Slovenščina English (United Kingdom)

E-journal IBS Newsletter is devoted to Slovenian and foreign scientists, researchers, specialists, students and experts in the fields of international business, sustainable development, foreign languages and public administration. The most important part of IBS Newsletter is publishing of reviewed scientific, research, professional and popular articles that discuss themes like international business, sustainable development, organization, law, environmental economics and politics, marketing, research methods, management, corporate social responsibility and other topics.

Search

IBS International Business School Ljubljana

All authors who would like to contribute to IBS Newsletter are invited to send their contributions to info@ibs.si.



2013 > Letnik 3, št. 1




Dr. Irena Marinko: VKLJUČEVANJE TUJIH PREDAVATELJEV V VISOKOŠOLSKI ŠTUDIJ

Print E-mail

V zadnjih letih EU in slovensko Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo spodbujata odprtost slovenskega visokega šolstva v mednarodno okolje in podpirata vključevanje tujih predavateljev v predavanja slovenskih visokošolskih učiteljev.

Takšen način študija ima za študente velike prednosti, saj jih s problematiko različnih predmetov seznanjajo tako slovenski predavatelji, ki vključujejo primere domače prakse, kakor tudi tuji visokošolski učitelji, katerih predavanja in študije primerov se nanašajo pretežno na države, iz katerih prihajajo.

IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana je začela delovati v letu 2009 in njen program je bil že od vsega začetka načrtovan tako, da smo v slovenska predavanja vključevali tudi tuje predavatelje, ki so prihajali tako iz sosednjih evropskih držav kot sta Italija in Avstrija, pa tudi iz oddaljenih Havajev, Avstralije in drugih držav. Tudi za naprej navezujemo nove kontakte zlasti s predavatelji iz Nemčije, Velike Britanije, Kanade in iz drugih držav. Letos pa smo poleg tega organizirali tudi delavnico, sofinancirano iz Evropskega socialnega sklada v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojna prioriteta 3. »Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja«, prednostna usmeritev 3.3 »Kakovost, konkurenčnost in odzivnost visokega šolstva.

Kako reagirajo na takšna predavanja študenti? Po eni strani v vsakoletnih evalvacijskih anketah izražajo navdušenje in si želijo še dodatnih predavanj, saj tuji predavatelji ne le prinašajo nova znanja in nove načine podajanja snovi, ampak tudi omogočajo uporabo angleščine v vsakdanji praksi, po drugi strani pa jim je vsaj pred prvimi predavanji malce tesno pri srcu. Predavanja v tujem jeziku naj bi za študente visokih šol pravzaprav ne bila nič posebnega, saj slovenski dijaki pri maturi dosežejo precej visoko znanje angleščine. Vendar je razlika, če se predavanj in vanje vključenih diskusij, delavnic in študijskih primerov udeležujejo študenti, ki vsak dan uporabljajo angleščino pri delu in veliko potujejo po svetu, ali pa odrasli študenti, ki delajo pretežno v Sloveniji, ki doslej niso imeli veliko stikov z uporabo tujih jezikov, ki so imeli angleščino nazadnje v srednji šoli, za povrh pa imajo o svojih jezikovnih znanjih še zelo slabo mišljenje. Takšnim študentom je težko premagati zadrego in sredi sošolcev spregovoriti v angleščini. Na šoli se moramo tako učitelji kot strokovna služba pošteno potruditi, da jim izbijemo iz glave zastarelo prepričanje, da morajo govoriti angleščino popolnoma pravilno, za povrh pa še dajati izjemno pametne argumente v diskusiji.

Spodbujanje naredi svoje, še več pa pripomorejo k boljšemu izražanju v tujem jeziku in k boljši samopodobi prvi uspehi. Skoraj pravilo je, da je študente težko spraviti na prvo uro predavanj, ker mislijo, da ne bodo razumeli niti besedice in da se bodo pred sošolci osmešili, po uri ali dveh predavanj pa spoznajo, da razumejo praktično vse, o čem predavatelj govori, snov jih začne zanimati in precej študentov si upa tudi vključiti se v diskusijo ali spregovoriti s tujimi predavatelji vsaj nekaj stavkov. Na IBS-ju smo letos v oktobru gostili avstralsko predavateljico (ki je govorila v počasni, dobro razumljivi avstralski angleščini) in že po prvih dveh urah so študenti izjavili, da razumejo 90 % vsega, kar pove. Mogoče se to komu zdi malo, pa ni. Že če bi razumeli vsaj polovico tistega, o čemer pripoveduje tuji predavatelj, je to velik uspeh. Če pa študent razume skoraj vse in se je sposoben pogovarjati tako s predavateljico kot s kakšno tujo sošolko ali sošolcem (imamo tudi tuje študente, ki ne znajo slovenščine, pa tudi njihova angleščina je na zelo različnih nivojih), je to izjemen uspeh. Če študenti s sošolci in predavatelji komunicirajo v angleščini, jih že po nekaj urah mine zadrega in tesnoba, ki človeka navda, ko mora prvič spregovoriti v drugem jeziku. Nekaj normalnega postane, da študent nekaj časa govori v slovenščini, nekaj časa pa v angleščini. Normalno je tudi to, da včasih meša slovenske in angleške stavke in besede. Zagrizeni slavisti bi se ob takšnem izražanju mogoče zgražali, vendar tisti, ki poučujemo tuje jezike (pa tudi tisti, ki veliko potujejo) fazo prehajanja iz enega v drug jezik dobro poznajo in vedo, da koristi pri učenju.

Seveda pa pri tujih predavateljih študenti izvedo tudi marsikaj novega, saj Slovenci ne odhajamo vsak dan v Avstralijo, Kanado ali na Havaje in teh kultur sploh ne poznamo. Avstralska predavateljica se je v svojem domačem kraju srečala z japonskimi, korejskimi, vietnamskimi in drugimi študenti in je svoje izkušnje delila z našimi slovenskimi poslušalci. Za nas so te stvari nekaj čisto novega, še veliko bolj kot v primeru, ko pridejo predavatelji iz Avstrije ali Italije. Zato ni čudno, da je tako predavateljica (ki je bila dolga leta dekanica ene od avstralskih fakultet) odšla iz Slovenije z izjavo, da imamo izjemno dobre in zainteresirane študente, ki se zanimajo tako za snov kot za medkulturne odnose.

Vključevanje tujih predavateljev z organizacijskega vidika nikakor ni lahko. Treba je najti stike s številnimi tujimi predavatelji, preveriti, če bodo ustrezali zahtevnim slovenskim poslušalcem, poslušati, če govorijo dovolj razločno angleščino, jim poiskati ustrezen termin, uskladiti snov, ki jo podaja slovenski nosilec predmeta s snovjo tujega predavatelja, jim po potrebi poiskati primerno nastanitev in jim (če so že prišli iz tako oddaljenih krajev kot je Avstralija) tudi pokazati kakšen del naše domovine. Največji problem pa je seveda plačilo, ki pomeni hudo finančno obremenitev šole. Nobena težava ni, če predavatelji iz Italije govorijo z italijanskim naglasom (tega se je pač težko znebiti), teže je z Angleži, ki govorijo prehitro in pri tem še nekoliko v dialektu. Zgodilo se je že, da smo bolje razumeli kitajsko profesorico angleščine, kot pa rojenega angleškega gentlemana iz Staffordshira (in je bil zelo užaljen, ko smo mu to povedali). Prav tako tudi ni problem, če tuji učitelj ne uporablja čisto pravilne slovnice. To daje Slovencu, ki se počuti negotovega, še več zaupanja vase.