str. 15). Glavna spodbuda, da sodobne organizacije razvijajo odprte inovacijske sisteme, je skrajševanje življenjskega ciklusa proizvodov in storitev. K temu prispevata tako razvoj tehnologije kot tudi konkurenca med tržno usmerjenimi organizacijami. Organizacija bi zato morala zelo hitro pove?evati svojo razvojno-raziskovalno dejavnost, da bi bila konkuren?na na trgu. Za organizacije je to postalo predrago, zato so se spet za?ele ozirati po inovacijah v okolju. »Tam zunaj« pa je kreativnost tako reko? neomejena (Tihec: 2012).
Pridobivanje informacij o inovacijah iz okolja ima vrsto prednosti. Predvsem je hitrejše kot razvijanje lastnih inovacij. Pomembna strateška prednost zunanjih inovacij je v tem, da omogo?ajo širši pregled nad možnimi inovacijami. Glede stroškov odprtega inovacijskega sistema pa velja, da tudi nastanejo. Vendar so praviloma manjši kot pri širjenju zaprtega inovacijskega sistema. Menedžment, ki obvladuje znotraj organizacijski inovacijski sistem, pogosto ne vidi, kaj se dogaja v okolju. Preve? je usmerjen le na organizacijo. Zato spregleda, kaj so pravzaprav potrebe uporabnikov (kaj je tisto, kar bi kupovali). Tako so množi?ne zunanje inovacije do neke mere tudi že tržna raziskava. Notranje inovacije imajo pogosto pomanjkljivost, da so premalo prilagojene tržnim razmeram v konkretnem okolju. Tudi ?e notranji sistem producira veliko idej, to še ne pomeni, da bodo na trgu tudi ugodno sprejete. Ni dovolj samo veliko inovacij, ampak inovacij, ki imajo perspektivo trženja. Klju?ni problem inovacij je, kako ugotoviti, kaj uporabniki ho?ejo (Piller; v Sloane 2011, 106). Ker so organizacije pri tem premalo uspešne, je neuspešnost novih proizvodov velika – 50 % in ve?. Kaj uporabniki želijo, lahko najbolje povedo oni sami, od tod zahteva po sodelovanju razvojnih oddelkov organizacije in uporabnikov pri sokreiranju novih proizvodov.
Vzpostavitev sistema odprtih inovacij je za organizacijo zahtevna naloga. Navadno gre za kombinacijo odprtega in zaprtega sistema. Organizacija že ima notranji (zaprti) sistem in k temu dodatno razvija še odprtega. Potrebne so velike spremembe, tako spremembe vedenja kot spremembe organizacijske kulture. Organizacija mora za?eti z druga?nim na?inom komuniciranja z zaposlenimi in okoljem. Zdi se, da so velike organizacije pri tem precej po?asne, imajo ve? težav, kot pa manjše organizacije. Zaposleni v organizaciji, predvsem pa menedžment in zaposleni v razvojnih oddelkih, morajo sprejeti nove norme vedenja in vrednotenja inovacij. Tipi?na karakteristika organizacijske kulture posebej velikih organizacij je prepri?anje, da je dobro samo tisto, kar je bilo razvito v organizaciji. To prepri?anje je treba odpraviti oziroma spremeniti v »s ponosom najdeno kjerkoli« (Goers; v Sloane 2011, 55). Organizacija mora razviti mreže komuniciranja z ustreznim okoljem in zagotoviti njihovo funkcioniranje. Uveljaviti se mora norma, da ?e ni inovacije znotraj, jo poiš?emo zunaj. Vendar je nevarnost, da razvijanje odprtega sistema povzro?i ob?utek ogroženosti notranjega osebja (ki deluje v okviru zaprtega sistema).
Zunanje sodelavce lahko pritegne organizacija v osnovi na dva na?ina. Prvi je, da objavi poziv vsem in jih povabi k sodelovanju s predlogi oz. inovacijami. Tako lahko pritegne ve?je število sodelavcev, ?eprav je odziv na take pozive obi?ajno majhen. Problem je tudi velika raznolikost dobljenih predlogov, ki so bolj ali manj neusklajeni z razvojno strategijo organizacije. Drugi na?in pa je, da organizacija povabi k sodelovanju posameznike, skupine ali organizacije, za katere misli, da bi lahko dali koristen prispevek k njenemu razvoju. Tako dobi bolj kvalificirano skupino sodelavcev, vendar je nevarnost, da ta ne vklju?uje pomembnih (bodisi da jih organizacija ne pozna, bodisi da menedžment podcenjuje njihovo koristnost). Organizacija lahko tem zunanjim sodelavcem v celoti prepusti, da sami izbirajo, kako in s ?im bodo sodelovali. Lahko pa njihovo sodelovanje usmerja z navodili. Ocenjujejo, da je najuspešneje, ?e organizacija povabljeno skupino tudi usmerja glede na svoje potrebe (Philips; v: Sloane 2011, 28).
Ena od kritik množi?nega zunanjega izvajanja je, da je ve?krat uporabljeno le za pove?evanje dobi?ka lastnikov, kupci proizvodov ali storitev pa nimajo od tega nobene koristi (Tihec: 2012). Organizacija s pomo?jo razli?nih orodij zbirajo ideje od množice, od katere jih dobijo skoraj zastonj. ?e bi jih morala proizvesti sama, bi to bilo precej drago. Ideje uporabijo, da zmanjšajo stroške in s tem pove?ajo dobi?ek. Uporabniki pa od tega nimajo koristi. Navaja primer bencinskih ?rpalk, kjer so uvedli, da si stranke morajo same nato?iti gorivo. Njihovo pot do blagajne pa podaljšajo kolikor mogo?e in izkoristijo še za reklamne namene. Gorivo pa zato ni ni? cenejše.
3. Množi?no zunanje financiranje
Množi?no zunanje financiranje (angleško: crowdfunding ali crowdfinancing) je oblika množi?nega zunanjega izvajanja. Je na?in pridobivanja finan?nih sredstev s prispevkom (obi?ajno) majhnih vsot denarja velikega števila ljudi, ki se vklju?ijo v mrežo preko interneta, da bi podprli pobudo nekih drugih ljudi ali organizacij (Crowdfunding: 2014; Definition Crowdfunding /?/; Sullivan 2006; Ordanini et al. 2011, str. 444)). Opredelitev množi?nega zunanjega financiranja je ve?. Med seboj se razlikujejo v podrobnostih. Zato so posamezni primeri med seboj bolj ali manj razli?ni. Gre za financiranje projekta, ki ga je predložil posameznik ali organizacija, s strani ve?jega ali velikega števila posameznikov ali/in organizacij, ki s sorazmerno majhnimi zneski omogo?ijo uresni?itev projekta. Izraz je bil prvi? zapisan leta 2006 (Crowdfunding: 2014).
Sestavine množi?nega zunanjega financiranja so:
1. Pobudnik (subjekt), ki predlaga: To je lahko posameznik ali organizacija, ki ima idejo, za katere uresni?itev potrebuje finan?na sredstva, ki jih sam/a/ nima dovolj. Torej tudi inovator. Pobudnik mora oblikovati pobudo in jo sporo?iti množici. Navadno to naredi na svoji spletni strani na internetu. Pobuda mora biti oblikovana tako, da pritegne in prepri?a množico podpornikov.
2. Udeleženci oz podporniki.: Množica, ki ji pobudnik predlaga, da projekt podpre. Odlo?itev o podpori je seveda povsem prostovoljna. Podpora je lahko nedolo?en znesek, lahko pa je navedena minimalna enota. Minimalna vsota je lahko relativno majhna (npr. 1€ oz. do10 €), ali pa ve?ja, npr. 1000€. Vsak posameznik (?lan kasnejše množice), ki projekt podpre, deluje kot agent s tem, da drugi vidijo, kateri projekt je podprl, kateremu projektu verjame. Z razširjanjem informacije, da je projekt podprl, pridobiva nove podpornike. Podpora torej ni zgolj finan?na, pa? pa tudi marketinška. Podporniki, ki se odlo?ijo, da projekt podprejo, prevzemajo tveganje in obi?ajno pri?akujejo nagrado za svoj prispevek. Za podpornike je zna?ilna lastnost inovativna usmeritev, ki spodbuja željo po novem na?inu povezanosti z organizacijo in drugimi podporniki, socialna identifikacija z vsebino pobude, pri?akovane (denarne) koristi (Crowdfunding: 2014). Spletna stran za množi?no zunanje financiranje je navadno postavljena tako, da omogo?a posameznemu podporniku spremljanje razvoja pobude in komuniciranje udeležencev med seboj. Tako se podporniki neke pobude lahko preoblikujejo v relativno ozko socialno omrežje.
3. Motivacija udeležencev: Je lahko zelo razli?na: Na eni strani gre za zadovoljitev potreb udeležencev (podpornikov) samih: da omogo?ijo uresni?itev nekega projekta, ki ga ocenjujejo kot dobrega; da uresni?ijo svojo potrebo po pomo?i drugim; da sprejmejo vsaj del odgovornosti za uspeh projekta nekoga drugega v katerega verjamejo; da dobijo pri?akovano družbeno priznanje; da pomagajo prijateljem; da dobijo (denarno) povra?ilo za svoj prispevek; itd. Motivacijsko deluje tudi sodelovanje v usmerjenem socialnem omrežju. Motivacija iste množice udeležencev je lahko pri posameznikih raznolika.
4. Vsebina projekta, ki je predlagan: Predlagani projekti so lahko zelo razli?ne vsebine. Lahko gre za dobrodelni projekt, s katerim bi finan?no pomagali posamezniku ali neki družbeni skupini (pogosto otrokom ali invalidom), da uresni?ijo nek cilj. Lahko gre za podporo umetniški skupini, da posname CD, postavi predstavo, opravi turnejo, itd. Prvi primer množi?nega zunanjega financiranja, ki ga omenjajo v literaturi, je bilo prav zbiranje sredstev, s katerim so omogo?ili rokerski skupini Marillion turnejo po Ameriki, potem ko je izdala svoj sedmi album – leta 1997 so zbrali 60.000$ (What is crowdfunding /?/). Lahko gre za pomo? posameznikom ali skupinam v nesre?i, itd. Precejšen del projektov je v zadnjih letih namenjen zbiranju sredstev za uresni?evanje dobrih idej (inovacije v ožjem smislu).
5. Cilj podviga: Cilj mora biti jasno opredeljen. Ker gre za zbiranje denarja za investicije, je cilj navadno opredeljen z želeno vsoto zbranega denarja. Ta je lahko zelo razli?na, pa? glede na vsebino projekta. Lahko je nekaj sto ali nekaj tiso? evrov, lahko pa bistveno ve?. Kot najve?ji znesek doslej sem našel, da je bil zbran leta 2014 za projekt Star Citizen v ZDA in sicer 58.000.000 $ (Crowdfunding: 2014). Zbiranje denarja je navadno ?asovno omejeno in se po dolo?enem ?asu ustavi.
6. Vrste finan?nih prispevkov: Navadno navajajo tri vrste finan?nega prispevka (npr. Crowdfunding: 2014; Borštnik: 2013): a. lastniško, b. dolžniško in c. donacijsko/ nagradno. Lastniško financiranje je takrat, kadar podporniki za svoj vložek dobijo delnice v organizaciji, v katero vlagajo. To seveda zahteva, da ima pobudnik organizacijo že ustanovljeno in delujo?o. Podporniki projekta s svojim vložkom omogo?ijo izvedbo projekta in postanejo (so)lastniki organizacije. ?e je organizacija šele v ustanavljanju, lahko gre za ustanovne deleže ali za?etne delnice. Te so privla?ne za vlagatelje, ?e pri?akujejo, da bo njihova vrednost porasla. Dolžniško financiranje pomeni, da podporniki posodijo svoj denar pobudniku in pri?akujejo, da ga bo ?ez dolo?eni ?as tudi vrnil. Ta oblika je podobna ban?nim posojilom. Razlika je v tem, da je pri množi?nem zunanjem financiranju posojilodajalcev ve? (množica). Pa tudi obresti so navadno ugodnejše kot v bankah za vlagatelje in pobudnika. Banke zara?unavajo visoke obresti za dana posojila, pla?ujejo pa nizke obresti za hranilne vloge. Tako, da so koristi vlagateljev in pobudnika pri množi?nem zunanjem financiranju obojestranske. Dolžniška oblika financiranja je dobrodošla tudi v obdobjih, ko banke zmanjšujejo obseg posojil, ali dvigujejo obrestne mere. Donacijsko/nagradno financiranje pa pomeni, da podporniki prispevajo pobudniku svoja finan?na sredstva iz ne-pridobitniškega namena ali namenov in ne pri?akujejo povra?ila vloženih sredstev. Ali pa je povra?ilo le simboli?no. V to skupino prištevajo tudi vnaprejšnjo prodajo proizvoda, ki ga s svojim prispevkom financirajo. Podjetnik (pobudnik akcije) želi npr. zagnati organizacijo brez posojil ali prodaje delnic. V vsakem primeru pa mora biti zbiranje sredstev v skladu z veljavno zakonodajo v posamezni deželi. Ali druga?e: tudi zakonodaja mora biti prilagojena uporabi množi?nega zunanjega financiranja. Po oceni slovenskega avtorja je prav to problem uporabe množi?nega zunanjega financiranja v Sloveniji (?ernuta: 2014).
7. Komunikacijski kanal: Gre za kanal, s katerim je mogo?e povezati pobudnika in množico podpornikov, pa tudi podpornike (?lane množice) med seboj. Kot takšno sredstvo je najpogosteje izbran internet. Na internetu je na voljo velika množica platform (leta 2012 že 450 – po Crowdfunding: 2014), ki pobudnikom omogo?ajo, da oblikujejo svojo spletno stran, s katero potem komunicirajo s »svojo« množico. Mnoge platforme omogo?ajo tudi komuniciranje ?lanov množice med seboj. Platforme se med seboj razlikujejo po prilagojenosti za dolo?ene namene. Nekatere so npr. primernejše za pobude na podro?ju glasbe, druge na podro?ju inovacij, itd. Pobudnik mora sam poiskati platformo, ki je za njegovo pobudo najprimernejša. Platforma je mesto za oblikovanje in povezavo množi?nega zunanjega financiranja vseh sestavin, kot možnosti neposrednega komuniciranja ?lanov množice, spremljanje pobude, mehanizem za vpla?evanje prispevkov in izpla?evanje zbranega denarja ipd. Ker je uspešnost projekta odvisna od pritegnitve dovolj velike množice podpornikov, da zberejo dovolj sredstev, je komuniciranje bistvenega pomena za uspeh pobude.
Nekatere znane platforme na internetu uporabljene za množi?no zunanje financiranje so (What is crowdfunding: 2012):
- IndieGoGo. Oblikovana je bila leta 2008 in vsakemu omogo?a brezpla?no sprožiti pobudo.
Prispevek obra?unajo potem od zbranega denarja.
- Kickstarter. Tudi ta je bila oblikovana 2008, namenjena je predvsem kreativnim projektom
(inovacijam). Zato o tej platformi ve? kasneje.
- 40Bilion. Namenjena je startom novih podjetij (v ZDA).
- Funding4Learning. Namenjena je projektom na podro?ju izobraževanja.
- FirstGiving. Ta platforma je v ZDA namenjena neprofitnim organizacijam, ki jih je ustanovila država.
- Itd.
Relativno kmalu so poskušali oblikovati tudi na?ela za množi?no zunanje financiranje. Takšen poskus je The Cappipalist Manifesto (Falossi: 2010), ki vsebuje pet na?el:
1. Vaš kapital so vaši prijatelji. Vaši prijatelji na socialnem omrežju vam lahko pomagajo zbrati potreben denar.
2. Vaši prijatelji uresni?ujejo vaše sanje. Vsak od prijateljev lahko nekaj prispeva, lahko ?isto malo. Toda skupaj vam bodo omogo?ili uresni?itev vašega projekta.
3. Vaš kapital je odvisen od števila vaših prijateljev. Mnogo majhnih prispevkov oblikuje veliko vsoto. Ve? ko imate prijateljev, ve?ja je verjetnost, da boste zbrali potrebno vsoto.
4. Vaš kapital je odvisen od zaupanja. Prispevki ne pridejo avtomati?no. Pridobiti morate zaupanje ljudi, da vas podprejo.
5. Vaš kapital raste od ust do ust. Vaši prijatelji ne samo, da prispevajo denar ampak lahko tudi razširjajo vašo prošnjo v socialnem omrežju.
Navedena na?ela izrazito poudarjajo pomembnost množice, kot bistvene sestavine množi?nega zunanjega financiranja. Brez množice ni množi?nega financiranja. V tem je tudi preobrat od prej prevladujo?ega na?ela veliko denarja od malo investitorjev. To na?elo je v praksi uporabljeno tudi v sedanjem ?asu. Izposojanje od bank je tipi?na takšna oblika. Kot prehodno obliko financiranje med majhnim številom in množico bi lahko navedli organizacijo poslovni angeli, ki deluje tudi v Sloveniji. Pri nas je bil ustanovljen klub poslovnih angelov leta 2007 (Poslovni angeli Slovenije: 2014). Ta klub je opredeljen kot sti?iš?e med ambicioznimi podjetniki, ki so v za?etnih fazah rasti organizacije in najuspešnejšimi slovenskimi poslovneži, ki so pripravljeni pomagati pri nastajanju in razvijanju hitro rasto?ih podjetij. Poslovni angeli investirajo izklju?no v organizacijo z inovativno idejo in mednarodno usmeritvijo. V posamezno organizacijo investirajo do 500.000€ v fazi, ko organizacija že ima prve stranke, izdelan poslovni na?rt in kompetenten podjetniški tim. Investicija poslovnih angelov je lahko le manjšinski delež v organizaciji. Gre torej za lastniško obliko financiranja. Z mrežo poslovnih angelov v tujini lahko odpirajo vrata našim podjetnikom tudi na tuje trge. Po oceni Borštnika (2013) so trenutno poslovni angeli Slovenije v fazi mirovanja.
Množi?no zunanje financiranje je nedvomno v zadnjem desetletju ena najprivla?nejših novih oblik zbiranja finan?nih sredstev za razli?ne namene. Posebej za uresni?evanje inovacij. To kažejo tudi podatki, saj zbrana sredstva od leta 2010 dalje kažejo eksponencionalno rast in so leta 2013 znašala že 5.1 milijarde US$ (Crowdfunding: 2014). Ima pa ta pristop k zbiranju sredstev tudi kar nekaj nevarnosti. Povzeto po ve? virih (Crowdfunding; 2014; Pofeldt: 2014; Borštnik: 2013; Tihec: 2012; Magister: 2012; Sloan: 2011; Mollick: 2013; Why do most crowdfunding projects fail /?/), posebnim poudarkom na inovacije, kaže omeniti zlasti naslednje:
1. Težave z intelektualno lastnino. Pobudnik mora javno razkriti vsebino svoje pobude, saj je sicer množica ne more spoznati (in podpreti). To pa vsebuje nevarnost kraje ideje in plagiatorstva s strani koga drugega, ki pa morda ima sredstva za njeno uresni?enje. Zato je potrebna vnaprejšnja zaš?ita intelektualne lastnine. Sicer lahko pride tudi do strahu podpornikov pred zlorabo ideje.
2. Tveganje podpornikov. Podporniki (donatorji) vlagajo svoj denar v nekaj, kar ne vedo ali bo uspelo ali ne bo uspelo. Za uspeh nimajo nobenega zagotovila. Pobudniki ne tako redko mislijo, da bodo podporniki prispevali svoj denar zato, ker so altruisti?ni, ker jih imajo radi, oziroma imajo pozitiven odnos do predlagane vsebine projekta. To velja le za prijatelje pobudnika. Ve?ina podpornikov pa vlaga zate, ker pri?akuje koristi od svojega vlaganja. Zato mora pobudnik v svoji komunikaciji ponuditi množici ustrezno motivacijo, dati predvidenim podpornikom nekaj, kar želijo.
3. Slaba priprava in izvedba kampanje. Uspeh akcije je odvisen tako od vsebine predloga, kot od izvedbe akcije. Pobudniki pogosto namenijo premalo ?asa in napora pripravi celotne akcije. Navadno so osredoto?eni na vsebino. Ne vprašajo se, kako pritegniti pozornost množice. Uspešnejše so pobude, ki jih spremlja video. Pobudniki morajo do skrajnosti angažirati svoje osebne mreže (prijatelje, znance, sorodnike, sodelavce itd.). Vzpostaviti morajo stik s tiskanimi mediji. Poskrbeti morajo za hiter uspešen za?etek akcije, osredoto?ite se na hitro zbiranje 30% celotnega prispevka. Velja zakonitost, da množice ni? ne pritegne bolj kot množica. ?e možni podporniki vidijo, da akcijo podpirajo mnogi drugi, bodo verjetneje postali tudi dejanski podporniki. In obratno: ?e jo podpirajo le redki, potem bodo bolj sumni?avi in previdni. Pobudniki pogosto mislijo, da je dovolj, ?e se osredoto?ijo na pripravo in za?etek akcije. To je napa?no, ni? se ne zgodi samo po sebi. Potrebno je spremljati potek akcije in dodatno ukrepati, ?e je potrebno.
4. Postavljeni cilj je previsok. Raziskave so pokazale, da so v povpre?ju v ve?ji meri uspešni majhni projekti, kot pa veliki (Mollick: 2013). Visok cilj sicer obljublja ve?je donose, vendar je tveganje ve?je. ?eprav je množi?no zunanje financiranje privla?en instrument zbiranja sredstev, ki je množi?no uporabljen v zadnjih letih, je ca 60% tovrstnih projektov neuspešnih. Neuspešni projekti zberejo le dobrih 10% pri?akovanih sredstev. Tako je med množico razširjena pobuda tudi svojevrsten test tržne privla?nosti predstavljenega projekta. Mnogo boljši kazalec, kot pa so razli?ne ankete. ?e posameznik prispeva denar, je njegov odgovor na ponudbo veliko verodostojnejši kot pa odgovor na anketo. Seveda pa to ne velja za vsak primer posebej. Nekateri projekti so pritegnili veliko množico, ki je zbrala (vložila) velik skupni znesek (ve? deset milijonov evrov).
5. Zasi?enost ali iz?rpanost podpornikov. Novi projekti v za?etku pritegnejo podpornike že zato, ker so novi, nepoznani. Imajo pridih »romantike« in zato pritegnejo bolj avanturisti?no razpoložene podpornike. Kasneje se javnost na pristop navadi. Pokažejo se znaki in posledice neuspešnosti novega mehanizma. Zanimanje zato popuš?a. Obenem pa se lahko tudi že pojavijo znaki finan?ne iz?rpanosti potencialnih podpornikov. Posebej, ?e je minimalna zahtevana podpora relativno visoka. Zato morajo pobudniki delovati tudi na ?ustva predvidenih podpornikov. Podprli bodo projekt, ker (?e) imajo radi pobudnika in mu zaupajo. Torej ?e zadovoljuje neko njihovo potrebo. To se recimo dobro kaže na primeru humanitarnih projektov tudi v Sloveniji. Za?etni projekti, izpeljani preko televizije ali radia, so pritegnili veliko ve? ljudi, ki so zbrali veliko ve? denarja, kot sedaj, ko že skoraj vsak dan nekdo zbira sredstva za dolo?en (sicer utemeljen) namen.
6. Ugled predlagatelja. Ugled predlagatelja je ve?stransko povezan s projektom množi?nega zunanjega financiranja. Najprej ima družbeni ugled predlagatelja, na strokovnem podro?ju, ki ga pokriva predlagani projekt, pomemben vpliv na koli?ino ljudi, ki projekt podprejo. Zato je za pobudnika pomembno, da je znana oseba (v družbi nasploh ali vsaj v kakšnem družbenem omrežju) ali da vsaj pridobi podporo kakšne znane osebnosti. Druga vrsta povezanosti pa so vplivi uspešnosti predlaganega projekta na ugled predlagatelja. Uspešni projekti še pove?ajo njegovo poznanost in uglednost v javnosti. Obratno pa neuspešni projekti lahko bistveno prispevajo k zmanjšanju ugleda predlagatelja. Zato je dolgoro?no za pobudnika zelo pomembno, da naredi vse potrebno, da predlagani projekt uspe.
Primer: KICKSTARTER. Gre v za?etku za ameriški portal, ki deluje od leta 2008 dalje. V nadaljevanju je navedenih nekaj podatkov, prevzetih iz spletne strani te platforme (Kickstarter) 20.10.2014. Navajajo, da je doslej že ve? 16 tiso? družin za?elo uspešno poslovati s pomo?jo tega portala. Da je doslej :
- 7.2 milijona ljudi sodelovalo v Kickstarterjevih projektih,
- 2,2 milijona ljudi podprlo ve? kot en projekt na portalu in
- 233 tiso? ljudi podprlo 10 ali ve? projektov.
Ta platforma je namenjena kreativnim projektom (inovacijam) s podro?ja umetnosti, iger, obrti, oblikovanja, mode, filma in videa, novinarstva, glasbe, tehnologije, gledališ?a. Sedaj jo lahko uporabljajo osebe, ki živijo v ZDA, UK, Avstraliji, Novi Zelandiji, Nizozemski, Švedski, Danski, Norveški ali Irski. Izpolnjevati morajo naslednje pogoje:
- imeti stalno bivališ?e v eni od navedenih držav,
- biti stare najmanj 18 let,
- imeti ban?ni ra?un,
- imeti kreditni kartico in
- naslov organizacije v eni od navedenih držav.
Predlagatelj mora za platformo pripraviti predstavitev svojega predloga v obliki videa (v angleš?ini). Platforma omogo?a spremljanje uresni?evanja projekta: ciljna vsota, že zbrana vsota, ciljni ?as zbiranja, še preostali ?as zbiranja. ?lanarina za Kickstarter je 5% od zbranih sredstev, ?e se projekt posre?i, to je ?e pobudnik zbere pri?akovano vsoto.. ?e pa ni uspešen, pobudnik ne pla?a ni?. Prispevki se zbirajo na posebnem ra?unu, pobudnik jih lahko dobi nakazane na svoj ra?un, ?e je bila predvidena vsota dosežena ali presežena. Platforma omogo?a komunikacijo med podporniki, kar pomeni postopno oblikovanje skupnosti podpornikov (socialnega omrežja).
Iz istega vira je mogo?e povzeti, da je bila uporabljena tudi za projekte oseb iz Ljubljane. Navedenih je osem uspešnih in devet neuspešnih projektov. Takšno približno je tudi sicer razmerje med uspešnimi in neuspešnimi projekti na tej platformi. Med uspešnimi projekti je bil najuspešnejši LUMU (merilnik svetlobe za iPHONE) leta 2013, ki je zbral 2622 podpornikov in 244 tiso? evrov, ali 1220% pri?akovane vsote. Med uspešnimi je bil najmanj uspešen projekt ZULU ZION (ve?barvne nogavice) leta 2014, ki je pritegnil 244 podpornikov in zbral 10.337 € ali 103% predvidene vsote. Med neuspešnimi je bil najmanj uspešen projekt FLYING PAT (igrica za ANDROID), ki je pritegnil le 2 podpornika in zbral 77$ od pri?akovanih 35.000$.
Slovenija za uporabo množi?nega zunanjega financiranja ni prijazna. Kot zaklju?uje ?ernuta (2014) je teoreti?no že mogo?e, prakti?no pa nekonkuren?no. Šlo naj bi za neugoden vpliv zakonodaje (17 zakonov), donacije so obdav?ene z 22% itd. Ni platforme v slovenš?ini. Vendar naj bi se to uredilo že v letu 2014 (prav tam). Zasnovo predstavlja Zavod ZMAG – Zagon malega gospodarstva z množi?nim financiranjem.
Viri:
1. Berkun S. (2010): The Miths of Innovation. O'Reilly, Sebastopol.
2. Blazevic V., Lievens A. (2008): Managing innovation through customer coproduced knowledge in electronic services: An exploratory study http://www. deepdyve.com/lp/springer-journals/ managing-innovation-through-customer-coproduced-knowledge-in-electronic-V6x3Sg00m?utmmediumemail&utm_campaign=article MltEmail&utm_source=articleMltEmail & login Prompt=true &user.
3. Borštnik B. (2013): Množi?no financiranje (crowdfunding) http://mladipodjetnik. si/podjetniski-koticek/pridobivanje-sredstev/mnozicno-financiranje-crowdfunding 20.10.2014.
4. Crowdfounding (2014): http://en.wikipedia.org/wiki/Crowdfunding 23.10.2014.
5. ?ernuta P. (2014): Slovenija še letos z lastno platformo za množi?no financiranje http://www. reporter.si/slovenija/slovenija-%C5%A1e-letos-z-lastno-platformo-za-mno%C5%BEi%C4%8Dno-financiranje/21328 21.10.2014.
6. Definition crowdfunding http://whatis.techtarget.com/definition/crowdfunding 24.10. 2014.
7. Estellés-Arolas E., González-Ladrón-de-Guevara F. (2012): Towards an integrated crowdsourcing definition. JIS-1587-Final.pdf - Adobe Reader 14.10.2014.
8. Falossi A. (2010): The Kappipalist Manifesto http://www.kapipal.com/manifesto 24.10.2014.
9. Handfield R. (2006): A Brief History of Outsourcing. http://scm.ncsu.edu/scm-articles/article/a-brief-history-of-outsourcing 29.10. 2014.
10. Kav?i? B. (2008): Usmerjanje ustvarjalnosti. Visoka komercialna šola Celje, Celje.
11. Kickstart http://www.kickstart.org/success-stories/?gclid=CKnPt5Pqus ECFSXKtAodR BwAQ 20.10. 2014.
12. Kickstarter https://www.kickstarter.com/ 20.10.2014.
13. Magister N. (2012): Množi?no financiranje: Inovativen na?in zbiranja sredstev, ki temelji na zaupanju http://www.dnevnik.si/magazin/znanost-in-tehnologija/1042524045 20.10.21014.
14. Mollick E. (2013): The dynamics of crowdfunding: An exploratory study
http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S088390261300058X 5.11.2014.
15. Ordanini A., Miceli L., Pizzetti M., Parasuraman A. (2011): Crowd?funding: transforming customers into investors through innovative service platforms http://www.emeraldinsight. com/doi/abs/ 10.1108/09564231111155079 16.10.2014
16. OSLO Manual: Guidelines for Collecting and Interpreting Innovation Data. 2005. 3rd ed. Pariz: OECD.
17. Pofeldt E. (2014): 5 mistakes that kill crowdfunding campaigns [online]. Dostopno na: http://www.cnbc.com/id/10184578 [26.10.2014].
18. Poslovni angeli Slovenije [online]. Dostopno na: http://www.poslovniangeli.si/#/sl/ [20.10.2014].
19. Sullivan M.: Crowdfunding (2006) [online]. Dostopno na: http:// crowdfunding.pbworks.com/w/page/10402176/Crowdfunding [24.10.2014].
20. Terminologiš?e: Množi?no zunanje izvajanje (2014) [online]. Dostopno na: http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/ terminologisce/ svetovanje/ mnozicno-zunanje-izvajanje#v [16.10.2014].
21. Tihec S. (2012): Nategovanje s Crowdsourcingom [online]. Dostopno na: http://varcevanje-energije.si/novice-rss-zanimivosti/ nategovanje-s-crowdsourcingom. html [16.10.2014].
22. What is crowdfunding?/UKCFA [online]. Dostopno na: http://www.ukcfa.org.uk/what-is-crowdfunding [26.10.2014].
23. Why Do Most Crowdfunding Campaigns Fail? [online]. Dostopno na: http:// crowdfundingacademy.com/why-do-most-crowdfunding-campaigns-fail/ [5.11.2014]
24. Zavod ZMAG Zavod za zagon malega gospodarstva z množi?nim financiranjem Crowdfunding [online]. Dostopno na: https://www.google.si/#q=zavod+ZMag [21.10.2014]. |
